posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice – mnenje ločitvenega upnika – upnik drugega vrstnega reda – prodaja nepremičnine – način prodaje
Sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da je upnik A. d. o. o. (pritožnik) sicer ločitveni upnik, vendar drugega vrstnega reda, katerega mnenje v postopku prodaje nepremičnine ni potrebno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00001276
ZKP člen 355, 355/1, 369, 369/1.
laična pritožba - sestavine pritožbe - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena
Sodišče prve stopnje obtoženca ni pozvalo na dopolnitev pritožbe, kot bi moralo, zato je pritožbeno sodišče dovolilo obtožencu, da obrazložitev pritožbe poda na seji pritožbenega senata.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006703
KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti – nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir
Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe, se je za preklic pogojne obsodbe odločilo zaradi obsojenčevega odnosa do plačila obveznosti oškodovancema, njegove pasivnosti ter ugotovitve, da kljub opozorilu možnosti preklica pogojne obsodbe do sedaj oškodovancema niti deloma ni poravnal dolgovanega zneska in ga niti ne namerava, niti ni poskušal stopiti z njima v stik. Pritožbeno sodišče nasprotno ocenjuje, da pasivnost obsojenca, opozorilo o možnosti preklica obsodbe ter okoliščina, da ni stopil v stik z oškodovancema za preklic pogojne obsodbe, niso odločilne okoliščine. Odločilna je okoliščina, ki izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev, da obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir.
plačilo odpravnine - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo pri izplačilu za mesec november 2007 za posebno nagrado, ki ni bila del plače, zato je tožena stranka upravičeno ni upoštevala pri izračunu odpravnine. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Tožena stranka in tožnik sta zaradi predčasne upokojitve tožnika sklenila poseben sporazum o odpravnini, v katerem sta se dogovorila, da tožniku pripada osem njegovih zadnjih bruto plač, ki jih je prejemal pri toženi stranki. Kolektivna pogodba tožene stranke je v 2. odstavku 150. člena določala, da je plača delavca sestavljena iz osnovne plače za to delovno mesto, plače delavca za morebitna napredovanja na delovnem mestu, dela plače za individualno delovno uspešnost delavca ter iz dodatkov, ki niso ovrednoteni v zahtevnosti dela na delovnem mestu ter morebitnega plačila za poslovno uspešnost. Podrobnejše določbe v zvezi s plačilom oziroma nagrado zaradi uspešnega poslovanja družbe pa je vseboval 167. člen kolektivne pogodbe, po katerem je delavec upravičen do nagrade, če družba v tekočem letu uspešno posluje, pri čemer se uspešnost poslovanja meri ob doseganju kapitalske ustreznosti, z izpolnjevanjem planskih nalog, ki jih vsakoletno v skladu s poslovnim načrtom določa Uprava družbe in z doseganjem planiranega kosmatega dobička na nivoju družbe. Navedeno pomeni, da je bilo v konkretnem primeru sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost. Tožena stranka je plačilo za poslovno uspešnost iz 167. člena kolektivne pogodbe izplačala pri plači za mesec november 2007, in sicer na podlagi sklepa uprave. Glede na sklenjeni sporazum bi morala tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevati tudi plačilo za poslovno uspešnost, ki je predstavljalo del plače za mesec november 2007. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku iz naslova plačila odpravnine v celoti ugodilo.
Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če je bilo v isti
upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z njo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V predmetni zadevi je bilo v isti upravni stvari že pravnomočno odločeno. Z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2012 je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ker v Republiki Sloveniji nima zavarovalne dobe. Dejansko stanje glede pravice tožnika do sorazmernega dela starostne pokojnine se po pravnomočnosti odločbe z dne 29. 3. 2012 ni spremenilo, saj se ni spremenilo dejansko stanje glede obstoja zavarovalne dobe v Sloveniji, prav tako se ni spremenila pravna podlaga, na katero se zahtevek opira. Zato je tožena stranka v predsodnem postopku tožnikovo vlogo pravilno zavrgla. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
upravljanje stečajne mase – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – višina najemnine
ZFPPIPP v 322. in 323. členu ne določa kriterijev določanja višine najemnine, pomembno je predvsem, da najem ali zakup ne zavleče prodaje tega premoženja. Po naravi stvari je smoter oddajanja premoženja stečajnega dolžnika v tem, da se ohrani in/ali poveča stečajna masa, s ciljem čim boljšega poplačila upnikov.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 20, 20/1, 23, 52, 52/2. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-10, 17, 17/1, 17/1-6. ZDoh člen 37, 37/2, 37/2-8.
varstveni dodatek - samska oseba - dohodek - prihranki
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je kot tak izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. ZDoh v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se zato ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v nov upravni postopek.
ZDR-1 člen 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja
Ravnanje tožnika (neprimerno dotikanje, božanje po ramenih, prijemanja za zgornje strani dlani ter prijemanje za spodnji del hrbta dijakinj) ne ustreza znakom kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz drugega odstavka 174. člena KZ-1. Navedeno dejanje po drugem odstavku 174. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, za kar se kaznuje z zaporom od 1 do 8 let. Ravnanja tožnika ne dosegajo stopnje vseh znakov kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti iz 174. člena KZ-1, saj ni šlo za spolno občevanje ali druga neposredna spolna ravnanja, s katerega bi bila spolna sfera učenk direktno prizadeta.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik dijakinje nadlegoval, da bi jih prisilil, da so držale svojo roko na računalniški miški, medtem ko je tožnik to miško usmerjal na ekranu, da jih je potrepljal v primeru pohvale za dobro opravljeno nalogo, da v ravnanjih tožnika ni mogoče ugotoviti nedopustnega, predvsem pa ne spolnega namena. Tudi pritožbeno sodišče, upoštevaje okoliščine v zvezi s specifičnostjo poučevanja predmeta računalništva, ocenjuje, da tožnikova ravnanja (katerim bi se bilo sicer mogoče izogniti) ne dosegajo pravnega standarda hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
invalid III. kategorije invalidnosti - stvarne razbremenitve - časovne razbremenitve
Pri tožnici je podana III. kategorija invalidnosti, saj tožnica za delo, ki ga je nazadnje opravljala, to je delo čistilke, ni zmožna, zmožna pa je za drugo delo v okviru svojega poklica s stvarnimi omejitvami pri delu. Pri delu pa ni potrebna časovna razbremenitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za časovno razbremenitev, tako da bi tožnica poleg priznanih omejitev delo opravljala s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
začasna odredba - opravičenje začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - plačilo zapadle terjatve - izvršnica - terjatve, za katere so bile izdane izvršnice - veljavnost izdane začasne odredbe
Plačilo zapadle terjatve ne more predstavljati pravno priznane težko nadomestljive škode.
Taka pravno priznana ogroženost lahko obstaja le do takrat, ko celotna terjatev upnika do dolžnika zapade v plačilo, torej do 17. 7. 2015. Ker je torej s tem datumom odpadla podlaga za izdajo začasne odredbe, ki je v težko nadomestljivi škodi, je sodišče prve stopnje pravilno omejilo veljavnost izdane začasne odredbe na zapadlost celotne terjatve.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
negativna uskladitev pokojnin - zamudne obresti - ustavna odločba - odmera starostne pokojnine - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.
ZPIZ-2 člen 129, 129/5, 135, 135/4. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3. ZPIZ92 člen 202. ZTPPIZ člen 62, 62-1. ZPIZ83 člen 104. ZUP člen 169, 169/1, 171, 171/1.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zmotna uporaba materialnega prava - plačilo prispevkov
Sodišče prve stopnje je konkretno zadevo, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo v spornem obdobju, presojalo po določbah ZPIZ-2, ne pa po predpisih, ki so veljali v spornem obdobju. Kljub temu, da za sporno obdobje ni podatkov v matični evidenci, to še ne pomeni, da zavarovalne dobe ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Dolžnost sporočanja podatkov je na delodajalcu, medtem ko je tožnik predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, kar je nenazadnje potrjeno tudi z vpisom v delovno knjižico, torej z vpisom v javno listino. Na odločitev ne vpliva, da delodajalec tožnika ni vključil v zavarovanje, saj je prijavo dolžan vložiti delodajalec, pri katerem je zavarovanec sklenil oziroma je v delovnem razmerju. Enako je delodajalec tudi dolžan javljati podatke o plačah in plačanih prispevkih. Ker iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tudi v spornem obdobju v delovnem razmerju, je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo štelo tudi čas spornega obdobja, ko je bil tožnik v delovnem razmerju.
Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa tega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje, da je bila oseba v delovnem razmerju, vse drugo, razen če ni izrecno posebej predpisano, za priznanje tega delovnega razmerja ni bistveno.
Sodišče prve stopnje je v sodbi in sklepu, ki sta že postala pravnomočna, odločilo tudi v celoti o stroških postopka in naložilo tožniku, da je dolžan povrniti stroške postopka toženi stranki. Iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče naložilo tožniku, da plača stroške prič A.A. in B.B. Glede na pravnomočno odločitev sodišča je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške za navedeni priči.
postopek osebnega stečaja - predlog za začetek stečajnega postopka - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - domneva insolventnosti - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - izpodbijanje domneve insolventnosti - ugovor proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja - fizična oseba
Dolžnica bi lahko domnevo insolventnosti izpodbijala le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja.
Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085022
ZASP člen 5.
avtorski honorar – prenehanje kršitve moralne avtorske pravice – civilna kazen – odškodnina – predavanje – članek – avtorsko delo – individualnost dela – ustvarjalnost – sklepčnost – dokazovanje z izvedencem
Pri predavanjih je avtorskopravno varovana ne le njegova vsebina, ampak tudi oblikovanje in vodenje misli, ustvarjalni izbor, razporeditev, uskladitev in razdelitev gradiva. Izvedba predavanja praviloma vključuje vse navedene oblikovne elemente, ki sami po sebi zadostujejo za zaključek o potrebni stopnji individualnosti. Že zato, ker bi izvedenec mogel prispevati le k dokazovanju tožničinih navedb o stopnji individualnosti vsebine predavanj, v obravnavanem primeru ni bil nujen za dokazanost teh navedb.
Škodnega dogodka, izhajajoč iz tožbenih trditev, neposredno ne predstavlja dejstvo, da je hišo tožnika poplavilo, zaradi česar je utrpel veliko premoženjsko škodo, temveč je škodni dogodek zatrjevana nesklenitev take zavarovalne pogodbe, kot jo je (naj bi jo) tožnik hotel skleniti, to je zavarovalne pogodbe za premoženjsko zavarovanje stanovanjskega objekta in opreme do navedenih zavarovalnih vsot brez omejitve (limita) zavarovalnega jamstva.
Tožnikovo škodo bi lahko predstavljala le škoda, ki jo je v poplavi utrpel, zmanjšana za prejeto odškodnino (po sklenjeni zavarovalni pogodbi) ter še posebej zmanjšana za zavarovalno premijo, ki bi jo moral plačati, če bi sklenil tako zavarovalno pogodbo (če je to možno) kot jo zatrjuje (z neomejenim jamstvom do višine zavarovalne vsote).