ZIZ člen 271.. ZKP člen 502, 502/1, 502/4, 502.c, 502.c/3.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - vročitev predloga
Po tretjem odstavku 502.c člena ZKP, na katerega se pritožniku pri tem sklicujejo zadostuje, če sodišče predlog udeležencem pošlje.
V 271. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) so našteti tako imenovani prvenstveni načini prepovedi, ki drugih načinov ne izključujejo. To je iz uporabljene besedne zveze "zlasti pa" v zgornji zakonski določbi jasno razvidno, kot je po četrtem odstavku 502. člena ZKP jasno, da so najdaljši roki določeni glede na fazo kazenskega postopka in da se medsebojno ne seštevajo.
Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve dokaznega sklepa na zapisniku z glavne obravnave ali iz obrazložitve sodbe. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar vse mora sodišče jasno obrazložiti. Zato pavšalna obrazložitev, da sodišče ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev, ne zadosti pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar prav tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugag odstavka 339. člena ZPP).
Ni potrebno čisto vse dokaze, pri katerih vztraja tožnik, tudi izvesti. Potrebno pa je bolj določno obrazložiti, zakaj se jih ne izvede. Izhajajoč iz sporne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi bi bilo potrebno obrazložiti vsaj to, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki nalagajo zavrnitev posameznega dokaznega predloga. Če bi npr. sodišče prve stopnje presodilo, da že zgolj ena ugotovljena kršitev zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga, bi tudi to lahko zadostovalo za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov, ki se nanašajo na dokazovanje ostalih kršitev, vendar pa je to potrebno jasno obrazložiti.
deliktna odškodninska odgovornost - škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - gradnja prenosnega plinovoda - hmeljišče - napotki pritožbenega sodišča - zapolnjevanje pomanjkljive trditvene podlage - pristranskost
Pritožbeno sodišče je z navedenimi stališči očrtalo pravni okvir, pomemben za odločitev o zahtevku v zvezi z zatrjevanim uničenjem hmeljske žičnice, posledično pa tudi nabor odločilnih dejstev. Tožniku je bila dana priložnost, da svoje dotlej vsaj v nekaterih vidikih zelo splošne in mestoma manjkajoče navedbe poda bolj konkretno in natančno. Ker po prejemu odločitve pritožbenega sodišča I Cp 1995/2016 in do obravnave pred sodiščem prve stopnje tega ni storil, izpodbijana sodba, izdana v novem postopku, pravilno izhaja iz dotlej podanih navedb in dotlej izvedenih dokazov. Očitka o pristranskem vodenju postopka in o izvedbi postopka brez glavne obravnave zato nista utemeljena.
ZD člen 9, 128, 129, 142a, 142b, 219. ZFPPIPP člen 414, 415, 416, 417c, 417d, 418.
stečaj zapuščine brez dedičev - dolg zapuščine - dolžnikovo premoženje, ki gre v stečajno maso - izločitev iz zapuščine - unovčenje stečajne mase - socialnovarstvena pomoč - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč - načelo enakega obravnavanja upnikov - načelo koncentracije postopka - načelo ekonomičnosti - insolventnost dolžnika - domneva insolventnosti - prehod premoženja - uvedba dedovanja - pravna fikcija
Ker je bil začet postopek stečaja zapuščine brez dedičev, je zapustnikovo premoženje del stečajne mase. Posledično se tudi o zahtevku na podlagi 128. člena ZD odloča v postopku stečaja zapuščine.
Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v tem zakonu določen kak drug rok, v 343. členu ZPP je določeno, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00010853
SPZ člen 10, 44, 44/2, 72, 72/5, 213, 217. ZD člen 145, 221, 221/1. ZZK-1 člen 8. ZLNDL člen 2, 2/1. ZPP člen 108, 180.
stvarna služnost - vsebina stvarne služnosti - priposestvovanje služnosti - nepravo priposestvovanje - dobrovernost pridobitelja - skupnost dedičev - skupna lastnina - pozneje najdeno premoženje - zaupanje v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe
Določbe ZD in določbe SPZ o skupni lastnini oziroma solastnini (peti odstavek 72. člena SPZ) omejujejo le upravljanje, uporabljanje in razpolaganje skupnih lastnikov, tj. sodedičev s skupno stvarjo oziroma zapuščino, argumentum a contrario pa v ničemer sodedičev ne omejujejo, da za potrebe skupne stvari (zapuščine), torej v korist vseh, pridobijo določene koristi oziroma pravice. Ravno za to gre v tem postopku; tožnik vtožuje služnost na služeči nepremičnini v korist gospodujočih nepremičnin, torej potencialno v korist vseh sodedičev. Tožnik je torej za vložitev tožbe aktivno legitimiran kot eden izmed univerzalnih pravnih naslednikov, tj. dedičev lastnika gospodujočih nepremičnin.
Jasno je, da služnost pešpoti, vožnje in parkiranja predstavljajo oblike potne služnosti, ki že iz funkcionalnega vidika koristijo potrebam gospodujoče nepremičnine. Ravno funkcionalna povezanost gospodujoče in služeče nepremičnine je temeljna predpostavka vzpostavitve stvarne služnosti. Te pa ni zaznati v izvajanju košnje, sušenja in spravila trave, saj se navedene dejavnosti že po vsebini ne morejo izvajati za potrebe gospodujoče nepremičnine, ampak gre po vsebini zgolj za opravljanje kmetijske dejavnosti, od katere bo imel koristi zgolj vsakokratni lastnik oziroma posestnik gospodujoče nepremičnine. Iz tega razloga pa gre pritrditi pritožbi, da navedena oblika služnosti ne obstoji, s čimer je tudi tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00011152
KZ-1 člen 74, 75, 75/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 373, 373/1, 450č, 450č/3.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - odvzem protipravne premoženjske koristi - sporazum o priznanju krivde - opis kaznivega dejanja - višina protipravne premoženjske koristi - dolžnost ugotavljati dejansko stanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Višina protipravne premoženjske koristi iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja, ki je predmet sporazuma o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, ni nujno enaka višini protipravne premoženjske koristi, ki se odvzame.
izvršba na nepremičnine - izročitev nepremičnin kupcu - izročitev in izpraznitev nepremičnine - odločanje po uradni dolžnosti - določitev roka - okoliščine primera - najemno razmerje
Sodišče je dolžno pri odločitvi, da se prodana nepremičnina izroči kupcu in se po pravnomočnosti sklepa v zemljiški knjigi nanj vpiše lastninska pravica ter se brišejo pravice in bremena, odločiti tudi, kdaj je dolžnik dolžan izprazniti nepremičnino ter jo prazno oseb in stvari izročiti kupcu. Upnikov predlog za izselitev dolžnika zato ni potreben, saj zakon sam daje podlago za takšno odločitev sodišča. Zato odločitev, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz stanovanja, ni vezana na predlog strank oziroma udeležencev, temveč sodišče o tem odloči uradoma. Ker 15-dnevni rok za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe oziroma v izvršilnem postopku sklepa, veže le stranko, ni ovire, da ne bi sodišče sámo, brez predloga stranke sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, v katerem ni hkrati odločilo tudi o tem, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti, kasneje dopolnilo s takšno odločitvijo.
Rok za izpraznitev nepremičnine izrecno z zakonom ni določen, gre za prosto in svobodno odločitev sodišča o tem, kakšen rok bo dolžniku naložilo. Pri odločitvi o postavitvi roka, v katerem mora dolžnik nepremičnino izprazniti in jo izročiti kupcu v posest, pa so pomembne tudi okoliščine posameznega primera.
stroški postopka - priznanje terjatve v stečajnem postopku - potrebni stroški - končni uspeh stranke v pravdi
Tožba tožeče stranke je v razmerju do prve toženke pravnomočno zavržena. V konkretni pravdi za tožečo stranko takšna odločitev pomeni neuspeh. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je v stečajnem postopku že dosegla priznanje svoje terjatve in z zahtevkom uspela ter da je zato sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zaključilo, da ni uspela. Tožeča stranka je (ravno zaradi priznanja iste terjatve v stečajnem postopku) v razmerju do prve toženke propadla v tem pravdnem postopku.
Za odločitev o stroških je odločilno namreč načelo končnega uspeha. S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba ali pa sklep o zavrženju tožbe (pri čemer je že bilo zavzeto stališče, da se - čeprav je tožeča stranka imela ob vložitvi tožbe pravni interes zanjo, pa se je izkazalo, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več - šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00012764
ZPP člen 132, 212, 339, 339/2, 339/2-14.. OZ člen 190, 190/1, 190/2, 193, 312, 312/2, 365.. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 10. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2004) člen 52, 59.
V izreku sodbe morajo biti razvidni posamezni zneski terjatev tožeče stranke in tožene stranke in njihova zapadlost oziroma morajo biti posamezne terjatve (ki so opredeljene le v bruto zneskih) pri ugotovitvi obstoja in izreka pobotanja natančno opredeljene, tako da so neto zneski (v obravnavanem primeru del odpravnine ob upokojitvi, pogodbena kazen, regres) vsaj določljivi (ker glede na davčne in druge predpise niso znani do dneva obračuna). Ker navedeno iz izreka ni razvidno, tudi ni razvidno, kdaj so si posamezne terjatve stopile nasproti oziroma, kdaj so nastopili pogoji za pobot.
Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena.
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih odhodkov iz delovnega razmerja v 10. členu ne določa najvišjega zneska odpravnine ob upokojitvi, temveč določa, da se odpravnina ob upokojitvi do določene višine ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je delavec upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust, čeprav je bilo naknadno ugotovljeno, da je bila izredna odpoved nezakonita in so mu bile za nazaj priznane vse pravice iz delovnega razmerja.
tožba za vrnitev darila - vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža - dajatveni in oblikovalni tožbeni zahtevek - vračilo darila - dopolnitev nujnega deleža - obseg prikrajšanja - vračanje daril zaradi dopolnitve nujnega deleža - namen plačila - prenos denarnih sredstev - darilo
Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je oblikovalne in dajatvene narave. Z oblikovalnim zahtevkom mora prikrajšani nujni dedič zahtevati, da darilo nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža, z dajatvenim zahtevkom pa mora zahtevati vračilo darila v zapuščino, če zapuščinski postopek še teče, v nasprotnem se vrača neposredno upravičencu. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da višino prikrajšanja (matematično zneskovni izračun) sodišče praviloma res ugotovi v pravdi, a ni izključeno, da se to ne bi moglo dokončno opraviti v še odprtem zapuščinskem postopku – da se torej v materialno pravnem pogledu glede na 28. člen ZD, upoštevajoč tudi 35. člen ZD, v zapuščinskem postopku ugotavlja vrednost čiste zapuščine in izračuna nujni delež ter posledično prikrajšanje.
Do vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža pride le v obsegu, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. V primeru, da se zahteva vračanje več daril, je treba uporabiti 38. člen ZD, ki določa, da se darila vračajo začenši od zadnjega darila in nato dalje v obrnjenem vrstnem redu, kakor so bila dana, istočasno dana darila pa se vračajo sorazmerno.
Zapustnik ne zase ne za svojo ženo ni bil dolžan prispevati prvemu tožencu za preživljanje ničesar več, saj mu je za stroške preživljanja skladno s pogodbo dal nepremično premoženje. Zato je navedeni znesek pravilno ovrednoten kot darilo. Sodišče zapustniku ne odreka pravico do prostega razpolaganja z lastnimi sredstvi. Zapustnik je s tem sredstvi prosto razpolagal tako, da jih je podaril prvemu tožencu. Darilo pa zapade pod določila o prikrajšanju nujnega deleža v obsegu prikrajšanja.
ZPP člen 18, 105a, 274, 274/1.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.. ZDR-1 člen 200, 200/5.
zavržena tožba - neizbran kandidat - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik se je najkasneje v začetku maja 2013 seznanil, da na delovno mesto administrativna podpora v prodaji ni izbran, zato je že tedaj začel teči 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva v skladu s petim odstavkom 200. členom ZDR-1. Dejstvo, da tožnik izplačilo odškodnine utemeljuje na materialni škodi, ki naj bi jo utrpel, ker ga tožena stranka o neizbiri ni obvestila in ne na kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije, ni odločilno za odločitev o pravočasnosti tožbe, ki jo je v takšnih primerih potrebno vložiti v prekluzivnem zakonskem roku. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožba ni bila vložena v roku 30 dni, tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZD člen 212, 212-1, 213, 213/1. ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1.
napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - obstoj darila - skupno premoženje - premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze - posebno premoženje
Napotitev na pravdo pritožnice za 2.500 EUR, kolikor meni, da je zapustnikovega iz naslova skupnega premoženja, gre pa za sredstva, ki jih je imela na svojem računu vdova v trenutku zapustnikove smrti, je pravilna. Res je, da je premoženje, ki ga zakonca ustvarita z delom tekom zakonske zveze, njuno skupno premoženje in se domneva, da sta deleža na tem premoženju enaka. Vendar je pritožnica tista, ki mora šele dokazati, kar do sedaj ni niti zatrjevala, da namreč gre ravno za taka sredstva, torej pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. To se ne domneva kar samo po sebi, saj ima vsak zakonec lahko tudi svoje posebno premoženje.
Ker ni bilo pravnomočno presojana odgovornost prvotožene stranke po 147.členu OZ, pritožba zmotno trdi, da je že pravnomočno odločeno o odškodninski odgovornosti delodajalca in da bi zato sodišče prve stopnje smelo presojati le o obstoju odgovornosti toženca kot delavca glede na drugi odstavek 147.člena OZ.
Odgovornost delodajalca in delavca po 147.členu OZ nista akcesorni, temveč je delodajalčeva odgovornost samostojna in ni odvisna od obstoja odškodninske odgovornosti delavca in v določbi 147.člena OZ ni podlage za sklepanje, da je delodajalčeva odgovornost delavčevi akcesorna.
Ker je glede na prej navedeno posebej ugotavljati odgovornost tako delodajalca kot delavca in ker o delodajalčevi odgovornosti po 147.členu OZ ni bilo presojano, ne moremo govoriti o pravnomočno odločeni zadevi, prav tako pa samostojna odgovornost delavca zahteva, da se vsi elementi civilnega delikta zatrjujejo in ugotavljajo posebej v razmerju do delavca.
pravnomočen izvršilni naslov - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot izvršilni naslov
Okrajno sodišče v Celju v zadevi dovolitve izvršbe I 348/2017 po seznanjenosti z ugovornimi trditvami dolžnika o nepravilnem vročanju sklepa o izvršbi ni bilo dolžno čakati na odločitev o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti v drugi zadevi VL 56616/2009, saj v skladu s šestim odstavkom 9. člena ZIZ ugovor ne zadrži postopka. Dolžnik tudi ni predlagal odloga izvršbe. V trenutku izdaje sklepa o izvršbi I 348/2017 je bil izvršilni naslov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 56616/2009 še pravnomočen in nanj je bilo izvršilno sodišče vezano po načelu stroge formalne legalitete. Na trenutek izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru pa se vežejo meje pravnomočnosti.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - težko socialno stanje - varstvo pravic mladoletnih otrok - realizacija izvršbe kot škoda - tehtanje interesov strank
Sodišče prve stopnje je zakonske razloge za odlog izvršbe na predlog dolžnika razlagalo preozko, ko je težko socialno stanje dolžnikov in posledično intenzivno škodo zaradi izgube doma (škoda zaradi realizacije obravnavane izvršbe) opredelilo kot pravno nepriznano škodo. Stališče sodišča prve stopnje, da upnik ni dolžan čakati na izselitev dolžnikov do zaključka šolskega leta mladoletne četrte dolžnice, daje preveliko težo upnikovim interesom. Že na ustavnem nivoju je zagotovljeno posebno varstvo in skrb otrok (prvi odstavek 56. člena Ustave - URS). Otroci so posebej varovani pri svojem razvoju, ki ne more biti učinkovit, če nimajo na voljo ustreznih socialnih razmer, v katerih lahko kakovostno opravljajo šolske obveznosti. Tudi center za socialno delo predlaga, da se pri odlogu upošteva koristi mladoletne dolžnice v času njenega šolanja s tem, da ostane v dosedanjem domu do zaključka šolskega leta.
ničnost - provizija za nepremičninsko posredovanje
Sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila provizije, dogovorjene v 4. členu Pogodbe, vendar ne v dogovorjenem enem procentu, temveč v višini 0,5 %, upoštevaje določbo petega odstavka 25. člena ZNPosr. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je celotno določilo 4. člena Pogodbe, ker to vsebuje v nasprotju z zakonom dogovorjeno 1 % provizijo, nično, je zgrešeno. Sankcija ničnosti, kot to določa 86. člen OZ, v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker ne gre za kršitev prepovedi, ki je predpisana v javnem interesu. Gre zgolj za neenakovrednost dajatev, ki se lahko sanira. Določilo 4. člena posredniške pogodbe, da je posrednik upravičen do plačila posredniške provizije tudi v primeru, če naročitelj sam proda nepremičnino, ki je predmet pogodbe, je zato veljavno. Višino provizije pa je treba po petem odstavku 25. člena ZNPosr omejiti na eno četrtino s pogodbo dogovorjenega plačila za posredovanje (2 %), to je na 0,5 %.
ZM člen 105. OZ člen 131, 132, 135, 148. ZPlaSS člen 139.
lastna trasirana menica - unovčenje menice - menični ugovor
Ob med pravdnima strankama nespornih dejanskih ugotovitvah, da je bila menica istega delovnega dne in kot to izhaja iz potrdila PP ... o zasegu predmetov (glej prilogo B4 spisa) tudi nalog za unovčitev menice, zasežena v predkazenskem postopku s strani PP ..., tožena stranka ni imela pogojev za unovčitev menice, saj s to ni razpolagala in te zaradi zasega ni mogla unovčiti. Zato pa toženi stranki tudi ni moč očitati kršitve 105. člena Zakona o menici, ki ne določa, da je na podlagi domicilne klavzule potrebno menico unovčiti nemudoma, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč določa, da čakalni dnevi niso dovoljeni. O kakšnih čakalnih dnevih pa v obravnavnem primeru ni bilo govora, saj je bila menica zasežena v istem delovnem dnevu kot je bila predložena na unovčenje in znotraj delovnega časa.
višina denarne odškodnine za premoženjsko škodo - odmera povračila škode - dokazno breme glede višine terjatve - vrednost materiala - identiteta predmeta - odtujitev stvari
Sporna je višina dosojene odškodnine za materialno škodo, ki je tožnici nastala, ko je toženec s solastnega dvorišča odpeljal začasno uskladiščeni okrasni kamniti material.
Sodišču ni bila omogočena primerjava materiala, s katero bi se lahko bodisi potrdile bodisi ovrgle tožničine trditve o njegovi zamenjavi z manjvrednim materialom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00010596
OZ člen 131, 131/1. SPZ člen 92. ZPP člen 78, 79. ZDPra člen 1, 7, 7/1.
zastopanje državnega pravobranilstva - pooblastilo za zastopanje - zakonsko pooblastilo - tožbeni zahtevek na vrnitev stvari - vrnitev premičnin - vrnitev zaseženih predmetov - zahtevek za plačilo odškodnine - denarna odškodnina za gmotno škodo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti
Državni pravobranilec je imel že v zakonu podlago za to, da je opravljal naloge državnega pravobranilstva, torej tudi zastopal državo v postopkih pred sodiščem in posebnega pooblastila ni rabil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko državne pravobranilke ni pozivalo, da predloži oziroma izkaže pooblastilo. Veljavna in v celoti upoštevna so tudi vsa pravdna dejanja, ki jih je toženka opravila po državni pravobranilki.
Tožnikov zahtevek za vrnitev ročnih ur je bil zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da so mu bile ure vrnjene.
Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek za plačilo materialne škode iz naslova nevračila ročnih ur. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Tožniku dveh elementov (da bi toženka ravnala protipravno in da bi tožniku nastala škoda), ki morata biti podana za odškodninsko odgovornost, ni uspelo izkazati.