Po določbah 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki v svoje breme izplača dohodek, od katerega se izračuna, odtegne in plačuje davčni odtegljaj. Bistveno za opredelitev plačnika davka je torej, kdo v svoje breme dohodek izplača. To pa je bila v konkretnem primeru tožeča stranka, ki je nesporno opravila izplačilo kupnine za poslovne deleže na podlagi sklenjene prodajne pogodbe fizičnim osebam in s tem postala plačnik davka iz 58. člena ZDavP-2.

Obseg gradnje, z njim pa tudi vsi možni posegi v pravice tožnikov, je opredeljen v izreku gradbenega dovoljenja, ki je bilo tožnikoma vročeno, že s tem pa jima je bila zagotovljena možnost, da določno navedeta, v katero pravno korist jima posega izpodbijana odločba, kako in s čim.

Drugostopenjski organ v zvezi z dostopno potjo v obrazložitvi svoje odločbe pojasni, da gre za zasebna zemljišča, ki jih je občina sicer določila kot del javne poti, vendar pa to po ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča RS še ne pomeni, da gre tudi za prometno površino splošnega pomena za cestni promet. Drugostopenjski organ zato meni, da gre za zasebno zemljišče, na katerem je investitor pridobil ustrezno služnost, ki je tudi vpisana v zemljiško knjigo.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, in je tudi povzeto v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je prizadeta stranka po prejemu mnenja Ministrstva za zdravje, ki je predlagalo izvedbo presoje vplivov na okolje zaradi uporabe nevarnih snovi izocianata in poliola, spremenila poseg tako, da se na lokaciji nameravanega posega ne bo vršilo proizvodnje poliuretanske izolacije. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se pri obratovanju predmetnega posega ne bodo uporabljale snovi, ki bi lahko povzročile večje nesreče, s čimer so bili po oceni prvostopenjskega upravnega organa odpravljeni vplivi, ki jih je Ministrstvo za zdravje prepoznalo kot pomembne. Tožnik tem ugotovitvam ne ugovarja, zato jih sodišče šteje kot nesporne.