davek na darila in dediščine - status kmeta - kmetijsko zemljišče - zaščitena kmetija - davčna oprostitev - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
V primeru, ko je dedič prav zaradi nadaljevanja kmetijske dejavnosti pred potekom petih let od nastanka davčne obveznosti podedovane nepremičnine podaril svojemu pravnemu nasledniku, in bi bili prav tako izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, če bi zapuščina prešla neposredno na tega pravnega naslednika, bi bilo treba drugi odstavek 10. člena ZDDD razlagati tako, da davčna obveznost za dediča ali obdarjenca na navedeni podlagi nastane, če pravni naslednik v roku pet let od pridobitve nepremičnine prednika izpolni pogoje iz navedene določbe (odtuji nepremičnino, se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, ne obdeluje zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijsko dejavnost ali z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča). Če bi se v obravnavanem primeru tožnik v zapuščinskem postopku dedovanju po zapustnici odpovedal v svojem imenu, bi bil k dedovanju poklican njegov sin in bi ta izpolnil pogoje iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, obveznost plačila davka pa prav tako ne bi nastala.
dobiček iz kapitala - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost nepremičnine ob odsvojitvi - tržna cena
Glede na 99. člen ZDoh-2 tožbena navedba, da tržna vrednost sporne nepremičnine izhaja iz sklenjene sodne poravnave, davčni organ pa je takšno pogodbeno voljo dolžan spoštovati in ne sme „oblikovati pogodbene volje namesto solastnic“, ni utemeljena. Cit. zakonsko določilo izrecno pravi, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi, med drugim če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve.
dohodnina - rezident - status rezidenta - ugotavljanje rezidentskega statusa - središče osebnih in ekonomskih interesov
V obdobju od 6. 5. 2010 do 11. 12. 2011 (na katerega se nanaša drugostopenjska odločitev, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije), je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova hči, ki se je vrnila v Slovenijo 6. 5. 2010, bivala v Sloveniji, kjer je bila vpisana v vrtec v Mariboru. Čeprav se je tožnik odselil iz Slovenije in je živel v tujini (ZDA), pa je tudi po presoji sodišča tožnikovo rezidenčno vez v Sloveniji predstavljala njegova hčerka. To je bila tožnikova močna osebna vez, pri čemer tožnik ni izkazal, da bi imel v tujini druge, enako močne osebne vezi. Tožnik v razmerju do tuje države v postopku ni navedel ali izkazal nobenih osebnih vezi, socialnih ali družbenih povezav do tuje države, torej ni izkazal močnejše rezidenčne vezi s tujo državo. Ob tehtanju vseh tožnikovih interesov (osebnih in ekonomskih) v obeh državah je drugostopenjski organ pravilno kot pomembnejše ocenil osebne interese, kar je tudi stališče upravnosodne prakse.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka pravnih oseb - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obrazložitev odločbe - pravica do odbitka DDV - simuliran pravni posel
Na podlagi okoliščin, ki so bile ugotovljene v postopku, je imel davčni organ upravičen dvom o tem, da so bile omenjene storitve res opravljene. Tožnik je namreč predložil račune, ki vsebujejo zgolj navedbo „razvoj pametne razsvetljave“, brez prilog, iz katerih bi izhajajo katera dela so bila opravljena. Tudi iz pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z družbo A. d.o.o., ne izhajajo določila, ki so v pogodbenem odnosu pomembna, kar je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ. Sami računi prav tako ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1. Vse to pa so tudi po presoji sodišča pomembne okoliščine (čeprav so že same po sebi zadosten razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV) za to, da tožnik pri poslovanju z družbo A. d.o.o. ni bil dobroveren.
Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje, da je izpodbijana odločitev pomanjkljiva ter ni ustrezno obrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločitve se sklicuje na ugotovitve prvotnega postopka. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, bi morale ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana odločitev, biti ugotovljene v ponovljenem postopku. V ponovljenem postopku bi moral davčni organ dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, popolno ugotoviti, tožniku pa omogočiti, da sodeluje v postopku, v katerem ima tudi pravico do zaslišanja.
ZDoh-2 člen 37, 37/1, 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 7.
dohodnina - akontacija dohodnine - plačilo prispevkov za socialno varnost - stroški v zvezi z delom - terenski dodatek - stroški prevoza - službeno potovanje - napotitev na delo v tujini
Tožnik s tožbenimi trditvami, da so bili enaki pavšalni potni nalogi predloženi, ker se kilometrine dokazujejo le enkrat, potem pa se obračunavajo pavšalno glede na dejanske kilometre in dejansko prisotnost na terenu, razvidno iz gradbenih dnevnikov in obračunov, ki ostajajo na pavšalnem nivoju in tudi dokazno nepodprte, ni uspel izpodbiti ugotovitev iz izpodbijane odločbe, pri čemer tožnik niti ne zanika, da ni priložil dokazil, da je posamezna pot res nastala, in da v potnih nalogih ni jasno opredeljen namen posamezne poti. Trditve o tem, da so potni nalogi pavšalni, ker je šlo vsakič za pot v isti kraj in ker dejanska prisotnost izhaja iz gradbenih dnevnikov in izdanih obračunov, pa niso relevantne, saj se tožniku v obravnavanem primeru ne očita kot sporna sama dolžina poti in s tem število obračunanih kilometrov, temveč se mu pavšalnost očita vezano na opis namena posamezne poti, poleg tega pa v postopku tudi niso bili predmet presoje nobeni gradbeni dnevniki in obračuni.
Organ je ugotovil, da so bili delavci na delo v tujino napoteni, v takšnem primeru pa se šteje, da se kraj opravljanja dela v tujini upošteva kot sedež delodajalca, kot običajno prebivališče delavcev pa se upošteva trenutno prebivališče delavca v tujini, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Tako je do neobdavčenega terenskega dodatka upravičen v tujino napoteni delavec le, če ga delodajalec napoti iz kraja, kamor je delavec sicer napoten, v drugi kraj.
ZDavP-2 člen 74, 74/4, 84, 125, 126. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1, 66-a. ZUP člen 214.
davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - nakup plovila - oddaja v najem - gospodarska raba - dejanska raba - neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti - objektivni element - subjektivni element - zastaranje - pretrganje zastaralnega roka - različna pravna podlaga - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev določb postopka
Pisni ali pa telefonski poziv davčnega organa davčnemu zavezancu k predložitvi dokazil ali pojasnil v postopku nadzora obračuna davka predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec za davek obveščen, kar je skladno z določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek zastaralnega roka.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni razvidno, kateri razlogi in katera zakonska podlaga je bila ključna za sprejeto odločitev. Prvostopenjski organ kot razlog navaja tožnikovo zlorabo davčnih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, kakor tudi, da tožnik ni izkazal namena, da bo s predmetnim plovilom opravljal dejavnost oddajanja v najem in ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ v zvezi z odmero DDV navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje finančni organ ter nato v nadaljevanju kot podlago za svojo odločitev navaja točko a) 66. člena ZDDV-1, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 63. člena ZDDV-1.
Dokazi, ki jih je predlagal tožnik in jih je pritožbeni organ zavrnil, so bili neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnik namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna. Upravni organ lahko sicer predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, zavrne, vendar se zavrnitev predlaganih dokazov ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.
poprava krivic - izplačilo odškodnine - politični zapornik - (ne)prostovoljnost izselitve - sprememba prebivališča - pogoji za priznanje statusa
Tožnica se je skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja.
ZDDV-1 člen 46, 46-1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 76, 79. ZDavP-2 člen 73, 77. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-4.
davek na dodano vrednost (DDV) - oprostitev plačila DDV - prevozna listina - mednarodni tovorni list (CMR) - pomanjkljivi podatki - računi - dokazovanje - opredelitev do dokazov - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - zaslišanje priče - bistvena kršitev določb postopka
79. člen Pravilnika o DDV je treba razlagati tako, da davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico praviloma z listinami, ki so izrecno navedene v tej določbi, to je z računom, prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa oz. v primeru iz drugega odstavka tega člena, tudi s pisno izjavo o prevozu blaga. Ni pa navedena določba podlaga, da tožnik navedenega odločilnega dejstva, to je, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, sploh pa v primeru, kot je obravnavni, ko so bile navedene listine predložene, pa te medsebojno niso usklajene, ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi dokazi, kar mu izrecno omogoča 77. člen ZDavP-2.
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - prijavljeno stalno prebivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov - odjava stalnega prebivališča - dokazovanje
Tožnik v zvezi z osebnimi razmerji v davčnem postopku ne predloži ničesar niti ne predlaga izvedbe dokazov, temveč zgolj zatrjuje, da je družina samostojna in odrasla, da z družino nima več stikov in da tudi nima nobenih drugih osebnih vezi oziroma interesov v Sloveniji. Tako ostanejo davčnemu organu na razpolago za odločanje samo podatki o tem, da ima tožnik v Sloveniji ženo in dva sinova, ki živijo na istem naslovu, kjer je pred tem prebival tudi tožnik, in torej ima še vedno družino, medtem ko je kot osebni in ekonomski interes, ki ga, kot zatrjuje v tožbi in pred tem v pritožbi, veže zgolj na Avstrijo, tožnik navedel zgolj bivališče ter zaposlitev pri tujem delodajalcu.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - vračilo davka
Odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2.
odmera davka v posebnih primerih - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dokazovanje - dokazno breme - ocena davčne osnove
Tožnik v postopku ni izkazal, da bi stanovanje na naslovu ..., Novo mesto kupil zgolj formalno in da naj bi bil dejanski kupec tega stanovanja njegov brat A.A. ter, da naj bi slednji tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Davčni organ je razloge za takšen zaključek sprejel na podlagi obširnega ugotovitvenega postopka, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 29 do 44) za to navedel tudi prepričljive in argumentirane razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.
ZDoh-2 člen 37, 37/1, 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4, 44/1-4b. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/8, 5, 6, 7. ZČmIS člen 4, 6.
dohodnina - akontacija dohodnine - plačilo prispevkov za socialno varnost - stroški v zvezi z delom - stroški prevoza na delo in z dela - službeno potovanje - napotitev na delo v tujini - terenski dodatek - dokazovanje - dokazno breme
Glede na dejstvo, da gre v predmetni zadevi za napotene delavce (delavce redno zaposlene pri tožniku v Republiki Sloveniji in začasno napotene na delo na delovišča v Belgiji), za tožnika in napotene delavce veljajo določbe ZČmlS. Delodajalec (tožnik) mora pred pričetkom napotitve delavcev na začasno izvajanje storitev v drugi državi za navedene delavce pridobiti potrdila A1 od ZZZS. Davčnemu organu je ZZZS posredoval seznam izdanih listin oziroma potrdil A1 v letu 2017 za tožnikove zaposlene delavce, iz katerega prav tako izhaja, da gre v obravnavani zadevi za napotene delavce oz. detašma. Toženka ni ugotavljala napotitve delavcev na delo v tujino zgolj na podlagi listin A1 kot odločilnih dokazov, ki dokazujejo napotitev delavcev na delo v tujino. Da gre za napotitev delavcev v tujino je izhajalo iz tožnikovih evidenc o prisotnosti delavcev na delu v tujini in iz tožnikovih terjatev do kupcev navedenih v bruto bilanci, ki so bile knjižene na kontu 12.
Kot službeno potovanje je potrebno šteti le tisto pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca. Pri tem pa časovna komponenta oziroma časovno trajanje poti ni odločilen element napotitve. Upoštevati je potrebno kraj opravljanja dela in vsebino tega dela. Da gre v obravnavanem primeru za napotene delavce in ne za službeno pot, izhaja iz naslednjih dejstev: delo obravnavanih delavcev se opravlja kot čezmejno izvajanje storitev v okviru tožnikove registrirane dejavnosti. Končni uporabnik teh storitev je naročnik storitev, ki tožniku za opravljene storitve napotenih delavcev plača pogodbeno dogovorjeno plačilo. Tožnik neposredno vstopa na tuj trg (Belgija) in tu konkurira z drugimi subjekti. Ko tožnikovi napoteni delavci izvedejo pogodbeno dogovorjene storitve v tujini, tožnik prejme plačilo, ki predstavlja tožnikov prihodek.
Tožnik v postopku ni izkazal upravičenosti izplačil povračil stroškov prevoza na delo in terenskega dodatka zaposlenim delavcem, napotenim na delo v tujino in povračil stroškov službenih poti, terenskega dodatka ter stroškov prevoza na delo in z dela direktorja. Za obravnavane delavce tožnik ni predložil potnih nalogov. Predložil je evidenco prisotnosti delavcev na gradbiščih, z navedbo kilometrov za prevoz na delo in z dela (priloga 2), ni pa predložil listine, iz katere bi bilo nedvoumno razvidno, od kdaj in do kdaj so obravnavani delavci prenočevali v Nemčiji, kam so bili razporejeni, točen čas prisotnosti na delu na posameznih gradbiščih v Belgiji in točne lokacije teh gradbišč. Tožnikova evidenca prisotnosti posameznih delavcev na gradbišču z navedbo kilometrov za prevoz na delo in z dela je bila pomanjkljiva. Tožnik ni predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi lahko davčni organ ugotovil točen kraj in čas nastanitve oz. prenočevanja delavcev, točno lokacijo oz. kraj delovnega mesta (gradbišča), možnost javnega prevoza do delovnega mesta (gradbišča) in razdaljo do njega.
davek na dediščine in darila - davčna oprostitev - oporočno dedovanje - svaštvo - napačna uporaba materialnega prava
Prenehanje svaštva zaradi smrti zakonca (v obravnavanem primeru sina zapustnice) pred uvedbo dedovanja ni relevantno in je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnica kljub smrti zakonca (sina) oporoke ne spremeni ali prekliče oziroma kot v obravnavanem primeru snaho, vdovo po pokojnem sinu v oporoki za dedinjo določi celo po sinovi smrti, je za njeno razmerje do dediča nerelevantno, ali je zakonec (v obravnavanem primeru mož tožnice, sin zapustnice) umrl pred zapustnico.
Tožba je tako nerazumljiva, nepopolna, nejasna in bistveno pomanjkljiva, da sodišče zadeve ne more obravnavati. Sodišče zadevo presoja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Sodišče pri tem opozarja, da nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato v tožbi izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo.
ZSRR-2 člen 27, 27/1, 27/2, 27/3. Uredba o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (2014) člen 3, 22.
prispevki za socialno varnost - zaposlovanje - brezposelnost - vračilo prispevkov za socialno varnost
27. člen ZSRR-2 je razumeti tako, da se ta posebna spodbuda nanaša na prikrajšanega delavca s problemskega območja, na katerem ima delodajalec sedež in kjer izvaja dejavnost, ter da namen spodbude ni samo v tem, da spodbuja gospodarsko dejavnost oziroma zaposlovanje s strani delodajalca, temveč da hkrati povečuje možnosti za zaposlovanje delavcev s problemskih območij, na katerih vlada visoka brezposelnost. Takšen zaključek temelji že na citiranem zakonskem besedilu tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2, obenem pa je skladen tudi s cilji pomoči, kot so opredeljeni v 3. členu Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje, in ki so tako v znižanju stroškov podjetjem kot tudi v izboljšanju položaja manj razvitih upravičenih območij glede zaposlenosti.
ZSICT člen 29, 29/1, 29/2, 30, 30/1, 30/2. ZS člen 89.
sodni izvedenec - razrešitev sodnega izvedenca - nevestno opravljanje dela - pogoji za razrešitev
Neupoštevanje pravil znanosti in stroke, ki ne povzročijo hujših škodljivih posledic za stranke ali druge udeležence (lažja nevestnost) sodnega tolmača predstavlja lažjo disciplinsko kršitev, za katero je predviden (zgolj) pisni oziroma javni opomin. Šele hujša nevestnost ali ponovitev disciplinskih kršitev, za katere je sodnemu tolmaču že bil pravnomočno izrečen disciplinski ukrep in je na podlagi njegovega obnašanja ali ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo vestno ali pošteno opravljal delo sodnega tolmačenja predstavlja hujšo disciplinsko kršitev, za kar je najprej predvidena denarna kazen, zatem začasen odvzem licence in šele nato trajen odvzem licence - razrešitev - odvisno od teže kršitve in njenih posledic, povzročene škode, stopnje odgovornosti, prejšnjega dela in vedenja osebe, zoper katero se vodi disciplinski postopek.
ZDoh-2 člen 6, 6/1, 6/1-1, 7. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2.
ugotavljanje rezidentskega statusa - načelo kontradiktornosti - kršitev pravil postopka - kršitev pravice do izjave
Ker razlogi in pravna podlaga za izpodbijano odločitev izhajajo šele iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, tožniku v postopku ni bila dana možnost, da se izjasni. V obravnavani zadevi je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ki jo je davčni organ storil s tem, da tožniku v postopku ni dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo pravilne odločbe. Pritožbeni organ je neutemeljeno zavrnil tožnikov ugovor, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi, z navedbo, da predstavlja pogoj iz 1. točke 6. člena ZDoh-2 zgolj formalen pogoj in da ima zavezanec uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, dejstva s tem v zvezi pa izhajajo iz uradnih evidenc, zato po mnenju pritožbenega organa zaslišanje stranke v predmetni zadevi ni bilo potrebno. Tožnik je bil šele z obrazložitvijo pritožbenega organa seznanjen z razlogi in pravno podlago za odločitev in mu tako v okviru upravnega postopka ni bila zagotovljena pravica do izjave in tudi ne do učinkovitega pravnega sredstva.
Ker se po izteku celotne kazni, na katero se nanaša prošnja za pogojni odpust (o kateri je odločeno z izpodbijano odločbo), pravni položaj tožnika tudi ob zanj ugodni odločitvi sodišča ne bi mogel spremeniti, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
davek na dediščine in darila - nastanek davčne obveznosti - razpolaganje z nepremičnino - pogoji za odmero davka
Iz listin je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.
ZDO člen 158. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (1981) člen 2.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - poslovni prostor
Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na navedeni način.