ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20., 48, 56. ZDavP-2 člen 65.
obvezno zdravstveno zavarovanje - prispevki
Tožnik od spornega dne dalje ni imel več urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zaradi ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja je toženka (Območna enota A.) z dopisom tožnika pozvala k ustrezni ureditvi obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma, k predložitvi ustreznih dokumentov za ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja po ustrezni zavarovalni podlagi. Tožnik se na poziv tožene stranke ni odzval, zato je toženka po uradni dolžnosti izdala upravno odločbo, da se tožnik vključi v obvezno zavarovanje po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ, kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dokler je tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje na navedeni pravni podlagi, je dolžan plačevati prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 22, 31, 31/1, 31/1-3, 54. ZDR člen 11, 11/2. ZPP člen 181.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - izpolnjevanje pogojev - izobrazba - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da ni obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Zmotno je ugotovilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni potekalo nepretrgano, ker je s potekom projekta digitalizacije gradiv prenehala potreba po opravljanju tega dela in tožena stranka po zaključku projekta za tožnika ni imela več dela, ker je šlo za enkratno nalogo na podlagi projekta. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za sklepanje podjemnih pogodb za večletno nepretrgano delo na projektu, če so podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja. Tudi v primeru, če so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (
delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) le določen čas, je prepovedano opravljanje del na podlagi pogodb civilnega prava.
V predmetni zadevi je delo tožnika pri toženi stranki vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo prostovoljno, bil je vključen v organiziran delovni proces delodajalca, delo je osebno opravljal v prostorih tožene stranke, z njenimi sredstvi, svojo prisotnost na delu je evidentiral, imel je službeno kartico in služben elektronski naslov, delal je po navodilih nadrejenega, za opravljeno delo pa je prejel dogovorjeno plačilo. Tožnik je svoje delo opravljal nepretrgano, saj je delo opravljal večinoma po 8 ur na dan. Tožnik je bil tako pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 4. 2009 dalje na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Med strankama tega spora je obstajalo delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje vsaj do 31. 7. 2014, to je do datuma, do katerega je imel sklenjeno zadnjo podjemno pogodbo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v delu, ki se nanaša na pravice iz obstoječega delovnega razmerja.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO
VSL0084800
ZVEtL člen 1, 7, 7/4, 30, 30/4, 30/6. SZ člen 9, 12, 12/3, 16. ZPN člen 7. ZOR člen 460.
pripadajoče zemljišče – določitev pripadajočega zemljišča – zemljišče za redno rabo stavbe – določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred januarjem 2003 – pretekla raba pripadajočegazemljišča – dejanska etažna lastnina
Vprašanje, ali je bilo zemljišče, ki je bilo v lokacijskem ali drugem upravnem dovoljenju določeno kot zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, v času izdaje dovoljenj v lasti investitorjev (med katerimi je bila tudi prva nasprotna udeleženka) ali ne, na presojo obsega pripadajočega zemljišča na podlagi primarnega kriterija po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL ne more vplivati.
predložitev dokazila o plačilu sodne takse – leasing – odstop od pogodbe – prodaja vozila – višina dolga
Tožnica je vozilo, ki je bilo predmet leasinga po odstopu od pogodbe, prodala za 3.150,00 EUR. Da je navedeni znesek iztržila s prodajo vozila, izhaja iz njenih trditev. Navedeni znesek je odštela od zatrjevanega toženčevega dolga. Sodni izvedenec in cenilec za motorna vozila pa je v pisnem izvedenskem mnenju in njegovih treh dopolnitvah ugotovil, da bi tožnica ob prodaji vozila zanj lahko iztržila 5.490,00 EUR, kolikor je tedaj znašala primerna tržna cena.
V paulijanski pravdi vrednost nepremičnine (prodaja katere nima pravdnega učinka proti upnici) ni pravno odločilno dejstvo. Toženka je dolžna tožnici dopustiti, da se poplača iz prodaje nepremične, kolikor je ta pač vredna.
ZFPPIPP v prvem odstavku 344. člena določa, da se proti sklepu o soglasju k prodajni pogodbi iz 341. člena tega zakona lahko pritožijo samo upniki.
Pritožnica ni upnica v tem stečajnem postopku in tega tudi ne zatrjuje. Zato njena pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče jo je glede na navedeno kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
predlog upnika za začetek stečajnega postopka – zahteva dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – tek roka za opravičenje odložitve
Tek dvomesečnega roka za opravičitev zahteve za odložitev odločanja lahko teče neprekinjeno le ob predpostavki, da je sklep prvostopenjskega sodišča o dopolnitvi dolžnikove zahteve pravilen. Če ni pravilen (kot se je izkazalo v obravnavanem primeru, ko je bil sklep prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom z dne 22. 12. 2015 s sklepom pritožbenega sodišča Cst 97/2016 z dne 17. 2. 2016 zaradi napačnega poziva prvostopenjskega sodišča dolžniku o dopolnitvi zahteve razveljavljen), pa lahko pride do situacije, ko je rok iz četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 237. člena ZFPPIPPP glede na dvomesečni rok iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP presežen. V taki situaciji pa mora biti po presoji pritožbenega sodišča tek roka iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP za čas od začetka stečajnega postopka do izdaje pravilnega sklepa sodišča iz tretjega odstavka 236. ZFPPIPP zadržan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0084772
ZEN člen 8. ZPP člen 285, 324, 324/2. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3.
ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine – oblikovanje zahtevka – materialno procesno vodstvo – uvod sodbe – pomanjkljivosti v uvodu sodbe – povrnitev pravdnih stroškov – vrednost spornega predmeta – upoštevanje vrednosti spornih predmetov – povrnitev stroškov odgovora na pritožbo – potrebni stroški
Ko posameznik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, je potrebno, da izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat. Da bi bil zahtevek sklepčen, bi moral tožnik zato zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parcelne številke 1/0 k. o. X, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec) označen z rezervirano parc. št. … k. o. X.
Utemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da zaključek sodbe, da je bil vzrok za poškodbo tožnikovo neznanje, nima podlage v dokaznem postopku. Ne da bi bile natančneje ugotovljene okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, je enako verjeten tako zaključek, da je do nje prišlo zaradi nepravilnega ravnanja tožnika, ki je bilo posledica njegovega neznanja, kot tudi zaključek, da je do poškodovanja prišlo, čeprav je tožnik ravnal pravilno (v skladu s pravili, o katerih bi bil poučen na usposabljanju). Ob taki verjetnosti pa je zmoten zaključek, da je tožnik dokazal obstoj vzročne zveze med opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastankom škode.
ODVETNIŠTVO - SODNE TAKSE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075346
ZOdvT člen 3, 20, 20/1, 21, 21/1. ZST-1 člen 32, 32/3. ZPP člen 158, 158/1, 165, 165/2.
vrednost spornega predmeta - sprememba tožbe - razširitev zahtevka - odmera odvetniških stroškov - odvetniška nagrada - način določanja nagrad in višina nagrade - zvišana vrednost spornega predmeta med pravdo
Po določbi prvega odstavka 3. člena ZOdvT se nagrade določajo v evrih glede na vrednost predmeta odvetniške tarife. Po splošni določbi prvega odstavka 20. člena ZOdvT se v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo, zato ima pritožnik prav, da znaša vrednost predmeta seštevek zneskov 102.500,00 EUR in 113.264,28 EUR.
Prvi odstavek 21. člena ZOdvT določa, da se, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. Tretji odstavek 32. člena ZST-1 določa, da se, če se vrednost predmeta postopka spremeni zaradi razširitve tožbenega zahtevka, kot vrednost za plačilo takse vzame povečana vrednosti. Taksa, plačana za prvotno vrednost, se všteje v takso za povečano vrednost.
USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084542
URS člen 35, 37. ZPP člen 414.
dokaz, pridobljen s kršitvijo osebnostnih pravic – varstvo otrokovih pravic – zvočno snemanje telefonskega razgovora – varstvo tajnosti drugih občil – določitev stikov z otrokom
Glede izvedbe dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa telefonskega razgovora med pravdnima strankama, ki ga je v pritožbi predlagal toženec, je treba pojasniti, da toženčevo zvočno snemanje telefonskega razgovora pravdnih strank, brez da bi bila o tem seznanjena tožnica, predstavlja nedopustno dejanje, s katerim je toženec posegel v pravico tožnice do zasebnosti iz 35. člena URS in v pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena URS, zato je treba takšen dokaz kot nedovoljen zavrniti. Le izjemoma, če bi bile izkazane posebej utemeljene okoliščine, bi bil takšen poseg dopusten, če bi bilo le na ta način mogoče prepričljivo ugotoviti in zavarovati koristi otrok iz 56. člena URS, s tem, da bi tudi v takšnem primeru moralo sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici dati prednost. Teh izjemnih okoliščin pa toženec ne zatrjuje.
ODŠKODNINSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060295
ZZZDR člen 106a. OZ člen 179, 179/1, 186. ZPP člen 14, 285, 315, 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba – pogoji za vmesno sodbo – vsebina izreka vmesne sodbe – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – onemogočanje stikov – zmota o očetovstvu – nebiološki oče – pravica do stikov nebiološkega očeta z otrokom – čustvena odtujitev otroka – odškodnina zaradi posega v pravico do družinskega življenja – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – materialno procesno vodstvo
Vmesna sodba resda nima učinkov materialne pravnomočnosti, vendar veže sodišče in pravdni stranki v nadaljnjem postopku, ko se odloča o tožbenem zahtevku po višini. Razumljivo je, da mora biti zato izrek vmesne sodbe vselej oblikovan tako, da je jasno razviden predmet odločitve. Tega predstavlja (zgolj) ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če se izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora sodišče (ne z vmesno, ampak s končno sodbo) zavrniti. V izrek vmesne sodbe ne spada pravna kvalifikacija, ker ta ni del tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo tudi ne ugotavlja le obstoja pravice ali pravnega razmerja, pač pa njuno vsebino.
Zgrešeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik privolil „v protipravnost“, ker se je svojega domnevnega očetovstva veselil, in da mu kljub toženkinemu zavajanju glede očetovstva ni nastala nobena škoda. Tožnik je ravno zato, ker se je na toženkinega sina v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, toliko bolj duševno trpel, ko je spoznal svojo zmoto. Dejstva, da ga je v to zmoto zapeljala toženka, ni mogoče opravičiti z njeno pravico do zasebnosti, kot je to poskušalo utemeljiti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0052808
ZIZ člen 212. OZ člen 269. SPZ člen 33.
sodni penali - motenje posesti
Tudi v kolikor je dolžnica po izdaji izvršilnega naslova lastninsko pravico na nepremičnini prenesla na svojo hčerko, to ne more vplivati na njeno obveznost izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu. Dejstvo je, da se je dolžnica svoje obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, to je motenjskega sklepa, morala zavedati ob sklepanju darilne pogodbe, saj lahko lastnik prenese na novega lastnika le toliko upravičenj kot jih ima sam.
Izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, je v izvršilnem postopku mogoče predlagati le v 30 dneh po izteku paricijskega roka v smislu 439. člena ZPP, zato je edini pogoj, da se predlog za določitev sodnih penalov vloži najkasneje v 30 dneh po izteku roka za opravo dejanj določenih v motenjskem sklepu.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084818
ZPP člen 319, 319/2. ZNP člen 118.
delitev solastne stvari – res iudicata – pravnomočno razsojena stvar – predhodno vprašanje – pravnomočen sklep o dedovanju – pravnomočna rešitev predhodnega vprašanja – prekinitev postopka
Sodišče prve stopnje se bo moralo vsebinsko opredeliti do vprašanja, ali je bilo o tožbenem zahtevku, kakršnega tožnik uveljavlja v postopku II P 1923/2015, že pravnomočno razsojeno. Če je o predhodnem vprašanju na matičnem področju že odločeno z učinki pravnomočnosti, ni mogoče prekiniti postopek.
IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – STVARNO PRAVO
VSL0077536
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-3, 55/1-4, 55/1-8, 239, 243. SPZ člen 150, 150/1.
sklep o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini – ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju – ugovorni razlogi – ugovor prenehanja terjatve – nedeljivost hipoteke
Zoper sklep sodišča o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini ima dolžnik pravico vložiti ugovor. Tak sklep lahko torej dolžnik izpodbija z ugovorom, v katerem mora navesti razloge, ki preprečujejo zavarovanje, tudi z ugovorom prenehanja terjatve. Res je hipoteka sicer nedeljiva, vendar pa se v ugovornem postopku zoper sklep o zavarovanju lahko ugotavlja tudi, za kakšno terjatev je upnik upravičen do zavarovanja s hipoteko.
Tožnik, zaposlen pri toženi stranki, se je poškodoval, ko je pri premikanju pokrova jaška padel z delovnega stroja, ki se je nato prevrnil nanj in ga poškodoval. Delovni stroj je bil v času nesreče brezhiben, varen in ustrezen. Tožnik je bil tudi ustrezno poučen s področja varnosti in zdravja pri delu, saj je uspešno opravil preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu. Gradbeni stroj ob pravilni uporabi ni nevarna stvar. Tožnik bi moral uporabljati varnostne pasove, ki so bili nameščeni na delovnem stroju. Tožena stranka spornega dne ni nadzorovala dela delavcev in tudi ne tožnika, za kar je sicer zadolžena po ZVZD. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo, pri čemer je tožena stranka zaradi opustitve nadzora nad delom delavca odškodninsko odgovorna v višini 30 %, tožnikov soprispevek k nastanku škode pa znaša 70 %.
Pri sklepanju pogodb kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi ob sklenitvi (ali izvajanju) pravnega posla izrecno zagotavljal, da bo svoje obveznosti izpolnil, še toliko manj, kadar je nedvomno dogovorjen rok za izpolnitev. Zato ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da opis dejanja ne vsebuje okoliščin, s katerimi je obdolženi pri oškodovani družbi vzbujal lažni vtis, da bodo obveznosti izpolnjene, kar je razvidno tudi iz poenotene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Zavest storilca o lažnivem prikazovanju, da bodo obveznosti izpolnjene, oziroma prikrivanju, da te ne bodo izpolnjene, pa je mogoče še dodatno izpeljati iz nadaljnjih navedb v opisu dejanja, kjer so konkretizirane specifične dejanske okoliščine oziroma obdolženčeva kasnejša ravnanja, ki se jih je lotil, ne da bi prej ali pozneje poskrbel za poplačilo dolga oškodovane družbe. Pri presoji popolnosti opisa kaznivega dejanja je odločilno, da lahko tudi kasnejša ravnanja obdolženca kažejo na obstoj že prvotnega preslepitvenega namena (naklepa) pri obdolžencu, tj. naklep naknadno objektivizirajo.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost – kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja – duhovniški poklic – nadrejeni oziroma podrejeni položaj
Duhovniški poklic vsekakor pri vernikih vzbuja ugled, spoštovanje, tudi zaupanje, vendar pa takšen odnos vernikov do duhovnikov sam po sebi ne izkazuje podrejenega položaja vernikov, oziroma nadrejenega položaja duhovnika, temveč morajo za takšen zaključek obstajati konkretne okoliščine, ki tak odnos podrejenosti in nadrejenosti dejansko in določno potrjujejo. Zato je potrebno vprašanje, ali je bila ta okoliščina v konkretnem odnosu med obtožencem in oškodovancem izkazana, presojati tudi z vidika njunega poznanstva, srečevanja in medsebojnega odnosa pred skupnim dopustom.
ZKP člen 214, 214/1, 215, 215/1. Ustava člen 36. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013.
hišna preiskava - obrazloženost odredbe za hišno preiskavo - dokazni standard - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz
Ključni pogoj, ki mora biti vedno izpolnjen, da se lahko opravi hišna preiskava je ustrezno izkazana obrazložena stopnja verjetnosti, da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje, ki pa se je v času od odreditve hišne preiskave 8. 4. 1997 pa do odločitve prvega sodišča glede izkazane stopnje verjetnosti v zakonodaji spreminjala.
Sodišče, ki odloča o podanem predlogu za izločitev dokazov, presoja zakonitost izvedbe posamičnega dokaza po tistih procesnih predpisih, ki veljajo v času odločanja o zakonitosti tako izvedenega dokaza. Vprašanje vsebinske presoje zakonitosti in dopustnosti odredbe za hišno preiskavo v smeri (ne)obrazloženosti sporne odredbe za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 je procesnega značaja, izhajajoč pri tem iz določbe prvega odstavka člena 215 ZKP, ki za odreditev hišne preiskave uzakonja procesni standard obrazloženosti tako izdane odredbe glede obstoja potrebnega dokaznega standarda verjetnosti.
Čeprav niti Ustava niti ZKP v času odreditve sporne odredbe za hišno preiskavo nista določala posebnega dokaznega standarda, ni mogoče šteti, da je zaradi tega bil poseg v zasebnost dopusten že ob obstoju razlogov za sum.
Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 znova presojalo pomen obrazloženosti sodne odredbe za hišno preiskavo in pri tem znova opozorilo na (ne)dopustno odstopanje pri šibkih obrazložitvah glede ugotavljanja ustreznega dokaznega standarda. Ob upoštevanju aktualne prakse in stališč ESČP se je takšno prvotno stališče sodne prakse spremenilo in poudarilo, da kar zadeva obstoj potrebnega dokaznega standarda verjetnosti, ni dovolj zgolj sklicevanje na predlog tožilca in policije, temveč je potrebno razloge, na podlagi katerih se hišna preiskava odreja konkretizirati določno že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej takšne razloge tudi obrazložiti, to pa je potrebno storiti še pred posegom v zasebnost posameznika in to v taki meri, da obrazloženi razlogi razumnega človeka prepričajo o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Le taka obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pa sodišču omogoča učinkovito (instančno) kontrolo. Naknadno utemeljevanje, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni, pa ne zadošča za varovalo pred morebitnimi zlorabami.
Pravilno razumevanje navedene najnovejše odločitve US je po prepričanju pritožbenega sodišča v netoleriranju neobrazloženosti odredb za hišno preiskavo glede obstoja dopustnega dokaznega standarda, saj gre za poseg v zasebnost posameznika.