prispevki za socialno varnost - samostojni podjetnik - status zavezanca - izvzem iz obveznega zavarovanja
Plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je zakonska obveznost, ki ni odvisna o volje zavezanca oziroma od njegove izbire, kot se zmotno navaja v tožbi.
Res je sicer, da so bili sklepi o davčni izvršbi v času njihove izdaje upravičeni (zanje je obstojal veljavni pravni naslov), vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je bil kasneje veljavni pravni naslov, na podlagi katerega so bili navedeni sklepi izdani, razveljavljen. Ob navedenem dejstvu ni mogoče pritrditi stališču davčnega organa, da iz razloga, ker so bili omenjeni sklepi o izvršbi v času njihove izdaje upravičeni, naj bi dolžnik moral plačati tudi vse stroške davčne izvršbe. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da so bili sklepi o izvršbi izdani neupravičeno, zaradi česar v takem primeru dolžnik – tožnik ni tisti, ki bi moral plačati vse stroške davčne izvršbe. V takem primeru gre za situacijo iz tretjega odstavka 152. člena ZDavP-2, iz katerega izhaja, da v takem primeru nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe.
ZDavP-2 člen 156, 157, 157/7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova - vročitev odločbe - potrdilo o izvršljivosti - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dokončni upravni akt - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi izpodbija izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014. Vendar pa v postopku davčne izvršbe tožnik ne more izpodbijati samega izvršilnega naslova. V času izdaje izpodbijanih sklepov je obstojal veljaven in izvršljiv izvršilni naslov, v katerega ni mogoče posegati. Tožnik bi navedeni izvršilni naslov, to je sklep Inšpektorata moral izpodbijati v drugih postopkih, to je v postopkih zoper predlagatelja izvršbe, to je Inšpektorat. Kot pa izhaja iz tožnikovih navedb, tožnik v navedenih postopkih s pravnimi sredstvi zoper sklep Inšpektorata z dne 13. 5. 2014 ni bil uspešen.
Šele, če bi bila tožba vložena zoper dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) in ne bi bile podane procesne ovire iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kot je to v konkretnem primeru, bi sodišče zadevo obravnavalo, pri čemer bi bilo dolžno ravnati po drugem odstavku 37. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka.
Obrazložitev izpodbijanega sklepa, niti upoštevaje pri tem tudi razloge drugostopenjske davčne odločbe, ne vsebuje razlogov o tožnikovih navedbah, opredelitvi davčnega organa do (ne)utemeljenosti teh navedb in vseh za odločitev ključnih okoliščinah glede določitve višine zavarovanja, zato je nezakonit že iz tega razloga. Če namreč ni obrazložitve, kot jo določa 214. ZUP, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe ne more preizkusiti.
ZDDV-1 člen 10, 10/1, 10/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 8, 8/1. ZDavP-2 člen 85a, 85a/1, 85a/5.
davek na dodano vrednost (DDV) - prenos podjetja - pripojitev - nadaljevanje opravljanja dejavnosti - obdavčljiva transakcija - davčno nevtralen prenos - elektronsko vročanje prek portala eDavki
Ker je šlo v danem primeru za prenos podjetja kot celote, torej skupka sredstev, ki omogoča izvajanje neodvisne ekonomske dejavnosti, je v tem pogledu v obravnavanem primeru šlo za prenos podjetja, ki se lahko obravnava kot dobava izven sistema DDV. V obravnavanem primeru pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da prevzemnik, v konkretnem primeru je to družba A., nadaljuje z dejavnostjo prevzete družbe, torej z dejavnostjo, ki jo je pred pripojitvijo opravljala družba B.. Le v primeru, če bi bil izpolnjen tudi navedeni pogoj, prenos podjetja ne bi bil predmet obračuna DDV in bi šlo za transakcijo izven sistema DDV. Le v primeru, če prevzemnik po izvedenem prenosu podjetja ali dela podjetja nadaljuje neodvisno ekonomsko dejavnost prevzete družbe, gre za prenos podjetja ali dela podjetja, ki je izvzet iz obdavčitve z DDV. Le pod navedenimi pogoji gre za poenostavitev obdavčitve z DDV.
Določbo petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 je mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da je fikcija vročitve mogoča le v primeru, da si je davčni zavezanec dejansko uredil ustrezen dostop do portala eDavki. Vročitev preko portala eDavki, ki jo določa 85.a člen ZDavP-2, zavezuje in velja enako za davčni organ, kot tudi vse v citirani določbi navedene subjekte. Na podlagi prvega odstavka 85.a člena ZDavP-2 davčni organ pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, vroča dokumente prek informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije (portal eDavki). Po navedeni določbi se mora ravnati tako davčni organ, kot tudi vsi navedeni subjekti, ki imajo hkrati tudi dolžnost, da redno pregledujejo portal eDavki.
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je bila pritožba vložena prepozno, zato jo je bilo treba zavreči. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je bil sklep o zavrženju pritožbe tožniku osebno vročen v skladu s 87. členom ZUP dne 23. 8. 2018. Rok za vložitev tožbe je začel teči dne 24. 8. 2018, zadnji dan pritožbenega roka je iztekel dne 7. 9. 2018, pritožba tožnika pa je bila na pošti priporočeno oddana dne 8. 9. 2018, torej prepozno.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici
Predmetni sklep o davčni izvršbi je nadaljevanje izvršilnega postopka in ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti in pravni koristi. Ker tožnik naloženih davčnih obveznosti ni izpolnil sam v roku, jih davčni organ s predmetnim sklepom o davčni izvršbi od tožnika prisilno izterjuje. Sklep o davčni izvršbi nima pravne narave odmerne odločbe, ampak gre za procesni akt in je že zato uporaba izrednega pravnega sredstva odprave po nadzorstveni pravici izključena.
izvršba - davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik v tožbi navaja, da sam ni bil zavezanec za plačilo terjanih »davščin«, ampak je bila to družba, v kateri je bil zaposlen. S tem ugovorom pa tožnik v bistvu izpodbija pravilnost izvršilnega naslova, na katerem temelji izpodbijani sklep, kar v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 v tej fazi postopka ni možno.
ZUP člen 96, 96/1, 96/2, 96/3, 96/4, 96/5, 96a, 96a/1, 96a/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
odmera dohodnine - obnova postopka - pravočasnost pritožbe - vročanje po ZUP - vročanje v tujino - vročanje z objavo na oglasni deski organa - vročanje z javnim naznanilom - nedovoljena pritožba
Davčni organ je tožniku poskušal vročiti sklep o obnovi postopka in vabilo na naslov za vročanje, naveden v registru davčnih zavezancev v relevantnem obdobju (Češka) in kasneje, po izdaji odločbe z dne 25. 11. 2016, na naslov za vročanje, ki je bil takrat naveden v registru davčnih zavezancev (Rusija). Na slednji naslov (v Rusijo) je poskušal vročiti tudi odločbo z dne 25. 11. 2016. Potem, ko se je odločba davčnemu organu vrnila z oznako „non reclame“ in davčni organ ni uspel z vročitvijo, je navedene akte objavil v skladu z določbami 96. in 96. a člena ZUP na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava. Ker je tako v skladu z določbami ZUP objavil odločbo z dne 25. 11. 2016 z javnim naznanilom 27. 7. 2017, se je vročitev po preteku 15 dneh štela za opravljeno, zaradi česar je bila tožnikova pritožba, vložena v decembru 2017, vložena prepozno.
mednarodna zaščita - redni postopek - status begunca - subsidiarna zaščita - varna izvorna država - preganjanje - prosilec iz Alžirije
Neposredno odločilen razlog za sprejeto odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da se Alžirija smatra za varno izvorno državo, zato s tem povezan tožbeni očitek glede uporabe koncepta varne izvorne države v konkretnem primeru ni utemeljen, ne glede na dejstvo, da je tožnik ob vložitvi prošnje dne 19. 12. 2019 tudi sam izpovedal, da v Alžiriji nikoli ni bil fizično ogrožen.
ZEKom-1 člen 224. ZIN člen 32. ZUP člen 213, 213/6.
telekomunikacije - postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - regulatorna odločba - izrek upravne odločbe
Vzpostavitev gospodarske ponovljivosti, za v regulacijski odločbi navedene proizvode, tožniku nalaga regulacijska odločba. Toženkini ugotovitvi, da je tožnik to obveznost v določenem obdobju glede določenih proizvodov kršil, pa mora glede na citirane določbe ZEKom-1 o izvajanju nadzora in določbe ZIN slediti izrek konkretnega ukrepa, katerega izvršitev bo ugotovljeno kršitev odpravila. Sodišče se strinja s tožnikom, da tega ukrepa izrek izpodbijane odločbe nima, saj kot rečeno, zgolj ponavlja že v regulacijski odločbi naloženo obveznost in zato ne izpolnjuje pojasnjenih standardov iz šestega odstavka 213. člena ZUP.
Bistveno je tudi, da gre za kršitev, ki je kvantificirana (toženka v odgovoru na tožbo z dne 22. 1. 2019 na 2. in 3. strani navaja, da tožniku v bistvu nalaga, da popravi napačne cene). Kot taka pa bi se morala odraziti tudi v izreku izpodbijane odločbe. Na tak način je namreč toženka, kot je razvidno iz vlog obeh strank v tem upravnem sporu, preizkušala tudi izpolnitev z izpodbijano odločbo naložene obveznosti in ugotovila, da je tožnik ni pravilno izpolnil, ker je izračunani znesek dobropisa prenizek. Tudi to po presoji sodišča kaže, da izrek izpodbijane odločbe ni določen v smislu šestega odstavka 213. člena ZUP ter citiranih določb ZEKom-1 in ZIN.
Toženka navaja, da naj bi bila obravnavana proizvoda substituta vodilnih proizvodov glede na tehnologijo in glede na hitrost dostopa navzdol in navzgor, vendar ta dva kriterija v regulacijski odločbi nista določena kot relevantna za opredelitev proizvoda kot vodilnega, temveč sta to kriterija tržnega deleža (priključki) in vrednosti (prihodki).
Zakon o tajnih podatkih člen 22, 22/1, 25b, 25b/1, 27, 27/1, 27/1-4. Uredba o varnostnem preverjanju in izdaji dovoljenj za dostop do tajnih podatkov (2006) člen 7.
dostop do tajnih podatkov - preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov - vmesno varnostno preverjanje - varnostni zadržek - načelo zaslišanja strank - bistvena kršitev določb postopka
Tožnik z mnenjem pooblaščene specialistke psihiatrije pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen, saj mu mnenje ni bilo vročeno, niti mu ni bilo na drug način sporočeno, kakšna je njegova vsebina ter se zato o njem pred izdajo določbe ni mogel izjaviti. Z vsebino mnenja je bil namreč seznanjen šele, ko mu je bila vročena izpodbijana odločba, navedeno pa predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke.
Izpodbijana odločba ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč njena izdaja pomeni izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, v tem primeru izrečenega s pravnomočno odločbo inšpektorata RS za okolje in prostor. Zakon ne daje podlage za ponovno ugotavljanje oziroma preverjanje pogojev za izdajo te inšpekcijske odločbe, ki je postala pravnomočna, kot tudi ne, da bi za izvršitev prepovedi, izrečene po 158. členu ZGO-1, moral biti izveden izvršilni postopek, saj so slednje del izreka inšpekcijskega ukrepa in s tem inšpekcijske odločbe.
Prepovedi, ki jih določa prvi odstavek 158. člena ZGO-1, so obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep. Te prepovedi pa je vsebovala tudi zgoraj navedena inšpekcijska odločba, ki pa ni predmet presoje tega upravnega spora. Tožnik bi torej moral navedeno prepoved (in posledice njene izvršitve) izpodbijati že s pravnimi sredstvi zoper inšpekcijsko odločbo, ne more pa tega ponovno storiti v tem upravnem sporu, ki se na prvotno inšpekcijsko odločbo sploh ne nanaša.
ZSZ člen 58, 58/1, 58/2, 59. ZEN člen 72, 72/1, 73, 87, 90, 90/2, 98.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - dejanska raba objekta - Katoliška cerkev - kataster - kataster stavb
Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča so podatki iz katastra stavb oziroma REN, kar pomeni, da mora davčni organ pri odmeri nadomestila upoštevati zgolj te podatke. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da ZSZ/84 ne določa vrste prostorov, ki se lahko uporabljajo za versko dejavnost, prav tako ji tudi pritrjuje, da Katoliška cerkev deluje svobodno in način dela ter uporabo prostorov za verske namene določa sama, vendar pa to za konkretno zadevo ni relevantno. Za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je namreč ključen zgolj podatek, kako je objekt v katastru stavb oziroma v REN evidentiran po dejanski rabi in konkretni objekt je, kar ni sporno, evidentiran kot stanovanjski prostor in s tem objekt, za katerega je tožena stranka zavezana poravnati nadomestilo. Kolikor pa je pretežni namen uporabe objekta verska dejavnost, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi moral tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo najprej ugotoviti geodetski organ, šele nato pa bi se lahko na podlagi tako spremenjenih podatkov odmerilo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča oziroma ugotovilo, da gre za objekt, ki ga verska skupnost uporablja za svojo dejavnost in da se za ta objekt zato ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
Odgovori na pogosta vprašanja, ki naj bi bili objavljeni na spletni strani toženke, niso del razpisne dokumentacije, zato organ nanje ne more opreti svoje presoje.
upravičenec do brezplačne pravne pomoči - mladoletna prosilka - stranka postopka
Z izpodbijano odločbo je bila BPP nepravilno dodeljena osebi, ki ni stranka pravdnega postopka, za katerega se dodeljuje BPP (stranka je prosilkin mladoletni sin).
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (2007) člen 225, 226. Pravilnik o sofinanciranju kulturnih dejavnosti v Občini Medvode (2005) člen 6, 11.
Iz obrazložitve, ki je podlaga za odločitev o dodelitvi sredstev, mora biti ne glede na to, da v navedenih merilih in kriterijih, ki pridejo v poštev v tem primeru, ni določeno točkovanje, jasno razvidno, zakaj so bila določenemu projektu sredstva dodeljena oziroma zakaj mu niso bila dodeljena.
Glede skladnosti gradnje s predpisi je treba zaradi koristi zavezanca presojati gradnjo po materialnih predpisih, ki so veljali od gradnje do izreka izpodbijanega ukrepa, zato sta se organa pravilno opirala na predpise, kot sta jih navedla in pojasnila v svojih odločbah, ker so po povedanem vsi pravno relevantni za odločitev v tej zadevi.
ZUVRAS člen 17, 17/1, 17/2. ZZZDR člen 51, 51/2. DZ člen 67, 68, 68/3. ZUP člen 140.
arbitražni sporazum - skupna lastnina - zakonca - dejansko prebivališče - dokazno breme - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena - pomanjkljiva dokazna ocena
Nepremičnine sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev.
Relevantnega dejanskega stanja ni (bilo) mogoče pravilno in popolno ugotoviti, brez da bi toženka opravila argumentirano dokazno oceno ter upoštevala še druge izvedene dokaze (se pri tem opredelila, katera zatrjevana oziroma dokazovana dejstva šteje za resnična ter zakaj ipd. ali jih šteje za nerelevantna ipd.), ter brez izvedbe oziroma pridobitve še dodatnih relevantnih dokazov (npr. o kraju opravljanja dela tožnika in njegove žene, o njunem bivanju na naslovu stalnega prebivališča, vse v relevantnem obdobju, o razlogih za zatrjevano nemožnost ureditve formalnega prebivanja na naslovu sporne nepremičnine, o primernosti sporne nepremičnine za stalno bivanje, o kraju, kjer sta urejala upravne zadeve ipd.).
Dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, torej tudi pogoja dejanskega bivanja na naslovu predmetne nepremičnine, je na tožniku, ki je vložil zahtevo za uveljavljanje finančne pomoči po ZUVRAS, in ki je zato dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih po možnosti tudi predložiti (140. člen ZUP).
javni razpisi - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - napačna uporaba materialnega prava
V času objave Javnega razpisa dne 29. 1. 2016, določbe ZJN-3 še niso bile v uporabi (šele od 1. 4. 2016), zato se toženka na določbo točke f) šestega odstavka 75. člena ZJN-3 kot pravilno, v smislu subsidiarne uporabe pri oblikovanju posameznega merila, ni mogla opreti in nanjo tudi ne opreti razlage vsebine spornega merila.