KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00001276
ZKP člen 355, 355/1, 369, 369/1.
laična pritožba - sestavine pritožbe - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena
Sodišče prve stopnje obtoženca ni pozvalo na dopolnitev pritožbe, kot bi moralo, zato je pritožbeno sodišče dovolilo obtožencu, da obrazložitev pritožbe poda na seji pritožbenega senata.
Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski člen 4, 4/2. ZDR-1 člen 9. ZObr člen 93. ZSSloV člen 49, 49/14. ZIZ člen 62.
denarna nagrada - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let - prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Toženec je namreč na tožečo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, nakar sta stranki sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se v III. točki tega sporazuma dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredbe, ne more veljati neodvisno od te določbe. Poleg tega ZDR-1 v 9. členu omejuje avtonomijo strank delovnega razmerja, ko določa, da sta delodajalec in delavec dolžna pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter tudi v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe zakonov, mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Delavec se ne more veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti. Zaradi omejene pogodbene svobode v korist delavca je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo III. točke sporazuma pripoznal dolg do tožeče stranke. Ker je tožencu ureditev iz 4. člena Uredbe v korist, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi, se posledično ni mogel veljavno zavezati k vračilu denarne nagrade.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023181
KZ-1A člen 86, 86/4. ZKP člen 359, 359/3, 372, 372-5.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - način izvršitve kazni zapora - oprava dela v splošno korist - izostanek soglasja obdolženca k načinu izvršitve kazni zapora - dve fazi odločanja o kazni in alternativnem načinu njene izvršitve
S tem, ko je sodišče prve stopnje, potem ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen v navedeni višini, odločilo, da se izvrši tako, da obdolženec opravi delo v splošno korist, pa je v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je nepravilno uporabilo četrti odstavek 86. člena KZ-1A.
Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je v odločbi o kazni brez soglasja obdolženca odločilo o načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, kršitev zakona pa mu je bila v škodo. Tudi odločitev o načinu izvršitve zaporne kazni je imela namreč za posledico pritožbo državnega tožilca, ker se z načinom izvršitve zaporne kazni iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi, ne strinja.
vračilo neupravičeno prejetih sredstev - državna štipendija
ZŠtip v 49. členu določa, v katerih primerih preneha štipendijsko razmerje, v 50. členu pa ureja vrnitev štipendije. V zvezi s tem je v prvem odstavku 50. člena določeno, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da iz citiranih določb ZŠtip izhaja, da je štipendist dolžan štipendijo vrniti ob hkratnem izpolnjevanju enega od razlogov iz 49. člena ZŠtip ter dodatnega razloga iz prvega odstavka 50. člena ZŠtip, to je, da letnika, za katerega je prejemal štipendijo, ni uspešno zaključil. V primerih iz 49. člena tega zakona je štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Ker je tožnik 1. letnik, za katerega mu je bila dodeljena državna štipendija, uspešno zaključil, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 50. člena ZŠtip in zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev štipendije.
Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njimi kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je odredilo način izvršitve svoje odločitve, in sicer je toženi stranki, ki je nosilka in izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Res je sicer, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Z ZOPRZUJF je povračilo uredil enako za tiste, za katere odločitev o znižanju pokojnine ni postala pravnomočna, kot tudi za tiste, za katere je odločba postala pravnomočna že pred razveljavitvijo drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF.
Odločbo ustavnega sodišča je v konkretni zadevi mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja tudi uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Četudi je bila izpodbijana prvostopenjska odločba o plačilu razlike pokojnine že realizirana v dveh obrokih, pritožnik z realizacijo tega dela obveznosti ni izgubil pravice do odprave odločbe o negativni uskladitvi pokojnine, izdane na protiustavni zakonski podlagi, saj je zoper navedeno odločitev v predsodnem postopku uveljavljal redno pravno sredstvo. O pritožbi pa še ni bilo odločeno. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Postopek premestitve tožnika je bil zakonit. Premestitev je bila posledica ocene predstojnika, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Zato tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o premestitvi tožnika, ni utemeljen.
Sodišče ne more presojati smotrnosti ocene predstojnika o tem, da je mogoče z določeno premestitvijo javnega uslužbenca zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razlog za tožnikovo premestitev ni bil navidezen, temveč je temeljil prav na oceni predstojnika.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
ZPP člen 394, 394-2. ZPP člen 163, 163/4, 163/6, 165, 165/3.
obnova postopka - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je dopustilo obnovo postopka, pravnomočno zaključenega z izdajo zamudne sodbe in to zamudno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za dopustitev obnove postopka po 2. točki 394. člena ZPP, saj sta bili tožba in zamudna sodba toženi stranki vročeni nepravilno. V postopku v zvezi s predlagano obnovo sta priglasili stroške obe stranki. Sodišče prve stopnje je o teh stroških odločilo tako, da je stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožniku in da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s to obnovo. Ta odločitev je nepravilna, saj je potrebno pri odločanju o priglašenih stroških za obnovo postopka upoštevati 3. odstavek 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Poleg tega četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP določata, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, med postopkom pa odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Ker je odločitev o stroških postopka obnove odvisna od odločbe o glavni stvari, sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa o teh stroških ne bi smelo odločati. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o stroških obnove postopka pridržalo za končno odločbo, ki bo izdana v tem individualnem delovnem sporu.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zoisova štipendija - zmotna uporaba materialnega prava - absolventski staž - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je vložila vlogo za dodelitev Zoisove štipendije v absolventskem stažu. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da Zoisove štipendije za dodatno študijsko leto (za čas absolventskega staža) ni mogoče dodeliti. Takšno materialnopravno stališče nima zakonske podlage. ZŠtip namreč določa, da so upravičenci do štipendije po splošnih pogojih tisti, ki imajo status dijaka oziroma študenta oziroma so udeleženci izobraževanja odraslih ter izpolnjujejo še druge pogoje, določene z zakonom. Pogoje za določitev Zoisove štipendije določa zakon v 24. členu. Tožnica navedene pogoje za pridobitev Zoisove štipendije izpolnjuje. V študijskem letu 2012/2013 je imela status študentke in je bila njena povprečna ocena v študijskem letu 2011/2012 9,8, kar pomeni, da je presegala povprečno oceno 8,5, ki je bila določena kot pogoj za pridobitev Zoisove štipendije v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip. Iz prvega odstavka 44. člena ZŠtip izhaja, da se o dodelitvi državne štipendije in Zoisove štipendije odloči za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Čas absolventskega staža, ko ima nekdo status študenta, je del izobraževalnega programa, ki se zaključi z izdelavo diplomskega dela. Ravno diplomsko delo, kateremu je namenjen absolventski staž, je zadnje dejanje samega študijskega programa. Ker tožnica izpolnjuje vse pogoje za pridobitev Zoisove štipendije in je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je drugostopenjsko urpavno odločbo odpravilo, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na fakulteti.
posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – mnenje ločitvenega upnika – upnik drugega vrstnega reda – prodaja nepremičnine – način prodaje
Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da je upnik A. d. o. o. (pritožnik) sicer ločitveni upnik, vendar drugega vrstnega reda, katerega mnenje v postopku prodaje nepremičnine ni potrebno.
OZ člen 299. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 25.
povrnitev stroškov zdravljenja – nujno zdravljenje – zdravljenje v tujini – višina – zamuda – zakonske zamudne obresti – prevoz pokojnika v domovino
Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.
URS člen 125. ZASP člen 81, 81/1, 130, 156, 156/4. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-5. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena.
fonogram - radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - pravna praznina - plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov - akontacija - avtorski honorar in nadomestilo - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - izključna pristojnost Ustavnega sodišča RS - vezanost na ustavo in zakon - exceptio illegalis
Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5, 135, 135/4. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 62, 62-1. ZPIZ83 člen 104. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo prispevkov
Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.