stvarna pristojnost - odpoklic člana uprave - ničnost sklepa - Slovenski državni holding (SDH) - razrešitev člana uprave AUKN - državni zbor - upravni akt - upravni spor - sodno varstvo - uporaba določb ZGD - splošno ali upravno sodišče - sklep o zavrženju tožbe - sklep o nepristojnosti
Utemeljeno pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje namesto sklepa o zavrženju moralo izdati sklep o nepristojnosti in zadevo odstopiti upravnemu sodišču. Ne drži sicer, da bi to moralo storiti po uradni dolžnosti že takoj po prejemu zadeve, saj se lahko skladno z drugim odstavkom 19. člena ZPP za nepristojno izreče tudi pozneje, na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave, kar je tudi storilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070233
ZKP člen 278, 278/2, 277, 277/1, 277/1-4. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - pristojnost zunajobravnavnega senata - materialni preizkus obtožnice - ocenjevanje utemeljenosti suma - sklepanje o dokazanosti - sprememba sklepa
Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, pa se je v svojem bistvu, tudi po oceni pritožbenega sodišča, opredeljevalo do vsebine posameznih očitkov, ki bremenijo obdolženca, na način, da je odločalo o sami utemeljenosti obtožbe, s tem pa je preseglo pristojnosti iz faze materialnega preizkusa obtožbe. Poudariti je namreč, da se v ugovornem postopku ne odloča o utemeljenosti obtožbe (o tem bo odločal senat na glavni obravnavi), temveč o utemeljenosti ugovora zoper obtožnico.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe - dopustitev uporabe nepremičnine za zagotavljanje nemotenega obratovanja in vzdrževanja infrastrukture - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - nastanek težko nadomestljive škode - težko nadomestljiva škoda - izkaz verjetnosti - splošno znana dejstva - substanciranje navedb
Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nanadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi če so splošno znana, kadar so pravno pomembna za substanciranje zahtevka. Splošno znana dejstva, ki so pravno pomembna za substanciranje zahtevka, so predmet trditvenega bremena stranke. Sodišče jih ne more ugotavljati samo, če niso zatrjevana. Ne zadostujejo torej le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode. Potrebna je obrazložitev, katera in zakaj določena dejstva pomenijo nevarnost in zakaj bo škoda težko nadomestljiva. Za ugotovitev dejstev je treba predlagati ustrezne dokaze, ki bodo potrdili njihovo resničnost. Zatrjevana splošno znana dejstva, da so zidarska in gradbena dela pogojena z zagotavljanjem vode za njihovo izvedbo, niti sanacija vodovodnega priključka zaradi izvedbe gradbenih del na nevarnem objektu, sama po sebi ne predstavljajo težko nadomestljive škode, zaradi katere bi bilo treba izdati regulacijsko začasno odredbo.
URS člen 14, 74. OZ člen 783, 783/1, 783/3. ZDavP-2 člen 37, 37/3. ZPlaSSIED člen 13, 87, 87/4, 99, 99/1, 184.
pogodba o plačilnih storitvah - okvirna pogodba - odpoved okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev - odpoved mandatne pogodbe - transakcijski račun - zaprtje računa - trajno poslovno razmerje - enakost pred zakonom - svobodna gospodarska pobuda
Tako iz zakonske ureditve kot tudi iz določb Okvirne pogodbe izhaja, da za odpoved Okvirne pogodbe s strani ponudnika plačilnih storitev (tožene stranke) niso potrebni utemeljeni razlogi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da lahko prevzemnik naročila, torej banka, pogodbeno razmerje odpove le iz logično utemeljenih in legitimnih razlogov, zmotno uporabilo materialno pravo.
V primeru odpovedi okvirne pogodbe o plačilnih storitvah s strani ponudnika plačilnih storitev mora ponudnik plačilnih storitev še naprej izvajati okvirno pogodbo, dokler uporabnik nima možnosti pogodbe skleniti z drugim ponudnikom plačilnih storitev, pri čemer si mora uporabnik z ustrezno skrbnostjo prizadevati skleniti pogodbo z drugim ponudnikom plačilnih storitev.
Namen določb, ki predpisujejo obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune in obveznost imeti odprt transakcijski račun, je zagotavljanje preglednosti in sledljivosti pri plačilih in omejevanje gotovinskega poslovanja. Za zavezance iz tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je predpisana obveznost imetništva transakcijskega računa (s katerim je mišljen plačilni račun za izvršitev plačilnih transakcij), pri čemer ni pomembno, ali je transakcijski račun odprt pri ponudniku plačilnih storitev v Republiki Sloveniji ali v tujini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072713
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 242, 375, 445č.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sodba o kaznovalnem nalogu - sodna prepoznava
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem.
preizkus obstoja pripornih razlogov po 207. členu ZKP - priporni razlog begosumnosti - tuj državljan
Ni za slediti navedbam obtoženca, da bi se v primeru izpustitve udeleževal kazenskega postopka, saj mu grozi sorazmerno visoka zaporna in tudi denarna kazen, na Slovenijo pa ga nič ne veže. Na navedeno ne kaže niti njegova pritožbena navedba o tem, da je Ukrajina v vojni in da tja ne bo pobegnil, saj navedeno ne predstavlja zagotovila, da bi ostal v Sloveniji, še posebej, ker celo sam navaja, da bi odšel v Italijo k družini. Ob tem bi se lahko zatekel tudi v dele Ukrajine, kjer ni aktivnih vojnih spopadov, ali pa bi se odločil za obrambo svoje domovine in s tem onemogočil svojo izročitev Sloveniji, saj Ukrajina svojih državljanov praviloma ne izroča.
Dolžnica ne izpodbija odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede vložitve pritožbe zoper sklep o nadaljnjih stroških, vročitve plačilnega naloga za plačilo sodne takse in neplačila sodne takse. Pritožba je neobrazložena in sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.
izvršilni stroški - nepravilno odmerjeni stroški - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - odmera stroškov - zmotna uporaba materialnega prava - odvetniška tarifa
Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izvršilne stroške nepravilno odmerilo, ker je upniku za strošek za sestavo predloga za izvršbo priznalo le 200 namesto priglašenih 250 točk.
ZP-1 člen 144, 144/1.. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4.
hramba zaseženega vozila - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja
V predpisih, ki urejajo to področje, ni nobene podlage za drugačno obravnavanje stroškov, ki so nastali po tem, ko bi lastnik predmete lahko prevzel, pa jih ni. Izvršitelj je predmete hranil na podlagi skladiščne pogodbe, sklenjene med njim in sodiščem, v tem razmerju je zavezanec za plačilo stroškov hrambe sodišče. Sodišče pa jih bo nato po določbi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izterjalo od storilca prekrška.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - spor o obstoju in vrednosti darila - vračunanje darila - dokazno breme - predložitev listine - prevalitev dokaznega bremena - namen plačila
Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD se na pravdo napotiti tisto stranko, katere pravico sodišče šteje za manj verjetno. Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.
V sodni praksi je res ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, kot to v pritožbi izpostavlja dedinja in za primerjavo navaja zadeve s takimi odločitvami. Vendar je v sodni praksi ustaljeno tudi stališče, da to ne velja v primeru predložitve listinskih dokazov. V takem primeru se namreč dokazno breme prevali.
Na pravdo, da nakazani znesek ne predstavlja darila, ki bi se vštel v njen dedni delež, je bila zato materialnopravno pravilno napotena dedinja. Pri tem pa dedinja zmotno meni, da bi morala v pravdi dokazovati negativna dejstva, saj bo lahko dokazovala, da je bila pravna podlaga za nakazilo odplačne narave, kot je to zatrjevala pred prvostopnim sodiščem in kot to zatrjuje tudi v pritožbi.
Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča - normalna funkcija objekta - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - dokazna ocena izvedenskega mnenja - pomožni objekt - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - prepoved retroaktivnosti - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - prepričljiva dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - vezanost sodišča na tožbeni predlog - odločitev v mejah postavljenega zahtevka - udeleženci v postopku - procesni sklep - zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem
V obravnavani zadevi je bilo treba obseg pripadajočega zemljišča ugotoviti po t. i. dinamičnem principu, saj gre za stavbo, ki je od podržavljenja dalje stala na zemljišču v družbeni lastnini. Pri takih zemljiščih je treba upoštevati, da je imel lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu zemljišča, ki mu je zagotavljalo normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Namenjenost za redno rabo se je sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča.
Merilo pretekle rabe je praviloma dodatni spoznavni vir, vendar gre lahko v določenih primerih tudi za odločilno merilo. Ni sporno, da pripadajoče zemljišče stavbe v prostorskih aktih ne v času gradnje ne v času družbene lastnine, ni bilo določeno. Na podlagi kriterija iz 1. in 4. točke 43. člena ZVEtL-1 zato sodišče prve stopnje pripadajočega zemljišča ni moglo ugotoviti in je posledično pri svoji odločitvi kriteriju dejanske urejenosti in kriteriju pretekle rabe utemeljeno dalo odločilno težo.
vzrok invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca
Tožnica s tem, ko uveljavlja, da je vzrok invalidnosti poškodba izven dela, ne pa bolezen, svojega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. Le v primeru, če bi bil ugotovljen kot vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu, bi to lahko vplivalo na pridobitev oziroma odmero pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjenih dveh vzrokov pa tožnica niti ne zatrjuje.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti dolžnika - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - obveščanje upravitelja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - odprtje TRR
Člen 383.b ZFPPIPP se nanaša na dolžnikovo obveznost biti dosegljiv sodišču in upravitelju, tako da je z dolžnikom mogoča komunikacija, medtem ko so vsebina te komunikacije in dolžnikove obveznosti v tem okviru predmet urejanja 384. člena ZFPPIPP.
Ni utemeljeno dolžnikovo pojasnilo, da identitete oseb, ki jim je izročil gotovino, ki jo je prejel v mesecu pred začetkom stečajnega postopka, na njihovo željo ni želel razkriti zaradi varstva njihovih osebnih podatkov. Takšnega privilegija ne uživa ne on ne one.
stroški izvedenca - elaborat za vpis stavbe - izvedensko mnenje - napačni podatki - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - pripombe na izvedensko mnenje
V tej fazi postopka se opravi le presoja, ali je izdelan elaborat primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpis, zato dejstva o lastninski pravici oziroma pravni položaj posameznega dela stavbe, niso odločilna.
ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/1, 212, 214, 214/2, 488.
tožba - sklepčnost tožbe - neprerekana dejstva - gospodarski spor - nesporno dejansko stanje
Vprašanje (ne)sklepčnosti tožbe je tesno povezano z materialnim pravom in pravdna stranka ni dolžna obširno in dodatno pojasnjevati vseh zatrjevanih dejstev, ampak je dolžna zatrjevati le minimum dejstev, ki omogočajo odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku. Takšno trditveno breme je tožnica v konkretnem sporu (upoštevaje dejansko pavšalne ugovorne navedbe toženke) zmogla. Na tem mestu velja še opozoriti, da se takrat, ko pravdna stranka v svojih navedbah uporablja splošno znane pravne pojme, šteje, da zatrjuje celotne sklope dejstev, ki predstavljajo njihovo dejansko podstat. Zmotno je zato pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožnica kakorkoli dodatno pojasnjevati utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in višini.
CESTE IN CESTNI PROMET - OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00070919
URS člen 33, 69. SPZ člen 92, 92/1, 99, 99/1. OZ člen 190, 198. ZCes-2 člen 15, 22. ZUreP-3 člen 221.
pravica do zasebne lastnine in dedovanja - lastninska pravica na nepremičnini - razlastitev - dejanska razlastitev - javni interes - kategorizirana javna cesta - kategorizacija cest, ki potekajo po zemljiščih v zasebni lastnini - opustitev izvedbe razlastitvenega postopka - protipravnost posega v lastninsko pravico - varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - prestavitev ceste - zaščita pred vznemirjanjem - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo koristi od uporabe (uporabnina) - višina nadomestila (uporabnine) - dejanska namembnost zemljišča - primerljiva tržna najemnina - služnost v javno korist
Tožnik v tej pravdi s stvarnopravnim in obligacijskim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na parcelah 1064, 1065 in 1069. V pritožbenem postopku ni več sporno, da po parceli 1180 poteka kategorizirana občinska cesta, ki v naravi delno sega tudi na tožnikovi parceli 1064 in 1069, ne pa tudi na parcelo 1965. Tožnik od toženke zahteva, da cesto v delu, v katerem poteka po njegovih parcelah, prestavi v okvire katastrskih mej parcele 1180, da na njegovih parcelah vzpostavi stanje kakršno je bilo pred posegom (kmetijsko zemljišče brez cestnega telesa) ter da opusti vsakršne nadaljnje posege v njegove nepremičnine. Za obdobje 2016 – 2018 zahteva tudi plačilo ustreznega nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe dela svojih parcel.
V obravnavanem primeru gre za položaj dejanske razlastitve - toženka ima v posesti del tožnikovih nepremičnin, v zvezi s katerimi ni izvedla razlastitvenega postopka. Vsi njeni ugovori, s katerimi je utemeljevala lastninska upravičenja na delu parcel 1064 in 1069, kjer poteka občinska cesta, so bili zavrnjeni. Tožnik je pravni lastnik, vendar je njegova lastninska pravica izvotljena (gola – nuda proprietas). Ker toženka za svojo posest nima pravne podlage in ker tožnik kot lastnik ni dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, lahko svoj položaj varuje tudi s stvarnopravnim zahtevkom. Izkazati mora le, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico, in da je toženka vanjo posegla, pri čemer je bil njen poseg nedopusten.
Po toženkini neprerekani trditvi je sporno cesto zgradila njena pravna prednica. Ker je bila parcela 1069 že ob izgradnji ceste v zasebni lasti, pri čemer toženka za poseg ni navedla nobene pravne podlage, je bil toženkin poseg v tožnikovo lastninsko pravico (oziroma lastninsko pravico njegovih pravnih prednikov) protipraven.
Parcela 1064 je bila v času posega družbena lastnina, za katero je značilno, da ni imela titularja - ni pripadala nobenemu konkretnemu subjektu, temveč vsej družbi skupaj in vsakemu posameznemu članu te družbe. Ker tožnik nadaljnjih posegov v obdobju po denacionalizaciji (tj. bistvenih sprememb trase ceste po letu 1993) ni izkazal, same gradnje ceste v režiji toženkine pravne prednice, izvedene na zemljišču v družbeni lastnini, zaradi splošnega interesa oziroma javne koristi, ni mogoče definirati kot protipraven poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ki bi utemeljeval varstvo z odstranitvenim zahtevkom.
V tem postopku se ne določa odškodnina zaradi razlastitve, zato se ni mogoče opreti na merila, pravno pomembna pri odmeri odškodnine za razlaščeno nepremičnino (ta se odmeri glede na namembnost zemljišča ob dejanskem odvzemu posesti). Izhajati je treba iz vsebine oziroma predpostavk verzijskega zahtevka. Konstitutiven element obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega (in ne prikrajšanje na upnikovi strani). Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari (pravice), za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Relevantna je torej pridobljena korist, za katero ne obstaja pravni temelj. Tožnik, ki je svoje nasprotovanje uporabi dela svojih nepremičnin za namen ceste jasno izrazil, lahko od toženke zahteva povrnitev dejansko dosežene koristi, torej koristi, ki jo je toženka imela od uporabe ceste - v delu, kjer poteka po tožnikovih parcelah. Pri določanju višine uporabnine je torej pravno odločilna dejanska namembnost zemljišča, ki ga tožnik ne more uporabljati. Tožnik je zahteval uporabnino v višini tržne najemnine za primerljivo zemljišče (ter v ta namen predlagal dokaz z izvedencem), vendar bi bilo po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera (toženka je oseba javnega prava, občinska javna cesta je namenjena splošni rabi) ustrezneje, da bi se toženkina korist ovrednotila v višini nadomestila, ki se običajno plačuje za služnost v javno korist (oziroma nepravo stvarno služnost).
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica s pritožbenimi očitki usmerjenimi v posamezne izseke njene izpovedbe in izpovedb prič ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža.
Zakon o dedovanju (1955) člen 128, 128/1, 129, 214.
pritožba zoper sklep o dedovanju - dedovanje premoženja zapustnika, ki je užival socialno pomoč - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - obseg omejitve dedovanja - odpoved pravici - država kot stranka v postopku - obvezne sestavine sklepa o dedovanju
Zmotno je pritožbeno stališče, da že določba prvega odstavka 128. člena ZD omogoča, da se dedovanje omeji na kateremkoli delu premoženja, ki po vrednosti ustreza višini terjatve. Za omejitev dedovanja na le določeno zapustnikovo premoženje, pri katerem vztraja pritožba, ni zakonske podlage. Ni pa ovir, da se RS ne bi mogla z dedičem zapustnikovega premoženja dogovoriti drugače. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Na podlagi določbe 129. člena ZD pa je dopustno, da se upnica odpove pravici do omejitve dedovanja na določenem premoženju.