Tožnici nista vložili tožbe zoper dokončni upravni akt, zato ni procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom, kot je le-ta določena v 63. členu ZDSS-1. Posledično je potrebno tožbo na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavreči.
invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti, torej ni pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter posledično niti pogojev za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine.
Ker je toženka s pritožbo lahko izpodbijala le zanjo neuspešni obsodilni del sodbe ter posledično odločitev o pravdnih stroških se v skladu s petim odstavkom 18. člena ZST-1 vzame kot podlaga za plačilo sodne takse za pritožbo le vrednost izpodbijanega dela.
ZPIZ-1 člen 122, 407. ZPIZ člen 312. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (1974) člen 27. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (1970) člen 45, 46. Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (1970) člen 4.
pokojninska osnova - izračun - nadure - starostna pokojnina - vdovska pokojnina - delo preko polnega delovnega časa – poseben delovni pogoj
Tožnici je bila z odločbo toženke priznana pravica do vdovske pokojnine. V skladu s 122. členom ZPIZ-1 se vdovska pokojnina odmeri od starostne ali invalidske pokojnine, ki bi jo zavarovanec pridobil ob smrti, oziroma od pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti. Ker je bilo glede odmere in višine starostne pokojnine umrlega uživalca pravic že pravnomočno odločeno, je toženka pravilno štela, da dela, ki jih je zavarovanec opravljal v spornem obdobju, niso imela značaja posebnega delovnega pogoja, zato tudi plače, prejete za nadurno delo, ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in posledično tudi ne pri višini vdovske pokojnine.
Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih. Ni odločilno, ali so bili prispevki plačani, bistvena je ugotovitev, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljano skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in se je štelo kot poseben delovni pogoj.
Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro zaradi izgube levega stopala z neprimernim krnom po poglavju VII A točka 6c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Na podlagi 40 % telesne okvare zaradi bolezni tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 144. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1. ZDSS-1 člen 82. ZPP člen 339, 339/1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bistvena kršitev določb postopka - izdaja novega upravnega akta
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka (v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo) v predsodnem postopku nepravilno upoštevala odločbo ZPIZ. Zato je dokončno odločbo odpravilo in toženi stranki zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Sodišč prve stopnje bi sicer lahko samo razčistilo sporno vprašanje, vendar se je odločilo, da bo o tem vprašanju najprej odločala tožena stranka. ZDSS-1 v 82. členu sodišču daje možnost, da izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo niti izkazalo, da bi v primeru, če bi samo odločalo o vprašanju začasne nezmožnosti za delo, to bilo povezano z dolgotrajnim postopkom ali z nesorazmernimi težavami. Vendar pa gre v primeru takega ravnanja zgolj za vprašanje, ali je podana relativna kršitev določb postopka, kar pa mora stranka izrecno uveljavljati in skladno s prvim odstavkom 339. člena ZPP tudi zatrjevati, da bi takšno ravnanje lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnica pa v tej smeri v pritožbi ne navaja ničesar.
Pokojninska oziroma zavarovalna doba je bila predmet ugotavljanja v postopku odmere sorazmernega dela starostne pokojnine. Ta je bila tožniku odmerjena z odločbo toženca, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena z dokončno odločbo. O pokojnini in pokojninski dobi je bilo tako odločeno v drugem in ne v sedaj obravnavanem postopku in tudi ne z dokončno odločbo, ki je predmet presoje v tem postopku. V skladu s 63. členom ZDSS-1 se v obravnavanem socialnem sporu lahko presoja zgolj sporna dokončna odločba toženca, in sicer v obsegu kot je bilo z njo odločeno, to je glede pravic iz invalidskega zavarovanja. Za tožbo v delu, s katerim tožnik uveljavlja, da se mu zavarovalna doba, dopolnjena v spornem času, šteje v slovensko zavarovalno dobo, zato ni podana procesna predpostavka za sodno varstvo po 63. členu ZDSS-1 in je tožbo v tem delu potrebno zavreči.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080886
ZASP člen 5, 5/1, 146, 158, 158/1, 158/2, 168. ZPP člen 212, 214, 214/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13. ZDDV-1 člen 3, 3/1. OZ člen 165, 299, 299/2.
avtorsko pravo - avtorska pravica - uporaba avtorskih del - predvajanje glasbe v trgovinah - zanikanje dejstev - dokazno breme - zakonske zamudne obresti - dolžnost sklepanja pogodb - povrnitev škode in civilna kazen - zapadlost odškodninske terjatve - kdaj zapade odškodninska obveznost - plačilo DDV
Avtorska dela so varovana z avtorsko materialno pravico. K avtorskim delom spadajo tudi glasbena dela.
Stranka navede razloge za svoje zanikanje, če poveže zanikanje z drugimi dejstvi ali ga kako drugače utemelji.
Deliktni zahtevek zapade v trenutku nastanka škode. Ta je nastala s predvajanjem glasbe. Zamuda je nastala, ko je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 100, 100/2. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
V konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo tožnico možno primerjati s kakšnim drugim delavcem, ki je ohranil zaposlitev, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 37, 37/1, 37/2. ZPIZ-1 člen 67.
starostna pokojnina - sporazum z Bosno - tujec - seštevanje dob - tretja država
Tožniku je bila invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BiH priznana pred uveljavitvijo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, zato je potrebno uporabiti določbo 37. člena tega Sporazuma, ki v 1. odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojen nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma (1. 7. 2008) z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi 2. odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma, ostane dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo Sporazuma z BiH).
Toženka je glede priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločila in ugotovila, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma, tj. na dan 1. 7. 2008, ne izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je tako ostala dajatev, tudi za slovensko zavarovalno dobo, še naprej obveznost bosansko-hercegovskega pokojninskega zavoda, kakor to določa 2. odstavek 37. člena Sporazuma. Zato tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BiH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
ZDR-1 člen 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1, 98. ObrZ člen 6, 6/1. KPVIZ člen 39, 43. ZPDZC-1 člen 12, 12/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - uporaba kriterijev - delodajalec - ravnatelj
Program razreševanja presežnih delavcev ni nezakonit zaradi tega, ker ga je sprejel ravnatelj tožene stranke (srednje poklicne šole) in ne svet zavoda tožene stranke. ZDR-1 v 98. členu določa, da je delodajalec tisti, ki je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. To določbo je potrebno povezati z določbo 1. odstavka 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba, če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica tuje družbe ali druga organizacija. Zakoniti zastopnik tožene stranke je njen ravnatelj, zato je bil ta pristojen tako za sprejem programa razreševanja presežnih delavcev, kot tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.
Javni uslužbenec, ki je v določenem koledarskem letu opravljal delo najmanj šest mesecev, se oceni ne glede na to, ali je delal polni ali krajši delovni čas. Ker je tožnica v spornem letu delo opravljala več kot 6 mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti, in sicer ne glede na to, da je tožnica določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega.
DEDNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072228
SPZ člen 11, 11/1.
zapuščinski postopek - načelo dispozitivnosti - dodatni sklep o dedovanju – domneva lastninske pravice - vpis v zemljiško knjigo
Med dedinjama ni sporno, da garaža v garažni hiši na parc. št. 220/1, k.o. X., sodi v zapuščino po pokojnem (čeprav nepremičnina ni vpisana na njegovo ime). Gre za razpolaganje s premoženjsko pravico, ki je izrazito dispozitivne narave. Zato ni ovire za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, pri čemer se bo lastninska pravica v korist dedinj(e) vknjižila šele po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja na zapustnika.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 398, 405. ZPIZ-2 člen 390, 390/2.
starostna pokojnina - sprememba pokojninske zakonodaje - dodana doba
Tožnica bi ob uporabi določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe.
V kolikor se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1.
Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012, torej v trajanju, ki je enako dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana doba. ZPIZ-2 posebnih izjem glede dodane dobe ni predvidel, saj nima več določb v zvezi z dodano dobo. V kolikor bi tožnica do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012, izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, bi se zanjo uporabljal predpis, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2, glede na to, da je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začela pred uveljavitvijo ZPIZ-2, kakor to določa prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2.
Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti I. kategorije in tudi ne invalidnosti II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let.
obročno plačilo sodnih taks – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – sprememba premoženjskega stanja
Tožnik, ki bi bil takso dolžan plačati v času, ko je sodišče o obročnem plačilu takse odločilo, se ne more uspešno sklicevati na spremenjeno premoženjsko stanje. Z odlaganjem plačila je tožnik riziko spremenjene pridobitne sposobnosti prevzel na svoje breme.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 217, 217/1, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 354, 354/1. ZFPPIPP člen 301, 301/1, 301/3.
zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stečaj - prekinitev postopka - rok za odgovor na tožbo
Pred iztekom 30-dnevnega roka, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, je bil zoper toženo stranko začet stečajni postopek. V skladu s 4. točko 1. odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Prekinitev postopka pa ima v skladu s 1. odstavkom 217. člena ZPP za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Tako je z začetkom stečajnega postopka prenehal teči tudi 30-dnevni rok, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo. V konkretnem primeru pa se rok, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, še ni iztekel. Zato je izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
V 2. alineji 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 94. člena ZPIZ-1 je določeno, da se v primerih iz 2. alineje 1. odstavka tega člena nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Po 76. členu ZPIZ-1 se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu istega zakona, kar pomeni upoštevanje celotne delovne dobe, dopolnjene do dneva invalidske upokojitve. Vendar je potrebno kot lex specialis v odnosu na 76. člen ZPIZ-1 upoštevati, določilo 3. odstavka 94. člena ZPIZ-1, po kateri je kratkoročno denarno dajatev v primeru obstoja preostale delovne zmožnosti, mogoče delovno dobo upoštevati le do dneva nastanka invalidnosti in ne tudi po tem datumu. Zato delovna doba tožnika, dopolnjena po dnevu nastanka invalidnosti, pri odmeri nadomestila za invalidnost ne more biti upoštevna.
Za šolsko leto 2012/2013 tožena stranka za izplačilo dodatka za bivanje ni imela pravne podlage zahtevati od štipendistov potrdila o začasnem prebivališču. ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij namreč niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno.
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom ZŠtip pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je ta pogoj dokazala. Izobražuje se zunaj kraja stalnega prebivališča, v kraju izobraževanja na dan začetka študijskega leta pa je tudi dejansko bivala, čeprav s tem dnem še ni imela prijavljenega začasnega prebivališča. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pa lahko pomeni zgolj prekršek (po Zakonu o prijavi prebivališča), ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
Tožnik je s pripravljalno vlogo sodišču sporočil, da nima več interesa za nadaljevanje postopka in da predlaga, da sodišče odloči brez glavne obravnave le še o stroških postopka. Tožnik ni izrecno umaknil tožbe, zato ni izkazan dejanski stan za povrnitev stroškov postopka po 158. členu ZPP.
Če tožeča stranka zaradi okoliščin, nastalih tekom pravde, izgubi pravni interes za nadaljevanje postopka in je zato potrebno tožbo zavreči, to z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni njen neuspeh (154/1 čl. ZPP).