podlage odškodninske odgovornosti – odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – intenzivnost in trajanje telesnih bolečin – napačna ugotovitev dolžine bolniškega staleža v izvedenskem mnenju – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – strah – pravična denarna odškodnina – dejansko stanje – dokazovanje – dokaz z izvedencem – pisno izvedensko mnenje
Ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, ki temelji na tožnikovi izpovedbi in izvedenskem mnenju, ki je strokovno, preverljivo, razumljivo in zato prepričljivo, je pravilna.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost – kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja – duhovniški poklic – nadrejeni oziroma podrejeni položaj
Duhovniški poklic vsekakor pri vernikih vzbuja ugled, spoštovanje, tudi zaupanje, vendar pa takšen odnos vernikov do duhovnikov sam po sebi ne izkazuje podrejenega položaja vernikov, oziroma nadrejenega položaja duhovnika, temveč morajo za takšen zaključek obstajati konkretne okoliščine, ki tak odnos podrejenosti in nadrejenosti dejansko in določno potrjujejo. Zato je potrebno vprašanje, ali je bila ta okoliščina v konkretnem odnosu med obtožencem in oškodovancem izkazana, presojati tudi z vidika njunega poznanstva, srečevanja in medsebojnega odnosa pred skupnim dopustom.
ZKP člen 214, 214/1, 215, 215/1. Ustava člen 36. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 17128/2010-78 z dne 31. 1. 2013.
hišna preiskava - obrazloženost odredbe za hišno preiskavo - dokazni standard - izločitev dokazov - nedovoljen dokaz
Ključni pogoj, ki mora biti vedno izpolnjen, da se lahko opravi hišna preiskava je ustrezno izkazana obrazložena stopnja verjetnosti, da je posameznik storil določeno kaznivo dejanje, ki pa se je v času od odreditve hišne preiskave 8. 4. 1997 pa do odločitve prvega sodišča glede izkazane stopnje verjetnosti v zakonodaji spreminjala.
Sodišče, ki odloča o podanem predlogu za izločitev dokazov, presoja zakonitost izvedbe posamičnega dokaza po tistih procesnih predpisih, ki veljajo v času odločanja o zakonitosti tako izvedenega dokaza. Vprašanje vsebinske presoje zakonitosti in dopustnosti odredbe za hišno preiskavo v smeri (ne)obrazloženosti sporne odredbe za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 je procesnega značaja, izhajajoč pri tem iz določbe prvega odstavka člena 215 ZKP, ki za odreditev hišne preiskave uzakonja procesni standard obrazloženosti tako izdane odredbe glede obstoja potrebnega dokaznega standarda verjetnosti.
Čeprav niti Ustava niti ZKP v času odreditve sporne odredbe za hišno preiskavo nista določala posebnega dokaznega standarda, ni mogoče šteti, da je zaradi tega bil poseg v zasebnost dopusten že ob obstoju razlogov za sum.
Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 znova presojalo pomen obrazloženosti sodne odredbe za hišno preiskavo in pri tem znova opozorilo na (ne)dopustno odstopanje pri šibkih obrazložitvah glede ugotavljanja ustreznega dokaznega standarda. Ob upoštevanju aktualne prakse in stališč ESČP se je takšno prvotno stališče sodne prakse spremenilo in poudarilo, da kar zadeva obstoj potrebnega dokaznega standarda verjetnosti, ni dovolj zgolj sklicevanje na predlog tožilca in policije, temveč je potrebno razloge, na podlagi katerih se hišna preiskava odreja konkretizirati določno že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej takšne razloge tudi obrazložiti, to pa je potrebno storiti še pred posegom v zasebnost posameznika in to v taki meri, da obrazloženi razlogi razumnega človeka prepričajo o obstoju utemeljenih razlogov za sum. Le taka obrazložitev odredbe za hišno preiskavo pa sodišču omogoča učinkovito (instančno) kontrolo. Naknadno utemeljevanje, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni, pa ne zadošča za varovalo pred morebitnimi zlorabami.
Pravilno razumevanje navedene najnovejše odločitve US je po prepričanju pritožbenega sodišča v netoleriranju neobrazloženosti odredb za hišno preiskavo glede obstoja dopustnega dokaznega standarda, saj gre za poseg v zasebnost posameznika.
Ob ugotovljenem duševnem stanju tožnika v času podpisovanja sporne pogodbe, zaradi katerega je bila njegova sposobnost za razsojanje in razumevanje pomena posledic njegovega ravnanja bistveno okrnjena, je v zvezi s pomanjkanjem kakršnekoli razumsko utemeljene in logične podlage za neodplačni prenos deleža in odpoved vodstvenim funkcijam v družbi, verjetnost obstoja tožnikove terjatve izkazana. Iz ravnanja tožnika, ki je s sporno pogodbo brez nadomestila na toženo stranko prenesel delež v družbi, ki mu je pomenila največ, v kateri je bil zaposlen, v katero je vložil vse premoženje in življenjsko delo, verjetno izhaja, da tožnik v kritičnem času ni bil sposoben razumeti pravnih posledic sklenjenega posla.
zastaralni rok - plačilo regresa - izplačilo odškodnin
Oškodovanci iz obravnavane delovne nesreče (oškodovanci) so bili družinski člani v njej umrlih delavcev zavarovanke tožeče stranke in tako niso bili njeni zavarovanci. Sodišče prve stopnje zato ni zmotno štelo le, da je zastaralni rok za vtoževano terjatev tožeče stranke začel teči (že) z dnem delovne nesreče, temveč tudi, da je začel teči (že) od dne, ko je tožeča stranka zvedela za višino škode. Drugo stališče sodišča prve stopnje bi lahko bilo pravilno samo, če bi bili oškodovanci zavarovanci tožeče stranke. Ker je torej bila zavarovanka tožeče stranke R. d. o. o., je tožeča stranka izplačala odškodnine oškodovancem kot odgovornostna zavarovalnica svoje zavarovanke. V takem primeru je začetek zastaralnega roka vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico, da terja plačilo regresa. Ta trenutek pa je nastopil šele z izplačilom odškodnin oškodovancem. Povračilni zahtevek je namreč mogoče uveljavljati šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva.
ODŠKODNINSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060295
ZZZDR člen 106a. OZ člen 179, 179/1, 186. ZPP člen 14, 285, 315, 339, 339/2, 339/2-14.
vmesna sodba – pogoji za vmesno sodbo – vsebina izreka vmesne sodbe – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo – onemogočanje stikov – zmota o očetovstvu – nebiološki oče – pravica do stikov nebiološkega očeta z otrokom – čustvena odtujitev otroka – odškodnina zaradi posega v pravico do družinskega življenja – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – materialno procesno vodstvo
Vmesna sodba resda nima učinkov materialne pravnomočnosti, vendar veže sodišče in pravdni stranki v nadaljnjem postopku, ko se odloča o tožbenem zahtevku po višini. Razumljivo je, da mora biti zato izrek vmesne sodbe vselej oblikovan tako, da je jasno razviden predmet odločitve. Tega predstavlja (zgolj) ugotovitev, da je konkretni tožbeni zahtevek po podlagi v celoti ali deloma utemeljen. Če se izkaže, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora sodišče (ne z vmesno, ampak s končno sodbo) zavrniti. V izrek vmesne sodbe ne spada pravna kvalifikacija, ker ta ni del tožbenega zahtevka. Sodišče z vmesno sodbo tudi ne ugotavlja le obstoja pravice ali pravnega razmerja, pač pa njuno vsebino.
Zgrešeno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik privolil „v protipravnost“, ker se je svojega domnevnega očetovstva veselil, in da mu kljub toženkinemu zavajanju glede očetovstva ni nastala nobena škoda. Tožnik je ravno zato, ker se je na toženkinega sina v prepričanju, da je njegov oče, čustveno navezal, toliko bolj duševno trpel, ko je spoznal svojo zmoto. Dejstva, da ga je v to zmoto zapeljala toženka, ni mogoče opravičiti z njeno pravico do zasebnosti, kot je to poskušalo utemeljiti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086126
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 159, 159/1, 159/2, 166, 166/1, 166/1-1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-5, 278, 278/1.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – obrekovanje – zavrženje zasebne tožbe – nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami kazenskega pregona – kaskadna odgovornost odgovornega urednika – odsotnost škodljivih posledic – neznatna družbena nevarnost – svoboda medijev – medijska satira – zavrnitev pritožbe
Narava in teža v zasebni tožbi očitanega kaznivega dejanja ne dosegata meje, ki bi zahtevala kazenskopravno intervencijo kot skrajno sredstvo družbenega odzivanja na odklonska ravnanja, še posebej ob odsotnosti škodljivih posledic v sferi zasebnega tožilca.
Satirične medijske vsebine imajo v demokratični družbi posebno mesto, ki ga zaznamujejo široke meje svobode izražanja in omejevanje posegov regresivnega državnega aparata v programske vsebine.
V paulijanski pravdi vrednost nepremičnine (prodaja katere nima pravdnega učinka proti upnici) ni pravno odločilno dejstvo. Toženka je dolžna tožnici dopustiti, da se poplača iz prodaje nepremične, kolikor je ta pač vredna.
odškodnina – nepremoženjska škoda – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – zmanjšanje življenjske aktivnosti – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – rekreativen športnik – duševne bolečine zaradi nedokončanega študija – pravno priznana škoda – premoženjska škoda – stroški zdraviliškega zdravljenja – nadstandardna oskrba
Res je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem materialnopravno zmotno upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik ni mogel dokončati študija v načrtovanem roku. Toženka utemeljeno izpostavlja, da ta okoliščina ne predstavlja pravno priznane nepremoženjske škode. Kot nevšečnosti med zdravljenjem se namreč lahko upoštevajo le tiste neprijetnosti (različni medicinski posegi, nega, terapije in podobno), ki se jim oškodovanec mora izpostaviti zaradi zdravljenja svojih poškodb, ne pa tudi morebitne nadaljnje posledice, ki jih oškodovanec v zvezi s svojim zdravljenjem trpi na drugih področjih svojega življenja.
Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za stroške nadstandardne oskrbe v zdravilišču, za katero je tožnik moral plačati 91,00 EUR. Dejstvo, da je bil po odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije upravičen le do standardne namestitve in prehrane v naravnem zdravilišču, ni odločilno. Glede na izdano odločbo in izvedensko mnenje gre brez dvoma za izdatek, ki je bil potreben za tožnikovo zdravljenje. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da so mu v zdravilišču, kamor je bil napoten na zdravljenje, lahko ponudili le dražjo, nadstandardno oskrbo. Toženka nasprotnega ni dokazala.
sprememba tožbe - obveznost plačila - razlika v plači - invalid III. kategorije invalidnosti - premestitev
Tožnica vtožuje plačilo razlike v plači med dejansko obračunano in izplačano plačo in plačo, ki bi ji pripadala po sklenjeni pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala pred nastankom invalidnosti. Tožnica je bila z odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pravdni stranki sta sklenili dve novi pogodbi o zaposlitvi, v katerih je bila določena nižja plača, kot bi tožnici pripadala po prvi pogodbi o zaposlitvi. V 136. členu podjetniške kolektivne pogodbe je določeno, da se lahko delavki, stari 50 let, za katero se na podlagi mnenja medicine ugotovi zmanjšana delovna zmožnost, ponudi druga pogodba o zaposlitvi, vendar ji pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi, če je to zanjo ugodneje. Tožnici, ki je po nastanku invalidnosti dopolnila 52 let, v primeru sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi pripada enaka plača, kot jo je prejemala po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači utemeljen.
Ker je prvo sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da dokazov ni mogla predložiti že prej, sodišču v nadaljevanju ni bilo potrebno ugotavljati drugega pogoja – ali so novi dokazi takšni, da bi lahko pripeljali do ugodnejše odločbe za tožečo stranko.
predlog upnika za začetek stečajnega postopka – zahteva dolžnika za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka – tek roka za opravičenje odložitve
Tek dvomesečnega roka za opravičitev zahteve za odložitev odločanja lahko teče neprekinjeno le ob predpostavki, da je sklep prvostopenjskega sodišča o dopolnitvi dolžnikove zahteve pravilen. Če ni pravilen (kot se je izkazalo v obravnavanem primeru, ko je bil sklep prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom z dne 22. 12. 2015 s sklepom pritožbenega sodišča Cst 97/2016 z dne 17. 2. 2016 zaradi napačnega poziva prvostopenjskega sodišča dolžniku o dopolnitvi zahteve razveljavljen), pa lahko pride do situacije, ko je rok iz četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 237. člena ZFPPIPPP glede na dvomesečni rok iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP presežen. V taki situaciji pa mora biti po presoji pritožbenega sodišča tek roka iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP za čas od začetka stečajnega postopka do izdaje pravilnega sklepa sodišča iz tretjega odstavka 236. ZFPPIPP zadržan.
ZD člen 102, 173, 173/1, 210, 211, 212, 220. OZ člen 557.
zapuščinski postopek – ustavitev postopka – premoženje zapustnika – postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine – pogodba o dosmrtnem preživljanju – pravna narava pogodbe – darilna pogodba – vrnitev darila v zapuščino – prikrajšanje nujnega dednega deleža – oporoka – razpolaganje z naklonjeno stvarjo – preklic naklonitve stvari – učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju – dovoljene pritožbene novote – prekinitev zapuščinskega postopka – napotitev na pravdo
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je odplačna pogodba. Lahko pa takšna pogodba glede na okoliščine konkretnega primera prikriva darilno pogodbo. Pritožnici zato ni mogoče odrekati pravice, da zahteva vrnitev domnevnega darila v zapuščino zaradi prikrajšanja svojega nujnega dednega deleža. Prav tako se smeta oba pritožnika že v zapuščinskem postopku sklicevati na neveljavnost oziroma ničnost sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker ju sodišče prve stopnje doslej ni pritegnilo v postopek, niti ni uporabilo svojega pooblastila iz prvega odstavka 173. člena ZD, po katerem bi lahko izpodbijani sklep preklicalo, se bo moralo o vseh zahtevkih obeh pritožnikov izreči v ponovljenem postopku.
identično dejansko stanje – predhodno vprašanje – prekinitev postopka
Četudi se v pravdnem in v kazenskem postopku obravnava identično dejansko stanje, ZPP ne daje podlage za odločitev, da bi moralo sodišče počakati na odločitev sodišča v kazenskem postopku.
ZIZ člen 29, 29a, 53, 53/2, 57, 58, 58/3, 272, 272/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – tožba na ugotovitev, da premoženje sodi v zapuščino – ugovor zoper sklep o začasni odredbi – vročitev odgovora na ugovor – pravica do izjave
Ker v ugovornem postopku sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati navedb tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2016, s tem, ko pred odločitvijo toženki ni dalo možnosti, da bi odgovorila na vlogo tožeče stranke, ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Iz razlogov izpodbijane sodbe po eni strani izhaja, da namen pokojnega preživljanca gotovo ni bil darilni, saj slednji (po prepričanju sodišča) toženki svojega premoženja ni želel podariti, temveč je v zameno pričakoval nasprotno dajatev v obliki pomoči. Po drugi strani pa sodišče zaključi, da sporna pogodba ustreza darilni pogodbi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Gre za dve nasprotujoči si ugotovitvi, saj ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje glede pogodbene kavze sploh ugotovilo.
zavrženje tožbe – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za vložitev tožbe – zamuda roka – sodno varstvo
Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega zakonskega roka iz določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbo 1. odstavka 274. člena ZPP in tožbo kot prepozno zavrglo.
Pri enotnem sosporništvu je vrednost spornega predmeta lahko le ena. Velja namreč fikcija, da se enotni sosporniki zaradi usodne procesne povezanosti štejejo za eno stranko. Zato bi bilo pravilo o ločenih vrednostih spornih predmetov glede vsakega enotnega sospornika v nasprotju z bistvom tega instituta.
končno poročilo upravitelja - sklep o končanju stečajnega postopka - stroški stečajnega postopka - pritožba zoper sklep - načrt razdelitve splošne razdelitvene mase - ovira za končanje stečajnega postopka
Pravilno je sicer stališče pritožnikov, da se stroški stečajnega postopka plačajo pred terjatvami upnikov, vendar ne v primeru, če nastane obveznost stečajnega dolžnika za plačilo pravdnih stroškov po razdelitvi stečajne mase upnikom.
Če unovčene stečajne mase ni več, v njeno breme tudi ni mogoče opraviti plačil.
Upraviteljica je plačilo izvedla na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi. Dejstvo, da sodišče še ni odločilo o zahtevi tožencev za povračilo pravdnih stroškov pa tudi ni ovira za končanje stečajnega postopka.