Ker ni bilo pravnomočno presojana odgovornost prvotožene stranke po 147.členu OZ, pritožba zmotno trdi, da je že pravnomočno odločeno o odškodninski odgovornosti delodajalca in da bi zato sodišče prve stopnje smelo presojati le o obstoju odgovornosti toženca kot delavca glede na drugi odstavek 147.člena OZ.
Odgovornost delodajalca in delavca po 147.členu OZ nista akcesorni, temveč je delodajalčeva odgovornost samostojna in ni odvisna od obstoja odškodninske odgovornosti delavca in v določbi 147.člena OZ ni podlage za sklepanje, da je delodajalčeva odgovornost delavčevi akcesorna.
Ker je glede na prej navedeno posebej ugotavljati odgovornost tako delodajalca kot delavca in ker o delodajalčevi odgovornosti po 147.členu OZ ni bilo presojano, ne moremo govoriti o pravnomočno odločeni zadevi, prav tako pa samostojna odgovornost delavca zahteva, da se vsi elementi civilnega delikta zatrjujejo in ugotavljajo posebej v razmerju do delavca.
Sodišče prve stopnje je torej ugodilo podrednemu dokaznemu predlogu tožnice in je pridobilo dopolnitev izvedenskega mnenja, tako dopolnjenemu izvedenskemu mnenju pa tožnica ni nasprotovala in tudi ni vztrajala pri določitvi novega izvedenca. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo tožničinih procesnih pravic, ker je njenemu podrednemu dokaznemu predlogu ugodilo, niti sodišču prve stopnje ni bilo potrebno obrazložiti, zakaj ni izvedlo dokaza z določitvijo novih izvedencev medicinske stroke, saj tožnica pri tem dokaznem predlogu ni vztrajala. Po presoji pritožbenega sodišča pa kljub temu, da operacija ni bila nujna, glede na nadaljnje z izvedenskim mnenjem z dopolnitvami dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da je poškodba druge in tretje veje trovejnega živca ob izvedeni operaciji, ki je bila izvedena strokovno pravilno, kirurški zaplet, za nastanek katerega ne obstaja velika verjetnost, ker do njega pride v redkih primerih in ker izredno redko nastane ob poškodbi tega živca tudi nevralgija, zdravnik operater v obravnavani zadevi ni opustil pojasnilne dolžnosti.
Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve dokaznega sklepa na zapisniku z glavne obravnave ali iz obrazložitve sodbe. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar vse mora sodišče jasno obrazložiti. Zato pavšalna obrazložitev, da sodišče ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev, ne zadosti pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar prav tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugag odstavka 339. člena ZPP).
Ni potrebno čisto vse dokaze, pri katerih vztraja tožnik, tudi izvesti. Potrebno pa je bolj določno obrazložiti, zakaj se jih ne izvede. Izhajajoč iz sporne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi bi bilo potrebno obrazložiti vsaj to, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki nalagajo zavrnitev posameznega dokaznega predloga. Če bi npr. sodišče prve stopnje presodilo, da že zgolj ena ugotovljena kršitev zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga, bi tudi to lahko zadostovalo za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov, ki se nanašajo na dokazovanje ostalih kršitev, vendar pa je to potrebno jasno obrazložiti.
Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v tem zakonu določen kak drug rok, v 343. členu ZPP je določeno, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka.
Ko je stečajna upraviteljica od uvedbe stečaja stečajnega dolžnika vstopila v pravde stečajnega dolžnika, je pravilno ravnala, ko je te pravde nadaljevala. Zatrjevana škoda tožnikov, kar naj bi bili pravdni stroški, katerih nista dobila izplačanih, pa ni škoda, za katero odgovarja stečajna upraviteljica. Njeno ravnanje ob odločanju o obeh pravdah, je bilo pravilno v času, ko je te odločitve sprejela in je eden izmed upnikov, ki je zagotavljal stroške teh pravd, te obveznosti tudi izpolnjeval. Dejstvo, da je ta družba šla kasneje v stečaj, pa v trenutku sklepanja dogovora o povračilu stroškov, ni odločilno. Ko je stečajna upraviteljica sklepala ta dogovor, je bila ta družba (upnik) dobro stoječa družba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00010853
SPZ člen 10, 44, 44/2, 72, 72/5, 213, 217. ZD člen 145, 221, 221/1. ZZK-1 člen 8. ZLNDL člen 2, 2/1. ZPP člen 108, 180.
stvarna služnost - vsebina stvarne služnosti - priposestvovanje služnosti - nepravo priposestvovanje - dobrovernost pridobitelja - skupnost dedičev - skupna lastnina - pozneje najdeno premoženje - zaupanje v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe
Določbe ZD in določbe SPZ o skupni lastnini oziroma solastnini (peti odstavek 72. člena SPZ) omejujejo le upravljanje, uporabljanje in razpolaganje skupnih lastnikov, tj. sodedičev s skupno stvarjo oziroma zapuščino, argumentum a contrario pa v ničemer sodedičev ne omejujejo, da za potrebe skupne stvari (zapuščine), torej v korist vseh, pridobijo določene koristi oziroma pravice. Ravno za to gre v tem postopku; tožnik vtožuje služnost na služeči nepremičnini v korist gospodujočih nepremičnin, torej potencialno v korist vseh sodedičev. Tožnik je torej za vložitev tožbe aktivno legitimiran kot eden izmed univerzalnih pravnih naslednikov, tj. dedičev lastnika gospodujočih nepremičnin.
Jasno je, da služnost pešpoti, vožnje in parkiranja predstavljajo oblike potne služnosti, ki že iz funkcionalnega vidika koristijo potrebam gospodujoče nepremičnine. Ravno funkcionalna povezanost gospodujoče in služeče nepremičnine je temeljna predpostavka vzpostavitve stvarne služnosti. Te pa ni zaznati v izvajanju košnje, sušenja in spravila trave, saj se navedene dejavnosti že po vsebini ne morejo izvajati za potrebe gospodujoče nepremičnine, ampak gre po vsebini zgolj za opravljanje kmetijske dejavnosti, od katere bo imel koristi zgolj vsakokratni lastnik oziroma posestnik gospodujoče nepremičnine. Iz tega razloga pa gre pritrditi pritožbi, da navedena oblika služnosti ne obstoji, s čimer je tudi tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00011152
KZ-1 člen 74, 75, 75/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 373, 373/1, 450č, 450č/3.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - odvzem protipravne premoženjske koristi - sporazum o priznanju krivde - opis kaznivega dejanja - višina protipravne premoženjske koristi - dolžnost ugotavljati dejansko stanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Višina protipravne premoženjske koristi iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja, ki je predmet sporazuma o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, ni nujno enaka višini protipravne premoženjske koristi, ki se odvzame.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 1, 1/4, 11, 15. ZIZ člen 38, 38/5.
izvršba na izročitev mladoletnega otroka - izvršilni stroški - plačilo za delo izvršitelja - neuspešna oprava izvršbe
Izvršitelj je upravičen za plačilo v zvezi z izvršilnim dejanjem tudi v primeru, če je to neuspešno ali neizvedeno iz razlogov, ki so na strani dolžnika, upnika ali tretje osebe, plačilo za izvršilna dejanja, ki niso opisana v tarifi, pa se določi s primerjavo podobnih opravil, ki so ovrednotena v tarifi. Ne glede na to, da izvršilno dejanje ni bilo uspešno opravljeno, je izvršitelj upravičen do sorazmernega dela plačila za svoje delo, t.j. za neuspešen poskus odvzema otroka.
ničnost - provizija za nepremičninsko posredovanje
Sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila provizije, dogovorjene v 4. členu Pogodbe, vendar ne v dogovorjenem enem procentu, temveč v višini 0,5 %, upoštevaje določbo petega odstavka 25. člena ZNPosr. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je celotno določilo 4. člena Pogodbe, ker to vsebuje v nasprotju z zakonom dogovorjeno 1 % provizijo, nično, je zgrešeno. Sankcija ničnosti, kot to določa 86. člen OZ, v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker ne gre za kršitev prepovedi, ki je predpisana v javnem interesu. Gre zgolj za neenakovrednost dajatev, ki se lahko sanira. Določilo 4. člena posredniške pogodbe, da je posrednik upravičen do plačila posredniške provizije tudi v primeru, če naročitelj sam proda nepremičnino, ki je predmet pogodbe, je zato veljavno. Višino provizije pa je treba po petem odstavku 25. člena ZNPosr omejiti na eno četrtino s pogodbo dogovorjenega plačila za posredovanje (2 %), to je na 0,5 %.
ZM člen 105. OZ člen 131, 132, 135, 148. ZPlaSS člen 139.
lastna trasirana menica - unovčenje menice - menični ugovor
Ob med pravdnima strankama nespornih dejanskih ugotovitvah, da je bila menica istega delovnega dne in kot to izhaja iz potrdila PP ... o zasegu predmetov (glej prilogo B4 spisa) tudi nalog za unovčitev menice, zasežena v predkazenskem postopku s strani PP ..., tožena stranka ni imela pogojev za unovčitev menice, saj s to ni razpolagala in te zaradi zasega ni mogla unovčiti. Zato pa toženi stranki tudi ni moč očitati kršitve 105. člena Zakona o menici, ki ne določa, da je na podlagi domicilne klavzule potrebno menico unovčiti nemudoma, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč določa, da čakalni dnevi niso dovoljeni. O kakšnih čakalnih dnevih pa v obravnavnem primeru ni bilo govora, saj je bila menica zasežena v istem delovnem dnevu kot je bila predložena na unovčenje in znotraj delovnega časa.
deliktna odškodninska odgovornost - škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - gradnja prenosnega plinovoda - hmeljišče - napotki pritožbenega sodišča - zapolnjevanje pomanjkljive trditvene podlage - pristranskost
Pritožbeno sodišče je z navedenimi stališči očrtalo pravni okvir, pomemben za odločitev o zahtevku v zvezi z zatrjevanim uničenjem hmeljske žičnice, posledično pa tudi nabor odločilnih dejstev. Tožniku je bila dana priložnost, da svoje dotlej vsaj v nekaterih vidikih zelo splošne in mestoma manjkajoče navedbe poda bolj konkretno in natančno. Ker po prejemu odločitve pritožbenega sodišča I Cp 1995/2016 in do obravnave pred sodiščem prve stopnje tega ni storil, izpodbijana sodba, izdana v novem postopku, pravilno izhaja iz dotlej podanih navedb in dotlej izvedenih dokazov. Očitka o pristranskem vodenju postopka in o izvedbi postopka brez glavne obravnave zato nista utemeljena.
ZJU člen 68, 68/1, 68/3.. ZDR-1 člen 56, 118.. ZUTD člen 49, 50, 50/1, 50/2.. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-9, 54.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - javna dela - brezposelna oseba - sodna razveza - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - reintegracija
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena za opravljanje javnih del, ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V podobni zadevi je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da se v primeru, če razlog za sklenitev pogodbe ni podan (tudi, če je sklenjena za izvajanje javnih del - po 9. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR), v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je sklenjena za nedoločen čas.
Institut sodne razveze po 118. členu ZDR-1 se lahko uporabi tudi v sporu o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00011372
OZ člen 569, 574, 574/2. ZGD-1 člen 498, 525, 525/1. ZFPPIPP člen 14. ZPP člen 5, 8, 213, 213/2.
ustno sklenjena pogodba - posojilna pogodba - kapitalsko posojilo - bistvene sestavine pogodbe - obveznost posojilojemalca - rok za vrnitev posojila - nedoločen rok za izpolnitev obveznosti - primeren rok za izpolnitev - poslovne knjige in evidence - družba z enim družbenikom - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - dolžnikova zamuda - dokazna ocena - pravica do izjave - pravica do izvedbe predlaganih dokazov
Za primer, da pogodbenika ne določita roka za vrnitev posojila, in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, OZ v drugem odstavku 574. člena določa, da mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne.
ZIZ člen 271.. ZKP člen 502, 502/1, 502/4, 502.c, 502.c/3.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - vročitev predloga
Po tretjem odstavku 502.c člena ZKP, na katerega se pritožniku pri tem sklicujejo zadostuje, če sodišče predlog udeležencem pošlje.
V 271. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) so našteti tako imenovani prvenstveni načini prepovedi, ki drugih načinov ne izključujejo. To je iz uporabljene besedne zveze "zlasti pa" v zgornji zakonski določbi jasno razvidno, kot je po četrtem odstavku 502. člena ZKP jasno, da so najdaljši roki določeni glede na fazo kazenskega postopka in da se medsebojno ne seštevajo.
predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - nepopoln predlog za obnovo postopka - prepozen predlog za obnovo postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - ponarejena listina
Ker pritožnika nista navedla okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da sta predloga za obnovo vložila v zakonitem roku, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da ni izkazano, ali sta bila vložena pravočasno in ju pravilno zavrglo (prvi odstavek 398. člena v zvezi z drugim odstavkom 395. člena in drugim odstavkom 397. člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00010747
OZ člen 10, 131, 131/1, 179, 182.
odškodnina - odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - odškodninska odgovornost delodajalca - neposlovna odškodninska obveznost - krivdna odškodninska odgovornost - padec na mokrih stopnicah - opustitveno ravnanje - opustitev dolžne skrbnosti - prepoved povzročanja škode - izvedensko mnenje - varni pogoji dela - vzročna zveza - zlom zapestja - višina odškodnine - anatomske in funkcionalne spremembe - stroški postopka - vrednost spornega predmeta - vrednost izpodbijanega dela - oprostitev plačila sodnih taks - merilo uspeha - delni uspeh v pravdi
Tudi če je material ustrezen za zunanje stopnice, to še ne pomeni, da mokre stopnice ne morejo biti spolzke oziroma, da je odškodninska odgovornost toženkine zavarovanke že zato izključena.
Zavarovanka toženke kot tožničina delodajalka mora zagotoviti varne pogoje dela. Pri tem mora ne le ravnati z zakonom ali v skladu s predpisi, ampak delovati preventivno in na mestih, kjer je v določenih okoliščinah (dež) mogoče pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukreniti vse za preprečitev nastanka škode. Glede na širino podesta bi zato morala nanj namestiti več protidrsnih trakov. Poškodbo tožnice je po splošnih življenjskih izkušnjah mogoče pripisati opustitvam toženke. Padec oziroma posledična poškodba je predvidljiva posledica opustitve toženkine zavarovanke, zato je podana tudi adekvatna vzročna zveza.
Stroški pritožbenega postopka se odmerijo glede na vrednost izpodbijanega dela.
Ker je po spremembi sodbe uspeh tožnice 85%, pri tem pa je treba še upoštevati, da je bil v zadevi sporen temelj, je odločitev, da mora toženka tožnici povrniti celotne pravdne stroške, pravilna.
Prvi toženec bi lahko pravilno zavaroval gradbišče le tako, da nihče od drugih delavcev, ki so delali na skupnem gradbišču, v času odstranjevanja tramov ne bi bil prisoten. Torej bi morali biti drugi delavci iz skupnega gradbišča za določen čas umaknjeni. Zato pokojnemu delavcu ni mogoče očitati, da se ne bi smel zadrževati, kjer se je zadrževal, saj je bilo skupno gradbišče na razdalji nekaj metrov in kot navaja pritožba, so bili v sklopu projekta trije objekti. Pritožbeni ugovor deljene odgovornosti je ob povedanem neutemeljen.
Pri zavarovanju pred odgovornostjo ima oškodovanec pravico do direktne tožbe po 965. členu OZ tedaj, ko nastane zavarovalni primer, vendar je treba ločiti razmerje, ki izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe in ima pogodbeni temelj, od razmerja med oškodovancem in zavarovalnico, pri kateri ima nekdo zavarovano svojo odgovornost, za kar zakon izrecno podeljuje oškodovancu lastno pravico in direktno tožbo. Pri obveznem zavarovanju ima zavarovalnica zaradi varstva oškodovanca, ki mu ga daje zakon, in doseganja namena obveznega zavarovanja, zoper oškodovanca le omejene ugovore, ali pa ugovorov iz zavarovalne pogodbe sploh nima, zoper zavarovanca pa lahko naperi regresni zahtevek. Drugače je pri prostovoljnem zavarovanju, kjer je v ospredju zavarovalni interes zavarovanca in kjer zakon oškodovanca ne ščiti, zato ima zavarovalnica tudi proti oškodovancu ugovore iz zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, to pomeni, da sta vsebina in obseg obveznosti zavarovalnice tudi v razmerju do oškodovanca v celoti odvisna od zavarovalne pogodbe, čeprav oškodovanec ni bil njena pogodbena stranka.
Tožnica je z vložitvijo tožbe prvi toženki povzročila stroške, zato ne more biti upoštevno dejstvo, da služnosti ne potrebuje več, prav tako ne pritožbena navedba, da stroškov zaradi nizke pokojnine ne more plačati.
pogoji za odreditev pripora - ponovitvena nevarnost
Prepričljivi so razlogi, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca. Res je, da obdolženec za obravnavana kazniva dejanja še ni bil obsojen kot pravilno izpostavlja pritožnik, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo druga dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz teže obravnavanega kaznivega dejanja ter osebnih lastnosti obdolženca, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže, da naj bi si obdolženec z izvrševanjem tovrstnega kaznivega dejanja zagotavljal sredstva za preživljanje.
stroški postopka - priznanje terjatve v stečajnem postopku - potrebni stroški - končni uspeh stranke v pravdi
Tožba tožeče stranke je v razmerju do prve toženke pravnomočno zavržena. V konkretni pravdi za tožečo stranko takšna odločitev pomeni neuspeh. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je v stečajnem postopku že dosegla priznanje svoje terjatve in z zahtevkom uspela ter da je zato sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zaključilo, da ni uspela. Tožeča stranka je (ravno zaradi priznanja iste terjatve v stečajnem postopku) v razmerju do prve toženke propadla v tem pravdnem postopku.
Za odločitev o stroških je odločilno namreč načelo končnega uspeha. S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba ali pa sklep o zavrženju tožbe (pri čemer je že bilo zavzeto stališče, da se - čeprav je tožeča stranka imela ob vložitvi tožbe pravni interes zanjo, pa se je izkazalo, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več - šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla).