Odločba, ki jo tožnica izpodbija s tožbo v tej zadevi, je bila z novo odločbo prvostopenjskega organa z dne 28. 8. 2024 v celoti odpravljena. Odprava odločbe pa pomeni, da je vzpostavljeno pravno stanje, kot da odločba, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu, sploh ne bi bila izdana, torej pravno stanje, kakršno je bilo pred njeno izdajo. Posledično tožnica v predmetni zadevi ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, v katerem zasleduje odpravo oziroma spremembo izpodbijane odločbe, ki pa je sedaj ni več. Posledično si tožnica z vloženo tožbo ne more več popraviti svojega pravnega položaja.
Izpodbijana odločitev tožene stranke o uvedbi postopka temelji na prvem odstavku 210. člena ZUreP-3. Ta določba uvedbo postopka in izdajo sklepa veže le na popolnost zahteve upravičenca. V primeru zahteve za pridobitev pravice začasne uporabe mora ta, da šteje za popolno, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje 221. člen ZUreP-3, zlasti njegov peti odstavek. To pomeni, da organ po prejemu zahteve ne ugotavlja njene materialnopravne oz. vsebinske utemeljenosti, ampak le preveri, če ima vse zakonsko zahtevane formalne sestavine. Obstoj materialnopravnih pogojev za omejitev lastninske pravice s pravico začasne uporabe torej organ presoja šele po uvedbi postopka, tj. v ugotovitvenem postopku, na koncu katerega izda odločbo o omejitvi lastninske pravice s pravico začasne uporabe ali pa zahtevo zavrne (prim. 213. člen v zvezi devetim odstavkom 221. člena v zvezi z drugim odstavkom 220. člena ZUreP-3).
Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno navaja, da se ni spuščala v presojo premoženjskega stanja tožnika in tudi ni presojala vsebinskega pogoja za dodelitev BPP. Po oceni sodišča je dejansko stanje v tej zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti torej izpolnjen za vsako izdajo začasne odredbe, je torej verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Pri odločanju sodišče uporabi tudi pravila 214. člena in nasl. ZPP glede t.i. neprerekanih dejstev, ki v 2. odstavku istega člena določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.
Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.
Namen ZViS je, da se študentom oziroma kandidatom s posebnimi potrebami in s posebnim statusom med drugim zagotovi ugodnejša obravnava v izbirnem postopku v primeru omejitve vpisa. Zakonskega pooblastila iz četrtega odstavka 69.a člena ZViS zato ni mogoče razumeti in uporabiti na način, da bi se s podzakonskim predpisom lahko določali pogoji za vpis študentov s posebnimi potrebami oziroma posebnim statusom tako, da zanje to ne bi bilo (dejansko) ugodnejše (v primerjavi s študenti oziroma kandidati brez takšnega statusa). Določba tretjega odstavka 32. člena Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbo vpisa v visokem šolstvu, po kateri se posebni status ne upošteva v rednem, ampak šele v naknadnem izbirnem postopku, če se kandidat v rednem postopku ni nikamor uvrstil, presega v tretjem odstavku 69.a člena ZViS opredeljen zakonski okvir pooblastila iz četrtega odstavka tega člena in je tudi po vsebini nasprotna navedeni zakonski določbi in njenemu namenu, zato je po presoji sodišča pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).