izbris iz registra stalnega prebivalstva - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - odškodnina
Rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, je materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine. Stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi tega zakona. Ta rok se je iztekel tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, kar je glede na to, da se je ta zakon začel uporabljati 18. 6. 2014, nedelja dne 18. 6. 2017.
Nedelja je dan, ko se v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ po zakonu ne dela, zato se materialni rok, katerega zadnji dan je nedelja, izteče na prvi naslednji delavnik. To velja tudi za obravnavani primer, ko je bil zadnji dan triletnega roka za vložitev zahteve nedelja, kar pomeni, da glede na določbo tretjega odstavka 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, to je ponedeljek 19. 6. 2017.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje - pripadnost posebni družbeni skupini - resna škoda - subsidiarna zaščita
Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca. Obveznemu služenju vojaškega roka so torej podvrženi vsi prebivalci razen nekaterih izjem, zato ni mogoče govoriti o preganjanju, ki bi bilo podano zaradi nekih posebnih individualnih okoliščin na strani tožnika.
Splošno nehumano in poniževalno stanje v zaporih, ki so ga deležni vsi zaporniki, in možnost nastanka škode zaradi tega stanja, ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin zapornikov, med katere bi sodil tudi tožnik.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje sfrj - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Glede na to, da se je tožnica po izteku planiranega dopusta konec julija 1991 odločila, da se v službo ne bo več vrnila, sodišče ne dvomi, da se je tožnica konec julija 1991 odločila, da se v RS ne bo vrnila.
Ker najemnega stanovanja, ki ga je tožnica uporabljala, MORS do septembra 1991 ni prevzel, kot je to tožnica v prvotnem upravnem postopku zatrjevala, niso podane objektivne ovire, ki bi ji preprečevale vrnitev. Iz navedenih dokazil MORS je namreč razvidno, da je bilo stanovanje zapečateno šele po 1. 11. 1991 in pred navedenim datumom ni bilo niti prevzeto.
Tožničin odhod iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Ker tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje - služenje vojaškega roka - dezerterstvo - zaporna kazen - oboroženi spopadi - subsidiarna zaščita
Morebitni ukrepi izvorne države (kaznovanje z doživljenjskih zaporom ali kaj hujšega) ne sodijo med dejanja preganjanja.
Nobeno opravljanje vojaške službe zunaj spopada, ne glede na razlog, ne more spadati na področje uporabe pete alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Eritreji ne potekajo notranji ali mednarodni oboroženi spopadi, na kar se mora nanašati zavrnitev služenja vojaškega roka. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejanja preganjanja po peti alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da naj bi bil tožnik vojaški obveznik, za dejanje preganjanja na podlagi navedene zakonske določbe torej ne zadostuje.
V obravnavani zadevi niso individualno in konkretno izkazani ne razlogi za preganjanje ne lastnosti dejanj preganjanja; zato tudi ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu.
ZKme-1 člen 17, 17/1. ZUP člen 7. Uredba o zagotavljanju izjemne izravnalne pomoči proizvajalcem mleka (2016) člen 5, 8, 8/2.
ukrepi kmetijske politike - neposredna plačila v kmetijstvu - varstvo pravic stranke - upravičenec do nepovratnih sredstev - stranka
Organi morajo v skladu s 7. členom ZUP pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Navedeno določilo se nanaša na stranke postopka. Tožnik pa v obravnavanem primeru ni stranka postopka, saj ni nosilec kmetijske dejavnosti in tako ni upravičen uveljavljati zahtevek za izplačilo sredstev za izjemno izravnalno pomoč proizvajalca mleka v skladu z drugim odstavkom 8. člena Uredbe o zagotavljanju izjemne izravnalne pomoči proizvajalcem mleka in prvim odstavkom 17. člena ZKme-1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu
Prvotožnik je kršil pravni red RS. Ker gre za ravnanja, ki pomenijo prekrške na različnih področjih, tako na področju zakonodaje o tujcih, kot tudi prekrške s področja prijave prebivališča in s področja opravljanja dela na črno, vsa navedena ravnanja prvtožnika tudi po presoji sodišča predstavljajo zadosten razlog za domnevo, da se prvotožnik (tudi v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in so zato zadostna podlaga, da se mu prošnja za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v RS zavrne.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Rok za vložitev tožbe se je v obravnavani zadevi iztekel dne 8. 4. 2019, tožba pa je bila vložena priporočeno po pošti dne 10. 4. 2019. Tožba je prepozna, zato jo je sodišče zavrglo kot prepozno.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost odločbe
Kršiteljica je bila poučena, da kolikor zahteve za sodno varstvo ne vloži, lahko plača tudi polovico izrečene globe. Kot izhaja iz spisovnega gradiva upravnega organa, kršiteljica pravnega sredstva (zahteve za sodno varstvo) zoper izdan plačilni nalog ni vložila, tega pa ne uveljavlja niti v tožbi pred tem sodiščem, zaradi česar je predmetni plačilni nalog postal pravnomočen in izvršljiv in je tako bila odločitev tožene stranke o začetku izvršbe pravilna in zakonita.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 28, 30, 30-2, 31, 31-2.
mednarodna zaščita - status begunca - izključitveni razlog - preganjanje - nedržavni subjekt - kriminalna združba - krvno maščevanje - status subsidiarne zaščite - resna škoda
Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo Višjega sodišča v ... št. K ... z dne 22. 10. 2001 pravnomočno obsojen na 20 let zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja poskusa umora. Čeprav tožena stranka ni izrecno ugotovila, ali gre pri poskusu umora za hudo kaznivo dejanje in ali je za takšno dejanje v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let, je (navedena) ugotovitev tožene stranke, da je pri tožniku podana izključitvena klavzula, pravilna. Čim pa je podana izključitvena klavzula, pa ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo v zadevi, za katero je tožnik dne 20. 8. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP, že odločeno in sicer je bila izdana odločba št. Bpp 127/2018-5 z dne 16. 10. 2018 ter se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenili. Zato je odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrže, pravilna.
javni razpis - razpisni pogoj - obrazložitev odločbe - povezane osebe
Za povezana podjetja preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki usklajeno delujejo, je mogoče šteti podjetja, če je iz analize pravnih in ekonomskih odnosov, ki obstajajo med njimi, jasno razvidno, da preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb, ki delujejo usklajeno, tvorijo samostojno gospodarsko enoto. Za fizične osebe šteje, da delujejo usklajeno, če se dogovorijo, da bodo vplivale na poslovne odločitve zadevnih podjetij, tako da za ta podjetja ni mogoče reči, da so gospodarsko neodvisna.
Ministrstvo v izpodbijani odločbi nekonkretizirano ugotavlja, da sta obe podjetji povezani, ker so fizične osebe na vodilnih mestih s polnimi pooblastili za zastopanje iste tako, da lahko usklajeno delujejo in imajo vpliv na poslovne odločitev povezanih podjetij, vendar pa ta zaključek ni obrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti. V izpodbijanem sklepu tudi ni določno ugotovljeno, kako bi naj potekala povezava med fizičnimi osebami, preko katerih bi naj prej navedeni podjetji skupno delovali, niti ni konkretnih ugotovitev (razen povzemanja podatkov AJPES) o dejavnosti, ki jo opravljajo na istih upoštevnih oziroma sosednjih trgih, saj ni nobenih ugotovitev o tem, za katere trge konkretno gre.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZIntPK člen 13, 13/5, 15, 15/2.
subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe
Tožena stranka je v postopku, ki ga je vodila proti tožnici na podlagi Obvestila o nadaljevanju postopka preiskave, dne 21. 11. 2019 izdala ugotovitve o konkretnem primeru. Tožnica je s tem pridobila pravico, da zoper ugotovitve o konkretnem primeru sproži redni upravni spor, v katerem lahko (med drugim) uveljavlja, da je bila z izvedbo postopka pred toženo stranko kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari in na ta način poseženo v njene pravice iz 23. in 31. člena Ustave. Ker ji je v obliki rednega upravnega spora na ta način zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1 za obravnavanje tožbe v tej zadevi.
brezplačna pravna pomoč - sklep o popravi pomote - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Ker obrazložitev sklepa o stroških, nima vseh sestavin obrazložitve po določbi 214. člena ZUP, sklepa ni mogoče preizkusiti.
V nadaljevanju je tožena stranka izdala popravni sklep o stroških. Tožena stranka s tem, da je tožnici s popravnim sklepom dodatno in drugače odmerila stroške zastopanja kot po prvotno izdanem sklepu, ni (zgolj) popravljala pomote. Za izdajo popravnega sklepa na podlagi 223. člena ZUP torej ni imela pravne podlage. Spremenjeno odločbo bi namreč lahko izdala le na podlagi izrednega pravnega sredstva po določbah ZUP.
ZDDV-1 člen 46, 52, 52/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 79. Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) člen 5, 6.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - pogoji za oprostitev plačila - dobava blaga - prevoz blaga - Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (CMR) - dokazno breme - subjektivni element - malomarnost - zloraba
5. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga določa, da se CMR sestavi ob dobavi blaga v treh izvirnikih, ki jih podpišeta pošiljatelj in prevoznik. Prvi izvod dobi pošiljatelj, drugi spremlja blago, tretjega pa obdrži prevoznik. Če bi tožnik dejansko ob dobavi obravnavanega blaga sestavil predmetni CMR, ki ga je predložil kasneje davčnemu organu, bi navedeno moralo izhajati tudi iz poslovnih knjig tožnika. Predložena prevozna listina - CMR o dobavi predmetnega blaga ne vsebuje verodostojnih podatkov o dobavi blaga po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal oprostitev obračuna DDV.
Da bi tožnik vsaj moral vedeti, da z obravnavanem poslom sodeluje pri zlorabi davčnega sistema izhaja iz načina plačila kupnine za predmetni vozili, iz neskladnih navedb tožnika glede hrvaških registrskih tablic za predmetni vozili ter podatkov glede registrskih tablic, ki izhajajo iz predmetnega CMR, iz navedb različnih datumov izročitve blaga. Kot dober strokovnjak, ki opravlja dejavnost cestnega prometa in vzdrževanja ter popravil vozil bi moral tudi po presoji sodišča poznati predpise o prevozu vozil znotraj Slovenije ter v tujino, kakor tudi poznati obliko posameznih vrst registrskih tablic.
odmera davka v posebnih primerih - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dokazovanje - dokazno breme - ocena davčne osnove
Tožnik v postopku ni izkazal, da bi stanovanje na naslovu ..., Novo mesto kupil zgolj formalno in da naj bi bil dejanski kupec tega stanovanja njegov brat A.A. ter, da naj bi slednji tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Davčni organ je razloge za takšen zaključek sprejel na podlagi obširnega ugotovitvenega postopka, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 29 do 44) za to navedel tudi prepričljive in argumentirane razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil s postopanjem prvostopenjskega organa pravni položaj tožnika kakorkoli poslabšan oziroma da bi bil izpodbijani sklep zanj neugoden. Z izpodbijanim sklepom se le ugotavlja, da je imel tožnik na dan 5. 10. 2016 neporavnane obveznosti v znesku 20.127,67 EUR, pri čemer pravno podlago za izterjavo dolgovanih obveznosti predstavljajo izvršilni naslovi, ki so navedeni v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se izvršba ne uvede, ker so obveznosti v celoti poravnane. Tožniku se torej z izpodbijanim sklepom ne nalaga nobena obveznost, zato po presoji sodišča izpodbijani sklep za tožnika nima nikakršnih posledic.
ZDO člen 158. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (1981) člen 2.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - poslovni prostor
Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na navedeni način.
ZSRR-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/3. Uredba o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (2014) člen 3, 22.
prispevki za socialno varnost - zaposlovanje - brezposelnost - vračilo prispevkov za socialno varnost
27. člen ZSRR-2 je razumeti tako, da se ta posebna spodbuda nanaša na prikrajšanega delavca s problemskega območja, na katerem ima delodajalec sedež in kjer izvaja dejavnost, ter da namen spodbude ni samo v tem, da spodbuja gospodarsko dejavnost oziroma zaposlovanje s strani delodajalca, temveč da hkrati povečuje možnosti za zaposlovanje delavcev s problemskih območij, na katerih vlada visoka brezposelnost. Takšen zaključek temelji že na citiranem zakonskem besedilu tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2, obenem pa je skladen tudi s cilji pomoči, kot so opredeljeni v 3. členu Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje, in ki so tako v znižanju stroškov podjetjem kot tudi v izboljšanju položaja manj razvitih upravičenih območij glede zaposlenosti.
ZDoh-2 člen 37, 37/1, 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 7.
dohodnina - akontacija dohodnine - plačilo prispevkov za socialno varnost - stroški v zvezi z delom - terenski dodatek - stroški prevoza - službeno potovanje - napotitev na delo v tujini
Tožnik s tožbenimi trditvami, da so bili enaki pavšalni potni nalogi predloženi, ker se kilometrine dokazujejo le enkrat, potem pa se obračunavajo pavšalno glede na dejanske kilometre in dejansko prisotnost na terenu, razvidno iz gradbenih dnevnikov in obračunov, ki ostajajo na pavšalnem nivoju in tudi dokazno nepodprte, ni uspel izpodbiti ugotovitev iz izpodbijane odločbe, pri čemer tožnik niti ne zanika, da ni priložil dokazil, da je posamezna pot res nastala, in da v potnih nalogih ni jasno opredeljen namen posamezne poti. Trditve o tem, da so potni nalogi pavšalni, ker je šlo vsakič za pot v isti kraj in ker dejanska prisotnost izhaja iz gradbenih dnevnikov in izdanih obračunov, pa niso relevantne, saj se tožniku v obravnavanem primeru ne očita kot sporna sama dolžina poti in s tem število obračunanih kilometrov, temveč se mu pavšalnost očita vezano na opis namena posamezne poti, poleg tega pa v postopku tudi niso bili predmet presoje nobeni gradbeni dnevniki in obračuni.
Organ je ugotovil, da so bili delavci na delo v tujino napoteni, v takšnem primeru pa se šteje, da se kraj opravljanja dela v tujini upošteva kot sedež delodajalca, kot običajno prebivališče delavcev pa se upošteva trenutno prebivališče delavca v tujini, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Tako je do neobdavčenega terenskega dodatka upravičen v tujino napoteni delavec le, če ga delodajalec napoti iz kraja, kamor je delavec sicer napoten, v drugi kraj.
dohodnina - rezident - status rezidenta - ugotavljanje rezidentskega statusa - središče osebnih in ekonomskih interesov
V obdobju od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 (na katerega se nanaša drugostopenjska odločitev, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije), je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova hči, ki se je vrnila v Slovenijo 6. 5. 2010, bivala v Sloveniji, kjer je bila vpisana v vrtec v Mariboru. Čeprav se je tožnik odselil iz Slovenije in je živel v tujini (ZDA), pa je tudi po presoji sodišča tožnikovo rezidenčno vez v Sloveniji predstavljala njegova hčerka. To je bila tožnikova močna osebna vez, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi imel v tujini druge, enako močne osebne vezi. Tožnik v razmerju do tuje države v postopku ni navedel ali izkazal nobenih osebnih vezi, socialnih ali družbenih povezav do tuje države, torej ni izkazal močnejše rezidenčne vezi s tujo državo. Ob tehtanju vseh tožnikovih interesov (osebnih in ekonomskih) v obeh državah je drugostopenjski organ pravilno kot pomembnejše ocenil osebne interese, kar je tudi stališče upravnosodne prakse.