USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066625
URS člen 125, 156. ZUstS člen 23, 23/1. ZP-1 člen 48, 48-4, 66, 66/3, 156, 156-1. ZCes-1 člen 5, 5/1, 123a. ZJC-B člen 19.
obstoj prekrška - prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste - varstvo javnega interesa - obstoječe javne ceste - omejitev lastninske pravice - poseben postopek razlastitve - neustavni občinski odlok - postopek za oceno ustavnosti - ustavnost in zakonitost podzakonskih aktov - hitri postopek - zahteva za sodno varstvo - pravica do pritožbe - oškodovanec
Vrhovno sodišče je v jedru sodbe IV Ips 4/2014, ki je bila izdana 8. 5. 2014, zapisalo, da so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice, ter bodo prekrškovni organi in sodišča v konkretnih postopkih morali ugotavljati obstoj te predpostavke, saj je le v primeru dejanskega teka postopka po 19. členu ZJC-B mogoče uporabiti 5. člen v zvezi s 123.a členom Zces-1. V obravnavani zadevi (ki jo je sodišče reševalo pred sodbo Vrhovnega sodišča), pa ta vidik ni bil upoštevan in tako sodišče ni ugotavljalo, ali je občina izvajala kak postopek za pridobitev nepremičnin.
odlog izvršbe - težko nadomestljiva škoda - realizacija izvršbe
Po določbi 1. odstavka 71. člena ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Pri tem se „nenadomestljiva škoda“ ne nanaša na samo realizacijo izvršbe, temveč predvsem na razliko v škodi, ki bi jo dolžnik utrpel s takojšnjo izvršbo glede na škodo, ki bi jo utrpel s kasnejšo izvršbo.
narok za glavno obravnavo - vabilo na narok za glavno obravnavo – opravičilo – zamuda – zaključena glavna obravnava - nove navedbe – spor majhne vrednosti
Na zapisniku o naroku je sicer res napravljen uradni zaznamek z ugotovitvijo, da je ob 12.05 pristopil zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar pa slednje na pravilnost postopanja prvostopenjskega sodišča, ki je narok opravilo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke, ni imelo vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč do trenutka, ko je zakoniti zastopnik pristopil, glavno obravnavo že zaključilo.
kasko zavarovanje - izključitev zavarovalnega kritja - splošni pogoji - razpravno načelo - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - spor majhne vrednosti
Zaradi v pravdnem postopku uveljavljenega razpravnega načela je v tem postopku sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank, ki predstavlja okvir prvostopnega raziskovanja dejanskega stanja. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja(1). V teoriji in praksi je sporno, ali sme sodišče po uradni dolžnosti upoštevati tudi dejstva, ki se odkrijejo v dokaznem postopku. Bolj prepričljivo in utemeljeno je stališče, da sodišče teh dejstev ne sme upoštevati, če se stranka nanje izrecno ne sklicuje.
Ker je toženka pristopila že na razpisani in nepreklicani prvi pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo, pa čeprav sodišče prve stopnje tega ni izvedlo iz razlogov na strani tožeče stranke (s tem je bila varovana njena pravica navajanja dejstev), je upravičena do nagrade za narok, saj bi se na tem izvajali dokazi glede na to, da je na narok bila vabljena tudi priča, vendar zaradi ravnanja tožeče stranke ta narok v njeno korist ni bil opravljen.
URS člen 40. ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/2, 31, 33, 33/1, 42.
osebnostne pravice – mediji – pravica do popravka – pravica do objave popravka – žaljivost – procesne predpostavke za tožbo – zahteva za objavo popravka od odgovornega urednika – zavrženje tožbe
Dvomljiva pomenskost v tehtanju položajev obeh pravdnih strank ne more iti na račun prikrajšanja ustavne pravice do popravka oziroma ne more biti razlog za poseg vanjo z zavrnitvijo objave popravka.
Če tožeča stranka pred vložitvijo tožbe od odgovornega urednika ni zahtevala objave popravka, tožba ni dopustna. Omenjena zahteva namreč predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe.
Po citirani določbi ZPP je prvi primer privilegirane spremembe tožbe podan, če tožnik zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage zahteva drug predmet ali denarni znesek. Gre za spremembo tožbenega predloga ob pretežno nespremenjeni dejanski podlagi. Pretežno zato, ker je pogoj za takšno spremembo, da so se po vložitvi tožbe okoliščine toliko spremenile, da tožnik s prvotnim zahtevkom ne bi uspel (npr. ker izpolnitev pogodbe ni mogoča, zahteva tožnik vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je stvar, ki jo je tožnik zahteval s tožbo, uničena, zahteva denarno odškodnino, itd.).
Po oceni pritožbenega sodišča so izpolnjeni pogoji za dopustitev spremembe tožbe po prvem odstavku 185. člena ZPP. Po navedeni določbi lahko sodišče tudi v primeru, ko toženec spremembi tožbe nasprotuje, dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, „izkoristi“ že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065184
SPZ člen 118, 118/4, 118/4-1, 119, 119/6. SZ-1 člen 44, 44/3, 48, 48/2, 59. ZPP člen 191.
obvezen rezervni sklad – izterjava vplačil v rezervni sklad – aktivna legitimacija upravnika – zastopanje etažnih lastnikov – sosporni ki
Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na podlagi zakona ni aktivno legitimirana za izterjavo vplačila v rezervni sklad. Upravnik je zgolj zastopnik etažnih lastnikov, kar pomeni, da zakonska pooblastila izvaja v imenu in na račun etažnih lastnikov. Upravnik je resda dolžan etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu prispevka v rezervni sklad, pri čemer ima poziv lastnost verodostojne listine, a hkrati ni predpisano, da bi to lahko storil v svojem imenu. Pravilnosti gornjega stališča ne omaje niti določba 59. člena SZ-1, ki etažnim lastnikom nalaga, da upravniku redno izpolnjujejo vse obveznosti, saj tudi ta ne predstavlja ustrezne podlage za to, da bi upravnik plačilo lahko terjal v svojem imenu. Sredstva rezervnega sklada pripadajo etažnim lastnikom, s tem pa tudi upravičenje za njihovo izterjavo. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, tudi ne izhaja, da bi etažni lastniki takšna svoja upravičenja prenesli na tožečo stranko s pogodbo o upravljanju stavbe.
V primeru zavrženja ugovora tretjega ni podan zakonski pogoj za vložitev tožbenega zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ker tak sklep ne predstavlja pravnomočne odločitve o zavrnitvi ugovora.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je 7. 10. 2014 s sklepom U-I-85/14-13 ugotovilo, da je 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.
sprememba lastništva - sklep o izročitvi nepremičnine
Sprememba lastništva ni ovira za izdajo sklepa o izročitvi. Po drugem odstavku 170. člena ZIZ pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, po četrtem odstavku 87. člena ZZK-1 pa ima zaznamba izvršbe za posledico, da sklep o izročitvi nepremičnine kupcu in druga pravna dejanja, opravljena v izvršilnem postopku, učinkujejo proti zemljiškoknjižnemu lastniku in proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena po trenutku začetka učinkovanja zaznambe izvršbe.
Tožeča stranka je dopolnitvi tožbe priložila dokaze, vendar pa s predložitvijo dokazov ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ker torej tožeča stranka niti v dopolnitvi tožbe ni navedla dejstev, ki omogočajo individualizacijo zahtevka ter njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.
ZPP člen 8, 215, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-8, 458.
materialno dokazno breme – pravno relevantna dejstva – prosta dokazna ocena – metodološki napotek – zmotna ugotovitev dejanskega stanja – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Sodišče prve stopnje je (samo) o (ne)obstoju pobota (ne pa o verodostojnosti izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank, kot to zmotno izpostavlja pritožba) odločilo na podlagi pravila o materialnem dokaznem bremenu, ki neposredno oživi šele takrat, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva oziroma se prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev strank o pravno odločilnem dejstvu (non liquet).
Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (lahko tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar ta v obravnavanem sporu ni podana), če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej vestna in skrbna ter analitično sintetična), a vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili), pa bo podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ker nobena od navedenih kršitev v (tem) gospodarskem sporu majhne vrednosti ni upoštevna, pritožnica z opisanimi očitki ne more uspeti.
nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravnomočnost – spremenjene okoliščine
Kot (vsebinsko) nov predlog za odlog plačila sodne takse bi bilo mogoče obravnavati tožnikov predlog le, če bi navajal in izkazal spremenjene okoliščine od pravnomočne odločitve o prvotnem predlogu.
Ob izrecnem sklicevanju na okoliščine in dokaze, ki so bili že obravnavani in upoštevani ob odločanju o zaprošeni taksni oprostitvi (za isto taksno obveznost), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre zgolj za ponovni predlog o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno. Predlog za oprostitev plačila sodne takse namreč vsebuje (konzumira) tudi predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse.
neupravičena pridobitev – verzija – nadomestilo za uporabo tuje stvari – konkludentno ravnanje – načelo pacta sunt servanda – višina uporabnine – razpravno načelo – dokazi in izvajanje dokazov – dokazovanje z izvedencem – določitev odškodnine po prostem preudarku – prosti preudarek
Odločanje po prostem preudarku pride v poštev samo v primerih, ko se višina terjatve ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Stroški cenitve, ki ne bi dosegli niti glavnice (1.200,00 EUR), kaj šele obresti, ki se za del glavnice zahtevajo že od leta 2007 dalje, niso okoliščina, ki bi preprečevala dokazovanje višine zahtevka.
ZŠtip člen 3, 26, 30, 44. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij člen 5. ZPPreb člen 25.
Zoisova štipendija - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča - prijava začasnega prebivališča
Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju šolanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.
Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb UPB1, ki se kaznuje s predpisano globo, ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).
ZPIZ-1 člen 122, 407. ZPIZ člen 312. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (1974) člen 27. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (1970) člen 45, 46. Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (1970) člen 4.
pokojninska osnova - izračun - nadure - starostna pokojnina - vdovska pokojnina - delo preko polnega delovnega časa – poseben delovni pogoj
Tožnici je bila z odločbo toženke priznana pravica do vdovske pokojnine. V skladu s 122. členom ZPIZ-1 se vdovska pokojnina odmeri od starostne ali invalidske pokojnine, ki bi jo zavarovanec pridobil ob smrti, oziroma od pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti. Ker je bilo glede odmere in višine starostne pokojnine umrlega uživalca pravic že pravnomočno odločeno, je toženka pravilno štela, da dela, ki jih je zavarovanec opravljal v spornem obdobju, niso imela značaja posebnega delovnega pogoja, zato tudi plače, prejete za nadurno delo, ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in posledično tudi ne pri višini vdovske pokojnine.
Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih. Ni odločilno, ali so bili prispevki plačani, bistvena je ugotovitev, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljano skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in se je štelo kot poseben delovni pogoj.
Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro zaradi izgube levega stopala z neprimernim krnom po poglavju VII A točka 6c Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Na podlagi 40 % telesne okvare zaradi bolezni tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 144. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidnine. Zato tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi 50 % telesna okvara zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.
Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti I. kategorije in tudi ne invalidnosti II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let.