prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o dedni pravici - sporna dejstva - razlaga oporoke - prava volja zapustnika
Dediči ponujajo različno razlago oporoke, kar pomeni, da med strankami zapuščinskega postopka obstoji spor o dejstvih glede prave volje zapustnika. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obvezna, saj sme zgolj pravdno sodišče ugotavljati pravo voljo zapustnika.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZFPPIPP člen 233, 233/1, 233/1-2. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 2.
manjkajoči predujem - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - pisna napaka - davek na dodano vrednost (DDV) - nagrada za delo stečajnega upravitelja
Napaka glede zneska manjkajočega predujma, ki je v izreku sklepa drugačen kot v obrazložitvi, v tem primeru vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj onemogoča vsebinski preizkusa konkretnega zneska; gre namreč za nasprotje, ki se nanaša na odločilno dejstvo. Vsaka nejasnost ali pomanjkljivost v odločbi sicer res ni bistvena kršitev določb postopka (kot to velja za napačno navedbo datuma začetka stečajnega postopka), pač pa so to le tiste pomanjkljivosti, ki so odločilne za presojo, kar pa je v konkretnem primeru podano.
mandatna pogodba - pogodbena odškodninska odgovornost - detektivska dejavnost - vsebina pogodbenega razmerja - pravni nasvet - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - obveznost prizadevanja
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je Poročilo tožene stranke vsebovalo zgolj dejstva, pri čemer so bila slednja v svojem obsegu točna in resnična, čeravno po vsebini očitno niso zadostovala za uspeh tožeče stranke v delovnopravnem sporu. S tem je tožena stranka tudi pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti, izhajajoče iz mandatnega razmerja s tožečo stranko, pri čemer na to dejstvo ne morejo vplivati morebitni ustni neodplačni pravni nasveti tožene stranke, ki niso spadali v okvir izvedenih detektivskih storitev, kakor tudi ne vsebina naknadnega pričanja detektiva v sodnem postopku vezano na opravljeno detektivsko storitev.
Tožena stranka s podanim pooblastilom ni bila angažirana za dajanje pravnih nasvetov, niti teh storitev tožena stranka ne more opravljati v sklopu detektivske dejavnosti, katere delovna področja so zakonsko predpisana in regulirana. Skladno z navedenim tožeči stranki za morebitne dane pravne nasvete in vsebino pričanja detektiva pred sodiščem ali celo rezultat v delovnopravnem sporu ne more biti poslovno odškodninsko odgovorna, kar je materialnopravno pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče.
Kakršnakoli pogodbena zaveza, ki bi zavezovala k vsebini pričanja v sodnem postopku ali bi pogodbeno stranko zavezovala k zagotavljanju rezultata sodnega spora, je v nasprotju s prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli). Splošno dolžnost pričanja, obveznega prihoda na sodišče in pričanja po resnici določajo kogentna zakonska določila in v kolikor bi detektiv v sodnem postopku neresnično izpovedoval, bi slednje (ob izpolnjenih preostalih odškodninskih predpostavkah) predstavljalo utemeljeno podlago za deliktno odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri čemer pa je, kot že pojasnjeno, prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo takšno.
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3, 58, 58/2, 58/5. ZKP člen 372, 372/5.
kazenska sankcija - izbira kazenske sankcije - kršitev kazenskega zakona
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije prekršilo kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP, saj je z odločbo o pogojni obsodbi prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po določbi drugega odstavka 58. člena KZ-1 se namreč pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let. Za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena, katerega storitve je bil obtoženi spoznan za krivega, je v tretjem odstavku 186. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od najmanj petih do petnajstih let. Kazenski zakon glede te kvalificirane oblike kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 torej ne dopušča izreka pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opozorilne narave, razen v primeru iz petega odstavka 58. člena KZ-1, ko obtoženi prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan izrek pogojne obsodbe, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.
Obrazložitev sodišča prve stopnje, da glede na nizko prisojeno odškodnino (v višini 26 % tožbenega zahtevka) in dejstva, da se je ključna sodna praksa vrhovnega sodišča glede pravice do tedenskega počitka izoblikovala po vloženi tožbi, ne upravičujejo odločitve, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pravilno bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati uspeh stranke v postopku in glede na to naložiti plačilo stroškov postopka.
prometna nesreča - obseg povrnitve premoženjske škode - povrnitev škode za tujo pomoč in nego - sporna višina odškodnine - lažje poškodbe - padec s kolesom - kolo z motorjem - varstvo starejših oseb - predhodno zdravstveno stanje - vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo - adekvatna vzročnost - teorija jajčne lupine (egg shell rule) - sprožilni element
Oškodovanec, ki je v prometni nezgodi utrpel sorazmerno lažje poškodbe, se ni rehabilitiral tako, kot bi se povprečen mlad, zdrav človek, zato je tujo pomoč potreboval v omejenem obsegu vse do svoje smrti slabo leto in pol po nezgodi. Pritožbeno sodišče sledi stališču večinske sodne prakse, da se adekvatnost posledic dejanja presoja le v razmerju do škodnega dogodka, medtem ko osebno stanje oškodovanca na vzročno zvezo glede konkretnega obsega škode ne vpliva. Upošteva se oškodovanca, kakršen je, oziroma se ne upoštevajo njegova osebna stanja in lastnosti, zaradi katerih je obseg nastale škode večji od pričakovane, povprečne škode. V nasprotnem primeru bi bila odgovorna oseba neupravičeno v boljšem položaju, saj bi ji bil naložen riziko le za povprečno pričakovane škode. Po drugi strani bi moral oškodovanec sam kriti škodo, do katere brez škodnega dogodka sploh ali pa še nekaj časa ne bi prišlo.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o takšni škodi, ki nastaja ali grozi in dokaze zanjo. Upnik konkretnih trditev v tej smeri ni ponudil. Ni zatrjeval (in za svoje trditve predložil dokazov), da gre za škodo, ki jo je oziroma jo bo težko nadomestiti. Materialna škoda, ki podjetju (morebiti) nastaja oziroma bi mu (morebiti) nastala v prihodnje, ker vsi delavci v bližini sedeža podjetja ne morejo parkirati svojih vozil, ne ustreza standardu težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe. Že zaradi tega začasne odredbe na tej podlagi ni mogoče izdati in že zaradi tega so vsi pritožbeni ugovori v zvezi z razlogi v točki 7 obrazložitve neutemeljeni.
ZDR-1 člen 112, 112/1, 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 62.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ničnost odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - dve odpovedi - pravnomočno razsojena stvar - pogodbena kazen - razveljavitev sodbe
Ker redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 ni bila zakonita, ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji strokovni sodelavec v splošnih službah VI pa ne velja več, ker je bila sklenjena pod razveznim pogojem, je od odločitve o zakonitosti izredne odpovedi z dne 30. 5. 2019 odvisno, ali je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas dne 30. 9. 2014 za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za organizacijo in poslovanje prenehala veljati dne 4. 7. 2019, ko se je tožnica zaposlila pri novem delodajalcu, ali pa je prenehala z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 3. 6. 2019. Od tega dejstva pa je odvisna tudi odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.
Skladno z načelom publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo obstoji neizpodbitna domneva, da je bila dolžnica seznanjena z dejstvom, da je na obravnavanih stavbnih pravicah ustanovljena hipoteka v korist upnika. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 264. člena SPZ je z ustanovitvijo hipoteke na stavbnih pravicah upnik hkrati pridobil tudi zastavno pravico na terjatvi imetnika stavbnih pravic za plačilo nadomestila ob morebitnem prenehanju stavbnih pravic. Dolžnica je tako tudi s tem dejstvom bila ali pa bi vsaj morala biti seznanjena že s samim vpisom hipoteke upnika na stavbnih pravicah v zemljiško knjigo.
SPZ člen 28, 43, 77, 77/1, 77/2, 77/3, 77/4, 77/5. ZEN člen 39.
sodna ureditev meje - potek meje - močnejša pravica - nelegalna gradnja (črna gradnja) - dobra vera
Kadar katerikoli izmed udeležencev sproži sodni postopek glede poteka meje, mejo določi sodišče po kriterijih, ki jih določa 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V skladu s prvim odstavkom 77. člena SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Za predmetni postopek je povsem nerelevantno ali je bila nepremičnina predlagateljic ob gradnji črna gradnja.
začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij - začasna odredba o stikih - starševska skrb - stiki med starši in otrokom - obseg stikov - režim izvajanja stikov
Pritožba ne upošteva, da so stiki v prvi vrsti pravica otrok, pritožba pa tudi ne navaja, da bi opisanemu časovnemu režimu predaje otrok na stike otroka nasprotovala oziroma, da bi bila iz tega razloga ogrožena.
izraba letnega dopusta - napotitev v tujino - začasna premestitev delavca - referenčno obdobje
SEU je pravico do izrabe letnega dopusta omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos (tako tudi sodba VSRS VIII Ips 42/2019). Vendar pa to v obravnavani zadevi ni odločilno. Tožnik je namreč na toženko že 2. 10. 2019 (torej še pred vrnitvijo iz tujine in vsekakor pred potekom obdobja za prenos in s tem pravočasno) naslovil zahtevo za koriščenje preostanka rednega letnega dopusta za leto 2018. Če bi mu toženka takrat omogočila izrabo tega dopusta (kar bi mu morala), bi ga lahko tožnik znotraj obdobja za prenos tudi dejansko izrabil. Ker pa mu toženka izrabe dopusta ni omogočila, je moral tožnik svojo pravico uveljavljati v sodnem postopku.
ZZZDR člen 51, 52, 59, 59/2. ZPP člen 189, 339, 339/2, 339/2-14.
nastanek skupnega premoženja - obseg skupnega premoženja - obseg in deleži na skupnem premoženju - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - upoštevanje okoliščin konkretnega primera - dohodki in premoženje zakonca - nadure - višji dohodki enega od zakoncev - skrb zakonca za gospodinjstvo in otroke - kredit, najet med trajanjem zakonske zveze - razpolaganje s skupnim premoženjem - zakonska domneva o skupnem razpolaganju - izpodbijanje zakonske domneve - dokazno breme - aktiva in pasiva premoženja - plačevanje kreditne obveznosti - plačevanje kredita za skupno premoženje - nastanek skupnega premoženja zakoncev - prenehanje zakonske skupnosti - obligacijski zahtevek - vrnitev dela plačanega dolga - premične stvari - določljivost predmeta - oblikovanje izreka sodbe - litispendenca - delno zavrženje tožbe
Ni res, kot trdi pritožba, da je ustaljena sodna praksa, da se višji dohodki enega od zakoncev lahko izrazijo v višjem deležu na skupnem premoženju le pod pogojem, da je njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino popolnoma enak. Iz zakona ne izhaja prednost ene izmed okoliščin, konkretno skrbi za otroke in gospodinjstvo, temveč je pri presoji potrebno upoštevati vsako izmed njih (in vse skupaj), pri tem pa preprost matematičen obračun ni mogoč. Tožnikov prispevek k premoženju iz naslova dohodkov ni bil zgolj nekoliko višji, temveč bistveno višji (več kot dvakratni). Drugače bi bilo, če tožnik na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ter bi se tako njegovi bistveno višji dohodki lahko izenačili (izničili) z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom toženke k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne, saj sta za gospodinjstvo in družino skrbeli obe stranki, toženka (zgolj) v večji meri. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga toženka v tem delu niti ne izpodbija, ne izhaja, da bi bila tožnikova skrb za gospodinjstvo in družino neznatna.
Upoštevajoč vsa dejstva (da je bil tožnikov dohodek bistveno višji, da sta za družino in gospodinjstvo skrbela oba s toženko, da je toženka zanju skrbela v večji meri, da zaradi njene skrbi določen čas ni bilo treba plačevati vrtca in da je družina bivala v njenem stanovanju, ki pa sta ga pred vselitvijo obnovila skupaj s tožnikom), je po presoji pritožbenega sodišča določitev deležev v razmerju 55:45 odstotkov v korist tožnika primerna.
Pravdni stranki sta času trajanja zakonske zveze najeli kredit. Premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom med trajanjem zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR skupno. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev, ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.
Glede na to, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), se za obveznost, prevzeto v času trajanja zakonske skupnosti, domneva, da sta jo prevzela oba zakonca skupaj. Gre za zakonsko domnevo, ki vpliva na trditveno in dokazno breme v pravdi. Pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega in procesnega izhodišča, da bi moral tožnik izkazati, da je bil celoten kredit oziroma predvsem presežek nad zneskom 16.897,43 EUR vzet in porabljen za skupni namen strank. Velja ravno obratno - dokazno breme, da izpodbije (zakonsko) domnevo o skupnem prevzemu (celotnega) kredita, je bilo na toženki.
Tožeča stranka je neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje, da je pojem "prikritega izplačila dobička" razlagalo preozko, le v obliki dejanskega prenosa denarnih sredstev od tožene stranke k stranskemu intervenientu, do katerega nesporno ni prišlo, medtem ko naj ne bi upoštevalo prikritega izplačila dobička v obliki povečanja terjatve zaradi netržne obrestne mere posojil, ki je bila v svoji povečani obliki kot stvarni vložek pretvorjena v dodatni kapital v postopku povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki. Za presojo slednjega je treba ugotoviti, ali je konvertirana terjatev res nesorazmerno večja, kar pomeni ugotavljati, ali je bila obrestna mera iz posojilnih pogodb (12 %) res netržna. To je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo. Če pa obrestna mera ni netržna, potem samo dejstvo konvertiranja terjatve iz posojilnih pogodb v osnovni kapital ne pomeni nedopustnega prikritega izplačila dobička.
Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile posojilne pogodbe stranskega intervenienta s toženo stranko sklenjene po netržni obrestni meri, posledično tudi ni uspela dokazati, da je s konverzijo terjatev iz posojilnih pogodb v stvarne vložke v postopku povečanja osnovnega kapitala prišlo do nedovoljenega prikritega izplačila dobička in s tem do kršitve določbe 227. člena ZGD-1.
gospodarski spor majhne vrednosti - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti
Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje drugo vlogo toženke z dne 29. 10. 2019 tožnici vročilo šele skupaj z izpodbijano sodbo. Vendar pa s tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot meni pritožnica. Tako kršitev zagreši sodišče takrat, kadar stranki odvzame možnost sodelovanja v postopku s kakšnim nezakonitim postopanjem, ki se nanaša na pravico stranke do izjavljanja v postopku. To je takrat, kadar sodišče ne upošteva strankinih navedb o dejstvih in njenih dokaznih predlogih, ali ko se ne opredeli do katere od njenih navedb, ki bi glede na pravno stališče, kakršno je sprejeto v sodbi, lahko bilo pomembno. Skladno z določilom 452. člena ZPP lahko v SMV vsaka stranka vloži le dve vlogi. Dejstev in dokazov izven tega okvirja sodišče ne sme upoštevati. Poleg tega tožnica v pritožbi niti z besedico ni omenila, do katerih njenih navedb, ki bi utegnile pomembno vplivati na odločitev, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Glede na vse navedeno je ta pritožbeni očitek neutemeljen.
prehod zapuščine na državo - kaducitetna pravica države - zapustnikovo premoženje - denarna sredstva na bančnem računu - stroški zapuščinskega postopka - stroški oklica - majhna premoženjska vrednost - stvar majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku ali vsaj v obrazložitvi sklepa, glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti oziroma pojasniti, kakšna je višina denarnih sredstev na računu zapustnika, ki na podlagi 9. člena ZD postanejo lastnina Republike Slovenije. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje posredovalo pritožnici različne podatke o stanju na bančnem računu pokojnika, tako da se ne ve, kakšna je višina denarnih sredstev na računu pokojnika v času odločanja oziroma ali sploh obstajajo denarna sredstva na bančnem računu.
Čeprav država ni dedič, pa vendarle odgovarja za dolgove pokojnika do višine premoženja, ki ji je bilo izročeno, dolžna pa je tudi plačati stroške oklica. Država ni dedič, marveč naslovnik kaducitetne pravice. Kaduciteta je način pridobitve pravic sui generis. Država zapustnikovega premoženja ne pridobi v trenutku zapustnikove smrti, marveč šele s sklepom sodišča, ki izreče, da se zapuščina brez dedičev izroči državi.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/6, 12a, 12a/1, 12a/2. ZBPP člen 13, 14, 14/1, 14/2. ZSVarPre člen 27, 27/1. ZUPJS člen 12, 13, 17, 18, 18/1, 18/1-2. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 6.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - taksna oprostitev - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka - osnovni znesek minimalnega dohodka kot merilo - ugotavljanje premoženjskega stanja - vrednost premoženja - vrednost vozila - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - brezplačna pravna pomoč - materialni položaj - socialnovarstveni prejemki
V premoženje se ne šteje osebni avtomobil do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neizpolnjevanje pogojev - vojska - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela - III. kategorija invalidnosti
Pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr, je ugotovitev, da delavec ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev za poklicno delo na obrambnem področju, kar se v primeru pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske ugotavlja na podlagi ocene petčlanske zdravstvene komisije, ki jo imenuje minister za obrambo. Tudi iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2011 izhaja, da lahko delodajalec to pogodbo enostransko odpove v primeru, če delavec preneha izpolnjevati posebne pogoje iz 88. člena ZObr. Zakon ne predvideva, da bi se moral preko ZPIZ izvesti postopek odpovedi na podlagi prve alineje prvega odstavka 94. člena ZObr. Za oceno zdravstvene sposobnosti je pristojna komisija iz 99.a člena ZObr, katere ocena je na podlagi drugega odstavka tega člena celo podlaga za prerazporeditev delavca, kar je sicer v splošnih invalidskih postopkih pridržano odločanju ZPIZ. Toženka se je tako morala zanesti na njeno zdravstveno oceno ob podaji odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr.
povrnitev sodne takse - stranka oproščena plačila sodnih taks - postopek delitve solastne stvari - nepravdni postopek - razdelitev solastnega premoženja - uspeh strank v postopku - sklenitev sodne poravnave - vrsta postopka - narava postopka - skupni stroški postopka
Odgovor na vprašanje, - ali mora predlagateljica nepravdnega postopka za delitev solastnine v primeru, ko se je postopek zaključil s sodno poravnavo o načinu delitve s prevzemom solastne stvari in izplačilom solastninskega deleža drugega solastnika v denarju, plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, katerega plačila je bila oproščena-, je negativen.
Glede na vsebino obravnavanega razmerja, vrsto postopka in vsebino sklenjene sodne poravnave je predlagateljica v nepravdnem postopku v celoti uspela. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje, ki je oprta na četrti odstavek 15. člena ZST-1, ki velja za delni uspeh strank v postopku, je zato materialnopravno napačna.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog za zamudo - nepravilna vročitev
Ker enajsti toženec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjeval, da bi prišel v zamudo z vložitvijo odgovora na tožbo zaradi opravičljivega razloga, ki ga ni mogel pričakovati in nanj ne vplivati, temveč zatrjuje napako sodišča pri vročanju pošiljke, pogoji za vrnitev v prejšnje stanje niso izpolnjeni. Zaradi nepravilne vročitve stranki namreč ni mogoče očitati zamude pri opravi dejanj, vezanih na dan vročitve sodnega pisanja, temveč gre za procesno kršitev, ki jo je mogoče uveljavljati s pritožbo, revizijo ali obnovo postopka.