Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski člen 4, 4/2. ZDR-1 člen 9. ZObr člen 93. ZSSloV člen 49, 49/14. ZIZ člen 62.
denarna nagrada - vojska - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je izpolnjen pogoj toženčevega enostranskega odstopa od pogodbe o zaposlitvi za vračilo nagrade iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, ki določa, da mora pripadnik, ki mu je izplačana posebna denarna nagrada ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, v celoti vrniti izplačano nagrado, če predčasno - pred iztekom desetih let - prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi tožencu delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi, ampak je kot ključno podlago za vračilo nagrade uveljavljala tožnikovo zavezo za vračilo denarne nagrade iz III. točke sporazuma. Toženec je namreč na tožečo stranko naslovil predlog za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, nakar sta stranki sklenili sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se v III. točki tega sporazuma dogovorili, da bo toženec tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 4. člena Uredbe ter tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi vrnil denarno nagrado v višini dveh bruto plač v neto znesku 4.420,79 EUR v treh mesecih po prenehanju delovnega razmerja. Ker pa se ta zaveza veže na vsebino drugega odstavka 4. člena Uredbe, ne more veljati neodvisno od te določbe. Poleg tega ZDR-1 v 9. členu omejuje avtonomijo strank delovnega razmerja, ko določa, da sta delodajalec in delavec dolžna pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter tudi v času trajanja delovnega razmerja upoštevati določbe zakonov, mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Delavec se ne more veljavno zavezati k nečemu, česar po zakonu oziroma splošnem aktu ni dolžan storiti. Zaradi omejene pogodbene svobode v korist delavca je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je toženec s sklenitvijo III. točke sporazuma pripoznal dolg do tožeče stranke. Ker je tožencu ureditev iz 4. člena Uredbe v korist, saj mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi enostranske prekinitve pogodbe o zaposlitvi, se posledično ni mogel veljavno zavezati k vračilu denarne nagrade.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 34a. ZST-1B člen 26, 26/1.
neizbira kandidata - plačilni nalog - sodna taksa
Če ZST-1 ali taksna tarifa ne določata drugače, nastane taksna obveznost za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Tožnik je vložil pritožbo zaradi neizbire kandidata in ob vložitvi pritožbe je nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Ker tožnik skladno s 5. členom ZST-1 ob nastanku taksne obveznosti, to je ob vložitvi pritožbe, takse ni plačal, mu je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena ZST-1 pravilno izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina najmanj najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Za pravilno odločitev o temelju odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ni zadosti raziskalo okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Predvsem ni raziskalo, na podlagi katere izredne odpovedi je tožniku prenehalo delovno razmerje, torej katera izmed dveh izrednih odpovedi je dejansko učinkovala ter tudi ni ugotavljalo, ali je bila podana zakonito - po vsebini in na način, kot to zahtevajo določbe 111. člena ZDR-1. Slednje je namreč pogoj za priznanje odpravnine in odškodnine v posledici izredne odpovedi delavca. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00001276
ZKP člen 355, 355/1, 369, 369/1.
laična pritožba - sestavine pritožbe - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - celovita dokazna ocena
Sodišče prve stopnje obtoženca ni pozvalo na dopolnitev pritožbe, kot bi moralo, zato je pritožbeno sodišče dovolilo obtožencu, da obrazložitev pritožbe poda na seji pritožbenega senata.
OZ člen 243, 243/4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pogodba o finančnem leasingu premičnin - predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi - dokazna ocena - vnaprejšnja dokazna ocena neizvedenih dokazov - unovčenje predmeta leasinga - skrbnost ravnanja leasingodajalca - razumni ukrepi z zmanjšanje škode
Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena
vrednost
odstopala od
vrednost
i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovna doba - delovnopravna kontinuiteta - prevzem delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca (bivšega delavca) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi inventurnega primanjkljaja. Po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki je bila dne 4. 6. 2005 opravljena inventura, v kateri je bil ugotovljen inventurni manko. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni bil dolžan sodelovati pri tej inventuri, saj takrat pri tožeči stranki ni bil več zaposlen. Tožencu se je delo po pogodbi izteklo 31. 5. 2005 in po tem datumu do tožeče stranke ni imel več delovnih obveznosti. Ker tožena stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine.
ZFPPIPP člen 14, 14/5, 49, 49/1, 49/2, 140, 140/2, 147, 147/1, 147/2, 147/3, 153, 221a. ZFPPIPP-G člen 32, 32/3.
poenostavljena prisilna poravnava – nepopoln predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – trenutek uvedbe postopka poenostavljene prisilne poravnave – ovire za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – predlog upnika za začetek stečajnega postopka – mikro družba – majhna družba – splošno znana dejstva – novela ZFPPIPP-G – neutemeljen očitek zlorabe procesnih pravic dolžnika
Postopek poenostavljene prisilne poravnave je bil uveden še pred upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka. Predlog za začetek stečajnega postopka pa ni ovira za začetek postopka prisilne poravnave. Tako oviro predstavlja šele začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 140. člena ZFPPIPP v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP in 221.c členom ZFPPIPP). Glede razmerja med navedenima insolvenčnima postopkoma je treba tudi upoštevati, da velja, če se ne dokaže drugače, da je prenehal položaj insolventnosti dolžnika, če je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil pravnomočno končan s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave (peti odstavek 14. člena ZFPPIPP).
Uredba o napredovanju uradnikov v nazive člen 5. ZUPPJS člen 7. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZDSS-1 člen 21.
imenovanje v višji naziv - razvrstitev v višji plačilni razred - javna uslužbenka
Tožnica je od 2009 do 2014 petkrat dosegla oceno dobro in tako izpolnila pogoje za napredovanje v višji naziv (referent I) po prvem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Zaradi tega napredovanja ji je tožena stranka v skladu s KPDU pravilno določila tudi višji (26.) plačilni razred. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb, ki se nanašajo na imenovanje v višji naziv in na uvrstitev v plačilni razred.
Vlagatelj je popravil oziroma dopolnil vlogo po poteku roka. Zato je sodišče prve stopnje njegovo vlogo na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo, ker v odrejenem roku vloge ni popravil oziroma dopolnil.
URS člen 125. ZASP člen 81, 81/1, 130, 156, 156/4. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-5. Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji. Začasna tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena.
fonogram - radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - pravna praznina - plačilo nadomestila za predvajanje fonogramov - akontacija - avtorski honorar in nadomestilo - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - izključna pristojnost Ustavnega sodišča RS - vezanost na ustavo in zakon - exceptio illegalis
Standardu primernosti je zadoščeno, če se v nadomestilu ustrezno odražajo pravice in potrebe vseh udeležencev, kar se v osnovi določa s sporazumom strank, ki imajo uravnoteženo pogajalsko moč. Nadomestilo, ki se je na podlagi konsenza volj prizadetih strank, uporabljalo neposredno pred vtoževanim obdobjem, tudi po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča predstavlja največji približek pravnemu standardu primernega nadomestila.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 20, 20/1, 23, 52, 52/2. ZUPJS člen 12, 12/1, 12/1-10, 17, 17/1, 17/1-6. ZDoh člen 37, 37/2, 37/2-8.
varstveni dodatek - samska oseba - dohodek - prihranki
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri ugotavljanju upravičenosti tožnika do varstvenega dodatka znesek na TRR štelo kot tožnikov prihranek. ZUPJS v 17. členu določa premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja oseb za upravičenost do varstvenega dodatka. V skladu s 6. točko prvega odstavka 17. člena ZUPJS se vštevajo v premoženje osebe denarna sredstva na TRR ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena tega zakona, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi posameznika. Tožnik razen prejemkov iz naslova invalidske pokojnine ter dveh nakazil s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje drugih prihodkov ni imel. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je tožniku določenega dne nakazal znesek, ki predstavlja skupni znesek invalidske pokojnine za nazaj za določeno obdobje in drugega dne znesek, ki predstavlja predstavlja vsoto varstvenih dodatkov za določeno obdobje. Navedena sredstva pa predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena ZUPJS, saj gre pri tem za varstveni dodatek, ki je kot tak izrecno naveden v 10. točki prvega odstavka 12. člena ZUPJS oz. za obdavčljive dohodke po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine. ZDoh v 8. točki drugega odstavka 37. člena izrecno določa, da gre za obdavčljivi dohodek in se zato ne more upoštevati kot premoženje po 17. členu ZUPJS. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo v nov upravni postopek.
ZPP člen 394, 394-2. ZPP člen 163, 163/4, 163/6, 165, 165/3.
obnova postopka - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je dopustilo obnovo postopka, pravnomočno zaključenega z izdajo zamudne sodbe in to zamudno sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da so bili podani pogoji za dopustitev obnove postopka po 2. točki 394. člena ZPP, saj sta bili tožba in zamudna sodba toženi stranki vročeni nepravilno. V postopku v zvezi s predlagano obnovo sta priglasili stroške obe stranki. Sodišče prve stopnje je o teh stroških odločilo tako, da je stroške tožene stranke naložilo v plačilo tožniku in da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s to obnovo. Ta odločitev je nepravilna, saj je potrebno pri odločanju o priglašenih stroških za obnovo postopka upoštevati 3. odstavek 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Poleg tega četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP določata, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, med postopkom pa odloči sodišče s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Ker je odločitev o stroških postopka obnove odvisna od odločbe o glavni stvari, sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa o teh stroških ne bi smelo odločati. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločitev o stroških obnove postopka pridržalo za končno odločbo, ki bo izdana v tem individualnem delovnem sporu.
začasna odredba - opravičenje začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - plačilo zapadle terjatve - izvršnica - terjatve, za katere so bile izdane izvršnice - veljavnost izdane začasne odredbe
Plačilo zapadle terjatve ne more predstavljati pravno priznane težko nadomestljive škode.
Taka pravno priznana ogroženost lahko obstaja le do takrat, ko celotna terjatev upnika do dolžnika zapade v plačilo, torej do 17. 7. 2015. Ker je torej s tem datumom odpadla podlaga za izdajo začasne odredbe, ki je v težko nadomestljivi škodi, je sodišče prve stopnje pravilno omejilo veljavnost izdane začasne odredbe na zapadlost celotne terjatve.
Toženec je v času trajanja zaposlitve pri tožeči stranki kršil konkurenčno prepoved, saj je že sama ustanovitev konkurenčne družbe za tožečo stranko lahko pomenila konkurenco v smislu 37. člena ZDR, toženčevo ravnanje, ki ga je sodišče prve stopnje opredelilo kot škodljivo ravnanje, pa bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožeče stranke v smislu 35. člena ZDR. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane škode, ki naj bi bila posledica spornega ravnanja toženca, odškodninski zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023181
KZ-1A člen 86, 86/4. ZKP člen 359, 359/3, 372, 372-5.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - način izvršitve kazni zapora - oprava dela v splošno korist - izostanek soglasja obdolženca k načinu izvršitve kazni zapora - dve fazi odločanja o kazni in alternativnem načinu njene izvršitve
S tem, ko je sodišče prve stopnje, potem ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen v navedeni višini, odločilo, da se izvrši tako, da obdolženec opravi delo v splošno korist, pa je v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, saj je nepravilno uporabilo četrti odstavek 86. člena KZ-1A.
Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je v odločbi o kazni brez soglasja obdolženca odločilo o načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist, kršitev zakona pa mu je bila v škodo. Tudi odločitev o načinu izvršitve zaporne kazni je imela namreč za posledico pritožbo državnega tožilca, ker se z načinom izvršitve zaporne kazni iz razlogov, ki jih navaja v pritožbi, ne strinja.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
denacionalizacija – agrarna skupnost – vračanje premoženja članom agrarne skupnosti – nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe – prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca – trditvena podlaga – ugovor aktivne legitimacije
Ker so bile (tudi v tej smeri podane) tožničine trditve zadostne, je sodišče prve stopnje, ki jih je zmotno označilo za pomanjkljive (presplošne, nesklepčne), brez kakršnekoli ugovorne (trditvene) podlage, podane s strani toženke, ugotavljalo oziroma zaključilo (tudi), da tožnica povračila koristi ne terja glede vseh (z denacionalizacijskimi odločbami vrnjenih) nepremičnin, temveč le nekaterih.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085820
OZ člen 171. ZPP člen 254.
povrnitev nepremoženjske škode – deljena vzročnost – deljena odgovornost – razbremenitev odgovornosti – predhodne degenerativne spremembe – predlog za postavitev novega izvedenca – zavrnitev dokaznih predlogov – denarna odškodnina – odmera odškodnine – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – zmanjšanje življenjske aktivnosti – možganska kap – nihajna poškodba vratne hrbtenice
Pritožnica se s sklicevanjem na osebne lastnosti oškodovanca ne more razbremeniti svoje odgovornosti, saj mora odgovorna oseba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. Osebne lastnosti, ki (so)prispevajo k temu, da so kot posledica škodnega dogodka nastale določene pojavne oblike škode, ki niso običajne (zelo pogoste) posledice takšnih (istovrstnih) škodnih dogodkov, ali da je bil obseg (nepremoženjske) škode večji od običajnega, niso podlaga za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne oseb.
Odškodnina iz naslova prestanega strahu predstavlja enotno odškodninsko kategorijo in se tudi dosoja enotno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da preizkus sodbe ni mogoč, ker ni posebej razvidna odškodnina za primarni strah in posebej za sekundarni strah.