ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/2, 316, 316/1, 316/2. ZKZ člen 17, 18, 19, 20.
načelo dispozitivnosti – pripoznava zahtevka – nedopustno razpolaganje z zahtevkom – promet s kmetijskimi zemljišči – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – priposestvovanje – originarna pridobitev lastninske pravice – sodba na podlagi pripoznave
Namen procesne omejitve pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave iz drugega odstavka 316. člena ZPP je v tem, da se strankam prepreči, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. Za tak primer gre tudi, če je po materialnem pravu omejeno ali prepovedano razpolaganje z zemljišči, ko bi se stranki s pripoznavo zahtevka npr. izognili izpolnitvi kogentnih predpisov o pridobitvi upravnih dovoljenj oziroma soglasij. V konkretni zadevi pa ima pritožba prav, ko opozarja, da se prisilne določbe, vsebovane v členih 17 do 23 ZKZ, nanašajo le na promet s kmetijskimi zemljišči, to je na pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na pravno posloven način (s pogodbo). V konkretnem primeru pa tožnik uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, torej originarno.
Uredba (EU) št. 1215/2015 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 5, 7, 7/2. ZPP člen 17, 17/2, 18.
Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Uredbe (Poglavje II, Pristojnost, Oddelek 1, Splošne določbe) v točki 7 obrazložitve pravilno ugotovilo, da so lahko (ne glede na vsebino prvega odstavka 4. člena) v skladu s 5. členom Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, tožene (tudi) pred sodišči druge države članice, in sicer na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med drugim tudi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (drugi odstavek 7. člena Oddelka 2, Posebna pristojnost). Pojasnilo je tudi, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, krije tako pristojnost kraja, kjer je nastal škodni dogodek kot tudi kraja, kjer je nastala škoda, tako da lahko tožeča stranka izbira pristojnost sodišča tako ene kot tudi druge države članice, če kraja nista v isti državi članici.
- Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje nastanek (neposredne) škode na njenem premoženju, kraj oziroma območje tako zatrjevane škode (Občini S.o.D.) pa je po veljavni zakonodaji EU in praksi Sodišča EU, na katero se sklicuje tudi toženka, upoštevna navezna okoliščina za določitev pristojnosti sodišča v sporih z mednarodnim elementom.
Če pritožnica ni zadovoljna z odgovori izvedenke, to še ne pomeni, da izvedenka ni opravila svojega dela. Te ugovore bo lahko pritožnica uveljavljala v pripombah na izvedeniško delo.
Pritožnica (tožeča stranka) pravilno izpostavlja, da je predmet zahtevka po nasprotni tožbi ugotovitev veljavnosti (navideznosti ali ničnosti) pogodbe, ki predstavlja pravni temelj za odločanje v zadevi I Pg 878/2011. Glede na povzeto v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče v I Pg 878/2011 odločalo o denarnem zahtevku, medtem ko se zahtevek po nasprotni tožbi tiče temelja zahtevka.
Podana je kršitev določbe 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0073799
OZ člen 33, 33/1, 82. ZOdvT člen 8. ZOdvT tarifna številka 1200, 6002.
najem poslovnih prostorov – najemna pogodba za določen čas – podaljšanje najemne pogodbe – predpogodba – razlaga predpogodbe – stroški postopka – odvetniška tarifa – povišanje nagrade za zastopanje več strank – administrativni stroški
Pogodbena klavzula nima narave predpogodbe iz prvega odstavka 33. člena OZ. Iz nje namreč ne izhaja zaveza tožeče stranke, da bo kasneje (v 30 dneh pred prenehanjem veljavnosti najemne pogodbe iz leta 2002) na predlog tožene stranke (tu tožeče stranke) sklenila glavno (najemno) pogodbo.
Najemna pogodba je jasna in ne potrebuje razlage v smislu ugotavljanja prave volje pogodbenih strank (82. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zaradi zastopanja dveh strank na podlagi tar. št. 1200 ZOdvT toženi stranki pravilno priznalo stroške v višini povečane nagrade (za količnik 0,3) za postopek po začasni odredbi (tar. št. 3461; skupaj količnik 0,6 ali 117,00 EUR) in za postopek po tožbi (tar. št. 3100; skupaj količnik 1,6 ali 312,00 EUR), zmotno pa tudi pri nagradi za naroka za obravnavanje začasne odredbe in tožbe. Po tar. št. 1200 ZOdvT se povečanje zaradi zastopanja več strank prizna le pri nagradi za postopek in nagradi za posel, ne pa tudi pri ostalih nagradah.
Administrativne stroške je višje sodišče priznalo v višini 20,00 EUR, ker se zahtevek za povračilo izdatkov nanaša na zadevo in ne na posamezno obliko pravovarstvene zahteve (sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno sledilo stroškovniku in priznalo dvojne stroške po tar. št. 6002).
Sleherno razbijanje oziroma hrup še ne pomeni bistvenega motenja najemnika - lahko pomeni zgolj oviranje rabe. A slednje za utemeljitev kršitve najemne pogodbe ni dovolj.
podlage odškodninske odgovornosti – nevarna dejavnost – delo policista – preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa – pridržanje – spor majhne vrednosti – omejeni pritožbeni razlogi – povrnitev nepremoženjske škode – pravična denarna odškodnina
O nevarnosti dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost mora biti konkretna in dejanska, ne zgolj potencialna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, nevarno, saj policist ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.
sodba na podlagi pripoznave – popravni sklep – pisna pomota – vsebinska napaka – solidarnost dolžnikov – zavrnitev predloga za izdajo popravnega sklepa
Čeprav je tožeča stranka s tožbenim tenorjem terjala solidarno zavezo tožencev, je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti besedo „solidarno“ izpustilo iz izreka. Tožeča stranka se ni pritožila, sodba je postala pravnomočna. Tožeča stranka sedaj trdi, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Čeprav bi bilo na podlagi podatkov v spisu res mogoče zaključiti, da gre res za napako sodišča, ta ni take vrste, da bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom.
Sodišče prve stopnje ob izdaji sodbe na podlagi pripoznave ni odločilo o celotnem zahtevku (deljiva obveznost je nekaj manj od solidarne, ki je bila predlagana v tožbenem tenorju), tako napako pa je mogoče sanirati bodisi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) bodisi s pritožbo, utemeljeno z očitkom, da gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer sta oba instituta vezana na rok – 15 dni od vročitve sodbe.
Sicer drži, da je tožnica delno umaknila tožbo zaradi plačila tožene stranke, vendar pa tega plačila v konkretnem primeru ni mogoče šteti kot smiselne pripoznave zahtevka. Tožena stranka namreč plačila ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, odvaja naprej oz. da prejeta sredstva prenakazuje naprej. Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila z računa tožene stranke (ki je upravnik), jih je prejela za račun etažnih lastnikov, torej kot prenakazilo. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka v svojem imenu izpolnila zahtevek (in ga s tem smiselno pripoznala), zaradi česar naj sama krije svoje stroške pravdnega postopka.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preizkusna doba - opozorilo na posledice - v primeru kršitev - hujši prekršek - preklic odložitve
Sodišča storilce ustrezno opozorijo na obveznost in na posledico, če bodo v preizkusnem obdobju storili hujši cestnoprometni prekršek, to je, da bo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti njihovega vozniškega dovoljenja preklicana. Po mnenju pritožbenega sodišča velja enak razmislek tudi za primere, kadar storilec po preizkusni dobi v času do izteka enega leta od njenega poteka, to je do dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, stori prekrške oziroma prekršek s tolikšnim številom kazenskih točk, za kar se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – premoženjsko stanje stranke – premoženje stranke – akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da prejeta akontacija odškodnine za nepremoženjsko škodo ne sodi v tožnikovo premoženje. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni izkazano, da bi bila akontacija odškodnine plačana le na račun nepremoženjske škode in že zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi bil tožnik s plačilom sodne takse prikrajšan pri svoji satisfakciji za nepremoženjsko škodo. Drži sicer, da je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, vendar denarna odškodnina za to škodo kljub temu predstavlja premoženjsko vrednost in postane del premoženja oškodovanca. Glede na to in upoštevaje dejstvo, da ZST-1 nikjer, niti v četrtem odstavku 15. člena, ne določa, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne šteje v premoženje oziroma sredstva, ki so relevantna za odmero oziroma naložitev sodne takse, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
ZIZ člen 30, 104, 108, 108/1, 108/2. SPZ člen 199, 199/1, 199/2, 199/3.
izvršba za poplačilo denarne terjatve – sredstva izvršbe – rubež terjatve iz vrednostnega papirja – zemljiško pismo – zemljiški dolg – izoliran zemljiški dolg – poplačilo zemljiškega dolga
Zaključek sodišča prve stopnje, da iz obravnavanega zemljiškega pisma ne izhaja terjatev, ki bi jo lahko dolžnik uveljavil zoper svojega dolžnika in da zato izvršba z rubežem terjatve iz zemljiškega pisma kot vrednostnega papirja ni možna oziroma dopustna, je uporaben zgolj v primerih, ko je upravičeni imetnik zemljiškega pisma hkrati tudi lastnik obremenjene nepremičnine. Dokler gre namreč za izoliran zemljiški dolg niti poplačilna pravica iz zemljiškega pisma niti zavarovana terjatev ne obstajata, zato tudi rubež takšnega zemljiškega pisma upniku ne omogoča poplačila.
Pravno pomembno je tudi, da bi pri zlorabi pravne osebe po 4. alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1 pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala na trgu oz. je imela finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar pa po volji družbenikov tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje ali bistveni del poslovanja s tretjimi osebami prenesen na drugo osebo, in sicer zaradi tega, da bi zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačevati dolgov.
zakupna (najemna) pogodba - pogodbeni namen - obveznost plačila najemnine
Brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja (ki bi ga tožnik po pridobitvi moral izročiti tožencu, da bi lahko slednji pričel na zakonit in pogodbeno dogovorjen način urejati v najem oddano zemljišče in bi s tem nastopili tudi pogoji za pridobitev uporabnega dovoljenja) toženec ni mogel in ni smel začeti izvajati dejavnosti predelave gradbenih odpadkov na izročenem zemljišču, kar pomeni (kot je to prav tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje), da je bila tožencu onemogočena uporaba spornega prostora (zemljišča) v skladu z jasno izraženim pogodbenim namenom in pravno naravo najemne pogodbe. Če pa ni zagotovitve možnosti rabe (na zakonit in dogovorjen način), ne nastopi tudi obveznost plačila najemnine.
ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik je pri opravljanju svojih delovnih nalog na delovnih mestih galvanizer in galvanizer pomočnik oziroma v zvezi z njimi prilastil 6,8 kg nerabljenih nikelj anod in jih v vrečki odnesel iz proizvodnih prostorov delodajalca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je imela s tožnikom že v preteklosti težave glede discipline in kajenja. Tožnik zgolj zaradi ravnanja varnostnice, ki je po navodilu tožene stranke pregledovala delavce, pri svojem ravnanju ni bil uspešen. Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zato je bil podan tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.