Uredba (EU) št. 1215/2015 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 7, 7/2. ZPP člen 17, 17/2, 18.
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Uredbe (Poglavje II, Pristojnost, Oddelek 1, Splošne določbe) v točki 7 obrazložitve pravilno ugotovilo, da so lahko (ne glede na vsebino prvega odstavka 4. člena) v skladu s 5. členom Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, tožene (tudi) pred sodišči druge države članice, in sicer na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med drugim tudi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (drugi odstavek 7. člena Oddelka 2, Posebna pristojnost). Pojasnilo je tudi, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, krije tako pristojnost kraja, kjer je nastal škodni dogodek kot tudi kraja, kjer je nastala škoda, tako da lahko tožeča stranka izbira pristojnost sodišča tako ene kot tudi druge države članice, če kraja nista v isti državi članici.
- Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje nastanek (neposredne) škode na njenem premoženju, kraj oziroma območje tako zatrjevane škode (Občini S.o.D.) pa je po veljavni zakonodaji EU in praksi Sodišča EU, na katero se sklicuje tudi toženka, upoštevna navezna okoliščina za določitev pristojnosti sodišča v sporih z mednarodnim elementom.
Tožena stranka je bila kot organizator tekmovanja dolžna zagotoviti pogoje za varnost igralcev. To je narekovalo tudi izbiro strokovno usposobljenega sodnika, kar je tudi storila. Tudi, če bi šteli, da je kot ravnanje organizatorja šteti tudi ravnanje sodnika na tekmi, ki zanj deluje (147. člen Obligacijskega zakona) in bi ob neustrezni izbiri oz. neustreznem ravnanju samega sodnika, kar bi bilo vzrok škode, bila podana toženkina krivdna odgovornost, pa bi tožeča stranka morala trditve, da je konkretno sojenje predstavljalo v ključnem trenutku grobo kršitev pravil in standardov sojenja, dokazati.
STVARNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006800
ZIZ člen 226, 272, 272/2, 272/3. ZZK-1 člen 40.
ugotovitev lastninske pravice - zavarovanje pravice - začasna regulacijska odredba
Glede na ustaljeno sodno prakso je dopustno regulacijsko začasno odredbo izdati le v izjemnih primerih, ko je potrebno začasno urediti sporno pravno razmerje, ker ni mogoče drugače preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Glede na navedeno mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe kumulativno izpolnjena tudi predpostavka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode ali grozečega nasilja, česar pa tožeča stranka ni izkazala.
V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se predlog za izdajo začasne odredbe pokrival s tožbenim zahtevkom. Tožnica s tožbo zahteva, da se ugotovi, da je solastnica nepremičnine, s predlagano začasno odredbo pa zahteva, da se do pravnomočno zaključenega predmetnega pravdnega postopka prepoveduje rušenje in kakršnokoli onemogočanje uporabe objekta na tej nepremičnini. Z izdajo predlagane začasne odredbe se tako ne bi v ničemer prejudicirala odločitev o tožničinem zahtevku, zato v obravnavanem primeru tudi ni podlage za tako restriktivno razlago pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ.
Ker izpodbijani sklep ne vsebuje (lastnoročnega) podpisa sodnika, še ni neveljaven. Sodnik podpiše le izvirnik sodnega pisanja, ne pa tudi prepisa izvirnika (prvi odstavek 111. člena Sodnega reda). Izvirnik sklepa ostane v spisu (113. člen Sodnega reda) in ta se v konkretnem primeru v spisu tudi nahaja (s podpisom sodnice). Stranka pa prejme prepis izvirnika.
gradbena pogodba - dodatna dela - cena ključ v roke
Pri dogovoru „ključ v roke“ je treba upoštevati, da gre za dogovor, ki je s stališča izvajalca najmanj ugoden, vendar je pogodbeno dogovorjen. Cena, dogovorjena s klavzulo „ključ v roke“, obsega tudi vrednost nepredvidljivih del, torej tistih nepredvidenih del, ki jih v času sklenitve pogodbe izvajalec ni mogel predvideti, pa so nujna za dokončanje objekta. V primeru nepredvidljivih del izvajalec ne more zahtevati avtomatične spremembe pogodbe in plačila za ta dela. Glede na to, da je že nadzornica v tem postopku izpovedala, da se je pač en del strehe spremenil v (dodatno sporno) frčado, ker bi bilo sicer (pod streho) zgrajeno stanovanje povsem neuporabno, ta dela pa so bila celo predvidljiva, je treba stroške, ki so pri tem nastali, šteti v že dogovorjeno ceno po predmetni gradbeni pogodbi.
podlage odškodninske odgovornosti – nevarna dejavnost – delo policista – preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa – pridržanje – spor majhne vrednosti – omejeni pritožbeni razlogi – povrnitev nepremoženjske škode – pravična denarna odškodnina
O nevarnosti dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost mora biti konkretna in dejanska, ne zgolj potencialna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, nevarno, saj policist ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.
sodba na podlagi pripoznave – popravni sklep – pisna pomota – vsebinska napaka – solidarnost dolžnikov – zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa
Čeprav je tožeča stranka s tožbenim tenorjem terjala solidarno zavezo tožencev, je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti besedo „solidarno“ izpustilo iz izreka. Tožeča stranka se ni pritožila, sodba je postala pravnomočna. Tožeča stranka sedaj trdi, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Čeprav bi bilo na podlagi podatkov v spisu res mogoče zaključiti, da gre res za napako sodišča, ta ni take vrste, da bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom.
Sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni odločilo o celotnem zahtevku (deljiva obveznost je nekaj manj od solidarne, ki je bila predlagana v tožbenem tenorju), tako napako pa je mogoče sanirati bodisi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) bodisi s pritožbo, utemeljeno z očitkom, da gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer sta oba instituta vezana na rok – 15 dni od vročitve sodbe.
Sicer drži, da je tožnica delno umaknila tožbo zaradi plačila tožene stranke, vendar pa tega plačila v konkretnem primeru ni mogoče šteti kot smiselne pripoznave zahtevka. Tožena stranka namreč plačila ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, odvaja naprej oz. da prejeta sredstva prenakazuje naprej. Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila z računa tožene stranke (ki je upravnik), jih je prejela za račun etažnih lastnikov, torej kot prenakazilo. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka v svojem imenu izpolnila zahtevek (in ga s tem smiselno pripoznala), zaradi česar naj sama krije svoje stroške pravdnega postopka.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - opozorilo na posledice - v primeru kršitev - hujši prekršek - preklic odložitve
Sodišča storilce ustrezno opozorijo na obveznost in na posledico, če bodo v preizkusnem obdobju storili hujši cestnoprometni prekršek, to je, da bo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti njihovega vozniškega dovoljenja preklicana. Po mnenju pritožbenega sodišča velja enak razmislek tudi za primere, kadar storilec po preizkusni dobi v času do izteka enega leta od njenega poteka, to je do dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, stori prekrške oziroma prekršek s tolikšnim številom kazenskih točk, za kar se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZIZ člen 30, 104, 108, 108/1, 108/2. SPZ člen 199, 199/1, 199/2, 199/3.
izvršba za poplačilo denarne terjatve – sredstva izvršbe – rubež terjatve iz vrednostnega papirja – zemljiško pismo – zemljiški dolg – izoliran zemljiški dolg – poplačilo zemljiškega dolga
Zaključek sodišča prve stopnje, da iz obravnavanega zemljiškega pisma ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavil zoper svojega dolžnika in da zato izvršba z rubežem terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni možna oziroma dopustna, je uporaben zgolj v primerih, ko je upravičeni imetnik zemljiškega pisma hkrati tudi lastnik obremenjene nepremičnine. Dokler gre namreč za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato tudi rubež takšnega zemljiškega pisma upniku ne omogoča poplačila.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – premoženjsko stanje stranke – premoženje stranke – akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da prejeta akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo ne sodi v tožnikovo premoženje. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni izkazano, da bi bila akontacija odškodnine plačana le na račun nepremoženjske škode in že zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bil tožnik s plačilom sodne takse prikrajšan pri svoji satisfakciji za nepremoženjsko škodo. Drži sicer, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar denarna odškodnina za to škodo kljub temu predstavlja premoženjsko vrednost in postane del premoženja oškodovanca. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da ZST-1 nikjer, niti v četrtem odstavku 15. člena, ne določa, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne šteje v premoženje oziroma sredstva, ki so relevantna za odmero oziroma naložitev sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je opravljal delo pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju kot oblikovalec zvoka. Tožnikovo delo za toženo stranko ni bilo nepretrgano, kontinuirano. Tožena stranka je pri organizaciji dela docela upoštevala tožnikovo pripravljenost za delo in se prilagajala njegovim obveznostim (glede študija in ansambla), pri čemer tožnik poslovno ni sodeloval izključno s toženo stranko. Po drugi strani pa tudi na strani tožene stranke ni bilo konstantne potrebe po tožnikovem delu. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni obstajalo delovno razmerje, pač pa poslovno sodelovanje, zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
Sodišče prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec ne izvrši enega od pogojev, ki so mu bili naloženi v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2, 69, 69/1, 69/1-2.
invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina
Tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno obravnavalo kot stranko, ki ni vključena v obvezno zavarovanje in mora tako na podlagi 2. alineje 1. odstavka 69. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, ker še ni dopolnil 65 let, izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine so določeni v 41. in 42. členu ZPIZ-2. Pri tem zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine v kolikor gre za poškodbo zunaj dela ali bolezen pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2). Tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, zato ne izpolnjuje splošnih pogojev za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti. Pri tožniku je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen in bi tako glede na starost moral imeti dopolnjeno pokojninsko dobo v obsegu vsaj 7 let in 7 mesecev.
starostna pokojnina - odmera - dohodek, za delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.
Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.
ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.