plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri izplačilu za mesec november 2007 za posebno nagrado, ki ni bila del plače, zato je tožena stranka upravičeno ni upoštevala pri izračunu odpravnine. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Tožena stranka in tožnik sta zaradi predčasne upokojitve tožnika sklenila poseben sporazum o odpravnini, v katerem sta se dogovorila, da tožniku pripada osem njegovih zadnjih bruto plač, ki jih je prejemal pri toženi stranki. Kolektivna pogodba tožene stranke je v 2. odstavku 150. člena določala, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače za to delovno mesto, plače delavca za morebitna napredovanja na delovnem mestu, dela plače za individualno delovno uspešnost delavca ter iz dodatkov, ki niso ovrednoteni v zahtevnosti dela na delovnem mestu ter morebitnega plačila za poslovno uspešnost. Podrobnejše določbe v zvezi s plačilom oziroma nagrado zaradi uspešnega poslovanja družbe pa je vseboval 167. člen kolektivne pogodbe, po katerem je delavec upravičen do nagrade, če družba v tekočem letu uspešno posluje, pri čemer se uspešnost poslovanja meri ob doseganju kapitalske ustreznosti, z izpolnjevanjem planskih nalog, ki jih vsakoletno v skladu s poslovnim načrtom določa Uprava družbe in z doseganjem planiranega kosmatega dobička na nivoju družbe. Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Tožena stranka je plačilo za poslovno uspešnost iz 167. člena kolektivne pogodbe izplačala pri plači za mesec november 2007, in sicer na podlagi sklepa uprave. Glede na sklenjeni sporazum bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačilo za poslovno uspešnost, ki je predstavljalo del plače za mesec november 2007. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku iz naslova plačila odpravnine v celoti ugodilo.
ZPP člen 394, 394-2. ZPP člen 163, 163/4, 163/6, 165, 165/3.
obnova postopka - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je dopustilo obnovo postopka, pravnomočno zaključenega z izdajo zamudne sodbe in to zamudno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za dopustitev obnove postopka po 2. točki 394. člena ZPP, saj sta bili tožba in zamudna sodba toženi stranki vročeni nepravilno. V postopku v zvezi s predlagano obnovo sta priglasili stroške obe stranki. Sodišče prve stopnje je o teh stroških odločilo tako, da je stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožniku in da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s to obnovo. Ta odločitev je nepravilna, saj je potrebno pri odločanju o priglašenih stroških za obnovo postopka upoštevati 3. odstavek 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Poleg tega četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP določata, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, med postopkom pa odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Ker je odločitev o stroških postopka obnove odvisna od odločbe o glavni stvari, sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa o teh stroških ne bi smelo odločati. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o stroških obnove postopka pridržalo za končno odločbo, ki bo izdana v tem individualnem delovnem sporu.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
URS člen 125. ZASP člen 81, 81/1, 130, 156, 156/4. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-5. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena.
fonogram - radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - pravna praznina - plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov - akontacija - avtorski honorar in nadomestilo - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - izključna pristojnost Ustavnega sodišča RS - vezanost na ustavo in zakon - exceptio illegalis
Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
Določba člena 34/1 ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 je namreč mogoče upoštevati le v primerih, če sodišče po izvedbi vseh predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takrat se sodišče lahko odloči, da izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Toda v obravnavani zadevi takega položaja ni bilo, saj je prvostopno sodišče že na podlagi predlaganih dokazov, ki jih je izvedlo, sprejelo zaključek o resničnosti obstoja odpovednega razloga.
Na podlagi člena 15/5 ZS in člena 160/5 Sodnega reda je bilo v letnem razporedu sodnikov zakonito določeno, da se zaradi triažnega postopka zadeve dodeljujejo z zamikom. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika.
predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave - zavrnitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - nadaljevanje postopka - prekinitev postopka odločanja o predlogu upnika za začetek stečajnega postopka
Sodišče nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, če zavrne dolžnikov predlog za prisilno poravnavo. Dolžnik je sicer vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, vendar ne v sodni praksi ne v teoriji, ni sporno, da se to določilo smiselno uporablja tudi takrat, kadar je zavrnjen dolžnikov predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva vračilo sredstev (plače, regresa za letni dopust za leti 2010 in 2011, znesek iz naslova obresti za neizplačane plače in stroške postopka), ki jih je toženec prejel na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem delovnem sporu, ki je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS spremenjena. Tožeča stranka je uspela v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zaradi česar je odpadla podlaga za izplačila v zvezi z odpovedjo toženčeve pogodbe o zaposlitvi in je bil prejemnik (toženec) obogaten na škodo drugega (tožeče stranke). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan vrniti prejeta izplačila.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca (bivšega delavca) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi inventurnega primanjkljaja. Po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki je bila dne 4. 6. 2005 opravljena inventura, v kateri je bil ugotovljen inventurni manko. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni bil dolžan sodelovati pri tej inventuri, saj takrat pri tožeči stranki ni bil več zaposlen. Tožencu se je delo po pogodbi izteklo 31. 5. 2005 in po tem datumu do tožeče stranke ni imel več delovnih obveznosti. Ker tožena stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – mnenje ločitvenega upnika – upnik drugega vrstnega reda – prodaja nepremičnine – način prodaje
Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da je upnik A. d. o. o. (pritožnik) sicer ločitveni upnik, vendar drugega vrstnega reda, katerega mnenje v postopku prodaje nepremičnine ni potrebno.
ZFPPIPP člen 14, 14/5, 49, 49/1, 49/2, 140, 140/2, 147, 147/1, 147/2, 147/3, 153, 221a. ZFPPIPP-G člen 32, 32/3.
poenostavljena prisilna poravnava – nepopoln predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – trenutek uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave – ovire za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – predlog upnika za začetek stečajnega postopka – mikro družba – majhna družba – splošno znana dejstva – novela ZFPPIPP-G – neutemeljen očitek zlorabe procesnih pravic dolžnika
Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).
prodaja dela stavbe – neuspešne javne dražbe – nezavezujoče zbiranje ponudb
Dosedanji poskusi prodaje niso bili uspešni. To pomeni, da premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče prodati niti na podlagi primerljivih tržnih cen niti na podlagi morebitne cenitve, saj je cena očitno previsoka oziroma ne ustreza dejanskim razmeram na trgu. V takem primeru je dolžnost upravitelja, da stori vse, da pride do informacij, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje. Tak način je nezavezujoče zbiranje ponudb.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.
Uredba o napredovanju uradnikov v nazive člen 5. ZUPPJS člen 7. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZDSS-1 člen 21.
imenovanje v višji naziv - razvrstitev v višji plačilni razred - javna uslužbenka
Tožnica je od 2009 do 2014 petkrat dosegla oceno dobro in tako izpolnila pogoje za napredovanje v višji naziv (referent I) po prvem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zaradi tega napredovanja ji je tožena stranka v skladu s KPDU pravilno določila tudi višji (26.) plačilni razred. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb, ki se nanašajo na imenovanje v višji naziv in na uvrstitev v plačilni razred.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano zaradi napačnega stališča sodišča prve stopnje, da je bistvena le ugotovitev, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo in v okviru te ukinila delovno mesto tožnika ter da tožnik nima ustrezne izobrazbe za zasedbo na novo sistemiziranih delovnih mest (156. člen ZJU). Takšno stališče bi zadostovalo, če tožnik ne bi zatrjeval, da je pri toženi stranki do spremenjenega pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter posledično do sporne odpovedi prišlo zgolj z namenom, da se njemu odpove pogodba o zaposlitvi. Četudi je organizacija delovnega procesa in sprejem ukrepov v smeri večje ekonomske učinkovitosti v domeni delodajalca, pa je v primeru trditev, kot jih navaja tožnik (da je kot vodja oddelka opravljal izvorne naloge občine, ki obstajajo v enakem obsegu še naprej; da je tožena stranka za izvajanje tovrstnih nalog sistemizirala nova delovna mesta, za katera je določila izobrazbene pogoje, ki jih tožnik ne izpolnjuje, tako da bo zaposlila nove, neizkušene delavce, medtem ko je tožnika, kljub 20-letnim delovnim izkušnjam, izključila iz delovnega procesa, čeprav se je ob tem sklicevala na smiselnost reorganizacije in nujnost racionalizacije delovnega procesa) potrebno raziskati tudi okoliščine glede vprašanja, ali je bila odpoved podana iz nedopustnih nagibov ali iz utemeljenih razlogov (89. člen ZDR-1), na katere se sklicuje odpoved, torej v smeri zasledovanja boljše organizacije in optimizacije delovnega procesa. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.