ZIL-1 člen 6, 107, 107/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2. Pravilnik o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (2006) člen 7, 8. Madridski aranžma o mednarodnem registriranju znamk člen 9.
blagovna znamka - mednarodna blagovna znamka - imetništvo znamke - spor o imetništvu znamke - prenos blagovne znamke - vpis spremembe v register znamk - vpis prenosa pravice na novega imetnika - položaj stranskega udeleženca - kršitev pravil postopka
Postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnici sporen vpis v registru WIPO, je tekel na zahtevo stranke z interesom. Tožnici v tem postopku nista imeli lastnosti stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morali ta položaj imeti.
Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice.
ZIL-1 člen 68, 68/1, 68/2, 68/5. ZUP člen 106, 106/3.
patent - veljavnost patenta - zamuda roka - zahteva za vrnitev v prejšnje stanje - standard skrbnega ravnanja
Sodišče se ne strinja s tožbenim razlogovanjem, da je epidemija COVID-19 (že sama po sebi) predstavljala višjo silo, zaradi katere je treba šteti, da pooblaščenec tožnika ni zamudil subjektivnega roka za vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Ravnanje zastopnikov – strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, mora biti na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tako je treba presojati tudi ravnanje pooblaščenca tožnika v zvezi z zamudo roka za vložitev zahteve (predloga) za vrnitev v prejšnje stanje.
ZIL-1 člen 6, 107. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2. ZUP člen 43. Pravilnik o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (2006) člen 7, 8. Madridski aranžma o mednarodnem registriranju znamk člen 9.
mednarodna znamka - imetništvo znamke - spor o imetništvu znamke - kršitev pravil postopka
Sodišče je ugotovilo, da je postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnico sporen vpis v registru WIPO, tekel na zahtevo A. Tožnica v tem postopku ni imela lastnosti stranke, na zahevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morala kot oseba, ki je bila v mednarodnem registru urada WIPO vpisana kot imetnik pravic, imeti položaj stranskega udeleženca po 43. členu ZUP. Sprememba vpisa imetnika znamke, po katerem kot imetnica znamke ni več vpisana tožnica temveč A., namreč pomeni spremembo tožničinega pravnega položaja. S tem je zato izkazana njena neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.
Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice.
ZASP člen 105, 105/1, 106. ZKUASP člen 9, 9/1, 9/1-4, 7, 7/3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske pravice - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - stranska udeležba
Med strankami ni sporno, da je tožnik imetnik pravice na glasbenih delih, ustvarjenih za nadaljevanko ... . Kabelska retransmisija teh avtorskih del, pa se po 4. točki prvega odstavka 9. člena ZKUASP obvezno kolektivno upravlja ne glede na to ali gre za izkoriščanje pravice iz 105. ali iz 106. člena ZKUASP. Glede na citirano določilo tretjega odstavka 7. člena ZKUASP zato tožnik ne more imeti pravnega interesa za sodelovanje v postopku, saj je njegovo sodelovanje izrecno izključeno s tem, ko je upravljanje te pravice po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo. Slednje iz razloga, ker je primarna naloga kolektivnih organizacij olajšanje prometa z avtorskimi pravicami.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava
ZKUASP je upošteval „zatečeno stanje“, dejstvo, da so bila na prejšnjih pravnih podlagah že izdana dovoljenja kolektivnim organizacijam, ki po obsegu niso zavezovala kolektivnih organizacij k opravljanju vseh nalog, kot jih sedaj našteva 16. člen ZKUASP. Zato je toženka pravilno razlagala materialne določbe ZKUASP in ugotovila, da očitna kršitev materialnega prava ni podana, ker je Društvu A. izdano dovoljenje v zahtevanem obsegu, kot izhaja iz izreka. Drugače, torej kogentnost izdaje dovoljenja enotno za zbiranje in delitev upravičenim imetnikom ne izhaja tudi iz sodne prakse, vezane na ZKUASP.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
Prvostopenjski organ je v zadevi odločal na podlagi uradnih podatkov, med drugim na podlagi odločbe AT420000805482014, izdane imetnici odločbe, družbi B., GmbH iz Avstrije, ki ščiti pravice intelektualne lastnine (blagovna znamka "C."). Na njeni podlagi je bil podan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal carinskemu organu, da predmetno blago zaseže. Carinski organi so na podlagi določbe 14. člena Uredbe 608/2013 dolžni hitrega ravnanja in sicer morajo med drugim takoj po sprejemu zahteve poslati pristojnim organom držav članic odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi imetnika pravice intelektualne lastnine za ukrepanje carinskih organov ali odločbo o drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je bil na podlagi odločbe imetnice pravice intelektualne lastnine AT420000508482014, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, dolžan hitro ukrepati. Družba B., GmbH iz Avstrije pa je tudi v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). V pravdnem postopku bo Okrožno sodišče v Ljubljani ugotavljalo, ali je kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C.") tudi dejansko podana ali ne in ali je obravnavano blago res originalno, kot to zatrjuje tožnik.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
Prvostopenjski organ je v zadevi odločal na podlagi uradnih podatkov, med drugim na podlagi odločbe AT420000805482014, izdane imetnici odločbe, družbi B., GmbH iz Avstrije, ki ščiti pravice inintelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). Že z izdajo odločbe AT420000805482014 je bil izkazan sum kršitve pravic intelektualne lastnine, ki je nalagal, da carinski organ zaseže predmetno blago. Carinski organi so na podlagi določbe 14. člena Uredbe dolžni hitrega ravnanja in sicer morajo med drugim takoj po sprejemu zahteve poslati pristojnim organom držav članic odločbo, s katero se je ugodilo zahtevi imetnika pravice intelektualne lastnine za ukrepanje carinskih organov ali odločbo o drugačni odločitvi. Prvostopenjski organ je bil na podlagi odločbe imetnice pravice intelektualne lastnine AT420000508482014, ki jo je izdal pristojni avstrijski organ, dolžan hitro ukrepati. Družba B., GmbH iz Avstrije pa je tudi v predpisanem roku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na ugotovitev kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C."). V pravdnem postopku bo Okrožno sodišče v Ljubljani ugotavljalo, ali je kršitev pravic intelektualne lastnine (blagovne znamke "C.") tudi dejansko podana ali ne in ali je obravnavano blago res originalno, kot to zatrjuje tožnik.
patent - veljavnost patenta - prenehanje veljavnosti patenta - plačilo pristojbine za patent - nadaljevanje postopka po zamudi - končan postopek
Postopek pridobitve patenta, v okviru katerega se lahko vloži zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi, se je začel z vložitvijo zahteve za podelitev patenta in se je zaradi neplačila pristojbine zaključil z odločbo toženke o prenehanju veljavnosti patenta z dne 9. 5. 2016, zoper katero prijavitelj tudi ni vložil tožbe in je postala pravnomočna. Prijavitelj je zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi naknadnega roka za plačilo pristojbine za 4. leto vložil šele 15. 6. 2016, po vročitvi odločbe o prenehanju veljavnosti patenta, ko so pravice iz patenta že ugasnile in se je postopek pridobitve pravic že zaključil. Uporaba instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 zato v konkretnem primeru ni dovoljena, ker je bila vložena po zaključenem postopku pridobitve pravic pred organom.
Sodišče se pridružuje uvodnemu delu obrazložitve izpodbijane odločbe, da se opisnost znaka ocenjuje glede na prijavljeno blago/storitve ter glede na razumevanje relevantne javnosti ali potrošnikov zadevnega blaga oziroma storitev, pri čemer zadošča, da znak vzpostavi neposredno in konretno povezavo s prijavljenim blagom. In kot je zapisala toženka, načeloma velja, da je relevanten potrošnik oseba, ki je razumno obveščena, pozorna in pazljiva. Sodišče pritrjuje tožniku, da lahko prepoved registracije dejansko velja samo za tiste izraze, ki lahko služijo običajni uporabi s stališča potrošnika bodisi neposredno bodisi s sklicevanjem na eno od njihovih bistvenih značilnosti blaga, kakršno je blago, za katero se zahteva registracija (tako SEU v zadevi C-383/99, Baby-Dry, točka 39), za kar po mnenju tožnika v tem primeru ne gre, upoštevajoč izraz hyper v povezavi z ostalimi besedami v besedni zvezi, predvsem z besedo fiber. Kot pa tudi izhaja iz zgoraj navedene sodbe, je pri tem pomembno zaznavanje relevantnega potrošnika besed oziroma besedne zveze glede na prijavljeno blago oziroma ali je izraz primeren, da lahko govorimo o razlikovalnem karakterju besedne kombinacije, ki omogoča njeno registracijo kot znamke (točka 40). Po oceni sodišča za takšno neprimerno oziroma nenavadno kombinacijo ne gre, upoštevajoč, da lahko izraz hyper povežemo z zmogljivostjo stroja/ev, zato tudi ne gre za tako sintaktično nenavadno kombinacijo, da bi lahko govorili o razlikovalnem učinku le-te.
ZIL-1 člen 43, 44, 44/1. ZBan-2 člen 6, 30, 30/1, 30/3.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znamkama - podobnost znakov - celovita presoja
Beseda „activa“ ne pomeni „biti aktiven, temveč je različica zapisa „aktiva“. Črka „k“ je v slogu angleških besed zamenjana s „c“. Pomen besede pa se ohrani in sicer je sinonim za premoženje. Znaka se po pomenski vsebini povsem ujemata, upoštevna javnost ga bo brez dvoma razumela kot premoženje.
Bistven je celostni vtis znakov, (tudi) z upoštevanjem njihovih razlikovalnih ter prevladujočih prvin in ne zgolj pomenski vidik. Na splošno, besedni del sestavljenega znaka res ni nujno prevladujoč, toda v obravnavanih znakih je: stilizirana črka „A“ oziroma elipsa iz treh krivulj pred daljšo odebeljeno besedo, nimata takega značaja, da bi tvorili poglavitni del znakov; besedni del je ključen tudi po glasovni in pomenski primerjavi. Kar pa se tiče zmanjšane razlikovalnosti pomena besede „activa“, ne gre prezreti, da ima del znamke lahko šibkejši razlikovalni učinek, vendar to ne vodi do (avtomatičnega) sklepa, da ne more biti prevladujoč oziroma da ga je treba zanemariti. Tožena stranka je razložila, da imajo v sestavljenem znaku figurativni deli manjšo težo. Predhodna znamka je beseda z izrazito stilizirano prvo črko; poznejša znamka vsebuje (od figurativnega dela) daljši odebeljeni izraz. Povprečni potrošnik pa, kot povedano, zazna znak kot celoto; ne ukvarja se s posameznimi detajli. V obravnavanem primeru, ju bo dojel kot „aktiva“, kar pomeni premoženje.
Besedni znak „COLOR AKTIV“ kot celota ne presega pomena, ki ga ima ta izraz, to je živahna, aktivna, dejavna barva. V povezavi s proizvodi, za katere je Urad zavrnil varstvo s položaja slovenskega povprečnega potrošnika, je opisen. Navedbe tožeče stranke o tem, da je tožena stranka spregledala pomen „color aktiv“ oziroma mu pripisala napačnega, ne držijo. Nasprotno, tožena stranka je ocenila celotni vtis znaka, preučila je zaznavanje znaka kot celote s strani povprečnega potrošnika prijavljenega blaga. Ravno slednji bi znak „COLOR AKTIV“ za izdelke, namenjene ohranjanju ali doseganju čistoče perila, posode ali gospodinjstva, zaznal kot ključno lastnost oziroma značilnost proizvoda: čistilo, pri katerem se barve ohranijo (se ne poškodujejo, ne obledijo). V tej luči zadevni znak služi za opis bistvene lastnosti prijavljenih izdelkov.
Povprečnemu potrošniku ni treba narediti nadaljnjih miselnih korakov, kot trdi tožeča stranka. Izraz takoj prepozna kot odraz opisane osnovne lastnosti čistil in ga neposredno poveže z njimi. Kot tak pa mora ostati v prosti uporabi in si ga ne sme lastiti podjetje, ki ga je prijavilo kot znamko. Ne gre prezreti, da se na trgu čistilnih sredstev že uporablja. Določena podjetja jih že označujejo s tem izrazom oziroma njegovim delom.
Ali se znak lahko registrira kot znamka, torej ali izpolnjuje pravila točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 obsega oceno: ali (1) je enak ali podoben predhodni znamki, ali (2) so blago ali storitve, na katere se nanašajo znak in znamka, enaki ali podobni in ali (3) zaradi tega obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prehodno znamko. Primerjava znakov je presoja njihove vidne, slušne in pomenske podobnosti, predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavin (dominantnih delov), pri čemer je odločilna celostna zaznava znamk pri povprečnem potrošniku.
Urad ni opravil primerjave znakov v okviru opisanih smernic. Umanjkala je celovita presoja podobnosti znakov. Ta obsega razčlenjeno vidno, slušno in pomensko primerjavo, presojo razlikovalnih in prevladujočih delov v očeh povprečnega potrošnika blaga in storitev. Slednjega Urad ni opredelil. Povedano drugače, ni določil upoštevne javnosti in ni z njenega vidika presodil vidne, zvočne in pomenske podobnosti znakov. Medtem, ko je povprečni potrošnik pravni standard in izostanek njegove opredelitve pomeni kršitev materialnega prava, pa je presoja podobnosti znakov vprašanje dejanskega stanja. Zaradi nepravilne uporabe točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, Urad ni ugotovil odločilnih dejstev, sodišče pa izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti (4. in 2. točka prvega odstavka v zvezi s 3. točko 64. člena ZUS-1).
ZUP člen 11, 154, 154/1, 237, 237/2, 237/2-7. ZKUASP člen 13, 14, 14/4.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del - načelo kontradiktornosti - zloraba procesnih pravic
Postopanje tožnice, ki je bila stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja, vprašanja razdelitve dejavnosti kolektivnega upravljanja pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom, ni izpostavila kot problematičnega oziroma da gre po njenem mnenju za nezakonito odločanje, čeprav je imela možnost izjave v zadevi (in je tudi neformalno sodelovala z ostalimi udeleženkami v postopku z namenom, da se Društvu A. dovoljenje izda in je sklenila z njimi Sporazum o članstvu v Društvo A., kar vse ni sporno), in ki ga šele v tožbi uveljavlja v okviru kršitev nedoločnosti in neizvršljivosti izreka odločbe, predstavlja nepošteno uporabo procesnih pravic po ZUP (11. člen). Če je ravnanje stranke v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic, pa v takem primeru stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva. Zato sodišče izven navedenega ne odgovarja na nadaljnje ugovore, ki jih tožnica v zvezi z istim prej izpostavljenim vprašanjem nekritično in neodmerjeno kopiči ter navezuje na ugovor o nedoločnosti in neizvršljivosti izreka, in sicer o nemožnosti preizkusa odločbe, o njeni ničnosti, kršitvi materialnega prava, in sicer določb 4., 13., 14., 16., 30., 34., 41. in 46. člena ZKUASP, kršitvi načela „ne bis in idem“ ter 6. člena EKČP in 2., 22., 23. in 158. člena Ustave.
Ni dvoma, da 101. člen ZIL-1 opredeljuje krog upravičenih oseb za vložitev ugovora. Mednje ne sodi zastavni upnik (zastavne pravice na znamki). To potrjuje tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, I Up 299/2005 z dne 25. 2. 2008, kjer je slednje zapisalo, da daje ZIL-1 pravico vložiti ugovor le imetnikom prejšnjih znamk in nekaterih drugih pravic. Poleg tega je tudi v citirani sodbi med ostalim pojasnilo, da lahko relativne razloge za zavrnitev znamke v ugovornem postopku uveljavlja le imetnik prejšnje znamke.
Argument tožeče stranke, da je aktivna legitimacija za izbrisno tožbo širša kot za izpodbijanje znamke v postopku registracije, nima teže. Gre namreč za različne oblike pravnega varstva. Golo dejstvo, da se relativni razlogi za zavrnitev znamke nanašajo na položaj imetnika predhodne znamke, tega ne spremeni. Pri tem ni mogoče govoriti o „restriktivni“ razlagi 101. člena ZIL-1, kot zmotno trdi tožeča stranka, saj so upravičenci taksativno našteti. To pa širjenja obsega upravičenih vlagateljev ugovora ne dopušča.
prenos blagovne znamke - pogoji za prenos - vpis spremembe v register znamk - soglasje za vpis v sodni register - blagovna znamka
Pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) ima zgolj sama sodna odločba, ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja.
Iz besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke.
Ker toženka odloča po stanju na dan izdaje odločbe, bi bilo soglasje za prenos na novega imetnika lahko podlaga za vpis spremembe le pod pogojem, da ga noben zakoniti zastopnik družbe v času do odločanja toženke o vpisu spremembe v register ne bi umaknil.
Vpis spremembe imetnika v register ni konstitutiven.
ZIL-1 člen 76, 76/1, 105, 105/1, 106, 106/6, 107, 107/3, 108, 108/4. Pravilnik o registrih prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilu o prednostni pravici (2001) člen 10. ZIZ člen 163, 277, 277/1. ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/3.
register znamk - vpis spremembe v register znamk - vpis prenosa pravice na novega imetnika - prepoved razpolaganja - pravni učinek vpisa v register - stečaj - stečajni upravitelj
Sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja.
Sodišče poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika znamke nima konstitutivnega učinka, pa organ z izvedbo vpisa ne odloči o tem, da je (z njegovim vpisom) prišlo do prenosa znamke, ampak na podlagi listine iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 zgolj vnese spremembo imetnika v register.
Sodišče soglaša s toženko, da zastavni upnik ni ena izmed oseb, ki ima pravico vložiti ugovor zoper registracijo znamke, zato je bilo posledično v skladu s sedmim odstavkom 101. člena ZIL-1 treba šteti, da tožnikov ugovor ni bil vložen.
ZIL-1 nima posebnih določb o vodenju ugotovitvenega postopka, zato je organ dolžan uporabljati določbe ZUP.
V izjasnitvi je tožnik predlagal dokaze, s katerimi je izpodbijal ugotovitve urada, da prijavljene znamke ni mogoče registrirati in s katerimi je utemeljeval nasprotno, zadostno distinktivnost prijavljene znamke, torej nepodanost razlogov po določbah točk b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Urad RS za intelektualno lastnino bi se do predlaganih dokazov moral opredeliti in jih vsebinsko presoditi, pa se ni.
ZKUASP člen 53, 54. ZUS-1 člen 5, 5/4, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje avtorskim sorodnih pravic - tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov - status tožnika v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Če tožnik ni imel zahtevanega procesnega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora po 17. členu ZUS-1. Izpodbijana odločba je bila izdana v upravnem postopku na podlagi spora med strankama, ki sta v tem postopku stranki z interesom, katerih legitimacija kot aktivne in pasivne stranke v tem postopku je utemeljena na ZKUASP, v tem postopku pa bi tožnik lahko sodeloval kot stranski udeleženec v primeru izkazanega interesa kot določa 43. člen ZUP. Zoper odločitev o zavrnitvi sodelovanja v tem postopku bi tožnik lahko vložil tožbo v upravnem sporu, kolikor pa je ni, njegova neaktivnost ne more biti podlaga za izpodbijanje odločbe na drugih temeljih, ki pa v obravnavanem primeru tudi ni ustrezna podlaga (četrti odstavek 5 člena ZUS-1).
ZKUASP člen 9, 9/1, 9/1-3, 31. ZASP člen 37. ZUP člen 210, 210/3, 279.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - izdaja dovoljenja za kolektivno upravljanje - ničnost odločbe - ničnostni razlogi
Učinkovanja Dovoljenja ne ovira dejstvo, da tiste kolektivne organizacije, katerim se sredstva delijo, niso navedene v njegovem izreku. Društvo A. je namreč dolžno deliti sredstva tistim kolektivnim organizacijam, ki se v času vsakokratne delitve izkažejo z ustreznimi dovoljenji za delitev in upoštevaje delilni ključ, ki je določen že v 31. členu ZKUASP, zaradi česar ni treba, da bi bilo kaj od tega navedeno v izreku Dovoljenja.
Tožnik ne zatrjuje, da je uradna oseba vedoma proti svoji volji izdala Dovoljenje, ampak trdi, da je izdala takšno odločbo, kot jo je želela izdati, pri tem pa je bil prevaran tožnik in da se je pritisk, naj sodeluje pri izdaji dovoljenja društvu A. v izogib morebitnim problemom pri njegovem poslovanju, s strani uradnih oseb vršil nanj, torej na tožnika.