sklep o prodaji - način prodaje - izpraznitev in izročitev nepremičnine, v kateri dolžnik živi - solastnina nepremičnin - cenitev nepremične - določitev izklicne cene
V primeru solastnine je razdeljena le lastninska pravica, ne pa stvar sama, zato dolžnica upravitelju niti ne more izročiti le ½ stvari. Za odločanje o drugi polovici solastne nepremičnine pa v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP ni podlage.
Tudi če bi se upnik strinjal s tem, da dolžnica stanovanjsko hišo v celoti izroči upravitelju, o tem nikakor ni mogoče odločiti v stečajnem postopku in stečajno sodišče ne sme naložiti dolžnici izročitve celotne nepremičnine upravitelju.
Ob odsotnosti vsakršnih argumentov s strani dolžnice za drugačen način prodaje višje sodišče ne dvomi, da bo način prodaje z javno dražbo kar v največji meri udejanil na eni strani pravico upnikov do čim boljšega poplačila in na drugi strani zaščitil dolžnico, da bodo njeni dolgovi kar v največji meri poplačani.
Po oceni višjega sodišča pa je glede višine dosežene kupnine za upnike, pa tudi za dolžnico, praviloma ugodneje, da se v takem primeru nepremičnina prodaja na javni dražbi, saj to v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZFPPIPP omogoča višanje ponujene cene.
V izvršilnem postopku je bila vrednost nepremičnine ugotovljena s pomočjo sodnega cenilca, torej osebe, ki je v skladu z določili ZFPPIPP tudi pooblaščeni ocenjevalec. Ker je bila vrednost nepremičnin ocenjena v zadnjem letu pred uvedbo postopka osebnega stečaja (ta je bil uveden s predlogom upnika dne ... 2021), pri čemer stečajna masa niti ni omogočala nove ocene vrednosti, ki je morala biti podana že v otvoritvenem poročilu, se višje sodišče strinja s tem, da se je uporabila cenitev iz izvršilnega postopka.
Izklicna cena je bila tako določena v okviru, kot ga dopušča zakonsko določilo. Tudi če bi tržne cene nepremičnin zrastle v zadnjem letu za 10 % ali več, je določena izklicna cena še vedno v zakonskem okviru in je s tem še vedno pravilno določena.
Vsekakor pa sama cenitev vrednosti nepremičnine še ne pomeni, da bo nepremičnina v sodnem postopku za tako ceno tudi prodana; šele uspeh v postopku prodaje dokončno pokaže, koliko je nepremičnina dejansko vredna, saj je vredna le toliko, kot so kupci zanjo tudi pripravljeni plačati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenehanje mandata - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - krajši delovni čas - ravnatelj
Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 6. 2014 določili, da ima ravnatelj (tožnik) po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj, na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in je razporejeno v plačni razred v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede.
Toženka je bila dolžna tožniku po preteku njegovega mandata ponuditi le zaposlitev za delovni čas, kot je bil dogovorjen po tej pogodbi o zaposlitvi, torej s polnim delovnim časom. Obveznost zaposlitve s krajšim delovnim časom ne izhaja iz določbe osmega odstavka 109. člena ZOFVI, ki se nanaša na dopolnjevanje učne obveze v drugih vzgojno-izobraževalnih zavodih.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/2, 172, 172/1.. KZ-1 člen 258.. ZPosS člen 2.. Pravilnik o računovodstvu (2009) člen 12, 27.. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - poslovna skrivnost - stopnjevitost delovnopravnih sankcij - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne vsebuje oškodovalnega elementa (kršitev pravic, povzročene večje škode oziroma premoženjske škode), kar je eden od pomembnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1.
Tožnikovo ravnanje sicer predstavlja kršitev delovnih obveznosti, saj je neutemeljeno zahteval podatke iz računovodstva za zasebne potrebe, vendar pa teža kršitve ne omogoča zaključka, da gre za hujšo kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - standard obrazloženosti ugovora - potrošniška kreditna pogodba - ugovor nevednosti
Ker dolžnici glede na skope upnikove trditve ne moreta vedeti, kaj zajema s strani upnika naveden skupni znesek in če so ustrezno upoštevana vsa njuna zatrjevana delna plačila, se do višine zatrjevanega dolga tudi ne moreta bolj konkretno opredeliti. Pri tem zaradi posebnosti postopka upniku niti ni bilo treba priložiti verodostojne listine, na katero se sklicuje, kar dodatno zmanjšuje možnosti dolžnic za obrazloženo ugovarjanje zatrjevanemu dolgu.
ZPP člen 19, 19/1, 25, 25/1, 30, 30/1, 32, 32/2, 46, 46/1, 48. ZOdv člen 1, 1/1, 1/2. ZS člen 104, 104-2.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - stvarna pristojnost okrajnega sodišča - odvetnik posameznik kot stranka v postopku - spor v zvezi z odvetniško storitvijo
Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic (prvi in drugi odstavek 1. člena ZOdv). Glede na takšno opredelitev odvetništva odvetnik, ki opravlja svoj poklic individualno, nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah. Odvetnik ne opravlja gospodarske dejavnosti v tem pomenu, zato v primeru, če gre za pravdo, ki se vodi med odvetnikom in pravno osebo ter gre za razmerje iz opravljanja odvetnikove storitve, ne gre za gospodarski spor.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 354, 355. ZNP člen 37. ZVEtL-1 člen 43, 53.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nevročitev pripravljalne vloge - pravica do izjave - protiustavnost zakonske določbe - razveljavitev sklepa - pravica do pritožbe - razlogi za razveljavitev sodbe - dovozna pot - neprava stvarna služnost - gospodarska infrastruktura - dostop do omrežja električne energije - splošni skupni del - parkirišča - prekluzija navedb in dokazov - narava postopka - postopek po ZVEtL - dokončna ureditev razmerij med strankama - dopolnilni sklep - nejasen izrek
Novelirana procesna zakonodaja uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe in meritornega sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo (354. in 355. člen ZPP). Izjema bo med drugim prišla v poštev tedaj, ko bi bilo z odločanjem na drugi stopnji nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, na primer v pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote, višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih. O bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, bi se tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče, če bi prvič obravnavalo navedbe in dokaze, ki so navedeni v nevročenih vlogah.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičeno zvočno snemanje - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - stopnjevitost delovnopravnih sankcij - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju ni dalo dovolj teže ugotovljenim okoliščinam na strani tožnika. Tožnik je dejanje priznal in tudi zatrdil, da gledano s časovne distance še sam ne razume, kako je lahko pristal na takšno izsiljevanje in se pustil tako zmanipulirati. Na delovnem mestu mu je bil ukraden mobilni telefon, kar je prijavil na policijo. Ko je to povedal v delovnem okolju, se je telefon nato znašel v prostorih delodajalca. V zvezi s temi dogodki je želel razgovor s kadrovsko službo, ki ga je tudi opravil. Zaradi izsiljevanja s strani neznane osebe pa je pogovor snemal in ga posredoval sodelavki. Kot je sam izpovedal, je bil v hudem stresu. Navedene okoliščine, predvsem odkrito priznanje in obžalovanje dogodka, po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo pozitivno prognozo glede tožnikovega nadaljnjega vedenja.
Senat (sodnik posameznik), ki odloča o ugovoru (opravlja materialni preizkus obtožnega akta), ugotavlja samo, ali iz obtožnega akta in spisov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.
Ker tožnik pritožbe zoper sklep o dedovanju ni dopolnil z originalno podpisanimi izvodi, da bi jih sodišče lahko vročilo nasprotnim dedičem, njegova pritožba na podlagi 108. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni bila popolna, s tem pa ni bilo zadoščeno načelu kontradiktornosti, zato jo je sodišče pravilno zavrglo. Predhodno pa ga je pravilno opozorilo, da bo njegovo pritožbo, če je ne bo dopolnil, zavrglo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je pritožba popolnoma razumljiva, saj navedeno dejstvo na popolnost pritožbe ne more vplivati.
ZPP člen 140, 140/1, 142, 142/1, 149, 149/5, 224, 224/4, 396, 396/1-2. ZIZ člen 42, 42/3.
predlog za obnovo postopka - prepozen predlog za obnovo postopka - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - prepozen predlog - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva - vročilnica - vročilnica kot javna listina - izpodbijanje verodostojnosti vročilnice
Vročilnica oziroma potrdilo o vročitvi je javna listina, ki dokazuje vročitev (prim. 224. člen ZPP). Kljub temu lahko stranka dokazuje, da osebna vročitev ni bila opravljena oziroma da dejstva o vročitvi, kot izhajajo iz vročilnice, niso resnična. Vročilnico kot dokaz o prejemu sodne pošiljke je torej mogoče ovreči z določno in dokazno podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP). Na tožencih je bilo dokazno breme, da konkretizirano izpodbijata pravilnost izpolnjene vročilnice in za svoje navedbe ponudita tudi dokaz, česar pa nista storila.
fikcija vročitve - pogoji za vrnitev v prejšnje stanje
Za nastop fikcije vročitve ni bistveno, ali in kdaj se je dolžnica s pisanjem dejansko seznanila, ampak le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za nastop fikcije določa zakon, torej da je bilo dolžnici obvestilo o prispelem pisanju puščeno v poštnem predalu skladno z drugim odstavkom 139.b člena ZPP in da pisanja v 15-dnevnem roku ni dvignila. Ti pogoji pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni. Na pravilnost vročitve ne vpliva dejstvo, da je pošta dolžnici odpovedala uporabo poštnega predala. Prav tako ni bistveno, da je bilo pisanje, ki je bilo dolžnici predhodno puščeno v poštnem predalu, po zaprtju poštnega predala vrnjeno sodišču. Vročitev sklepa o izvršbi je bila namreč pravilno opravljena že pred zaprtjem poštnega predala in je že takrat veljavno nastopila fikcija vročitve. Do odpovedi uporabe poštnega predala in vrnitve sklepa o izvršbi sodišču je namreč prišlo po izteku ugovornega roka, zaradi česar ravnanje pošte ni v ničemer vplivalo na možnost dolžnice, da bi se, če bi sledila svoji zakonski obveznosti redno prazniti poštni predal (prvi odstavek 139.b člena ZPP), s sklepom o izvršbi seznanila dovolj zgodaj, da bi zoper sklep o izvršbi lahko vložila pravočasen ugovor.
Izvajanja pritožbe v smeri, da obdolženi pri tem ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je bankovec, ki ga je izročil trgovki A. A. ponarejen, je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi na način, da se je na glavni obravnavi samo prepričalo, da inkriminirani bankovec od pravega 200,00 evrskega bankovca odstopa že na prvi pogled. Z ugotovitvami, se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je prvostopno sodišče vsa odločilna dejstva med seboj pravilno povezalo in posledično sprejelo povsem utemeljeni pravni in dejanski zaključek. Kaznivo dejanje je bilo namreč s tem, ko je obdolženi denar izročil prodajalki Trgovine S. dokončano ne glede na to, kako je A. A. v nadaljevanju ravnala. Okoliščina, ali je naprava inkriminirani bankovec zaznala s piskom ali ne, zatorej sploh ni merodajna. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločbah že presodilo, da je kaznivo dejanje ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1 z izvršitveno obliko spravljanja ponarejenega denarja v obtok dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja drugemu izroči ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Posledično pritožniki drugačne presoje obdolženčevega ravnanja ne morejo doseči.
ustavitev postopka - doplačilo sodne takse - potrdilo o plačilu sodne takse - nepravilna referenca - pravica do sodnega varstva
Tožeča stranka je ob plačilu navedla (sicer nepravilno) referenco, kar pomeni, da se ni mogla zavedati, da mora predložiti ustrezno potrdilo, ker referenca ni pravilna. Zato glede na podatke, s katerimi v času odločanja razpolaga, višje sodišče o plačilu sodne takse ne dvomi. Stališče, po katerem bi bilo treba kljub pravočasnem plačilu sodne takse v obravnavanem sporu postopek ustaviti, ker tožeča stranka sodišču prve stopnje ni predložila potrdila o plačilu zaradi napačne reference, bi v okoliščinah obravnavane zadeve po presoji višjega sodišča nesorazmerno poseglo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
Rok trajanja ukrepa odvzema otroka staršem po četrtem odstavku 174. člena DZ je vezan na dan izdaje tega ukrepa, ne pa na dan dejanskega (predhodnega in začasnega) odvzema otroka.
tožba na ugotovitev obstoja služnosti - služnost hoje in vožnje - vznemirjanje služnosti - odsotnost pooblaščenca na obravnavi - navzočnost stranke - sprememba tožbe - nepopolno izvedensko mnenje - pravočasnost pripomb na izvedensko mnenje
Iz izpovedb prič je jasno razvidno, da je zaradi namestitve betonskih stebrov in žice toženec oviran pri izvajanju služnosti. Zato je utemeljen tudi zahtevek na prepoved vznemirjanja služnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00055907
KZ-1 člen 54, 209, 209/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 392, 392/1.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - nadaljevano kaznivo dejanje - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - razveljavitev po uradni dolžnosti - razlogi o odločilnih dejstvih
Vendar pa iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da si je obdolženka v posameznih mesecih izplačala več kot le "samo" 100,00 EUR.
Navedeno nedvomno predstavlja odločilna dejstva, saj so izpostavljeni fakti predmet očitka po obtožbi, glede katerih pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje namreč ne pojasni, na kateri pravni podlagi naj bi bila obdolženka v navedenih primerih upravičena do izplačila višje nagrade, kot naj bi ji pripadala, ampak zgolj pavšalno zaključi, da naj bi bila obdolženka upravičena do vseh v izreku navedenih izplačil.
Maksimalno trajanje odloga izvršbe je zakonsko omejeno, pri čemer je trajanje opredeljeno glede na razlog, ki je podlaga odloga izvršbe. Odlog je začasna rešitev, da se prepreči pretirana trdota takojšnje izvršbe, ne more pa postati dolgotrajna rešitev, saj bi s tem bila pretirano omejena upnikova pravica do učinkovite izvršbe.
OZ člen 112.. Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij za magistre farmacije (2000) člen 21.
razveza pogodbe - specializacija - spremenjene okoliščine - dogovor strank o podaljšanju rokov za izpolnitev obveznosti - zamuda z izpolnitvijo obveznosti
Zamuda z izpolnitvijo obveznosti ni bila nepredvidljiva oziroma nepričakovana okoliščina, saj sta stranki v pogodbi o specializaciji za primer krivdne zamude toženke predvideli nastanek terjatve za vračilo stroškov izpopolnjevanja. Poleg tega je toženka to obveznost do dneva vložitve tožbenega zahtevka za razvezo že izpolnila, kar pomeni, da v času odločanja o zahtevku ni bila več v zamudi. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji iz 112. člena OZ.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do zamude pri zaključku specializacije prišlo zaradi objektivnega zadržka, za katerega toženki ni mogoče pripisati odgovornosti.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda procesnega dejanja - napaka pri vročanju sodnega pisanja - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je zamuda roka ali pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki (prvi odstavek 116. člena ZPP). Zato napak, za katere stranka trdi, da jih ni zagrešila sama, temveč nekdo drug, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker tožena stranka v Odgovoru in v odgovoru na pritožbo trdi, da je napako pri vročanju zagrešil vročevalec, s tem smiselno zatrjuje, da je krivda za nevročitev na strani poštnega uslužbenca. Ker pa sodišče pisanja vroča po Pošti Slovenija (prvi odstavek 132. člena ZPP), se zato nepravilno vročanje s strani poštnega uslužbenca šteje kot nepravilno vročanje sodišča. Ne gre torej za zamudo roka iz razloga, ki se je pripetil stranki. Trditve o napakah pri vročitvah niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč takšne kršitve stranka lahko uveljavlja le v pritožbi zoper (morebitno) odločbo, s katero bi se njena pritožba zaradi neplačila sodne takse štela za umaknjeno.