nujna pot – določitev nujne poti – nadomestilo za služnost – primerno nadomestilo
Pri določanju denarnega nadomestila po tretjem odstavku 89. člena SPZ je treba upoštevati poleg vrednosti zemljišča, uporabljenega za nujno pot, še to, kakšna škoda nastane na nepremičnini zaradi same ustanovitve, za koliko se s tem zmanjša vrednost obremenjene nepremičnine, kakor tudi način uporabe in vrsto poti. Pri izračunu nastale škode predstavlja enega od elementov morebitna zmanjšana možnost gospodarskega izkoriščanja in uporabe celotne obremenjene nepremičnine.
zavrženje tožbe – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega zakonskega roka iz določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo 1. odstavka 274. člena ZPP in tožbo kot prepozno zavrglo.
ZIZ člen 24, 24/4, 56a, 64, 65, 65/2. ZFPPIPP člen 132, 132/3.
ugovor tretjega - realni dolžnik - kontradiktornost postopka - vročanje upnikovega odgovora tretjemu - sprememba lastništva na predmetu izvršbe med izvršilnim postopkom - položaj novega zemljiškoknjižnega lastnika - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja
ZIZ vročitve odgovora upnika tretjemu udeležencu ne zahteva. To je tudi jasno, saj sodišče prve stopnje v primeru upnikovega nestrinjanja (ali obrnjeno, če so podane okoliščine iz prvega odstavka 65. člena ZIZ) ne sme opraviti vsebinske presoje utemeljenosti odgovora na ugovora. Zato odpade potreba (pravica) tretjega, da bi se zaradi varstva svojih pravic do navedb v odgovoru tudi opredelil. Temu je namenjen pravdni postopek po tožbi za nedopustnost izvršbe.
Po mnenju višjega sodišča mora biti potem, ko pride v zemljiški knjigi do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, položaj novo vknjiženega zemljiškoknjižnega lastnika v izvršilnem postopku jasno določen (in sicer zaradi varstva zemljiškoknjižnega lastnika samega). O tem odloča sodišča vselej s sklepom iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. S tem sklepom se namreč opredeli položaj zemljiškoknjižnega lastnika v postopku in se mu hkrati zagotovi ustrezno varstvo njegovih pravic (prim. 56a. člen ZIZ). Če sodišče tega ne naredi, utegne priti pri odločanju do mešanja razlogov iz ugovora tretjega in ugovora (realnega) dolžnika - kar je primer v tem postopku.
ZD člen 102, 173, 173/1, 210, 211, 212, 220. OZ člen 557.
zapuščinski postopek – ustavitev postopka – premoženje zapustnika – postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine – pogodba o dosmrtnem preživljanju – pravna narava pogodbe – darilna pogodba – vrnitev darila v zapuščino – prikrajšanje nujnega dednega deleža – oporoka – razpolaganje z naklonjeno stvarjo – preklic naklonitve stvari – učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju – dovoljene pritožbene novote – prekinitev zapuščinskega postopka – napotitev na pravdo
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba. Lahko pa takšna pogodba glede na okoliščine konkretnega primera prikriva darilno pogodbo. Pritožnici zato ni mogoče odrekati pravice, da zahteva vrnitev domnevnega darila v zapuščino zaradi prikrajšanja svojega nujnega dednega deleža. Prav tako se smeta oba pritožnika že v zapuščinskem postopku sklicevati na neveljavnost oziroma ničnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker ju sodišče prve stopnje doslej ni pritegnilo v postopek, niti ni uporabilo svojega pooblastila iz prvega odstavka 173. člena ZD, po katerem bi lahko izpodbijani sklep preklicalo, se bo moralo o vseh zahtevkih obeh pritožnikov izreči v ponovljenem postopku.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo številne okoliščine, ki omogočajo zanesljiv zaključek, da cesijska pogodba nima (dopustne) podlage in je zato neveljavna. Najprej pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženec ni zmogel prepričljivega pojasnila za sklenitev druge (povratne) cesije, s tem pa tudi ni ovrgel očitka tožnikov, da je do cesijske pogodbe z dne 2. 4. 2012 prišlo zato, da bi se toženec izognil vrnitvi v izvršbi preveč plačanega zneska.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost – kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja – duhovniški poklic – nadrejeni oziroma podrejeni položaj
Duhovniški poklic vsekakor pri vernikih vzbuja ugled, spoštovanje, tudi zaupanje, vendar pa takšen odnos vernikov do duhovnikov sam po sebi ne izkazuje podrejenega položaja vernikov, oziroma nadrejenega položaja duhovnika, temveč morajo za takšen zaključek obstajati konkretne okoliščine, ki tak odnos podrejenosti in nadrejenosti dejansko in določno potrjujejo. Zato je potrebno vprašanje, ali je bila ta okoliščina v konkretnem odnosu med obtožencem in oškodovancem izkazana, presojati tudi z vidika njunega poznanstva, srečevanja in medsebojnega odnosa pred skupnim dopustom.
ZKP člen 214, 214/1, 215, 215/1. Ustava člen 36. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013.
hišna preiskava - obrazloženost odredbe za hišno preiskavo - dokazni standard - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz
Ključni pogoj, ki mora biti vedno izpolnjen, da se lahko opravi hišna preiskava je ustrezno izkazana obrazložena stopnja verjetnosti, da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje, ki pa se je v času od odreditve hišne preiskave 8. 4. 1997 pa do odločitve prvega sodišča glede izkazane stopnje verjetnosti v zakonodaji spreminjala.
Sodišče, ki odloča o podanem predlogu za izločitev dokazov, presoja zakonitost izvedbe posamičnega dokaza po tistih procesnih predpisih, ki veljajo v času odločanja o zakonitosti tako izvedenega dokaza. Vprašanje vsebinske presoje zakonitosti in dopustnosti odredbe za hišno preiskavo v smeri (ne)obrazloženosti sporne odredbe za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 je procesnega značaja, izhajajoč pri tem iz določbe prvega odstavka člena 215 ZKP, ki za odreditev hišne preiskave uzakonja procesni standard obrazloženosti tako izdane odredbe glede obstoja potrebnega dokaznega standarda verjetnosti.
Čeprav niti Ustava niti ZKP v času odreditve sporne odredbe za hišno preiskavo nista določala posebnega dokaznega standarda, ni mogoče šteti, da je zaradi tega bil poseg v zasebnost dopusten že ob obstoju razlogov za sum.
Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 znova presojalo pomen obrazloženosti sodne odredbe za hišno preiskavo in pri tem znova opozorilo na (ne)dopustno odstopanje pri šibkih obrazložitvah glede ugotavljanja ustreznega dokaznega standarda. Ob upoštevanju aktualne prakse in stališč ESČP se je takšno prvotno stališče sodne prakse spremenilo in poudarilo, da kar zadeva obstoj potrebnega dokaznega standarda verjetnosti, ni dovolj zgolj sklicevanje na predlog tožilca in policije, temveč je potrebno razloge, na podlagi katerih se hišna preiskava odreja konkretizirati določno že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej takšne razloge tudi obrazložiti, to pa je potrebno storiti še pred posegom v zasebnost posameznika in to v taki meri, da obrazloženi razlogi razumnega človeka prepričajo o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Le taka obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pa sodišču omogoča učinkovito (instančno) kontrolo. Naknadno utemeljevanje, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni, pa ne zadošča za varovalo pred morebitnimi zlorabami.
Pravilno razumevanje navedene najnovejše odločitve US je po prepričanju pritožbenega sodišča v netoleriranju neobrazloženosti odredb za hišno preiskavo glede obstoja dopustnega dokaznega standarda, saj gre za poseg v zasebnost posameznika.
Ob ugotovljenem duševnem stanju tožnika v času podpisovanja sporne pogodbe, zaradi katerega je bila njegova sposobnost za razsojanje in razumevanje pomena posledic njegovega ravnanja bistveno okrnjena, je v zvezi s pomanjkanjem kakršnekoli razumsko utemeljene in logične podlage za neodplačni prenos deleža in odpoved vodstvenim funkcijam v družbi, verjetnost obstoja tožnikove terjatve izkazana. Iz ravnanja tožnika, ki je s sporno pogodbo brez nadomestila na toženo stranko prenesel delež v družbi, ki mu je pomenila največ, v kateri je bil zaposlen, v katero je vložil vse premoženje in življenjsko delo, verjetno izhaja, da tožnik v kritičnem času ni bil sposoben razumeti pravnih posledic sklenjenega posla.
zastaralni rok - plačilo regresa - izplačilo odškodnin
Oškodovanci iz obravnavane delovne nesreče (oškodovanci) so bili družinski člani v njej umrlih delavcev zavarovanke tožeče stranke in tako niso bili njeni zavarovanci. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno štelo le, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev tožeče stranke začel teči (že) z dnem delovne nesreče, temveč tudi, da je začel teči (že) od dne, ko je tožeča stranka zvedela za višino škode. Drugo stališče sodišča prve stopnje bi lahko bilo pravilno samo, če bi bili oškodovanci zavarovanci tožeče stranke. Ker je torej bila zavarovanka tožeče stranke R. d. o. o., je tožeča stranka izplačala odškodnine oškodovancem kot odgovornostna zavarovalnica svoje zavarovanke. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek pa je nastopil šele z izplačilom odškodnin oškodovancem. Povračilni zahtevek je namreč mogoče uveljavljati šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva.
ODŠKODNINSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060295
ZZZDR člen 106a. OZ člen 179, 179/1, 186. ZPP člen 14, 285, 315, 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba – pogoji za vmesno sodbo – vsebina izreka vmesne sodbe – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – onemogočanje stikov – zmota o očetovstvu – nebiološki oče – pravica do stikov nebiološkega očeta z otrokom – čustvena odtujitev otroka – odškodnina zaradi posega v pravico do družinskega življenja – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – materialno procesno vodstvo
Vmesna sodba resda nima učinkov materialne pravnomočnosti, vendar veže sodišče in pravdni stranki v nadaljnjem postopku, ko se odloča o tožbenem zahtevku po višini. Razumljivo je, da mora biti zato izrek vmesne sodbe vselej oblikovan tako, da je jasno razviden predmet odločitve. Tega predstavlja (zgolj) ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če se izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora sodišče (ne z vmesno, ampak s končno sodbo) zavrniti. V izrek vmesne sodbe ne spada pravna kvalifikacija, ker ta ni del tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo tudi ne ugotavlja le obstoja pravice ali pravnega razmerja, pač pa njuno vsebino.
Zgrešeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik privolil „v protipravnost“, ker se je svojega domnevnega očetovstva veselil, in da mu kljub toženkinemu zavajanju glede očetovstva ni nastala nobena škoda. Tožnik je ravno zato, ker se je na toženkinega sina v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, toliko bolj duševno trpel, ko je spoznal svojo zmoto. Dejstva, da ga je v to zmoto zapeljala toženka, ni mogoče opravičiti z njeno pravico do zasebnosti, kot je to poskušalo utemeljiti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
sprememba tožbe - obveznost plačila - razlika v plači - invalid III. kategorije invalidnosti - premestitev
Tožnica vtožuje plačilo razlike v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo in plačo, ki bi ji pripadala po sklenjeni pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala pred nastankom invalidnosti. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pravdni stranki sta sklenili dve novi pogodbi o zaposlitvi, v katerih je bila določena nižja plača, kot bi tožnici pripadala po prvi pogodbi o zaposlitvi. V 136. členu podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da se lahko delavki, stari 50 let, za katero se na podlagi mnenja medicine ugotovi zmanjšana delovna zmožnost, ponudi druga pogodba o zaposlitvi, vendar ji pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi, če je to zanjo ugodneje. Tožnici, ki je po nastanku invalidnosti dopolnila 52 let, v primeru sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači utemeljen.
zapuščina – denarna socialna pomoč – omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu – občina – odgovornost dediča za zapustnikove dolgove
Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče zapuščino razdeliti med vse upnike, vključno z občino, nima pravne podlage. Nasprotuje tudi namenu omejitve dedovanja iz 128. člena ZD, po katerem je do premoženja zapustnika, ki je nastalo oziroma je ostalo ohranjeno zaradi prejete pomoči, upravičen dajalec te pomoči. Sicer pa zakon dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka na povrnitev vrednosti dane pomoči, ampak mu omogoča pridobitev lastnine na ustreznem delu zapustnikovega premoženja.
plačilo preživnine za mladoletnega otroka – odločanje o preživnini – nepostavitev tožbenega zahtevka za plačilo preživnine za mladoletnega otroka – tožbeni zahtevek za plačilo preživnine – postopek v zakonskih sporih – razmerja med starši in otroci
Toženec je v rojstnem matičnem listu vpisan kot oče mld. A. A., zato bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti tožencu naložiti, da zanj plačuje mesečno preživnino.
zdravniška napaka – dokazovanje – zavrnitev dokaznih predlogov – izvedenec – dokaz z izvedencem – pisno izvedensko mnenje – zaslišanje izvedenca – opustitev zaslišanja izvedenca – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravočasno uveljavljanje procesne kršitve – pravica do izjave – izločitev izvedenca – zahteva za izločitev – uporaba izvedenskega mnenja iz drugega sodnega postopka
Ker je izvedensko mnenje ključno za odločitev o obstoju toženčeve odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane napake pri zdravljenju, poleg tega pa so predmet mnenja kompleksna in zelo zahtevna vprašanja z ozkega strokovnega področja, o katerem so se različno izrekli ne le strokovnjaki, na mnenja katerih se pri zagovarjanju svojih stališč v pravdi opirata pravdni stranki, ampak je drugačno mnenje podala tudi izvedenka, ki je bila postavljena na poravnalnem naroku v tej pravdi, je bila z zavrnitvijo predloga tožnikov za zaslišanje izvedenke kršena pravica do izjave.
Četudi so tožniki na podlagi vsebine dokaznega sklepa mogli sklepati, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, niso bili seznanjeni z razlogi za opustitev zaslišanja. Poleg tega ni videti, da bi uveljavljanje procesne kršitve v dani situaciji moglo prispevati k drugačni odločitvi sodišča. Tožniki so na petindvajset minut trajajočem naroku ponovili in na kratko obrazložili svoj predlog za zaslišanje izvedenke, sodišče pa je predlog zavrnilo. Ni razumne podlage za zaključek, da bi pravna opredelitev zavrnitve predloga tožnikov pripomogla k drugačni odločitvi sodišča o predlogu, o katerem je tekla razprava na naroku tik pred tem. Neupoštevanje pritožbenih očitkov v zvezi s kršitvijo pravice do izjave bi v ugotovljenih okoliščinah pomenilo prevelik poseg v navedeno pravico.
odškodnina – nepremoženjska škoda – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – zmanjšanje življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – rekreativen športnik – duševne bolečine zaradi nedokončanega študija – pravno priznana škoda – premoženjska škoda – stroški zdraviliškega zdravljenja – nadstandardna oskrba
Res je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem materialnopravno zmotno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik ni mogel dokončati študija v načrtovanem roku. Toženka utemeljeno izpostavlja, da ta okoliščina ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Kot nevšečnosti med zdravljenjem se namreč lahko upoštevajo le tiste neprijetnosti (različni medicinski posegi, nega, terapije in podobno), ki se jim oškodovanec mora izpostaviti zaradi zdravljenja svojih poškodb, ne pa tudi morebitne nadaljnje posledice, ki jih oškodovanec v zvezi s svojim zdravljenjem trpi na drugih področjih svojega življenja.
Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za stroške nadstandardne oskrbe v zdravilišču, za katero je tožnik moral plačati 91,00 EUR. Dejstvo, da je bil po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije upravičen le do standardne namestitve in prehrane v naravnem zdravilišču, ni odločilno. Glede na izdano odločbo in izvedensko mnenje gre brez dvoma za izdatek, ki je bil potreben za tožnikovo zdravljenje. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da so mu v zdravilišču, kamor je bil napoten na zdravljenje, lahko ponudili le dražjo, nadstandardno oskrbo. Toženka nasprotnega ni dokazala.
Iz prvega odstavka 125. člena OZ izhaja, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Iz načela relativnosti pogodbenih razmerij izhaja, da se pogodbeni učinki načeloma ne raztezajo na tretje osebe (izjeme pa predvideva zakon - npr. drugi odstavek 125. člena in 126. ter nasl. člen OZ). Pravilo iz prvega odstavka 125. člena OZ ni v ničemer okrnjeno, če so pogodbe sklenjene v okviru izvajalskih razmerij, ki so posledica javnih naročil.
ZFPPIPP člen 132, 132/1, 221b, 221b/2, 221b/2-1, 221d, 221d/4, 221d/5.
poenostavljena prisilna poravnava – prekinitev izvršbe – smiselna uporaba določb o prisilni poravnavi – namen zakona
Začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave predstavlja procesno oviro, ki začasno preprečuje izvršbo zoper insolventnega dolžnika in povzroči prekinitev vseh postopkov izvršbe in zavarovanja. Ratio legis smiselne uporabe prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave je v tem, da so dolžniku omogoči primeren čas, da sestavi posodobljen seznam terjatev.
začasni zastopnik – postavitev začasnega zastopnika – nagrada začasnega zastopnika
S sklicevanjem na nepravilno odločitev sodišča o postavitvi začasne zastopnice (sklep 3. 6. 2014), ki ni predmet pritožbenega preizkusa, se tožnik plačila nagrade in stroškov začasne zastopnice ne more razbremeniti.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – odgovor na tožbo – vloga, poslana nepristojnemu organu – pravočasnost vloge – očitna pomota vložnika
Res se po osmem odstavku 112. člena ZPP šteje, da je bila vloga, ki je bila poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku roka, pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca, ali očitni pomoti vložnika. V toženčevem primeru pa to zakonsko določilo, ki ga pritožba posebej izpostavlja, ni uporabno. Toženec je bil namreč v pozivu, naj odgovori na tožbo, posebej poučen o tem, kdaj (v kakšnem roku) in kje (pri katerem sodišču) naj to stori, da ga ne bo doletela predpisana pravna posledica. Toženec se zato ne more uspešno sklicevati na svojo nevednost, ampak je bil v resnici premalo skrben.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0052808
ZIZ člen 212. OZ člen 269. SPZ člen 33.
sodni penali - motenje posesti
Tudi v kolikor je dolžnica po izdaji izvršilnega naslova lastninsko pravico na nepremičnini prenesla na svojo hčerko, to ne more vplivati na njeno obveznost izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu. Dejstvo je, da se je dolžnica svoje obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, to je motenjskega sklepa, morala zavedati ob sklepanju darilne pogodbe, saj lahko lastnik prenese na novega lastnika le toliko upravičenj kot jih ima sam.
Izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, je v izvršilnem postopku mogoče predlagati le v 30 dneh po izteku paricijskega roka v smislu 439. člena ZPP, zato je edini pogoj, da se predlog za določitev sodnih penalov vloži najkasneje v 30 dneh po izteku roka za opravo dejanj določenih v motenjskem sklepu.