odlog izvršbe na predlog dolžnika - težko socialno stanje - varstvo pravic mladoletnih otrok - realizacija izvršbe kot škoda - tehtanje interesov strank
Sodišče prve stopnje je zakonske razloge za odlog izvršbe na predlog dolžnika razlagalo preozko, ko je težko socialno stanje dolžnikov in posledično intenzivno škodo zaradi izgube doma (škoda zaradi realizacije obravnavane izvršbe) opredelilo kot pravno nepriznano škodo. Stališče sodišča prve stopnje, da upnik ni dolžan čakati na izselitev dolžnikov do zaključka šolskega leta mladoletne četrte dolžnice, daje preveliko težo upnikovim interesom. Že na ustavnem nivoju je zagotovljeno posebno varstvo in skrb otrok (prvi odstavek 56. člena Ustave - URS). Otroci so posebej varovani pri svojem razvoju, ki ne more biti učinkovit, če nimajo na voljo ustreznih socialnih razmer, v katerih lahko kakovostno opravljajo šolske obveznosti. Tudi center za socialno delo predlaga, da se pri odlogu upošteva koristi mladoletne dolžnice v času njenega šolanja s tem, da ostane v dosedanjem domu do zaključka šolskega leta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00010596
OZ člen 131, 131/1. SPZ člen 92. ZPP člen 78, 79. ZDPra člen 1, 7, 7/1.
zastopanje državnega pravobranilstva - pooblastilo za zastopanje - zakonsko pooblastilo - tožbeni zahtevek na vrnitev stvari - vrnitev premičnin - vrnitev zaseženih predmetov - zahtevek za plačilo odškodnine - denarna odškodnina za gmotno škodo - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti
Državni pravobranilec je imel že v zakonu podlago za to, da je opravljal naloge državnega pravobranilstva, torej tudi zastopal državo v postopkih pred sodiščem in posebnega pooblastila ni rabil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko državne pravobranilke ni pozivalo, da predloži oziroma izkaže pooblastilo. Veljavna in v celoti upoštevna so tudi vsa pravdna dejanja, ki jih je toženka opravila po državni pravobranilki.
Tožnikov zahtevek za vrnitev ročnih ur je bil zavrnjen, saj je bilo ugotovljeno, da so mu bile ure vrnjene.
Zavrnjen je bil tudi podredni zahtevek za plačilo materialne škode iz naslova nevračila ročnih ur. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Tožniku dveh elementov (da bi toženka ravnala protipravno in da bi tožniku nastala škoda), ki morata biti podana za odškodninsko odgovornost, ni uspelo izkazati.
ničnost - provizija za nepremičninsko posredovanje
Sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila provizije, dogovorjene v 4. členu Pogodbe, vendar ne v dogovorjenem enem procentu, temveč v višini 0,5 %, upoštevaje določbo petega odstavka 25. člena ZNPosr. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je celotno določilo 4. člena Pogodbe, ker to vsebuje v nasprotju z zakonom dogovorjeno 1 % provizijo, nično, je zgrešeno. Sankcija ničnosti, kot to določa 86. člen OZ, v obravnavanem primeru ni upoštevna, ker ne gre za kršitev prepovedi, ki je predpisana v javnem interesu. Gre zgolj za neenakovrednost dajatev, ki se lahko sanira. Določilo 4. člena posredniške pogodbe, da je posrednik upravičen do plačila posredniške provizije tudi v primeru, če naročitelj sam proda nepremičnino, ki je predmet pogodbe, je zato veljavno. Višino provizije pa je treba po petem odstavku 25. člena ZNPosr omejiti na eno četrtino s pogodbo dogovorjenega plačila za posredovanje (2 %), to je na 0,5 %.
ZM člen 105. OZ člen 131, 132, 135, 148. ZPlaSS člen 139.
lastna trasirana menica - unovčenje menice - menični ugovor
Ob med pravdnima strankama nespornih dejanskih ugotovitvah, da je bila menica istega delovnega dne in kot to izhaja iz potrdila PP ... o zasegu predmetov (glej prilogo B4 spisa) tudi nalog za unovčitev menice, zasežena v predkazenskem postopku s strani PP ..., tožena stranka ni imela pogojev za unovčitev menice, saj s to ni razpolagala in te zaradi zasega ni mogla unovčiti. Zato pa toženi stranki tudi ni moč očitati kršitve 105. člena Zakona o menici, ki ne določa, da je na podlagi domicilne klavzule potrebno menico unovčiti nemudoma, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč določa, da čakalni dnevi niso dovoljeni. O kakšnih čakalnih dnevih pa v obravnavnem primeru ni bilo govora, saj je bila menica zasežena v istem delovnem dnevu kot je bila predložena na unovčenje in znotraj delovnega časa.
ZVPSBNO člen 4, 16. OZ člen 168, 168/3. ZPP člen 214, 214/2, 286.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - denarna odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - trajanje sodnega postopka - premoženjska škoda - vrednotenje nepremičnin - metoda vrednotenja - vrednost nepremičnine - tržna vrednost nepremičnine - tržna vrednost objekta - nabavna vrednost nepremičnin - vrednotenje zemljišča - izgubljeni dobiček - neprerekane trditve - pravočasnost trditev - bistvena kršitev določb postopka - dokazno breme - podredni tožbeni zahtevki
Z dolgotrajnim sojenjem v nepravdnem postopku je bila kršena pravica tožnice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Taka kršitev ima lahko za posledico premoženjsko škodo.
Premoženjsko škodo bi lahko predstavljala razlika med prejeto odškodnino in odškodnino, ki bi tožnici pripadala za hišo, če bi bilo v nepravdnem postopku odločeno do 1. 7. 2007, v kolikor bi bila v vzročni zvezi z (zatrjevano) kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku. Za ugotavljanje morebitne razlike v vrednosti nepremičnine v posameznih obdobjih bi bilo treba opraviti vrednotenje nepremičnine po enaki metodi.
Tožnica ni dokazala izgube na dobičku iz naslova obresti, ki bi jih prejela v primeru položitve odškodnine na dolgoročni bančni depozit.
ZPP člen 18, 105a, 274, 274/1.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-3.. ZDR-1 člen 200, 200/5.
zavržena tožba - neizbran kandidat - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Tožnik se je najkasneje v začetku maja 2013 seznanil, da na delovno mesto administrativna podpora v prodaji ni izbran, zato je že tedaj začel teči 30-dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva v skladu s petim odstavkom 200. členom ZDR-1. Dejstvo, da tožnik izplačilo odškodnine utemeljuje na materialni škodi, ki naj bi jo utrpel, ker ga tožena stranka o neizbiri ni obvestila in ne na kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije, ni odločilno za odločitev o pravočasnosti tožbe, ki jo je v takšnih primerih potrebno vložiti v prekluzivnem zakonskem roku. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tožba ni bila vložena v roku 30 dni, tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZJU člen 68, 68/1, 68/3.. ZDR-1 člen 56, 118.. ZUTD člen 49, 50, 50/1, 50/2.. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-9, 54.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - nadomeščanje začasno odsotnega delavca - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - javna dela - brezposelna oseba - sodna razveza - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - reintegracija
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena za opravljanje javnih del, ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V podobni zadevi je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da se v primeru, če razlog za sklenitev pogodbe ni podan (tudi, če je sklenjena za izvajanje javnih del - po 9. alineji prvega odstavka 52. člena ZDR), v skladu s 54. členom ZDR šteje, da je sklenjena za nedoločen čas.
Institut sodne razveze po 118. členu ZDR-1 se lahko uporabi tudi v sporu o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo kot element civilnega delikta je širše od pojma protipravnosti in za odškodninsko odgovornost v načelu zadošča že takšno dejanje ali opustitev, ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo posebej zapovedano ali prepovedano s pravno normo.
Nedopustno je ravnanje, če lahko kot njegovo posledico predvidimo možnost nastanka škode.
Lastnik nepremičnine je dolžan poskrbeti, da iz njegove nepremičnine ne izvirajo vplivi, ki bi tretjim povzročali škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00010639
ZOZP člen 1, 15. ZS člen 113a, 113a/6. Direktiva Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - obvezno avtomobilsko zavarovanje - obvezno zavarovanje traktorja - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - uporaba vozila - običajna funkcija vozila - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - odškodnina - pravica do odškodnine
Četudi pojma „uporaba vozila“ ni mogoče omejiti zgolj na uporabo vozila v prometni situaciji, pa je potrebno upoštevati, da je zavarovanje avtomobilske odgovornosti sklenjeno (zgolj) za riziko vožnje. Obvezno avtomobilsko zavarovanje torej ne more zajemati vsakršne škode, ki nastane tretjim in ki je kakorkoli povezana z delovanjem vozila. Zavarovalnega kritja zato ni v primeru, ko vozilo opravlja izključno funkcijo proizvajalca pogonske sile.
V konkretnem primeru je zavarovalno kritje izključeno zato, ker je bil traktor uporabljen zgolj kot delovni stroj - kot vir energije za uporabo traktorskega priključka, katerega delovna operacija, izvajana v času škodnega dogodka, ni zajemala tudi vožnje oziroma premika traktorja z namenom izvedbe delovne operacije. Vtoževana škoda ni nastala pri običajni funkciji traktorja (vožnja oziroma premik traktorja v funkciji delovnega stroja je običajna funkcija traktorja), zato ni krita z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti.
odškodninska odgovornost - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - kršitev sodne poravnave - premoženjska škoda - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - odškodnina za izgubljeni dobiček - vzročna zveza - nesklepčna tožba - nelegalna gradnja
Tožnik trdi, da mu je škoda nastala zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti po sodni poravnavi. Če bi bil zemljiškoknjižni lastnik, bi zgradil nelegalen objekt (črno gradnjo), ki bi jo kasneje legaliziral, sama nepremičnina bi pridobila na vrednosti, on pa bi objekt lahko koristil sam ali pa bi ga oddajal. Ker do tega ni prišlo, mu je nastala premoženjska škoda, ki jo vtožuje. Ne navede pa, s čim naj bi mu toženka preprečila (onemogočila) zgraditi nelegalno (črno) gradnjo. S sklenitvijo sodne poravnave je dobil tožnik v posest nepremičnino, zato bi lahko "golo" gradnjo brez ustrezne dokumentacije tudi izvedel. Tožnik bi lahko dobil tudi gradbeno dovoljenje s toženkinim soglasjem. Toženka torej same gradnje tožniku ni onemogočala, tožnik pa tega niti ne zatrjuje. Dejansko stanje torej tožniku gradnje ni preprečevalo.
Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve dokaznega sklepa na zapisniku z glavne obravnave ali iz obrazložitve sodbe. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar vse mora sodišče jasno obrazložiti. Zato pavšalna obrazložitev, da sodišče ostalih dokaznih predlogov ni izvedlo, ker je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev, ne zadosti pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar prav tako pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugag odstavka 339. člena ZPP).
Ni potrebno čisto vse dokaze, pri katerih vztraja tožnik, tudi izvesti. Potrebno pa je bolj določno obrazložiti, zakaj se jih ne izvede. Izhajajoč iz sporne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi bi bilo potrebno obrazložiti vsaj to, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki nalagajo zavrnitev posameznega dokaznega predloga. Če bi npr. sodišče prve stopnje presodilo, da že zgolj ena ugotovljena kršitev zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga, bi tudi to lahko zadostovalo za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov, ki se nanašajo na dokazovanje ostalih kršitev, vendar pa je to potrebno jasno obrazložiti.
deliktna odškodninska odgovornost - škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - gradnja prenosnega plinovoda - hmeljišče - napotki pritožbenega sodišča - zapolnjevanje pomanjkljive trditvene podlage - pristranskost
Pritožbeno sodišče je z navedenimi stališči očrtalo pravni okvir, pomemben za odločitev o zahtevku v zvezi z zatrjevanim uničenjem hmeljske žičnice, posledično pa tudi nabor odločilnih dejstev. Tožniku je bila dana priložnost, da svoje dotlej vsaj v nekaterih vidikih zelo splošne in mestoma manjkajoče navedbe poda bolj konkretno in natančno. Ker po prejemu odločitve pritožbenega sodišča I Cp 1995/2016 in do obravnave pred sodiščem prve stopnje tega ni storil, izpodbijana sodba, izdana v novem postopku, pravilno izhaja iz dotlej podanih navedb in dotlej izvedenih dokazov. Očitka o pristranskem vodenju postopka in o izvedbi postopka brez glavne obravnave zato nista utemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00010853
SPZ člen 10, 44, 44/2, 72, 72/5, 213, 217. ZD člen 145, 221, 221/1. ZZK-1 člen 8. ZLNDL člen 2, 2/1. ZPP člen 108, 180.
stvarna služnost - vsebina stvarne služnosti - priposestvovanje služnosti - nepravo priposestvovanje - dobrovernost pridobitelja - skupnost dedičev - skupna lastnina - pozneje najdeno premoženje - zaupanje v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe
Določbe ZD in določbe SPZ o skupni lastnini oziroma solastnini (peti odstavek 72. člena SPZ) omejujejo le upravljanje, uporabljanje in razpolaganje skupnih lastnikov, tj. sodedičev s skupno stvarjo oziroma zapuščino, argumentum a contrario pa v ničemer sodedičev ne omejujejo, da za potrebe skupne stvari (zapuščine), torej v korist vseh, pridobijo določene koristi oziroma pravice. Ravno za to gre v tem postopku; tožnik vtožuje služnost na služeči nepremičnini v korist gospodujočih nepremičnin, torej potencialno v korist vseh sodedičev. Tožnik je torej za vložitev tožbe aktivno legitimiran kot eden izmed univerzalnih pravnih naslednikov, tj. dedičev lastnika gospodujočih nepremičnin.
Jasno je, da služnost pešpoti, vožnje in parkiranja predstavljajo oblike potne služnosti, ki že iz funkcionalnega vidika koristijo potrebam gospodujoče nepremičnine. Ravno funkcionalna povezanost gospodujoče in služeče nepremičnine je temeljna predpostavka vzpostavitve stvarne služnosti. Te pa ni zaznati v izvajanju košnje, sušenja in spravila trave, saj se navedene dejavnosti že po vsebini ne morejo izvajati za potrebe gospodujoče nepremičnine, ampak gre po vsebini zgolj za opravljanje kmetijske dejavnosti, od katere bo imel koristi zgolj vsakokratni lastnik oziroma posestnik gospodujoče nepremičnine. Iz tega razloga pa gre pritrditi pritožbi, da navedena oblika služnosti ne obstoji, s čimer je tudi tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00011152
KZ-1 člen 74, 75, 75/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 373, 373/1, 450č, 450č/3.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - odvzem protipravne premoženjske koristi - sporazum o priznanju krivde - opis kaznivega dejanja - višina protipravne premoženjske koristi - dolžnost ugotavljati dejansko stanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Višina protipravne premoženjske koristi iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja, ki je predmet sporazuma o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, ni nujno enaka višini protipravne premoženjske koristi, ki se odvzame.
Tožnica je z vložitvijo tožbe prvi toženki povzročila stroške, zato ne more biti upoštevno dejstvo, da služnosti ne potrebuje več, prav tako ne pritožbena navedba, da stroškov zaradi nizke pokojnine ne more plačati.
pogoji za odreditev pripora - ponovitvena nevarnost
Prepričljivi so razlogi, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca. Res je, da obdolženec za obravnavana kazniva dejanja še ni bil obsojen kot pravilno izpostavlja pritožnik, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo druga dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz teže obravnavanega kaznivega dejanja ter osebnih lastnosti obdolženca, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže, da naj bi si obdolženec z izvrševanjem tovrstnega kaznivega dejanja zagotavljal sredstva za preživljanje.
stroški postopka - priznanje terjatve v stečajnem postopku - potrebni stroški - končni uspeh stranke v pravdi
Tožba tožeče stranke je v razmerju do prve toženke pravnomočno zavržena. V konkretni pravdi za tožečo stranko takšna odločitev pomeni neuspeh. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je v stečajnem postopku že dosegla priznanje svoje terjatve in z zahtevkom uspela ter da je zato sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je zaključilo, da ni uspela. Tožeča stranka je (ravno zaradi priznanja iste terjatve v stečajnem postopku) v razmerju do prve toženke propadla v tem pravdnem postopku.
Za odločitev o stroških je odločilno namreč načelo končnega uspeha. S stališča tožene stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP zavrnilna sodba ali pa sklep o zavrženju tožbe (pri čemer je že bilo zavzeto stališče, da se - čeprav je tožeča stranka imela ob vložitvi tožbe pravni interes zanjo, pa se je izkazalo, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več - šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla).
ZD člen 9, 128, 129, 142a, 142b, 219. ZFPPIPP člen 414, 415, 416, 417c, 417d, 418.
stečaj zapuščine brez dedičev - dolg zapuščine - dolžnikovo premoženje, ki gre v stečajno maso - izločitev iz zapuščine - unovčenje stečajne mase - socialnovarstvena pomoč - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč - načelo enakega obravnavanja upnikov - načelo koncentracije postopka - načelo ekonomičnosti - insolventnost dolžnika - domneva insolventnosti - prehod premoženja - uvedba dedovanja - pravna fikcija
Ker je bil začet postopek stečaja zapuščine brez dedičev, je zapustnikovo premoženje del stečajne mase. Posledično se tudi o zahtevku na podlagi 128. člena ZD odloča v postopku stečaja zapuščine.
Prvi toženec bi lahko pravilno zavaroval gradbišče le tako, da nihče od drugih delavcev, ki so delali na skupnem gradbišču, v času odstranjevanja tramov ne bi bil prisoten. Torej bi morali biti drugi delavci iz skupnega gradbišča za določen čas umaknjeni. Zato pokojnemu delavcu ni mogoče očitati, da se ne bi smel zadrževati, kjer se je zadrževal, saj je bilo skupno gradbišče na razdalji nekaj metrov in kot navaja pritožba, so bili v sklopu projekta trije objekti. Pritožbeni ugovor deljene odgovornosti je ob povedanem neutemeljen.
Pri zavarovanju pred odgovornostjo ima oškodovanec pravico do direktne tožbe po 965. členu OZ tedaj, ko nastane zavarovalni primer, vendar je treba ločiti razmerje, ki izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe in ima pogodbeni temelj, od razmerja med oškodovancem in zavarovalnico, pri kateri ima nekdo zavarovano svojo odgovornost, za kar zakon izrecno podeljuje oškodovancu lastno pravico in direktno tožbo. Pri obveznem zavarovanju ima zavarovalnica zaradi varstva oškodovanca, ki mu ga daje zakon, in doseganja namena obveznega zavarovanja, zoper oškodovanca le omejene ugovore, ali pa ugovorov iz zavarovalne pogodbe sploh nima, zoper zavarovanca pa lahko naperi regresni zahtevek. Drugače je pri prostovoljnem zavarovanju, kjer je v ospredju zavarovalni interes zavarovanca in kjer zakon oškodovanca ne ščiti, zato ima zavarovalnica tudi proti oškodovancu ugovore iz zavarovalne pogodbe. Zavarovalnica ni dolžna izplačati oškodovancu več, kot bi bila dolžna izplačati svojemu zavarovancu, to pomeni, da sta vsebina in obseg obveznosti zavarovalnice tudi v razmerju do oškodovanca v celoti odvisna od zavarovalne pogodbe, čeprav oškodovanec ni bil njena pogodbena stranka.