ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 22, 31, 31/1, 31/1-3, 54. ZDR člen 11, 11/2. ZPP člen 181.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - izpolnjevanje pogojev - izobrazba - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da ni obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Zmotno je ugotovilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni potekalo nepretrgano, ker je s potekom projekta digitalizacije gradiv prenehala potreba po opravljanju tega dela in tožena stranka po zaključku projekta za tožnika ni imela več dela, ker je šlo za enkratno nalogo na podlagi projekta. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za sklepanje podjemnih pogodb za večletno nepretrgano delo na projektu, če so podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja. Tudi v primeru, če so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (
delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) le določen čas, je prepovedano opravljanje del na podlagi pogodb civilnega prava.
V predmetni zadevi je delo tožnika pri toženi stranki vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo prostovoljno, bil je vključen v organiziran delovni proces delodajalca, delo je osebno opravljal v prostorih tožene stranke, z njenimi sredstvi, svojo prisotnost na delu je evidentiral, imel je službeno kartico in služben elektronski naslov, delal je po navodilih nadrejenega, za opravljeno delo pa je prejel dogovorjeno plačilo. Tožnik je svoje delo opravljal nepretrgano, saj je delo opravljal večinoma po 8 ur na dan. Tožnik je bil tako pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 4. 2009 dalje na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Med strankama tega spora je obstajalo delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje vsaj do 31. 7. 2014, to je do datuma, do katerega je imel sklenjeno zadnjo podjemno pogodbo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v delu, ki se nanaša na pravice iz obstoječega delovnega razmerja.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje
oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
V postopku na prvi stopnji se je tožena stranka v okviru predloženega procesnega gradiva ves čas izrecno sklicevala le na okoliščino, da je terjatev tožeče stranke prenehala (ugasnila) po volji tožene stranke, in sicer na podlagi pobotne izjave tožene stranke z dne 6.10.2014 (prvi odstavek 312. člena OZ). Tožena stranka torej v okviru postopka na prvi stopnji sploh ni trdila, da sta se pravdni stranki (oziroma tožeča stranka in družba A. d.o.o.) dogovorili, da se njune vzajemne terjatve štejejo za pobotane (pactum de compensando). Ker torej ugovor sporazumnega pobotanja tožena stranka uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, se pritožbene navedbe v tem delu štejejo za prepozne in pravno neupoštevne.
ODVETNIŠTVO - SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075346
ZOdvT člen 3, 20, 20/1, 21, 21/1. ZST-1 člen 32, 32/3. ZPP člen 158, 158/1, 165, 165/2.
vrednost spornega predmeta - sprememba tožbe - razširitev zahtevka - odmera odvetniških stroškov - odvetniška nagrada - način določanja nagrad in višina nagrade - zvišana vrednost spornega predmeta med pravdo
Po določbi prvega odstavka 3. člena ZOdvT se nagrade določajo v evrih glede na vrednost predmeta odvetniške tarife. Po splošni določbi prvega odstavka 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo, zato ima pritožnik prav, da znaša vrednost predmeta seštevek zneskov 102.500,00 EUR in 113.264,28 EUR.
Prvi odstavek 21. člena ZOdvT določa, da se, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. Tretji odstavek 32. člena ZST-1 določa, da se, če se vrednost predmeta postopka spremeni zaradi razširitve tožbenega zahtevka, kot vrednost za plačilo takse vzame povečana vrednosti. Taksa, plačana za prvotno vrednost, se všteje v takso za povečano vrednost.
USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084542
URS člen 35, 37. ZPP člen 414.
dokaz, pridobljen s kršitvijo osebnostnih pravic – varstvo otrokovih pravic – zvočno snemanje telefonskega razgovora – varstvo tajnosti drugih občil – določitev stikov z otrokom
Glede izvedbe dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa telefonskega razgovora med pravdnima strankama, ki ga je v pritožbi predlagal toženec, je treba pojasniti, da toženčevo zvočno snemanje telefonskega razgovora pravdnih strank, brez da bi bila o tem seznanjena tožnica, predstavlja nedopustno dejanje, s katerim je toženec posegel v pravico tožnice do zasebnosti iz 35. člena URS in v pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena URS, zato je treba takšen dokaz kot nedovoljen zavrniti. Le izjemoma, če bi bile izkazane posebej utemeljene okoliščine, bi bil takšen poseg dopusten, če bi bilo le na ta način mogoče prepričljivo ugotoviti in zavarovati koristi otrok iz 56. člena URS, s tem, da bi tudi v takšnem primeru moralo sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici dati prednost. Teh izjemnih okoliščin pa toženec ne zatrjuje.
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – OBLIGACIJSKO PRAVO – DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072561
ZGD člen 258. OZ člen 165, 261, 262, 262/2, 352, 352/1. ZPP člen 17, 17/3, 32, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR člen 182.
odškodninska odgovornost poslovodje – protipravnost – stvarna pristojnost – gospodarski spor – delovno razmerje – retencijska pravica – pridržna pravica – izvrševanje pridržne pravice – izjeme – kdaj zapade odškodninska obveznost – zastaranje odškodninske terjatve – kdaj začne zastaranje teči
ZDR nima posebnih določb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo poslovodij gospodarskih družb. Te določbe, ki so lex specialis, vsebuje ZGD in nanje se tožeča stranka izrecno sklicuje v trditveni podlagi obravnavane tožbe. To pomeni, da je temelj zahtevka v 258. členu ZGD - v določbah o odgovornosti člana uprave za vodenje poslov oziroma v odgovornosti člana uprave za škodo kot posledico kršitve njegove obveznosti (ki se po analogiji uporablja za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo).
Za vprašanje stvarne pristojnosti v tej zadevi ni bistveno, da je bil toženec zaposlen pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak je odločilno to, da je bil toženec poslovodja tožnice ter da mu tožnica očita, da v tej funkciji ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
Upnik (smiselno toženec) zapadle in neizpolnjene terjatve si ne sme pomagati tako, da bi si protipravno prilastil dolžnikovo stvar in jo zadržal, dokler dolžnik ne plača svojih zapadlih obveznosti. Ravnanje toženca ob razrešitvi s funkcije direktorja oziroma ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče umestiti med izjeme, ki jih določa prvi odstavek 262. člena OZ, ne pa med primere iz 261. člena OZ, v katerih je izvrševanje retencijske pravice utemeljeno.
podlage odškodninske odgovornosti – odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – intenzivnost in trajanje telesnih bolečin – napačna ugotovitev dolžine bolniškega staleža v izvedenskem mnenju – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – strah – pravična denarna odškodnina – dejansko stanje – dokazovanje – dokaz z izvedencem – pisno izvedensko mnenje
Ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, ki temelji na tožnikovi izpovedbi in izvedenskem mnenju, ki je strokovno, preverljivo, razumljivo in zato prepričljivo, je pravilna.
zdravniška napaka – dokazovanje – zavrnitev dokaznih predlogov – izvedenec – dokaz z izvedencem – pisno izvedensko mnenje – zaslišanje izvedenca – opustitev zaslišanja izvedenca – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravočasno uveljavljanje procesne kršitve – pravica do izjave – izločitev izvedenca – zahteva za izločitev – uporaba izvedenskega mnenja iz drugega sodnega postopka
Ker je izvedensko mnenje ključno za odločitev o obstoju toženčeve odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane napake pri zdravljenju, poleg tega pa so predmet mnenja kompleksna in zelo zahtevna vprašanja z ozkega strokovnega področja, o katerem so se različno izrekli ne le strokovnjaki, na mnenja katerih se pri zagovarjanju svojih stališč v pravdi opirata pravdni stranki, ampak je drugačno mnenje podala tudi izvedenka, ki je bila postavljena na poravnalnem naroku v tej pravdi, je bila z zavrnitvijo predloga tožnikov za zaslišanje izvedenke kršena pravica do izjave.
Četudi so tožniki na podlagi vsebine dokaznega sklepa mogli sklepati, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, niso bili seznanjeni z razlogi za opustitev zaslišanja. Poleg tega ni videti, da bi uveljavljanje procesne kršitve v dani situaciji moglo prispevati k drugačni odločitvi sodišča. Tožniki so na petindvajset minut trajajočem naroku ponovili in na kratko obrazložili svoj predlog za zaslišanje izvedenke, sodišče pa je predlog zavrnilo. Ni razumne podlage za zaključek, da bi pravna opredelitev zavrnitve predloga tožnikov pripomogla k drugačni odločitvi sodišča o predlogu, o katerem je tekla razprava na naroku tik pred tem. Neupoštevanje pritožbenih očitkov v zvezi s kršitvijo pravice do izjave bi v ugotovljenih okoliščinah pomenilo prevelik poseg v navedeno pravico.
sklep o dedovanju – preklic sklepa o dedovanju – poseg v pravice tretjih
ZD v 173. členu res dopušča možnost, da sodišče prve stopnje pod določenimi pogoji samo spremeni ali prekliče svoje prejšnji sklep. Sodišče pa ne sme tako postopati, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep. S sklepom o dedovanju je bila pritožnica proglašena za dedinjo zapustnikovega premoženja v deležu do ¼. Z izdajo izpodbijanega sklepa (preklic sklepa o dedovanju) je bila pritožnica postavljena v položaj negotovosti glede svojih pravic. Na ta način torej ni izpolnjen pogoj, ki ga določa 173. člen ZD, da lahko sodišče s sklepom spremeni ali prekliče prejšnji sklep le, če niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep.
zavrženje tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - vročitev - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka tožniku s konkludentnimi dejanji pokazala, da mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi in delovno razmerje, ter da je tožnik zvedel za prenehanje delovnega razmerja najkasneje 9. 12. 2014, čeprav mu pisna odpoved ni bila vročena. Ker je tožnik tožbo vložil 4. 1. 2015, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila ta vložena prepozno po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Iz predložene listinske dokumentacije izhaja, da je tožena stranka izdala obvestilo o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v času poskusne dobe, kot tudi (iz)redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče zmotno štelo, da je bila tožniku podana le ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi in to s konkludentnimi dejanji. Iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja, da je podala tožniku (iz)redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa iz odpovedi ne izhaja, da je tožnik odklonil podpis, saj je podpisan le direktor tožene stranke. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče to upoštevati in se primarno opredeliti do (iz)redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje pri tem določila ZDR-1 tudi glede vročanja. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Presoja dejanskih okoliščin, ki kažejo, da je do neizpolnitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi prišlo zaradi neupoštevnih subjektivnih razlogov v sferi obsojenca, in ne v posledici objektivnih okoliščin, zaradi česar je bila pogojna obsodba utemeljeno preklicana.
ZDR-1 člen 4, 11, 11/1, 12, 12/2, 13, 13/2, 18, 22, 54, 118, 118/1, 118/2. ZDR člen 17, 18. ZUJIK člen 82.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - novinar - nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - reintegracija
Tožnik je pri toženi stranki na podlagi pogodb o sodelovanju opravljal dela in naloge delovnega mesta novinar infokanala, in sicer do februarja 2015 v obsegu, ki ustreza polnemu delovnemu času redno zaposlenih (oziroma celo večje število ur), v marcu 2015 in aprilu 2015 pa je tožnik opravil le še 90 oziroma 11 ur. Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je delal v prostorih toženke, z njenimi delovnimi sredstvi in po vnaprej predvidenem delovnem času, svojo prisotnost je tudi evidentiral. Delo je opravljal za plačilo, ki ga je (na podlagi izdanih računov) dobil mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključil prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni pri toženi stranki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se skladno z 2. odstavkom 12. člena ZDR-1 domneva, da sta stranki sklenili pogodbo za nedoločen čas, ker nista sklenili pisne pogodbe in s tem omejili časa trajanja same pogodbe. Glede na to, da je med strankama obstajalo delovno razmerje, pa bi moralo to biti odpovedano skladno z ZDR-1 (po postopku in iz razlogov, kot jih predvideva ZDR-1). Zato je sodišče prve pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila skladna z ZDR-1, zaradi česar je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi oz. delovnega razmerja nezakonito.
Tožena stranka delovnega mesta novinar infokanala, ki ga je tožnik opredelil v svojem zahtevku za reparacijo in reintegracijo nima, zato je odločitev sodišča prve stopnje o reitnegraciji preuranjena. Glede na ugotovitve, da je bilo tožnikovo delo po pogodbah o poslovnem sodelovanju večopravilno in da se večopravilnost pojavlja tudi pri drugih delovnih mestih, zaradi česar bi tožena stranka iz svojega seznama delovnih mest lahko določila primerno večopravilno delovno mesto, bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati tožnika, naj konkretizira, na katero delovno mesto zahteva reintegracijo. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
stroški postopka – uspeh v pravdi – vsaka stranka krije svoje stroške – (ne)priglasitev stroškov postopka – razlogi – neobrazloženost
Ker je odločitev sodišča neobrazložena, je ni mogoče preizkusiti, kar je narekovalo razveljavitev odločbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
V paulijanski pravdi vrednost nepremičnine (prodaja katere nima pravdnega učinka proti upnici) ni pravno odločilno dejstvo. Toženka je dolžna tožnici dopustiti, da se poplača iz prodaje nepremične, kolikor je ta pač vredna.
Pri sklepanju pogodb kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi (ali izvajanju) pravnega posla izrecno zagotavljal, da bo svoje obveznosti izpolnil, še toliko manj, kadar je nedvomno dogovorjen rok za izpolnitev. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje okoliščin, s katerimi je obdolženi pri oškodovani družbi vzbujal lažni vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, kar je razvidno tudi iz poenotene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Zavest storilca o lažnivem prikazovanju, da bodo obveznosti izpolnjene, oziroma prikrivanju, da te ne bodo izpolnjene, pa je mogoče še dodatno izpeljati iz nadaljnjih navedb v opisu dejanja, kjer so konkretizirane specifične dejanske okoliščine oziroma obdolženčeva kasnejša ravnanja, ki se jih je lotil, ne da bi prej ali pozneje poskrbel za poplačilo dolga oškodovane družbe. Pri presoji popolnosti opisa kaznivega dejanja je odločilno, da lahko tudi kasnejša ravnanja obdolženca kažejo na obstoj že prvotnega preslepitvenega namena (naklepa) pri obdolžencu, tj. naklep naknadno objektivizirajo.
ZFPPIPP člen 399, 399/3, 399/4, 399/4-3, 400, 400/4. OZ člen 6.
postopek osebnega stečaja – ugovor proti odpustu obveznosti – ovire za odpust obveznosti – prevzemanje nesorazmernih obveznosti – oglaševanje posojanja denarja preko interneta – skrbnost dobrega gospodarstvenika – predlog za podaljšanje preizkusnega obdobja – določitev trajanja preizkusnega obdobja
Dolžniku, ki je znotraj relevantnega 5 letnega obdobja pred uvedbo stečajnega postopka najel 700,00 EUR posojila, ki je le za dobrih 30,00 EUR višje od njegovih mesečnih prejemkov, pa četudi je njegova plača mesečno obremenjena z 223,00 EUR posojila, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da je prevzel obveznost, nesorazmerno z njegovim premoženjskim stanjem. Prvostopenjska odločitev, oprta na presojo, da je očitani ugovorni razlog podan zato, ker se od trenutka najema posojila do trenutka poteka roka za preizkus terjatev stanje dolga ni posebno bistveno spremenilo, nima opore v materialnem pravu.
Če upnik ve, da mu dolžnik zgolj iz plače ni sposoben vrniti dolgovanega zneska tako, kot se je zavezal, o tem, ali ima še kakšno drugo premoženje, pa se ni niti poskušal prepričati, tak upnik ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo upnika na podlagi ovire za odpust obveznosti.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086126
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 159, 159/1, 159/2, 166, 166/1, 166/1-1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-5, 278, 278/1.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – obrekovanje – zavrženje zasebne tožbe – nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami kazenskega pregona – kaskadna odgovornost odgovornega urednika – odsotnost škodljivih posledic – neznatna družbena nevarnost – svoboda medijev – medijska satira – zavrnitev pritožbe
Narava in teža v zasebni tožbi očitanega kaznivega dejanja ne dosegata meje, ki bi zahtevala kazenskopravno intervencijo kot skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja, še posebej ob odsotnosti škodljivih posledic v sferi zasebnega tožilca.
Satirične medijske vsebine imajo v demokratični družbi posebno mesto, ki ga zaznamujejo široke meje svobode izražanja in omejevanje posegov regresivnega državnega aparata v programske vsebine.
odpravnina - obveznost plačila - razlika v odpravnini - odpoved pravici
Sporazum, s katerim se je tožnica odpovedala pravici do odpravnine v višini razlike med pripadajočo in plačano odpravnino, je ničen, ker nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju, se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Ni utemeljenega razloga za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini – pred ali po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi) in da stališče o nedopustnosti odpovedi pravici do odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje ni nobene pravne podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZIZ člen 24, 24/4, 56a, 64, 65, 65/2. ZFPPIPP člen 132, 132/3.
ugovor tretjega - realni dolžnik - kontradiktornost postopka - vročanje upnikovega odgovora tretjemu - sprememba lastništva na predmetu izvršbe med izvršilnim postopkom - položaj novega zemljiškoknjižnega lastnika - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja
ZIZ vročitve odgovora upnika tretjemu udeležencu ne zahteva. To je tudi jasno, saj sodišče prve stopnje v primeru upnikovega nestrinjanja (ali obrnjeno, če so podane okoliščine iz prvega odstavka 65. člena ZIZ) ne sme opraviti vsebinske presoje utemeljenosti odgovora na ugovora. Zato odpade potreba (pravica) tretjega, da bi se zaradi varstva svojih pravic do navedb v odgovoru tudi opredelil. Temu je namenjen pravdni postopek po tožbi za nedopustnost izvršbe.
Po mnenju višjega sodišča mora biti potem, ko pride v zemljiški knjigi do spremembe zemljiškoknjižnega stanja, položaj novo vknjiženega zemljiškoknjižnega lastnika v izvršilnem postopku jasno določen (in sicer zaradi varstva zemljiškoknjižnega lastnika samega). O tem odloča sodišča vselej s sklepom iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. S tem sklepom se namreč opredeli položaj zemljiškoknjižnega lastnika v postopku in se mu hkrati zagotovi ustrezno varstvo njegovih pravic (prim. 56a. člen ZIZ). Če sodišče tega ne naredi, utegne priti pri odločanju do mešanja razlogov iz ugovora tretjega in ugovora (realnega) dolžnika - kar je primer v tem postopku.
žalitev sodišča ali stranke – žalitev pooblaščenca – denarna kazen – negativna vrednostna sodba – postopek z izrednimi pravnimi sredstvi – revizija, ki jo vloži stranka sama – pravniški državni izpit – zavrženje revizije
Vrednostne opazke, ki jih tožnik izraža v pripravljalni vlogi, izražajo negativno vrednostno kritiko o pooblaščenki toženca („ni odnesla vsega potrebnega v času šolanja, pravično je njej neznanka, že kot tožilka se je posluževala podlih metod, laži in glej ga zlomka uspešno tudi kot odvetnica se poslužuje manipulacij, laži po načelu cilj opravičuje sredstvo; če bi imela kanček profesionalne morale bi zavrnila zastopanje goljufa), so objektivno žaljive in nedopustne, tako da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožniku izreklo denarno kazen.