Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.
Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.
Za pravilno pravno kvalifikacijo prejemka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je potrebno ugotoviti, da gre za prejemek, ki je rezultat aktivnosti davčnega zavezanca s ciljem povečanja njegovega premoženja. Ugotoviti je tudi potrebno, da ne gre, za katero izmed vrst dohodka iz 1 do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Sledi presoja, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1 do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele po navedeni presoji, pa bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoča obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije tožnikovih spornih prejemkov izplačanih s strani Fundacije v letu 2019 ter tudi ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo spornih dveh prejemkov. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka. Posledično tudi ni ugotovil "sui generis" dohodka oz. prejemka, ki bi omogočil uporabo obdavčitve na uporabljeni pravni podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Tožnik je svoj dolg, ki je bil predmet prvotne odločbe z dne 28. 7. 2011, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe še preden je 1. 1. 2017 začela veljati sprememba zakona (ZDavP-2J) in z njo višja obrestna mera. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo (višje) obrestne mere, ki je veljala v času ponovnega odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave poseženo v tožnikova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo.
Z izpodbijanim sklepom je toženka (le) razveljavila javni razpis, z njim pa ni posegla v sklepe, s katerimi je bilo vlogam tožnikov ugodeno in jim dodeljena sredstva. Ti sklepi z izpodbijanim sklepom niso bili odpravljeni ali razveljavljeni. Izpodbijani sklep zato ne spreminja pravnega položaja tožnikov. Prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji izpodbijanega sklepa je torej ostala pravna situacija tožnikov nespremenjena. Posledično zato izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka tožnika v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP pozvati na odpravo pomanjkljivosti vloge z dne 27.12.2023 in sicer na način, da bi tožnika pozvalo, naj dostavi podpisano vlogo in mu v ta namen postaviti rok za odpravo pomanjkljivosti, česar pa ni storila.
Dejansko stanje, pomembno za odločitev glede morebitne utemeljenosti prošnje za BPP, je po oceni sodišča zaradi neuporabe 67. člena ZUP, kar predstavlja kršitev pravil postopka, ostalo nepopolno ugotovljeno, kar nujno vpliva na zakonitost odločitve tožene stranke. Posledično je utemeljena tožbena navedba, da v tem delu izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Zaradi preteklega "družinskega" nasilja, kamor spadajo tudi dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, bivšega partnerja v državi izvora nad prosilko za mednarodno zaščito, je lahko ta prosilka pripadnica določene družbene skupine v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma določila četrte alineje prvega odstavka in petega odstavka 27. člena ZMZ-1. Tovrstne "osebne težave" kot to zmotno opredeljuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, so torej lahko razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1.
V primerih, ko obstaja nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta (npr. moža, partnerja ali drugega nedržavnega subjekta) iz razlogov, povezanih z enim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, je vzročna zveza vzpostavljena ne glede na to, ali je odsotnost državne zaščite povezana z Ženevsko konvencijo ali ne. Po drugi strani pa je vzročna zveza vzpostavljena tudi, če nevarnost preganjanja s strani nedržavnega subjekta ni povezana z razlogom iz Ženevske konvencije, vendar nesposobnost ali nepripravljenost države, da nudi zaščito, temelji na enem od razlogov iz Ženevske konvencije.
Kadar gre za prosilca, ki je v postopku odstranitve, a je družinski član prosilke, katere tožbi je sodišče ugodilo in zadevo v zvezi z njeno prošnjo za mednarodno zaščito vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje zaradi nezakonite odločitve tožene stranke, je potrebno upoštevati pravni institut družinskega življenja med zakoncema.
Sestavni del odločbe o vrnitvi po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) mora biti tudi imenovanje konkretne države, kamor mora zavrnjeni prosilec oditi oziroma bo odstranjen.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je predvideno odvajanje odpadnih in meteornih voda na nepremičnine prvega tožnika. Tak predviden poseg na nepremičnine prvega tožnika pa bi bil brez njegovega soglasja dopusten le, če bi imel obstoječi jarek, ki teče po njegovi nepremičnini, javnopravni status, ki bi po svoji vsebini tak poseg dopuščal.