začasna zadržanost od dela – bolniški stalež - nadomestilo
Tožnik od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013 ni bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker ni imel lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja, mu kljub ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 9. 11. 2012 do 31. 7. 2013 v spornem obdobju od 31. 12. 2012 do 31. 7. 2013, nadomestila ni mogoče priznati. Za čas od 1. 12. 2012 do 30. 12. 2012, torej 30 dni po prenehanju delovnega razmerja, mu je nadomestilo po 2. odstavku 34. člena ZZVZZ priznal že toženec. Gre za t. i. administrativni stalež, ki pripada zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, nadomestilo še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Za nadaljnje prejemanje nadomestila, od 31. 12. 2012 dalje, ko tožnik ni bil obvezno zdravstveno zavarovan, pa ni pravne podlage.
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZPP člen 213, 287, 287/1, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo – bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave – trajanje poskusnega dela – podaljšanje poizkusne dobe – začasna odsotnost z dela – bolniški stalež
Sodišče v pravdnem postopku sicer res ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, je pa dolžno izvesti dokaze za ugotovitev relevantnih dejstev (213. člen ZPP), razen če so ta dejstva že dokazana z drugimi dokazi. Če se sodišče odloči, da nekaterih dokazov ne bo izvedlo, mora o tem sprejeti sklep (prvi odstavek 287. člena ZPP) in za takšno odločitev navesti ustavno dopustne razloge (drugi odstavek 287. člena ZPP).
Na podlagi drugega odstavka 125. člena ZDR-1 se obdobje poskusnega dela lahko v primeru začasne odsotnosti z dela delavca podaljša tudi prek šestih mesecev.
ZUJF člen 143, 143/2, 143/3, 143/4. URS člen 14. ZUstS člen 44. ZPIZ-2 člen 197.
negativna uskladitev pokojnin - zmotna uporaba materialnega prava - zamudne obresti
Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUstS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancu je bila sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa zavarovanec z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.
Na podlagi ponovne odločitve o tožnikovi pravici oz. višini starostne pokojnine in ob predhodno že odpravljenih odločb toženca o zmanjšani pokojnini na podlagi ZUJF, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posamičnih obračunanih zapadlih razlik mesečnih zneskov pokojnin v plačilo do plačila. Ne glede na to, da je bila razlika v pokojnini zaradi negativne uskladitve že realizirana in razlika izplačana, je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev o zamudnih obrestih prav dejstvo, da sta bili odločbi o zmanjšanju pokojnine na podlagi neustavnih določb zakona odpravljeni.
ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik je pri opravljanju svojih delovnih nalog na delovnih mestih galvanizer in galvanizer pomočnik oziroma v zvezi z njimi prilastil 6,8 kg nerabljenih nikelj anod in jih v vrečki odnesel iz proizvodnih prostorov delodajalca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je imela s tožnikom že v preteklosti težave glede discipline in kajenja. Tožnik zgolj zaradi ravnanja varnostnice, ki je po navodilu tožene stranke pregledovala delavce, pri svojem ravnanju ni bil uspešen. Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zato je bil podan tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
sestavine pritožbe - podpis pritožnika - nepopolna pritožba - podpis pravne osebe - lastnoročni podpis - ime osebe pooblaščene za zastopanje - postopek s pritožbo - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Za podpis ne zadošča, da je na koncu pritožbe navedena tožena stranka (torej družba A. d. o. o.) in odtisnjen njen žig. Podpis pravne osebe bi moral vsebovati še navedbo imena in funkcije osebe, pooblaščene za zastopanje, ter njen lastnoročni podpis.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je opravljal delo pri toženi stranki na podlagi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju kot oblikovalec zvoka. Tožnikovo delo za toženo stranko ni bilo nepretrgano, kontinuirano. Tožena stranka je pri organizaciji dela docela upoštevala tožnikovo pripravljenost za delo in se prilagajala njegovim obveznostim (glede študija in ansambla), pri čemer tožnik poslovno ni sodeloval izključno s toženo stranko. Po drugi strani pa tudi na strani tožene stranke ni bilo konstantne potrebe po tožnikovem delu. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni obstajalo delovno razmerje, pač pa poslovno sodelovanje, zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
stek kaznivih dejanj – izrek enotne kazni – neprava obnova kazenskega postopka – časovna veljavnost kazenskega zakona – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – milejši zakon
Za odločanje o tem, kateri zakon naj se uporabi pri izreku enotne kazni, je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, to pa je trenutek, ko obsojeni izvrši zadnje od kaznivih dejanj, za katere se izreka enotna kazen.
Pri izreku kazni za kazniva dejanja v steku ni mogoče uporabiti zakona, ki v času izvršitve zadnjega kaznivega dejanja, še ni veljal. Mogoče pa je uporabiti novejši zakon, v kolikor je ta za obsojenca milejši.
Obseg navedb, ki jih mora stranka podati, je odvisen tudi od navedb nasprotne stranke.
Zaslišanje notarja je tožena stranka predlagala prav v zvezi z navedbami o sklenitvi dogovora o načinu plačila s prevzemom obveznosti tožeče stranke do banke. Strankam pa ni potrebno vnaprej navesti dobesedno vsega, kar bo priča izpovedala, da bi bil dokazni predlog substanciran.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0066245
ZP-1 člen 14, 14/3, 14/3-2, 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154-1, 154-3. ZCes-1 člen 30, 30/4, 30/4-3.
pravica prekrškovnega organa do pritožbe - dovoljenost pritožbe - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - sodba, s katero se postopek ustavi - razlogi za pritožbo - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno
Pritožbene navedbe prekrškovnega organa predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1; iz tega razloga pa pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo ter odpravi ali spremeni odločbo prekrškovnega organa in ustavi postopek o prekršku, ni dovoljena.
ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - ugotovitev materialnopravne predpostavke za obstoj pravnega razmerja - ugotovitev obstoja razlogov za odpoklic
Pri ugotovitvi, ali so obstajali razlogi za odpoklic, ne gre za pravno razmerje ali pravico, temveč le za materialnopravno predpostavko, ki jo za veljavnost odpoklica (in s tem prenehanja korporacijskega razmerja) zahteva materialno pravo. Tožba na ugotovitev obstoja materialnopravnih predpostavk za obstoj pravnega razmerja pa ni dopustna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - komisija
Tožnica je kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Tožnica ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vodje odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano. Tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.
ZDR-1 člen 39, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni izhajalo iz jasnega okvira izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved ni bila podana le zaradi očitane kršitve delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine, ampak tudi zaradi hujše kršitve delovne obveznosti - konkurenčne prepovedi, česar sodišče prve stopnje ni presojalo. Pri presoji kršitve z znaki kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni natančno izhajalo iz določbe 204. člena KZ-1, kar je imelo za posledico nejasne oziroma pomanjkljive dokazne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev, kot jih nalaga prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja zakonskih razlogov iz prvega odstavka 110. člena za zakonitost izredne odpovedi določa še dodatni pogoj, to je ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem izredna odpoved poudarja naravo očitanih kršitev, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do očitka kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen ZDR-1) in do tožnikovega ugovora o prepozno podani odpovedi. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
stroški kazenskega postopka - podlaga za odločitev o stroških - bodoča negotova dejstva - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje odločbe o plačilu stroškov postopka ni oprlo na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sodbe, pač pa na bodoča negotova dejstva, kar nasprotuje splošnemu procesnemu standardu, da sodišče zakon uporabi na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane do izdaje odločbe, zato je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.