Ne drži, da so razlogi izpodbijane odločbe nejasni. Tožnica se pri tem očitku sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v katerem toženka navaja, da je položaj Finančne uprave Republike Slovenije (pravilno Republike Slovenije) v postopkih po ZFPPIPP sicer načeloma izenačen s položajem ostalih upnikov, da pa ZFPPIPP specifično ureja položaj obveznosti iz naslova javnih obveznih dajatev ter v nadaljevanju citira nekatere določbe Pravilnika o postopku uveljavljanja terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo v postopkih zaradi insolventnosti. Res je, da ni jasno, zakaj je toženka navedene razloge vključila v obrazložitev izpodbijane odločbe, vendar je očitno, da z njimi ne utemeljuje svoje odločitve. Ta, kot že rečeno, temelji na presoji, da začeti postopek prisilne poravnave in njegove posledice ni relevanten za presojo izpolnjenosti pogojev za oprostitev plačila okoljske dajatve, ne pa na presoji, da bi tožnica te obveznosti lahko poravnala tudi še po začetku postopka prisilne poravnave. Dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, pa ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, temveč gre za ugovor zmotne uporabe materialnega prava.
Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.
Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
ZNP-1 določa obvezno sodelovanje izvedenca geodetske stroke v postopku določitve meje. Dejstvo je, da je dokaz z izvedencem potreben in nujen, da se postopek lahko konča in prav tožnica kot predlagateljica postopka ureditve meje je tista, ki bo morala založiti predujem za izvedenca. Če predlagatelj v roku ne založi odrejenega zneska, se šteje, da je predlog umaknil, če zakon ne določa drugače. V zadevi pa ostaja odprto vprašanje, kdaj konkretno se bo dokaz z izvedencem izvedel in kdaj bo sodišče naložilo plačilo predujma za izvedenca. Ne gre torej za vprašanje ali, pač pa kdaj. Od trenutka ko sodišče naloži plačilo predujma nastane za tožnico obveznost s finančnimi posledicami. In v tem trenutku je toženka dolžna preverjati, ali so izpolnjeni, poleg vsebinskih, tudi finančni pogoji za dodelitev BPP. Treba je namreč gledati tudi namen dodeljevanja BPP, ki je v tem, da se osebi, upoštevajoč njen socialni in materialni položaj, zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva. Zato je prav, da se pogoje za dodelitev BPP preverja takrat, ko nastane konkretna situacija, ki terja dodelitev BPP, ne pa da se BPP dodeljuje "na zalogo".
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Res je, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci Eurodac. Poleg tega iz njegovih izjav v upravnem postopku ni razvidno problematiziranje policijskega postopka v Republiki Hrvaški. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom EU pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni zatrjeval (in izkazal) drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Toženka je v izpodbijanem aktu pravilno opredelila, da obiskov upravičenca v priporu dne 1. 7. 2022, dne 6. 7. 2022 in dne 17. 7. 2022, skladno z uvodnim stavkom tar. št. 39 OT, ni moč šteti za samostojne storitve, ki bi jih bilo mogoče posebej priznati in obračunati, oziroma je strošek za te storitve vključen v strošek za opravo neposredno povezanih storitev, t.j. zagovor upravičenca in sestavo vlog.
Tožba, ki je bila od same vložitve neprimerna za obravnavo, je ostala neprimerna tudi po pozivu sodišča k popravi. Ker gre za pomanjkljivost tožbe, zaradi katere sodišče zadeve ne more obravnavati, saj se nanaša na bistveno sestavino tožbe, ki ne sme izostati (overjen podpis tožnika na tožbi v primeru dvoma v pristnost podpisa), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo kot nepopolno zavrglo.
Predpogoj za zavrženje tožnikove prošnje po 67. členu ZUP je, da bi toženka jasno in določno pozvala tožnika na odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Tega v obravnavani zadevi ni storila, saj ni določno navedla, s katerimi podatki iz drugega odstavka 32. člena ZBPP mora tožnik dopolniti svojo prošnjo.
Storitve carinskega posredovanja oziroma postopka preverjanja pošiljk v postopku carinjenja niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. Tožnica kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila, ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk. Zanje ni podlage niti v ZPSto-2 niti v predpisih EU, na katere se v tožbi sklicuje tožnica.
Gre za pomanjkljivost tožbe, zaradi katere sodišče zadeve ne more obravnavati, saj se nanaša na bistveno sestavino tožbe, ki ne sme izostati (overjen podpis tožnice na tožbi v primeru dvoma v pristnost podpisa), zato je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo kot nepopolno zavrglo.
Tudi okoliščina, da je bil tožnik v osebnem stečaju, kjer je bilo odločeno o odpustu obveznosti, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, saj na terjatve, ki se izterjujejo v predmetni zadevi, odpust ne učinkuje.