Založnica pri izdaji učbenika ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je za škodo, nastalo zaradi njegove neprimerne vsebine, odškodninsko odgovorna.
Strokovni svet, ki je potrdil sporni učbenik, je ustanovila Vlada Republike Slovenije za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov (prvi odstavek 22. člena ZOFVI). Nanj so bile prenesene določene pristojnosti države glede urejanja šolstva; do nastanka škode prišlo v okviru njegovega javnopravnega delovanja. V takšnem primeru se država zgolj zato, ker je strokovnemu svetu pridržana določena avtonomija, odškodninske odgovornosti za njegova nedopustna ravnanja ni razbremenila.
Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Obenem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od posameznikove družbene vloge. Brez privolitve prizadetega je dopustno pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja
V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe.
Dolžnost varovati identiteto mladoletne žrtve zavezuje tako tistega, ki o kaznivem dejanju poroča, kot tistega, ki isti primer uporablja za dosego izobraževalnega namena.
Glede na prakso ESČP žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo žrtve kaznivih dejanj uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.
Vsebina učbenika je posegla v tožničino pravico do zasebnosti. V članku je bilo navedeno polno ime obdolženca, da gre za osebo iz E. ter da je bila žrtev zlorabe njegova hči. Na podlagi takšne vsebine je bila tožnica za določen krog prijateljev, sošolcev in znancev zagotovo prepoznavna. Krajevna opredelitev zlorabe in imenovanje obdolženca s polnim imenom sta ob dejstvu, da ne gre za najbolj pogost priimek, omogočala precej enostavno identifikacijo tožnice kot žrtve.
Sodišče ima (samo) nadzorno vlogo, kar pomeni, da nastopa v vlogi varuha pacientove osebne svobode ter da zato preizkuša le, ali je predlagan ukrep v skladu s pogoji iz 39. in 80. člena ZDZdr in ali je odvzem osebne svobode sorazmeren z ustavno vrednoto, ki se na ta način varuje, v obravnavanem primeru z zdravjem in življenjem samoogrožajoče pridržane osebe.
Ustavnoskladna razlaga je lahko le taka, da je sodišče vezano na predlagani ukrep zdravljenja v nadzorovani obravnavi, kar pomeni, da zoper pridržano osebo ne sme odrediti težjega in v njegove človekove pravice bolj posegajočega ukrepa od predlaganega.
dopuščena revizija - postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - nadzorovana obravnava - zavrnitev predloga - podaljšanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice - kršitev osebnostnih pravic - pravica do osebne svobode - pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri odločanju o ukrepu po Zakonu o duševnem zdravju vezano na predlog predlagatelja za zdravljenje v nadzorovani obravnavi.
Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da z izpostavitvijo vzdevka prvega tožnika, imena drugega tožnika in priimka tretjega tožnika, zaradi katerih jih je lahko določen krog ljudi prepoznal, meje svobode izražanja niso bile prekoračene. Iz članka je jasno razvidno, da gre za povzetek tistega, kar je avtor izvedel od obsojencev, da pa so obsojenci povedali, da pri zlorabah niso bili udeleženi vsi pazniki, ampak le nekateri, ki so jih obsojenci tudi izpostavili z vzdevki, imeni ali priimki. To izpoved je povzel novinar v svojem prispevku. Pravilna je zato ocena sodišča druge stopnje, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost njihovih navedb in da spornega članka kljub temu, da je povzel vzdevke oziroma delna imena tožnikov, ni napisal z žaljivim namenom.
Pravilna pa je tudi ocena sodišča druge stopnje, da ob tem, da ni bilo izkazano, da bi novinar poznal identiteto tožnikov, ni utemeljen očitek, da bi moral pred objavo članka pridobiti tudi njihov odziv. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je novinar pridobljeno informacijo preveril pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij in upoštevajoč navedene okoliščine s tem zadostil standardom poklicnega novinarstva.
Vrhovno sodišče po dopolnjeni obrazložitvi sodišča druge stopnje ocenjuje, da vse okoliščine obravnavane zadeve vendarle utemeljujejo sklep, da je bil namen toženca v prvi vrsti slovenski javnosti kritično prikazati dogajanje v Slovenski katoliški cerkvi v tranzicijskem obdobju. Avtor namreč v članku utemeljuje, da je vplivni del Cerkve želel z izdajo te monografije in z omejitvijo prikaza na posamezne primere v povojnem obdobju prehiteti bolj pomembno analizo povezav med Udbo in slovensko cerkvijo v letih slovenske tranzicije, ki je po mnenju avtorja služila uresničevanju finančno-političnih ciljev določenih lobijev v slovenski Katoliški cerkvi. Izid tožničine monografije je uporabil le kot izhodišče za nadaljnjo obravnavo za javnost pomembnih vprašanj, zato je pravilna ocena, da kljub žaljivi navedbi prvemu tožencu ni šlo zgolj za žalitev tožnice ampak predvsem za vplivanje na razpravo v zadevi javnega pomena. Vrhovno sodišče zato soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da bi upoštevajoč vse navedene okoliščine poseg sodišča v toženčevo svobodo izražanja v obravnavanem primeru prekomerno omejil potrebno razpravo v demokratični družbi.
Kot je to pravilno obrazložilo že višje sodišče v točkah 25-26, to ne pomeni, da je vsak poseg v njegovo osebnostno sfero in po njegovi smrti v pravico do pietete svojcev s strani javnosti samodejno upravičen. Zagotovo ima dedič pravico poskrbeti za ohranjanje dobrega imena pokojnega, ne more pa jamčiti, kadar gre za absolutno javno osebo par excellence, preprečiti ohranjanja spomina nanjo.