ZDR-1 člen 20, 20/1, 89, 89/1, 89/1-1, 98. ObrZ člen 6, 6/1. KPVIZ člen 39, 43. ZPDZC-1 člen 12, 12/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - uporaba kriterijev - delodajalec - ravnatelj
Program razreševanja presežnih delavcev ni nezakonit zaradi tega, ker ga je sprejel ravnatelj tožene stranke (srednje poklicne šole) in ne svet zavoda tožene stranke. ZDR-1 v 98. členu določa, da je delodajalec tisti, ki je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, če gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. To določbo je potrebno povezati z določbo 1. odstavka 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba, če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica tuje družbe ali druga organizacija. Zakoniti zastopnik tožene stranke je njen ravnatelj, zato je bil ta pristojen tako za sprejem programa razreševanja presežnih delavcev, kot tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.
Javni uslužbenec, ki je v določenem koledarskem letu opravljal delo najmanj šest mesecev, se oceni ne glede na to, ali je delal polni ali krajši delovni čas. Ker je tožnica v spornem letu delo opravljala več kot 6 mesecev, jo je bila tožena stranka dolžna oceniti, in sicer ne glede na to, da je tožnica določeno obdobje delala s krajšim delovnim časom od polnega.
DEDNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072228
SPZ člen 11, 11/1.
zapuščinski postopek - načelo dispozitivnosti - dodatni sklep o dedovanju – domneva lastninske pravice - vpis v zemljiško knjigo
Med dedinjama ni sporno, da garaža v garažni hiši na parc. št. 220/1, k.o. X., sodi v zapuščino po pokojnem (čeprav nepremičnina ni vpisana na njegovo ime). Gre za razpolaganje s premoženjsko pravico, ki je izrazito dispozitivne narave. Zato ni ovire za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, pri čemer se bo lastninska pravica v korist dedinj(e) vknjižila šele po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja na zapustnika.
zavrženje revizije - pooblaščenec - pooblastilo - novo pooblastilo
Upravičenje za vložitev izrednega pravnega sredstva mora odvetnik izkazati s predložitvijo novega pooblastila. Novo pooblastilo je tisto, ki izvira iz časa, ko je stranki že nastala pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva, torej iz časa po izdaji izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. V sporni zadevi novo pooblastilo ni bilo izdano, saj se je pooblaščenka sklicevala na pooblastilo, ki se je nanašalo na postopek pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem. Odvetnica tako ni imela pravilnega pooblastila za vložitev revizije, kar pomeni, da revizija ni dovoljena in jo je bilo potrebno že zaradi tega na podlagi drugega odstavka 374. člena zavreči.
Tožnica je po podpisu avtorske pogodbe z dne 2. 10. 2012 podala zahtevo za varstvo pravic po 204. členu ZDR, s katero je zahtevala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas. S tožbo z dne 17. 12. 2012 je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je v času, ko ji še ni potekla avtorska pogodba, ki je bila sklenjena za čas od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012. V tožbi in pred tem pri toženi stranki je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma ugotovitev, da ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Po 31. 12. 2012, ko stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, in tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi morala tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni zahtevala je tožbeni zahtevek za vrnitev na delo in priznanje obstoja delovnega razmerja po tem datumu (od 1. 1. 2013 dalje) neutemeljen.
invalidska pokojnina - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije invalidnosti) ni izkazana popolna izguba delovne zmožnosti, torej ni pogojev za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter posledično niti pogojev za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine.
ZDSS-1 člen 19. ZPP člen 72, 247. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/3, 66, 66/3.
invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izločitev izvedenca
Tožnik je po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja ugovarjal, da je v izvedenskem organu sodeloval profesor, ki je bil v predsodnem postopku član toženčeve invalidske komisije druge stopnje, kar vzbuja dvom o nepristranosti izvedenca. Tožnikov predlog za izločitev izvedenca je bil dan prepozno. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku pridobilo izvedensko mnenje istega organa. Tožnik in njegov pooblaščenec sta to izvedensko mnenje prejela in se najkasneje takrat seznanila s sestavo izvedenskega organa, vendar tožnik sestavi ni ugovarjal. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu predlogu, da izvedenski organ svoje mnenje dopolni. Sklicevanje tožnika, da ni mogel vedeti, da bo izvedenski organ podal dopolnilno mnenje v isti sestavi, ne more biti uspešno, saj dopolnitev izvedenskega mnenja vedno poda isti izvedenec, kakor ga je podal v prvotni obliki. Zato je tožnikov predlog za izločitev izvedenca v skladu s šestim odstavkom 72. člena v zvezi z 247. členom ZPP zakonito zavržen.
Iz mnenja izvedenskega organa izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in da je zmožen opravljati fizično nezahtevna dela. Pri njem ne gre za izgubljeno delovno zmožnost, saj je zmožen za določena dela z omejitvami. Tožnik je končal osnovno šolo in se nato priučil za monterja centralne kurjave, v okviru katerega lahko opravlja dela. V okviru teh del je opravljal tudi fizično nezahtevna dela, za katera je še sedaj sposoben, zato pa ne potrebuje poklicne rehabilitacije, ker gre za enostavna dela. Zato je podana tožnikova dejanska zmožnost dela v njegovem poklicu za druga dela. Tožnik je tako invalid III. kategorije invalidnosti, njegov zahtevek, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, pa ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 398, 405. ZPIZ-2 člen 390, 390/2.
starostna pokojnina - sprememba pokojninske zakonodaje - dodana doba
Tožnica bi ob uporabi določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe.
V kolikor se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1.
Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012, torej v trajanju, ki je enako dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana doba. ZPIZ-2 posebnih izjem glede dodane dobe ni predvidel, saj nima več določb v zvezi z dodano dobo. V kolikor bi tožnica do začetka veljavnosti ZPIZ-2, torej do 31. 12. 2012, izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, bi se zanjo uporabljal predpis, ki je veljal do uveljavitve ZPIZ-2, glede na to, da je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začela pred uveljavitvijo ZPIZ-2, kakor to določa prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 132, 132/1, 161, 161/1.
zamudna sodba - odpravnina ob upokojitvi - regres za letni dopust - sorazmerni del
Tožnica je bila pri sporni družbi kot delodajalcu prenosniku in toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku zaposlena 14 let, ko se je upokojila, zato je upravičena do odpravnine ob upokojitvi na podlagi 1. odstavka 132. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v RS za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.
Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Šentjur (1998). OZ člen 6, 8, 245.
javne obligacije - odvoz smeti - razmerje med izvajalcem komunalne dejavnosti in uporabnikom
Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na 37. člen Odloka in obveznost toženca za plačilo tega stroška gradi na njegovem napačnem ravnanju, saj jim ni sporočil spremembe prebivališča. Vendar zgolj to dejstvo še ne pomeni, da je toženec kljub odselitvi dolžan plačevati strošek ravnanja z odpadkom, saj je v skladu z določbo 38. člena Odloka bila dolžnost izvajalca, da si pridobi podatke iz razpoložljivih uradnih evidenc.
lastnost zavarovanca - obvezno zavarovanje - samozaposleni - trajanje obveznega zavarovanja samozaposlenih oseb - vpliv dohodkov po pridobitvi pravice do pokojnine na uživanje pokojnine - ponoven vstop v zavarovanje
Tožnica je bila v spornem obdobju v določeni družbi vpisana v poslovni register kot družbenica in hkrati pooblaščena za zastopanje zasebne družbe. Vpis družbeništva zasebne gospodarske družbe, s pooblastilom za zastopanje družbe, pomeni nastanek pravnega razmerja, za katero glede na načelno določbo 2. odst. 7. člena ZPIZ-1 ex lege nastane zavarovalno razmerje. Pravna podlaga je podana v 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšno zavarovalno razmerje glede na 1. alineo 33. člena ZPIZ-1 traja od dneva vpisa v register in se zaključi z izbrisom iz registra. Zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka ter na ugotovitev, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljen.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2, 75. ZPIZ-1 člen 249. ZUP člen 222, 222/4.
zavrženje tožbe - procesne predpostavke
Območna enota tožene stranke je prejela zahtevo za ugotovitev delovne dobe tožnika. O tej zahtevi toženka še ni odločila. Tožnik zato še ni bil prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta. Prav tako pa tudi ni prišlo do molka organa, kakor je za ta institut določeno v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Zato je tožnikova tožba (zaradi izdaje potrdila o pokojninski dobi v tujini) preuranjena in jo je potrebno zavreči (75. člen ZDSS-1).
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ člen 72. ZDSS-1 člen 81, 81/1.
vdovska pokojnina - zavrženje zahteve - pravnomočna odločba - nova zahteva
Tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila zavrnjena, zato se presoja le, ali sta se spremenila bodisi dejansko stanje bodisi pravna podlaga, na katero se zahteva opira. Le v tem primeru bi bilo tožničino novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine dopustno obravnavati po vsebini. Pravna podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine se ni spremenila, dejstvo, da je začel veljati sporazum med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo, ne pomeni spremenjenega pravnega stanja, saj se pogoji za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine še vedno presojajo po slovenskih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato je v predmetni zadevi kot pravno podlago treba upoštevati 72. člen ZPIZ.
Iz zahtevka za priznanje vdovske pokojnine izhaja, da je pritožnica na vprašanje, ali je nezmožna za delo, navedla, da pri njej nezmožnost za delo še ni podana. Tudi tekom sodnega postopka tožnica ni predložila nobene medicinske dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da je postala nesposobna za delo med trajanjem uživanja družinske pokojnine. Zato tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni bilo mogoče vsebinsko obravnavati in odločati, ali izpolnjuje pogoje za priznanje vdovske pokojnine.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 100, 100/2. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
V konkretnem primeru ni izkazano, da bi bilo tožnico možno primerjati s kakšnim drugim delavcem, ki je ohranil zaposlitev, saj je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta proizvodni delavec - ročno pakiranje, obenem pa ni bilo nobenega drugega delovnega mesta, ki bi ga bilo možno ponuditi tožnici ob upoštevanju njenih zdravstvenih omejitev. Zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker tožena stranka ni izkazala, kako je v primeru tožnice uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev.
Glede na ugotovljene zdravstvene težave in zdravstveno stanje, je pri tožnici prišlo do zmanjšane delovne zmožnosti. Podana je invalidnost III. kategorije. Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za pridobitno delo oziroma za izgubo delovne zmožnosti brez preostale delovne zmožnosti. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
ZDR člen 92, 109, 110, 110/1, 112, 112/1, 112/2, 112/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina - neplačevanje oz. zamujanje z izplačilom plače
Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 112. člena ZDR, saj mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku. Zato tožniku pripada odpravnina določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po 1. odst. 112. čl. ZDR in se ne ugotavlja posebej.
Ustava RS člen 29, 29/1-3. ZKP člen 340, 340/1-1, 358, 358-3, 371, 371/1-11, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih – pravice obrambe – pravica do zaslišanja obremenilnih prič – branje zapisnikov o izpovedbah prič – sprememba sodbe – oprostilna sodba
Sodišče prve stopnje je v odločilni meri oprlo obsodilno sodbo prav na izpovedbo priče I.H., sedaj Ha., katere pa ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi, ampak je ob uporabi določbe 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo njeno izpovedbo, ko je bila zaslišana v preiskavi. Pri zaslišanju te priče v preiskavi je bil navzoč samo zagovornik obtožene, medtem ko sami obtoženi taka možnost ni bila dana, saj, kot izhaja iz podatkov v spisu, obtožena o zaslišanju te priče v preiskavi sploh ni bila obveščena. Ker gre v tem primeru za ključno obremenilno pričo, katere izpovedba se ne ujema oziroma dopolnjuje z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti s pričevanjem ostalih dveh prič, obtožena pa pri njenem zaslišanju tekom postopka ni bila nikoli prisotna, ni bilo zadoščeno pravici obtožene do obrambe.
Tožnica prejema pokojnino, ki znaša več od zakonsko določenega minimalnega dohodka za samsko osebo, zato ni upravičena do denarne socialne pomoči. Zato je potrebno presoditi, ali je tožnica prišla v položaj materialne ogroženosti iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati in je upravičena do izredne denarne socialne pomoči.
Izredna denarna socialna pomoč se dodeli, kadar se samska oseba oziroma družina znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le-teh pa ni mogla vplivati. Zakon ne določa, kaj je to trenutna materialna ogroženost, zato se o tem odloča po prostem preudarku. V vsakem posamičnem primeru se ugotavlja, ali je ta oseba v položaju materialne ogroženosti.
Izredna denarna socialna pomoč ni namenjena plačilu stroškov, povezanih z zdravstvenim stanjem posameznika, ker ima upravičenec možnosti pravice uveljaviti iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja ali na podlagi tretjega odstavka 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato ni mogoče upoštevati prošnje tožnice za izredno denarno socialno pomoč, ki se nanaša na nakup merilca krvnega tlaka. Izredna denarna socialna pomoč tudi ni namenjena plačilu stroškov, povezanih s kritjem dolgov ter za preureditvena dela v stanovanju, saj ne gre za stroške, vezane na preživetje.
ZPIZ-2 člen 11, 184, 184/5, 428. Sklep o povračilu potnih stroškov člen 2. Pravilnik o stroških v upravnem postopku člen 6, 6/1.
dodatek za pomoč in postrežbo - povrnitev stroškov za prevoz - javni prevoz - kilometrina
Tožnica je pri toženi stranki uveljavljala povrnitev stroškov za prevoz z osebnim vozilom ter za spremstvo. Na pregled na invalidsko komisijo (ki je odločala o tožničini zahtevi za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo) jo je spremljal mož. V 2. členu Sklepa o povračilu potnih stroškov je določeno, da imajo zavarovanci pravico do povračila prevoznih stroškov za redna prevozna sredstva javnega prometa. Sklep ne ureja situacije, ko je potreben prevoz iz kraja, kjer ni zagotovljenega javnega prevoza. V tem primeru je zato potrebno uporabiti Pravilnik o stroških v upravnem postopku. Niti Sklep niti sedaj veljavni ZPIZ-2 nista izključila upravičenost zavarovancev do povračila stroškov kilometrine v primeru, če redni prevoz s sredstvi javnega prometa ni zagotovljen. Pravilnik pa v prvem odstavku 6. člena s tem v zvezi določa, da se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, oziroma se ti stroški povrnejo tudi, če javno prevozno sredstvo vozi ob neprimernem času oziroma, če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka (na primer telesna okvara, bolezen, naravna nesreča) opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom. Ker pri tožnici na sporni relaciji ni javne povezave, se tožnici priznajo stroški za prevožene kilometre.
invalidnina - telesna okvara - invalidnost I. kategorije - spremembe zdravstvenega stanja
V času od vključitve v obvezno zavarovanje (to obdobje vključuje tudi sporno obdobje, za katero tožnik uveljavlja poslabšanje) pri tožniku ni prišlo do spremembe invalidnosti in telesne okvare, do sprememb v zdravstvenem stanju v smislu 60. člena ZPIZ-1 in do spremembe telesne okvare, ugotovljene v višini 30 %, ki je nastala izpred zavarovanja. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana telesna okvara v višini najmanj 50 %, na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ter na ugotovitev, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ni utemeljen.