ZGD-1 člen 404, 521, 521/1-7, 522. ZFPPIPP člen 421, 427.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija po uradni dolžnosti - pristojnost
Postopek prisilne likvidacije izvede (likvidacijsko) sodišče (drugi odstavek 404. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1). Ta postopek pa je urejen v ZFPPIPP (členi od 419 do 423), kar pomeni, da v konkretnem primeru za odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije (izdaja sklepa o začetku likvidacije, ki inplicira tudi sprejem sklepa o tem, ali so podani vzroki za prenehanje družbe) ni pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o pravni osebi v sodni register. Likvidacijsko sodišče, ki sprejme sklep o likvidaciji (katerega vsebina je tudi razlog za prenehanje), pa pošlje ta sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v sodni register (1. točka 421. člena ZFPPIPP).
invalidnost – invalidska pokojnina – invalidnost I. Kategorije – predlog za obnovo postopka – obnova postopka – zavrženje predloga – nov dokaz – nova dejstva
Samo sklicevanje tožnice na informacijo pridobljeno na strokovnem posvetu, da izpostavljenost prekomernemu hrupu povzroča takšne zdravstvene težave kot jih ima, ne predstavlja zakonitega razloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP (če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku). Obnovitveni razlog bi bil podan le, če bi tožnica uveljavljala novo dejstvo ali predložila nove dokaze, ki bi se nanašali na dejansko stanje v njeni zadevi, na konkretne dokaze o vplivu prekomernega hrupa v domačem okolju na njene zdravstvene težave.
Prvostopenjsko sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, zato je tožnikova pritožba nedovoljena v skladu s 343. členom ZPP in bi jo moral zavreči s sklepom že predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka. Pritožba je po četrtem odstavku 343. člena ZPP nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Prav slednje dejansko stanje (pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo) je podano v navedenem primeru. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo.
ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. ZJU člen 154, 154/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - odsotnost z dela - obveščanje
Okoliščine storjene kršitve, to je, da tožnika v spornem času ni bilo na delo kljub odločbi ZZZS in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, glede na naravo, težo in posledice kršitve niso takšne, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo sankcioniranja delavca. Zaradi opustitve obvestila tožnika o razlogih za odsotnost v spornem obdobju organizacija delovnega procesa pri toženi stranki ni bila bistveno otežena. Tožnik je bil skoraj dve leti pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v neprekinjenem bolniškem staležu, zato je tožena stranka morala že v tem času delovni proces organizirati brez tožnika. Tožnik tožene stranke tudi v času trajanja bolniškega staleža nikoli ni obveščal o njegovem podaljšanju, temveč je bila tožena stranka o tem obveščena s prejemom odločb ZZZS. Glede na to, da je tožnikov nadrejeni vodjo kadrovske službe o tožnikovi odsotnosti obvestil šele 25. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik v resnici pogrešan šele s tem dnem in da njegova odsotnost (oziroma opustitev obvestitve o razlogih zanjo) ni bistveno vplivala na organizacijo delovnega procesa. Poleg tega ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja pravdnih strank, na njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse – likvidnostne težave – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – trditveno in dokazno breme
Toženka ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temeljijo na dopisu banke), da ima prilive na račun in da v letošnjem letu ni bilo blokad na računu. Ob takih dejanskih ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, tudi pritožbeno sodišče ne more (materialnopravno) presoditi drugače: takojšnje plačilo sodne takse v višini 33,00 EUR ne bo ogrozilo dejavnosti toženke.
sestavine pritožbe - podpis pritožnika - nepopolna pritožba - podpis pravne osebe - lastnoročni podpis - ime osebe pooblaščene za zastopanje - postopek s pritožbo - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Za podpis ne zadošča, da je na koncu pritožbe navedena tožena stranka (torej družba A. d. o. o.) in odtisnjen njen žig. Podpis pravne osebe bi moral vsebovati še navedbo imena in funkcije osebe, pooblaščene za zastopanje, ter njen lastnoročni podpis.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZUJF člen 143, 143/2, 143/3, 143/4. URS člen 14. ZUstS člen 44. ZPIZ-2 člen 197.
negativna uskladitev pokojnin - zmotna uporaba materialnega prava - zamudne obresti
Odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 je potrebno razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUstS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke, ker so ti zavarovanci v različnih pravnih položajih glede na določbo 44. člena ZUstS in se lahko zato drugače obravnavajo. Pravica do plačila razlike pokojnine zavarovancu je bila sicer že realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa zavarovanec z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja pa je odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti.
Na podlagi ponovne odločitve o tožnikovi pravici oz. višini starostne pokojnine in ob predhodno že odpravljenih odločb toženca o zmanjšani pokojnini na podlagi ZUJF, je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posamičnih obračunanih zapadlih razlik mesečnih zneskov pokojnin v plačilo do plačila. Ne glede na to, da je bila razlika v pokojnini zaradi negativne uskladitve že realizirana in razlika izplačana, je v obravnavani zadevi ključnega pomena za odločitev o zamudnih obrestih prav dejstvo, da sta bili odločbi o zmanjšanju pokojnine na podlagi neustavnih določb zakona odpravljeni.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20., 48, 56. ZDavP-2 člen 65.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prispevki
Tožnik od spornega dne dalje ni imel več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja je toženka (Območna enota A.) z dopisom tožnika pozvala k ustrezni ureditvi obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma, k predložitvi ustreznih dokumentov za ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja po ustrezni zavarovalni podlagi. Tožnik se na poziv tožene stranke ni odzval, zato je toženka po uradni dolžnosti izdala upravno odločbo, da se tožnik vključi v obvezno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dokler je tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na navedeni pravni podlagi, je dolžan plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Tožnica je v drugem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. (ki je bil njen delodajalec do dne, ko je bila na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev prevzeta k B.B. s. p.), v tem sporu pa zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu, s katerim je A. d. d. sklenil pogodbo o najemu istega poslovnega prostora. Medtem ko je med A. d. d. in B.B. s. p. obstajala poleg najemne pogodbe še pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, pa med A. d. d. in tožencem ni tovrstne povezave, med B.B. s.p. in tožencem prav tako ne. Ne nazadnje je bila tožnica pri B.B. s.p. zaposlena še vse od 29. 4. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj obstoj delovnega razmerja tožnice pri B.B. s.p., brez dejanskega opravljanja dela v spornem lokalu, pri čemer tožnica tudi ni uspela v sporu zoper A. d.d., ne pomeni, da je toženec s tem, ko je postal najemnik lokala, postal tožničin delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podlage za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri tožencu in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
stroški kazenskega postopka - podlaga za odločitev o stroških - bodoča negotova dejstva - oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje odločbe o plačilu stroškov postopka ni oprlo na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sodbe, pač pa na bodoča negotova dejstva, kar nasprotuje splošnemu procesnemu standardu, da sodišče zakon uporabi na ugotovljeno dejansko stanje. Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane do izdaje odločbe, zato je sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.
ZAVAROVALNO PRAVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085818
ZZVZZ člen 61, 62, 62c. ZPP člen 443, 458.
spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – dopolnilno zdravstveno zavarovanje – plačilo zavarovalne premije – odpoved zavarovalne pogodbe – razdor zavarovalne pogodbe
Ker določene zdravstvene storitve ostajajo plačljive kljub sklenitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, bi moral toženec trditi (in dokazati), da mu tožnica določenih zdravstvenih storitev ni plačala, čeprav bi mu jih glede na sklenjeno pogodbo morala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - komisija
Tožnica je kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Tožnica ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vodje odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano. Tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30 - dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik je pri opravljanju svojih delovnih nalog na delovnih mestih galvanizer in galvanizer pomočnik oziroma v zvezi z njimi prilastil 6,8 kg nerabljenih nikelj anod in jih v vrečki odnesel iz proizvodnih prostorov delodajalca. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je imela s tožnikom že v preteklosti težave glede discipline in kajenja. Tožnik zgolj zaradi ravnanja varnostnice, ki je po navodilu tožene stranke pregledovala delavce, pri svojem ravnanju ni bil uspešen. Glede na navedeno je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, zato je bil podan tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Napačen je materialnopravni zaključek pritožbe, da je zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika začelo teči znova naslednji dan po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo. Glede terjatve, ki se nanaša na najemnika Z.R. d.o.o. je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da se predmetni del zahtevka nanaša na poslovne prostore in zato določbe SZ-1 niso uporabne (peti odstavek 2. člen SZ-1), in je potrebno uporabiti določbe SPZ, iz katerih pa izhaja obveznost etažnih lastnikov na skupnih delih, ki je sorazmerna njihovemu solastniškemu deležu. Slednje pa pomeni, da je za obveznosti dobaviteljev zakonsko obvezan le lastnik poslovnega prostora, torej tožena stranka. SPZ ne predvideva subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja, ampak kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote. Na neuporabnost SZ-1 v konkretnem primeru oz. merodajnost ZPSPP bi pravdni stranki ob dolžni skrbnosti morali pomisliti že tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji.
ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - ugotovitev materialnopravne predpostavke za obstoj pravnega razmerja - ugotovitev obstoja razlogov za odpoklic
Pri ugotovitvi, ali so obstajali razlogi za odpoklic, ne gre za pravno razmerje ali pravico, temveč le za materialnopravno predpostavko, ki jo za veljavnost odpoklica (in s tem prenehanja korporacijskega razmerja) zahteva materialno pravo. Tožba na ugotovitev obstoja materialnopravnih predpostavk za obstoj pravnega razmerja pa ni dopustna.
ZDSS-1 člen 63, 63/2, 72, 72/1, 75. ZUP člen 87, 87/2, 97, 98, 98/1. ZPP člen 224.
začasna nezmožnost za delo - bolezen - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev
Vročilnica iz 2. odstavka 87. člena ZUP ima v socialnem sporu naravo javne listine iz 224. člena ZPP. Kot takšna dokazuje, da je bilo pisanje vročeno in kdaj je bilo vročeno, dovoljeno pa je dokazovati nasprotno.
Vendar zgolj z zatrjevanjem, da pisanje oziroma sporni odločbi nista bili vročeni naslovniku, torej tožniku, in le na podlagi laične primerjave podpisov, saj sodišče nima strokovnega znanja grafologa, ter ob pomanjkanju dokazov o zatrjevani odsotnosti tožnika, vročilnice ni mogoče ovreči. Tožnik, na katerem je bilo dokazno breme, v potrditev navedb, da sta zaradi njegove odsotnosti sporni vročilnici podpisala tast oziroma tašča, ni podal nobenega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je zato najmanj preuranjeno zaključilo, da odločbi tožene stranke nista bili vročeni tožniku dne 29. 4. 2014 in 18. 4. 2014, in nadalje sprejelo tudi zmoten oziroma preuranjen zaključek, da se je z njima seznanil šele tekom sodnega postopka. Prvostopenjsko odločbo je tožnik predložil sam s pripravljalno vlogo oziroma spremembo tožbe in je ni izpodbijal pred zdravstveno komisijo. Če se zgodi pri vročitvi pomota, se na podlagi 1. odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. V primeru pomote je torej potrebno ugotoviti, kdaj je bilo naslovniku pisanje dejansko izročeno. Od tedaj dalje teče tudi rok za vložitev pritožbe oziroma tožbe. Zato je
pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.