Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotenem delovnem mestu. Če pa delavec v času opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta na svojem delovnem mestu doseže in/ali preseže izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, pa poleg plačnega razreda, ki ga je že dosegel, prejme še en plačni razred iz naslova plačila za opravljeno višje vrednoteno delo.
Predlagatelja zatrjujeta mejo na podlagi močnejše pravice, to je s priposestvovanjem spornega dela, označenega s številkami 1, 3 in 5, tudi po svojih pravnih prednikih vse od leta 1938 dalje. Zato sta bila dolžna na podlagi vsakokrat veljavnih predpisov, ki so se glede na različna časovna obdobja lahko razlikovali, dokazati pogoje priposestvovanja, to je (i) dobroverno (ii) posest (iii) skozi celotno priposestvovalno dobo.
Sodišče prve stopnje je na ugotovitev, da je tožnik odpotoval iz kraja bivanja, zmotno uporabilo materialno pravo s presojo, da ne gre za takšno kršitev režima bolniškega staleža, ki bi predstavljala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika je zakonsko določen razlog iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in kot takšen (ob izpolnjenih drugih zakonskih zahtevah za zakonito odpoved) utemeljen (drugače kot pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Ker je prišlo do prenosa podjetja, v katerem je bila zaposlena tožnica, na toženko, je po samem zakonu prišlo do spremembe delodajalca v razmerju do tožnice - dotedanjo delodajalko je po samem zakonu nadomestila toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženki, zaradi česar je bil nov dogovor o poskusnem delu tožnice pri toženki nezakonit, posledično toženka ni imela podlage za ocenjevanje tožničinega (poskusnega) dela in ji ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela.
Po določbi 142. člena DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, s katerimi je družinsko povezan in nanje osebno navezan, razen če je to v nasprotju s koristjo otroka, ter da se šteje, da je taka oseba tudi predlagateljica, torej babica mladoletnih otrok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre pri stikih otroka s starimi starši za samostojno pravico otroka, ki je neodvisna od pravice do stikov s starši in pogojena le z otrokovimi koristmi.
Ko sta torej ugotovitveni in dajatveni zahtevek postavljena istočasno, se za vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi njegove prejudicialnosti vrednost spornega predmeta ne določi, pa četudi učinki ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja sežejo preko konkretnega spornega zahtevka, ki je že zapadel.
Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče identifikacijske podatke predlagatelja in njegovih družinskih članov potrebuje in so obvezna vsebina. Če predlog teh podatkov ne vsebuje, sodišče s takim predlogom ravna v skladu s pravili o nepopolnih vlogah.
Upnik je bil poplačan za znesek kupnine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja. Ker pa so bili stroški izvršitelja že plačani neposredno izvršitelju, jih dolžniku v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti, temveč jih je možno le odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, saj bodo potencialno lahko del odločanja o obračunu (poplačilu) terjatve.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Če je VSRS dotedanjo sodno prakso zgolj nadgradilo, pri čemer od odločilnega stališča ni odstopilo, kot je to bilo v sklepu II Ips 55/2024 glede sodbe II Ips 8/2022, ne gre za novo pravno kvalifikacijo, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba in izdana sodba v obravnavani zadevi ne predstavlja sodbe presenečenja.
VSRS je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 pojasnilo, da prvi odstavek 24. člena ZVPot vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot).
Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik ekonomist in bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegovo izobrazbo, funkcije in intelektualne sposobnosti ter v zvezi s tem podvomiti v verodostojnost njegove izpovedbe. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pojasnilna dolžnost banke ni drugačna, četudi bi imel potrošnik višji nivo strokovnega znanja, temveč je vezana na pravni standard povprečno preudarnega in razumnega potrošnika, pri čemer je SEU sprejelo stališče, ki ga pritožbeno sodišče v okviru skladne razlage sprejema, da navedeno velja celo v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo sklepa.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da bi sporna kreditna pogodba lahko ostala tudi brez valutne klavzule, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti.
Cilj, da se prepreči nastanek škode zaradi preplačila kredita oziroma nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov po nični kreditni pogodbi, je namreč mogoče doseči že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe kot milejšim sredstvom, ki je bilo sicer z začasno odredbo tudi uveljavljeno.
Glede na vsebino tako vloženega predloga za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za njegovo meritorno obravnavo, saj zadeva ne predstavlja socialnega spora v smislu 7. člena ZDSS‑1. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odločiti o stvarni pristojnosti glede navedenega dela predloga (19. in 23. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijanih odločb toženca. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega obstoja terjatve, ki v tem primeru predstavlja ugotovitev, da pri tožniku invalidnost ni podana.
Če dolžnik med postopkom prejme prejemek, ki sicer sodi v stečajno maso (ne gre za prejemek iz 101. člena ZIZ), vendar seštevek njegovih mesečnih prejemkov ne doseže 76 odstotkov minimalne plače, je potrebno upoštevati omejitve, določene v 102. členu ZIZ.
Osnovna predpostavka za fizično delitev je, da je takšna delitev dejansko in pravno možna. Stvar je deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost niti se ne uniči njen osnovni namen. Deljivost se presoja tudi po tem, ali je stvar mogoče razdeliti v skladu s solastninskimi deleži solastnikov, da torej vsak solastnik prejme del stvari, hkrati pa potrebna izplačila razlike v vrednosti prejetih delov niso pretirana in nesorazmerna. Pravno je delitev nemogoča, če predpis prepoveduje delitev stvari, ki je sicer fizično deljiva.
Stališče sodišča prve stopnje, da so upravna in gradbena dovoljenja pogoj za vpis v kataster nepremičnin, ni pravilno. Pritožba pravilno opozarja, da niti 110. člen SPZ niti 30. člen ZVEtL-1, kot pogoja za etažiranje ne določata obstoja gradbenega dovoljenja, pač pa se v tem postopku ugotavljajo le bistveni stvarnopravni elementi glede nepremičnine. Sedaj veljavni ZKN v 3. odstavku 95. člena izrecno določa, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije. To pomeni, da sodišče v postopku delitve solastnine lahko odloči o spremembi solastnine v etažno lastnino brez ustreznega gradbenega ali kakšnega drugega upravnega dovoljenja (če je to potrebno pridobiti) in to ne pomeni legalizacije gradnje, če v tem sodnem postopku upravna dovoljenja še niso pridobljena.
Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, je v skladu s 5. odstavkom 67. členom SPZ potrebno soglasje vseh solastnikov. Tudi v sodni praksi se je oblikovalo stališče, da je fizična delitev, pri kateri so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.
Ponovno priznanje nagrade za študij spisa (sedaj že tretjič), pri čemer je bila izvedenki istočasno priznana tudi nagrada za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja, kot pravilno opozarja pritožba, ni utemeljeno. Večkratno ukvarjanje izvedenca z določeno zadevo v okviru pisne izdelave izvedenskega mnenja, njegove pisne dopolnitve in ustnega podajanja na naroku za glavno obravnavo samo po sebi ne daje podlage za večkratno odmero nagrade za študij spisa. Izvedenka pa v svojem zahtevku za plačilo posebej tudi ni obrazložila, zakaj naj bi bila do tega sedaj ponovno upravičena.
Namen ustnega zaslišanja ni, da bi izvedenec neposredno na zaslišanju opravljal konkretne analize in sestavljal preračune. Slednje je običajno prepuščeno pisnemu izvidu oziroma mnenju.
Pri izpodbijani odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je z uveljavitvijo in začetkom uporabe ZJU-1 v novem sedmem odstavku 23. člena določen način, po katerem javni uslužbenec uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja (po določbah drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 26. člena tega zakona). S tem je določena obligatornost notranje poti s pritožbo na komisijo za pritožbe tudi za čiste denarne terjatve, s čimer je izključena uporaba splošne določbe četrtega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih.
Sodišče prve stopnje je o dolžničinem predlogu za odlog izvršbe odločilo ne da bi upniku poprej omogočilo, da se o s strani dolžnice podanih dejstvih in dokazih izjavi že v postopku na prvi stopnji. S tem je upniku kršilo pravico do izjave. Tehtanje med človekovimi oziroma ustavnimi pravicami v t. i. "horizontalnih" razmerjih oziroma v razmerju prirejenih subjektov je treba opraviti z metodo praktične konkordance.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti opisa kaznivega dejanja izhajalo iz prestrogega standarda konkretizacije.
Pri tem opis kaznivega dejanja ni namenjen dokazovanju posameznih dejstev ali odpravljanju vseh morebitnih dvomov o poteku dogodka, temveč mora omogočiti presojo, ali iz zatrjevanih dejstev izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zahteva po nadaljnji konkretizaciji okoliščin, ki sodijo v dokazni postopek, zato presega namen predhodnega materialnega preizkusa obtožnega predloga.