Tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).
Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena.
Tožnica sama ne prereka ugotovitve, da preko oddaljenega dostopa dostopa do programa "Alarm" in spremlja dogajanje na lokacijah, kar pomeni, da dejansko na programu "Alarm" stalno spremlja dogajanje oziroma stanje na varovanih lokacijah in dejansko izvaja naloge operaterja VNC. S tem posredno potrjuje ugotovitve inšpekcijskega postopka glede izvajanja nalog operaterja VNC. Okoliščina, da tožnica svojega ravnanja ne vidi kot izvajanje nalog operaterja VNC, ne spremeni dejstva, da te naloge dejansko izvaja, saj oddaljen dostop do programa "Alarm" po presoji sodišča omogoča nemoteno opravljanje dela na enak način kot to zagotavlja upravljanje z VNC.
Iz druge povedi tretjega odstavka 11. člena ZZasV-1 je jasno razvidno, da mora biti sodelovanje drugega imetnika licence razvidno iz pogodbe ali dodatka k pogodbi. Glede na nesporno ugotovitev, da tožnica nima licence za izvajanje storitev VNC, bi zato morala v vseh pogodbah oziroma dodatkih k pogodbam navesti, da pri opravljanju zasebnega varovanja sodeluje tudi drug imetnik licence (pogodbeni partner).
Z naročniki lahko tožnica sklene dodatke k pogodbi, ki, če bodo urejali le seznanitev naročnikov s sodelovanjem pogodbenega partnerja pri upravljanju z VNC, ne bi smeli predstavljati takega obsega dodatnega dela, da ga tožnica ne bi mogla izvesti v določenem ji roku. Pri tem ne gre pozabiti, da je obveznost navedbe imetnika posamezne licence, ki sodeluje pri varovanju, v javnem interesu
Predpostavka, da torej pristojni organ odredi prosilcu ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce, je obstoj razloga - konkretnega neustreznega dejanja prosilca, ki je take teže in intenzitete, da je treba zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda nujno poseči po tem ukrepu. Če pa prosilec dejanja zanika in trdi, da ni šlo za očitano neustrezno ravnanje, potem mora upravni akt vsebovati razloge o tem, kaj konkretno se je zgodilo, kako je organ ugotovil dejansko stanje, katere dokaze je izvedel oz. zakaj so njegove ugotovitve drugačne od trditev prosilca in sklepno dokazno oceno o določenih dejstvih.
Tožnik je imel na podlagi veljavno vročenega poziva že tekom upravnega postopka možnost podati trditve v tej smeri in obrazložiti svoje stališče. Stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), zato tožnik s temi trditvami, podanimi šele v upravnem sporu, ne more uspeti.
Tožnik torej pozivu organa za BPP za dopolnitev vloge za brezplačno pravno pomoč ni sledil in dopolnil vloge za brezplačno pravno pomoč niti mu ni ugovarjal. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tako ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje, zaradi česar jo je organ za BPP na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP utemeljeno zavrgel.