URS člen 22, 23, 23/1, 29. ZKP člen 18, 18/2, 214, 214/1, 215, 215/1, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8.
odredba za hišno preiskavo – obrazložena sodna odločba – pravica do poštenega postopka – enako varstvo pravic – pravica do sodnega varstva – pravna jamstva v kazenskem postopku – razveljavitev sodbe – bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Obrazložen predlog za odreditev hišne preiskave preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za hišno preiskavo in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Sklicevanje na predložene dokumente policije oz. tožilstva ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo dejansko izpolnjeni.
ZGD-1 člen 404, 521, 521/1-7, 522. ZFPPIPP člen 421, 427.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija po uradni dolžnosti - pristojnost
Postopek prisilne likvidacije izvede (likvidacijsko) sodišče (drugi odstavek 404. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1). Ta postopek pa je urejen v ZFPPIPP (členi od 419 do 423), kar pomeni, da v konkretnem primeru za odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije (izdaja sklepa o začetku likvidacije, ki inplicira tudi sprejem sklepa o tem, ali so podani vzroki za prenehanje družbe) ni pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o pravni osebi v sodni register. Likvidacijsko sodišče, ki sprejme sklep o likvidaciji (katerega vsebina je tudi razlog za prenehanje), pa pošlje ta sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v sodni register (1. točka 421. člena ZFPPIPP).
V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - procesna predpostavka
Glede zavrženja tožbe, ki se nanaša na priznanje pravice do izplačila nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da o tej pravici še ni bilo odločeno s strani tožene stranke. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je določena procesna predpostavka za sodno varstvo proti upravnim aktom. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20., 48, 56. ZDavP-2 člen 65.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prispevki
Tožnik od spornega dne dalje ni imel več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja je toženka (Območna enota A.) z dopisom tožnika pozvala k ustrezni ureditvi obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma, k predložitvi ustreznih dokumentov za ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja po ustrezni zavarovalni podlagi. Tožnik se na poziv tožene stranke ni odzval, zato je toženka po uradni dolžnosti izdala upravno odločbo, da se tožnik vključi v obvezno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dokler je tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na navedeni pravni podlagi, je dolžan plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012-34 z dne 14. 3. 2013 razveljavilo drugi, tretji in četrti odstavek 143. člena ZUJF, saj je ocenilo, da je z njim kršen 14. člen Ustave RS. Hkrati je tožencu, izvajalcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja naložilo, da brez odlašanja izda nove odločbe vsem prizadetim uživalcem, ki jim je bila pokojnina zmanjšana na podlagi razveljavljenih zakonskih določb. Zakonodajalec je sicer z ZOPRZUJF zatem še sam uredil odpravo posledic neustavnih zakonskih določb ZUJF tako, da je določil plačilo nastalih razlik med prehodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino za nazaj v dveh obrokih. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 52/2016 zavzelo stališče, da odločbe Ustavnega sodišča RS ni mogoče pravilno razlagati in uporabiti le na način, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev in da v slabši položaj v nasprotju s 44. členom ZUstS postavlja uživalce pokojnin, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločitve o negativni uskladitvi pokojnin. Takšni zavarovanci so v različnih pravnih položajih glede na citirano določbo 44. člena ZUstS in se zato lahko drugače obravnavajo.
Tožnik ne glede na to, da je izpodbijana prvostopna odločba o plačilu razlike pokojnin že realizirana, ni izgubil pravice, da bi se odločba o negativni uskladitvi pokojnine, ki je bila izdana na podlagi neustavnih zakonskih določb ZUJF, bodisi odpravila ali razveljavila. Od odprave ali razveljavitve nezakonitega posamičnega upravnega akta o negativni uskladitvi pokojnine je namreč odvisna tudi pravica do plačila zakonskih zamudnih obresti in s tem odprava posledic protiustavnega posega v starostno pokojnino ter izplačila pripadajoče razlike pravnomočno priznane pokojninske dajatve z zamudo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje zaradi odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.
odvzem poslovne sposobnosti za aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki – delni odvzem poslovne sposobnosti – skrbnik – nedovoljena pritožba – nedovoljena vloga
Tožniku je bila odvzeta poslovna sposobnost nastopanja pred sodišči. Pravdnih dejanj ne more opravljati sam, zanj jih lahko opravlja le skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove trditve, da je zidar s 25-letnimi delovnimi izkušnjami in da je ves čas opravljal priložnostna dela ter ni upoštevalo, da tožnik nikoli ni trdil, da ni bil strokovno usposobljen za prevzeto naročilo opraviti popravilo fasade. Pritožba pa utemeljeno meni, da glede na tožnikovo trditveno podlago in glede na izostanek trditev o tožnikovi strokovni neusposobljenosti za opravljanje zidarskih del, ni pravno pomembno dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka brez zaposlitve. Upoštevaje tožnikovo trditveno podlago je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je v dejstvu o tožnikovi brezposelnosti implicirana tudi trditev o dejstvu, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za prevzeto delo, niti za spoštovanje varnostnih pravil.
OZ člen 83. ZPDI člen 1. ZDR člen 172. ZJU člen 16.
vračilo stroškov izobraževanja - pogodba o izobraževanju - stroški izobraževanja
Toženka in tožeča stranka sta sklenili pogodbo o izobraževanju na višjem sodišču, po kateri je imela toženka obveznost opraviti pravniški državni izpit, ki je bil sestavni del izobraževanja. Ker je bila toženka s pogodbo o izobraževanju zavezana k opravi pravniškega državnega izpita, ki ga ni opravila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpolnjen dejanski stan iz 6. alineje 3. odstavka pogodbe o izobraževanju, da je torej toženka prenehala s šolanjem (z izobraževanjem), ne da bi ga dokončala. Zaradi prenehanja šolanja je toženka dolžna tožeči stranki dolžna povrniti vse stroške v zvezi z izobraževanjem.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dolžna toženka vrniti zgolj tiste stroške, ki so navedeni v 2. členu pogodbe o izobraževanju, ne pa tudi nadomestil plače. V pogodbi so navedeni stroški prevoza in drugi stroški izobraževanja iz 102. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ta poleg stroškov prevoza omenja še kotizacijo, šolnino, stroške prehrane, stroške bivanja in stroške učnih pripomočkov. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na 106. člen te kolektivne pogodbe, po katerem mora pogodba o izobraževanju določiti obveznost delavca, da zavodu povrne vse materialne ugodnosti, ki jih je bil udeležen med izobraževanjem, med njimi tudi nadomestiti plačo, ki jo je prejel za čas odsotnosti z dela, če ne zaključi izobraževanja v pogodbenem roku. Ta določba nalaga strankama pogodbe o izobraževanju, da ob njenem sklepanju v njej določita med drugim tudi obveznost vračila nadomestila plače, vendar pa je ni mogoče razlagati tako, da mora v primeru izostanka takega dogovora v pogodbi o izobraževanju delavec nadomestilo plače vrniti neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za obveznost vrnitve nadomestila plače ne zadošča zapis take obveznosti v internem aktu delodajalca, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo (172. člen ZDR).
ugotovitvena tožba - dopustnost ugotovitvene tožbe - ugotovitev materialnopravne predpostavke za obstoj pravnega razmerja - ugotovitev obstoja razlogov za odpoklic
Pri ugotovitvi, ali so obstajali razlogi za odpoklic, ne gre za pravno razmerje ali pravico, temveč le za materialnopravno predpostavko, ki jo za veljavnost odpoklica (in s tem prenehanja korporacijskega razmerja) zahteva materialno pravo. Tožba na ugotovitev obstoja materialnopravnih predpostavk za obstoj pravnega razmerja pa ni dopustna.
sestavine pritožbe - podpis pritožnika - nepopolna pritožba - podpis pravne osebe - lastnoročni podpis - ime osebe pooblaščene za zastopanje - postopek s pritožbo - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
Za podpis ne zadošča, da je na koncu pritožbe navedena tožena stranka (torej družba A. d. o. o.) in odtisnjen njen žig. Podpis pravne osebe bi moral vsebovati še navedbo imena in funkcije osebe, pooblaščene za zastopanje, ter njen lastnoročni podpis.
prenehanje štipendijskega razmerja - vračilo štipendije - zmotna uporaba materialnega prava - državna štipendija
Tožnica ni izpolnila pogojev, da bi se po mirovanju štipendijskega razmerja redno vpisala v višji letnik (v študijskem letu 2012/2013). Zato je tožena stranka utemeljeno odločila, da tožnici štipendijsko razmerje preneha. Vrnitev štipendije je urejena v 50. členu ZŠtip. Določeno je, da je v primerih iz 49. člena tega zakona štipendist dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da že s tem, ko je izpolnjen pogoj po 49. členu ZŠtip o prenehanju štipendijskega razmerja, obstaja tudi dolžnost vrnitve štipendije. Tako razlogovanje je nepravilno. Iz citiranega prvega odstavka 50. člena namreč izhaja, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da je podan en od primerov iz 49. člena, ki ureja prenehanje štipendijskega razmerja in drugi, da letnika, za katerega bi štipendist moral vrniti štipendijo, ni uspešno zaključil. V sporni zadevi je izpolnjen prvi pogoj, to je prenehanje štipendijskega razmerja, ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj je tožnica 2. letnik uspešno zaključila. Izpolnila je namreč vse obveznosti za navedeni letnik in se v študijskem letu 2013/2014 vpisala v 3. letnik. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da v prvem odstavku 50. člena ZŠtip ni določen rok, po katerem bi moral štipendist letnik študija zaključiti. Bistvena je zgolj ugotovitev, ali je štipendist letnik, za katerega je prejemal štipendijo, uspešno zaključil ali ne. Ker je tožnica 2. letnik uspešno zaključila in se tudi redno vpisala v 3. letnik v študijskem letu 2013/2014, s tem ni izpolnjen en od pogojev, določen v prvem odstavku 50. člena ZŠtip za vrnitev štipendije. To posledično pomeni, da štipendije za 2. letnik izobraževalnega programa ni dolžna vrniti toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijano dokončno odločbo tožene stranke in pa 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na vrnitev štipendije.
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznanje dejstev – trditveno in dokazno breme – pritožbene novote – neizvedba naroka – dovoljena razpolaganja z zahtevkom
Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi, s katero je dopolnila tožbo, odgovorila na ugovorne navedbe tožene stranke in podala trditve ter predložila dokaze, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem je nedvomno trditveno in dokazno breme za nasprotne ugovorne navedbe prešlo na toženo stranko, ki bi morala te svoje trditve konkretno pojasniti in zanje predložiti dokaze. Ker le-tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V nadaljevanju (pravdnega) postopka namreč tožena stranka trditvam o dejstvih, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek po temelju in višini, ni konkretizirano nasprotovala. Zato jih je sodišče pravilno štelo za priznana.
Namen procesne omejitve iz tretjega odstavka 3. člena ZPP je onemogočiti strankam s procesnimi sredstvi doseči učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogle doseči. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo nedvomno ne gre.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je
lahko
ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo le zaradi očitno napačnega podatka o zavarovalni osnovi za leto 1991. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb toženca in novo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine.
nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev - pravica do nadomestila plače - izplačilo dajatve
V konkretnem primeru ni jasno, ali gre za spor o pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev ali za spor o izplačilu navedene denarne dajatve. Izrek prvostopenjskega posamičnega upravnega akta ni konkretiziran, saj iz njega ne izhaja, za katero časovno obdobje je zavrnjena uveljavljana denarna dajatev. Že iz teh razlogov in ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP o pomoči neuki stranki, sta z izpodbijano sodbo oba upravna akta pravilno odpravljena.
V konkretnem primeru je ostalo pravno odločilno dejstvo za izplačevanje sporne denarne dajatve (nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu) pomanjkljivo razčiščeno in zato posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje prijavljen po 28. zavarovalni podlagi, glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo, še zlasti odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, še ne dokazuje, da je bil tudi dejansko prejemnik nadomestila plače za čas brezposelnosti. Ker je tožnik v sodnem in predsodnem postopku zatrjeval nasprotno, bi morala tožena stranka to okoliščino razčistiti, saj bi šele potem lahko pravilno in zakonito odločila o upravičenosti ali neupravičenosti do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v spornem obdobju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
ZSVarPre člen 31, 31/3, 31/1-3, 31/2, 31/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 12. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava - zagotovljena oskrba - znižanje denarne socialne pomoči
Ob tem, da tožnik sam plačuje tekoče stroške bivanja, je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti in s tem zagotovljeno tudi 15 % osnovno oskrbo, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, da zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede dela, ki se nanaša na zmanjšanje denarne socialne pomoči za 15 % in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
obveznost plačila - plačilo plače - nadure - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane
Tožnica je v spornem obdobju opravljala večje število ur dela od števila ur, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi in je delo v tem obdobju opravljala tudi ob vikendih, za kar pa ni prejela plačila. Zato je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo vtoževane zneske iz naslova nadur, povrnitve stroškov na delo in z dela ter stroškov prehrane.
Tožnica je v drugem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri A. d. d. (ki je bil njen delodajalec do dne, ko je bila na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev prevzeta k B.B. s. p.), v tem sporu pa zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tožencu, s katerim je A. d. d. sklenil pogodbo o najemu istega poslovnega prostora. Medtem ko je med A. d. d. in B.B. s. p. obstajala poleg najemne pogodbe še pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, pa med A. d. d. in tožencem ni tovrstne povezave, med B.B. s.p. in tožencem prav tako ne. Ne nazadnje je bila tožnica pri B.B. s.p. zaposlena še vse od 29. 4. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zgolj obstoj delovnega razmerja tožnice pri B.B. s.p., brez dejanskega opravljanja dela v spornem lokalu, pri čemer tožnica tudi ni uspela v sporu zoper A. d.d., ne pomeni, da je toženec s tem, ko je postal najemnik lokala, postal tožničin delodajalec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podlage za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri tožencu in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
O tožnikovi zahtevi glede višine starostne pokojnine je odločilo prvostopenjsko sodišče s sodbo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je obravnavalo pritožbeno sodišče in njegovo pritožbo zavrnilo. Tožnik je nato na prvostopenjsko sodišče vložil vlogo z naslovom „Pojasnilo k zadevi ...“. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom tožnika pozvalo, da pojasni, kaj vlaga in da naj svojo vlogo dopolni v 15 dneh. Tožnik se po navedenem sklepu ni ravnal, zato je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo tožnika pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP).