KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028807
KZ-1 člen 297, 297/1. ZKP člen 340, 340/4, 148. ZJRM-1 člen 20.
kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - zahteva za izločitev dokazov - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - hišna preiskava - prostovoljna izročitev stvari policiji - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 4. 2. 2013 med drugim podal predlog za izločitev listin in dokazni predlog, kar je storil v pisni obliki (l. št. 155 do 159), sodišče prve stopnje pa o tej zahtevi in predlogu na tej glavni obravnavi ni odločilo, pač pa je o zahtevi za izločitev listin odločilo šele s sodbo, torej tedaj, ko je odločilo o glavni stvari, s tem pa storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki upoštevajoč dejstvo, da pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v postopku zasega zvezka modre barve obdolženi C. N. niso bile storjene take kršitve postopka, ki bi imele za posledico ugotovitev, da gre za nedovoljen dokaz, se okoliščina, da je sodišče prve stopnje o izločitvi listin odločilo na način, kot je to že bilo obrazloženo, ne pokaže kot absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
Pritožba ima sicer prav, da je tudi o zasegu predmeta potrebno sestaviti zapisnik in ne le izdati potrdilo o zasegu, kot je bilo to storjeno v obravnavani zadevi, vendar prezre, je v tej zadevi bila izdana odredba za hišno preiskavo, in da je obdolžena C. N. sama, ko je bila seznanjena z namenom oprave hišne preiskave, izročila policistu predmet, modri zvezek, ki so ga policisti želeli zaseči pri opravi hišne preiskave.
Ravnanje obdolžencev, opisano v prvostopnem krivdnem izreku pa zajema tudi ravnanje obdolžencev na sestanku z dne 2. 3. 2012, na katerem so skupno sestavili govor in oblikovali zahteve po takojšnji izselitvi Ciganov iz vasi in jih utemeljili s strahom, da se bo zaradi njihove naselitve v vasi kaj zgodilo, te zahteve pa je na sestanku dne 7. 3. 2012 prebrala obdolžena C. N.
Iz dokaznega postopka je jasno povzet objektivni del kaznivega dejanja, in sicer, da so obdolženci sestavili zapisnik po svojih zahtevah, izposlovali sestanek dne 7. 3. 2012, na katerega so bili na njihovo zahtevo povabljeni predstavniki občin Č. in S., KS Č., CSD Č., PP Č., Upravne enote, Osnovne šole ter predstavniki medijev V., D. in B., da so na sestanku dne 7. 3. 2012 vsi obdolženci s strani C. N. prebrano izjavo vzeli za svojo, saj so jo predhodno tudi skupno oblikovali, na sestanku pa enotno zagovarjali njeno vsebino, pri čemer je obdolženi V. S. še dodatno zaničevalno vprašal: „kaj za te podgane ni strupa, da se ne bi toliko množili“. Vse to je bilo uperjeno zoper narodnostno in etično pripadnost priseljene romske družine in storjeno na način, ki lahko ogroža javni red in mir. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v ravnanju obdolžencev, torej tudi obdolženega V. S., zaznati vse zakonske znake očitanega jim kaznivega dejanja. Obdolženci so jih udejanili zavestno in hote, saj so pri svojih izjavah vztrajali kljub opozorilom policista, da ima njihovo ravnanje zakonske znake kaznivega dejanja.
Tožeča stranka dokaznega predloga ni utemeljevala v smislu dokazovanja, da je tožena stranka patentirano rešitev tudi uporabljala v proizvodnji. Res je sicer, da je tožeča stranka v prvem odstavku prve pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2012 pri utemeljitvi dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič navedla, da priči lahko izpovesta „o slednjih okoliščinah prenosa patentiranega izuma v uporabo tožeči stranki“. Očitno nejasnost v tako podanem dokaznem predlogu je prvostopenjsko sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva razčiščevalo na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2014 s pozivom na konkretizacijo obdobja kršitve in z opredelitvijo dokazov v zvezi s kršitvijo s strani tožene stranke. Tožeča stranka je v tem smislu določno opredelila, da kršitev s strani tožene stranke dokazuje s fotografijo v prilogi spisa A8 do A9, z zaslišanjem detektiva in zaslišanjem zakonitega zastopnika. Tudi ob dodatnem pozivu sodnice je tožena stranka izrecno vztrajala, da kršitev patenta dokazuje z navedenimi tremi dokaznimi predlogi.
zahteva za sodno varstvo – dovoljenost pritožbe – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Nesprejemanje storilčevega zagovora in navajanje prekrškovnega organa v pritožbi, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje kršitelja ter da so policisti naredili vse, da bi takoj po prometni nesreči prišli v kontakt s kršiteljem in z njim opravili postopek, predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pritožba ni dovoljena.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost - soprispevek - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik (živilski delavec) je spornega dne čistil stroj - polžasti transporter. Stroj je ustavil, da bi iz njega odstranil večje koščke mesa. Ko je s čiščenjem s strgalom končal, je stroj vklopil in pod odprtino, ki je cca 5 cm od tal, podstavil smetišnico, na katero je padlo veliko odpadnega mesa. Ker je bila polna, jo je hotel odmakniti, pri čemer je rahlo počepnil, takrat pa mu je zdrsnilo, tako da je z roko segel v stroj in spirala v stroju mu je zgrabila desni kazalec in ga poškodovala. Stroj bi se moral ob odprti loputi sam ustaviti, vendar se ni. Stroj je omogočal nenadzorovan kontakt z notranjostjo, kjer so rotirajoče kovinske lopute poškodovale tožnika, zato je nevarna stvar.
Tožnik je odstopil od predpisanega načina čiščenja stroja, ki poteka tako, da se preostale delce iz stroja spira na tla, ko je stroj v mirujočem stanju in se jih nato počisti s tal. Ta odstop pa kljub zdrsu tožnika ne bi povzročil takšnih posledic, če bi senzorji pravilno delovali in bi se stroj ob odprti loputi ustavil. Ker je tožnik pod loputo podstavil smetišnico in je s tem odstopil od navodil za čiščenje stroja, je k nastanku škode soprispeval v deležu 30 %.
Glede na razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvide osebnega pregleda, pri tožnici niso ugotovljene zdravstvene spremembe oziroma tolikšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo njeno razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
plača - obveznost plačila - izostanek stranke z naroka - zaslišanje pravdnih strank
Zaslišanje toženca je bilo predvideno na naroku, ki se ga toženec ni udeležil, niti ni izkazal razlogov, ki omogočajo preložitev naroka in s tem preložitev izvedbe predvidenega pravdnega dejanja. Toženec bi moral pravočasno poskrbeti za ustrezno opravičilo, ki bi dokazovalo, da je z naroka upravičeno odsoten. Ker takšnega opravičila ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je podan razlog iz 2. odst. 258. čl. ZPP (druga stranka se ne odzove sodnemu vabilu) in je zaslišalo samo tožnico.
Toženec tožnici ni obračunaval plače v dogovorjeni višini, kakršna izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, niti sorazmernega dela regresa za letni dopust niti stroškov v zvezi z delom niti dodatkov za delo ob nedeljah in praznikih ter za nočno delo. Zato tožnica od toženca utemeljeno zahteva plačilo vtoževanih zneskov.
stroški postopka – odmera nagrade odvetniku – tarif. št. 3100 ZOdvT – nastanek terjatve za plačilo stroškov – pobot terjatev
Za odmero nagrade za postopek po tarifni štev. 3100 ZOdvT je ključno, ali je odvetnik v postopku opravljal naloge, za katere ta tarifa predvideva, da mu gre nagrada, to je ali je prejemal sodna pisanja, ali jih je pregledoval, ali je pripravljal kakšna gradiva, ali je s stranko opravljal posvete, ji dajal nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada za postopek torej ne zajema le nagrade za sestavo pripravljalne vloge, kot to napačno tolmači pritožba.
Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo, s katero so ti pravdni stroški ugotovljeni, to je odmerjeni. Ker so bili prvemu tožencu stroški odmerjeni po začetku stečajnega postopka, ob začetku slednjega niso bili izpolnjeni pogoji o pobotu terjatev po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).
ZPIZ-1 člen 13, 22, 23, 23/3, 25, 34, 34/1, 34/1-7. ZMEPIZ člen 46, 47, 49. ZUP člen URS člen 158.
lastnost zavarovanca - naknadno ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja - zavarovalno razmerje – status zavarovanca – sprememba statusa zavarovanca - starševstvo - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje
Na podlagi pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri delodajalcu nezakonito prenehalo delovno razmerje) bi se za sporno obdobje ugotavljala lastnost zavarovanca, če tožnica ne bi bila že v tem obdobju prijavljena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje) in na podlagi 3. odstavka 23. člena ZPIZ-1 (starševstvo). Gre za pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je imelo za tožnico ves čas zavarovanja vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na določbe ZUP, ki se je uporabljal v skladu z 249. členom ZPIZ-1, dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. URS v svojem 158. členu zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij. Po tej določbi je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na priznanje lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za sporno obdobje ni utemeljen.
navadno sosporništvo – zamudna sodba – nesklepčna tožba – pristop k dolgu
Materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, da pristopnik ne more zahtevati vračilo tistega, kar je izpolnil na podlagi pristopa k dolgu, saj je izpolnjeval svojo obveznost, je povsem pravilno. Ker iz takšne tožbene podlage, kot je bila podana, ni mogla izhajati takšna pravna posledica, kot je bila oblikovana v tožbenem zahtevku, je prvostopno sodišče pravilno postopalo, da je zavrnilo zahtevek kot neutemeljen, ne da bi tožečo stranko pozivalo na odpravo nesklepčnosti.
odpravnina - plačilo odpravnine – odpoklic člana uprave – ponudba druge ustrezne zaposlitve
Prvotni tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas, za katerega je bil imenovan na funkcijo člana uprave tožene stranke. V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da prvotni tožnik ni upravičen do odpravnine v primeru odpoklica oz. razrešitve pred potekom mandata, če mu hkrati ne preneha delovno razmerje in se mu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za člana uprave ponudi nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Tožniku je bila po odpoklicu ponujena nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožmosti, zato tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ni utemeljen.
upokojitev - starostna pokojnina - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju - odpravnina
Odpravnine iz 2. odstavka 246. člena ZUJF ni možno enačiti z odpravninami, ki delavcu pripadajo po drugih predpisih. Gre za posebno ureditev. Ker sta tožniku (visokošolskemu učitelju) s sklepom, izdanim na podlagi določbe 2. odstavka 246. člena ZUJF, prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imel sklenjeni s toženo stranko, je upravičen do odpravnine v višini zadnjih dveh mesečnih plač, izplačanih na podlagi obeh pogodb, to je pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas 8 ur na teden ter pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo za 8 ur na teden.
ZJU člen 24, 24/1, 24/5, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3, 150, 150/2, 152a. ZDSS-1 člen 42. ZDR-1 člen 200, 200/3. URS člen 23.
premestitev - obrazložitev sklepa o premestitvi
Navedba v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je bila premestitev zaradi delovnih potreb izvedena v skladu z 147, 149., 150. in 152.a členom ZJU, ker je predstojnik ocenil, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa, ne zadošča za ugotovitev, da je podan zakoniti razlog premestitve. Taka navedba pomeni le prepis zakonske določbe, ne pa navajanje konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi s premestitvijo tožnika lahko bilo zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Zato je izpodbijani sklep o premestitvi nezakonit.
Določbo prvega odstavka 158. člena ZPP je mogoče uporabiti le ob ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, če do tega pride takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V predmetni zadevi tožeča stranka tožbe ni umaknila, temveč je predlagala, da sodišče o tožbenem zahtevku odloči brez glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo, ker je presodilo, da zanjo ni več pravne koristi. Ta del izreka sklepa je pravnomočen, saj tožeča stranka zoper tovrstno odločitev ni vložila pritožbe. Zato je glede stroškovnega dela zahtevka potrebno šteti, da v predmetnem sporu ni uspela.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - mirovanje pravice do denarnega nadomestila in pravice do plačila prispevkov do upokojitve - zmožnost za delo
Tožnik v času prejemanja denarnega nadomestila ni bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, zato ni upravičen do mirovanja pravice do denarnega nadomestila in uveljavitve pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke.
dejansko stanje prekrška – vožnja po prednostni cesti
Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da ima voznik, ki vozi po prednostni cesti, prednost pred vozili na cestah, ki to cesto križajo in ga dejstvo, da prednostna cesta poteka v ovinku v katerem je eden ali več krakov stranskih cest (križišče) ne zavezuje, da bi moral posebej nakazati, da bo še naprej vozil po prednostni cesti, torej, da ne namerava spreminjati voznega pasu oziroma da ne namerava zapeljati na nobeno od stranskih cest.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 260. ZPIZ-1 člen 12, 249.
starostna pokojnina - ponovna odmera - obnova postopka - izredno pravno sredstvo - zavrženje zahteve
V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP-a mora zavod v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, novo zahtevo zavreči. Takšno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Zato je bila v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zahteva za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, ob upoštevanju vajeništva in vojaškega roka, iz formalnih razlogov zakonito zavržena.
ZPP člen 110, 110/2, 270, 270/1, 270/1-15. ZNP člen 37.
postopek za delitev solastnega premoženja – priprave za glavno obravnavo – postavitev izvedenca – rok za plačilo predujma – prekluzivni rok
Odločitev, ali bo na predlog stranke (udeleženca) postavilo izvedenca, kakšen predujem bo naložilo predlagatelju ter kakšen rok mu bo dalo za njegovo plačilo, je zgolj in samo v domeni sodišča. Da gre za (procesne) odločitve, ki sodijo zgolj v pristojnost sodišča, jasno nakazuje tudi določba 15. točke 1. odstavka 270. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP). Morebitna praksa nekaterih sodnikov, da se o teh okoliščinah s strankami pogovarjajo, tega dejstva ne more spremeniti.
Višina nagrade, ki gre za izdelano mnenje posameznemu cenilcu (izvedencu), angažiranemu v določeni sodni zadevi, je povsem odvisna od konkretnih (relevantnih) okoliščin takšne zadeve, to je od njene kompleksnosti kot tudi od narave nalog, ki so v tem okviru izvedencu naložene. Glede na to variirata tako višina nagrade kot tudi višina zanjo zahtevanega predujma. Zato ni moč govoriti o kakršnikoli „standardni“ (običajni) višini nagrade. Hkrati pa „golo“ sklicevanje na posamičen sklep o nagradi, izdan v drugi civilni zadevi, ne more biti zadosti prepričljiv argument. Predlagatelji namreč v tem oziru niso podali nobenih navedb v zvezi z okoliščinami zadeve (v kateri je bil sklep izdan), ki so bile odločilne za odmero višine nagrade in ki bi kakorkoli kazale na primerljivost s predmetno zadevo.
Čeprav se lahko rok, ki ga določi sodišče za plačilo predujma, na predlog prizadete osebe, če so za to upravičeni razlogi, podaljša, je to po svojem bistvu še vedno prekluziven rok.
ZDR člen 42, 126. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini člen 7, 7/3.
plača - obveznost plačila - plačilo razlike plače - javni uslužbenci - delo v tujini
Do vtoževanega prikrajšanja pri plači je prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da najmanj enkrat letno uskladi preglednico indeksov življenjskih stroškov, ki se upoštevajo pri izračunu pripadajoče plače javnega uslužbenca, ki delo opravlja v tujini (tretji odstavek 7. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini). Zaradi takšne opustitve je bil tožnik prikrajšan pri plači, saj je bila ta obračunana ob upoštevanju nižjih (neusklajenih) indeksov življenjskih stroškov. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.
Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana, ker v nasprotju s svojo obveznostjo iz Uredbe ni spremenila preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožnikova plača v spornem obdobju obračunana in izplačana na podlagi nespremenjenega indeksa življenjskih stroškov.
Škoda, ki je tožniku nastala v višini premalo izplačane plače za sporno obdobje, je neposredna posledica tega, da Vlada ni sprejela spremembe preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožniku plača obračunana in izplačala v nižjem znesku, kot bi mu šla, če bi Vlada izpolnila v tretjem odstavku 7. člena Uredbe določeno obveznost, da to stori. Zato je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - delovni invalid III. kategorije
Invalidnost I. kategorije je pri zavarovancu podana, če gre pri njem za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da zaradi njih ni več zmožen za pridobitno delo oz. nima več preostale delovne zmožnosti (60. člen ZPIZ-1). Takšno zdravstveno stanje pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni bilo ugotovljeno, zato tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.