Ena od zahtev za formalno popoln predlog za dopustitev revizije je, da je predlagano vprašanje sporno, kar smiselno pomeni, da mora predlagatelj pri oblikovanju pravnega vprašanja izhajati iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju. S tem je povezana tudi zahteva po kratki utemeljitvi, zakaj naj bi bila ta stališča sodišča napačna.
dopuščena revizija - postopek javnega naročila - kršitev pravil javnega naročanja - sofinanciranje iz sredstev evropske kohezijske politike - finančni popravek - višina finančnega popravka - pravica do pravnega sredstva - uporaba materialnega prava - pravni standard - trditveno in dokazno breme - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - zavrnitev revizije
Vse pravno odločilne okoliščine, na katerih je sodišče druge stopnje utemeljilo višino pavšalnega finančnega popravka, so bile že predhodno obravnavane in ugotovljene v okviru odločanja o obstoju temelja zahtevka. Sodišče druge stopnje tako ni samo prvič odločalo o višini pavšalnega finančnega popravka kot samostojni pravni celoti, temveč je le pravno odločilne okoliščine umestilo pod pravilno materialnopravno podlago in opravilo tehtanje sorazmernosti višine zahtevanega pavšalnega finančnega popravka. Zato sodišče druge stopnje v tem primeru ni kršilo določil ZPP in posledično ni kršilo ustavne pravice tožene stranke do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).
Izven razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP se v okviru pritožbenega preizkusa na podlagi pritožbe iz prvega odstavka istega člena Vrhovno sodišče ne more opredeljevati.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
S pritožbenimi navedbami tožnik povsem zgreši dovoljen okvir pritožbe, ki je namenjena izpodbijanju razlogov sodišča druge stopnje za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, in ne izpodbijanju razlogov odločitve sodišča druge stopnje, torej razlogov, zaradi katerih je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje.
dopuščena revizija - določitev višine občinske takse - plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - posebna raba javne površine - ekonomska korist
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sorodstvo med sodnikom pristojnega sodišča in stranko v postopku - ugoditev predlogu
V obravnavanem primeru so podani tehtni razlogi za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Okoliščina, da je dolžnik, zoper katerega je upnica Republika Slovenija predlagala začetek stečajnega postopka, sin enega izmed sodnikov Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki je z 12 sodniki manjše sodišče, namreč predstavlja tehten razlog iz omenjene zakonske določbe, saj bi to dejstvo utegnilo povzročiti dvom o nepristranskosti tega sodišča. V nasprotnem primeru bi bila lahko zaradi navedene okoliščine prizadeta objektivna nepristranskost tega sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Dejstvo, da je stečajna dolžnica, ki je skupaj s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja vložila tudi predlog za odpust obveznosti, zaposlena na pristojnem sodišču, v okoliščinah konkretne zadeve lahko vpliva na videz nepristranskosti pristojnega sodišča in je tako podan utemeljen razlog za prenos pristojnosti.
Če je prodajalec vedel, da ima stvar napako ali pa bi za njo lahko vedel, če bi ravnal dovolj skrbno, pa je vseeno izročil stvar s to napako, je očitno, da ni ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja, zato skladno s 465. členom OZ odgovarja za napako tudi, če ga kupec o njej ni pravočasno obvestil in tudi po poteku jamčevalnega roka. Zakonsko besedilo uporablja dikcijo "če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana". Nanaša se na prodajalčevo preteklo védnost oziroma krivdno nevédnost za stvarne napake. Ureja torej položaj, v katerem je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (najkasneje) ob izročitvi stvari kupcu.
Razlaga določbe 465. člena OZ, po kateri bi prodajalec odgovarjal tudi v primeru, ko bi se z napako stvari seznanil po njeni izročitvi, bi vzpostavljala večno jamstvo prodajalca za pravilno delovanje stvari. To bi ustvarjalo preveliko negotovost med udeleženci pogodbenega razmerja in posledično ogrozilo varstvo pravnega prometa in s tem tudi načelo zaupanja v pravo oziroma pravne predvidljivosti.
neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - počitek - delovni čas - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se izravnalne ure delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, ko delavec ne dela, štejejo v čas počitka ali v delovni čas.
ZArbit člen 6, 6/1, 6/1-2, 42, 42/2. Konvencija o priznavanju in o izvrševanju tujih arbitražnih odločb (Newyorška konvencija) člen 5, 5/1, 5/1-b, 5/2, 5/2-b.
priznanje izvršljivosti arbitražne odločbe - postopek pred arbitražo - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - pridržek javnega reda - pravilna vročitev - zavrnitev pritožbe
Vročanje pisanj v arbitražnem postopku nasprotni udeleženki, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in čemur pritožnica konkretizirano ne ugovarja, je bilo v skladu s pravili o vročanju pisanj v arbitražnem postopku, določenimi v prvem odstavku 6. člena ZArbit, ki pri nas veljajo za vročanje pisanj v arbitražnem postopku. Na tak način vročanja, ki ustreza vročanju v državi, kjer se pisanje vroča, namreč odkazujejo Pravila arbitražne borze kmetijskih proizvodov na Dunaju (drugi odstavek 24. člena).
Nasprotni udeleženki je bila s pravilnim načinom vročanja zagotovljena pravica do izjave kot sestavnim delom pravice do sodelovanja v postopku, zato razlogi za zavrnitev zahteve za priznanje tuje arbitražne odločbe po točki (b) prvega odstavka V. člena Konvencije in točki (b) drugega odstavka istega člena Konvencije niso utemeljeni.
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseba izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po tej določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
URS člen 130, 132. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/5.
prosta presoja Sodnega sveta - imenovanje predsednika sodišča - test očitne nerazumnosti izbire kandidatov - obrazložitev odločbe
Sodni svet je v obrazložitvi korektno povzel mnenja predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministrice za pravosodje in tudi to, da so vsi trije zaradi njenega dolgoletnega uspešnega opravljanja funkcije podpredsednice dali prednost tožnici. Obrazložil pa je tudi, zakaj je kljub navedenim skladnim mnenjem odločil drugače. Sodna presoja izbire Sodnega sveta je zaradi njegovega posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in posledično širokega polja proste presoje omejena na test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi v izpodbijani odločbi zadoščajo za oceno, da niso nerazumni in narekujejo presojo, da Sodni svet svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.
goljufija - storitev kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.
ZKP člen 8, 8/6, 148a, 148a/3, 204, 219, 219a, 219a/3, 223a, 223a/4, 228, 228/10, 237. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2, 2/1, 2/4. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - hišna preiskava - procesna jamstva - odpoved procesnim pravicam - zaslišanje oškodovanca - dokazni predlog - preiskava elektronske naprave - opredelitev predmetov - obrazložitev odredbe - odklonilno ločeno mnenje
Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna.
Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga.
Vložniki nastali položaj primerjajo s položaji, v katerih ZKP že izostanek zapisniškega beleženja pouka o pravici in odpovedi tej pravici sankcionira z izločitvijo dokazov (npr. tretji odstavek 148.a člena, 204. člen, deseti odstavek 228. člena in 237. člen ZKP). Te določbe so vpete v preiskovalna dejanja zaslišanja osumljenca, obdolženca in (privilegiranih) prič in jih je treba - upoštevajoč razlikovanje med ustavnimi in zakonskimi dokaznimi prepovedmi (drugi odstavek 18. člena ZKP) - v teh okvirih tudi razlagati. V teh položajih opustitev zapisa o pouku in odpovedi pravici vodi v neizpodbojno domnevo, da pouka in odpovedi ni bilo.
V 8., 219. ali 219.a členu ZKP podobne določbe ni. Zato tudi ne velja domneva, ki bi preprečevala dokazovanje drugačnega ravnanja policistov in obsojenca z drugimi dokaznimi sredstvi.
Pritožbeno sodišče je ravnalo pravilno, ko je pri presoji zakonitosti odredbe upoštevalo, da "je bila odredba izdana izključno za takrat osumljenega A. A., da je bil on edini uporabnik stanovanja, v katerem se je opravila hišna preiskava, ter tudi edini imetnik in uporabnik pri hišni preiskavi zaseženih elektronskih naprav".
Pri izdaji konkretne odredbe je sodišče sledilo vsem ustavnim in zakonskim pogojem za poseg v zasebnost, ki izhajajo iz prakse Ustavnega sodišča RS, in odredbo tudi ustrezno obrazložilo. V obrazložitvi odredbe je namreč mogoče prepoznati tako stališče o utemeljenosti razlogov za sum (in s tem konkretne okoliščine očitanega dejanja) kot tudi presojo verjetnosti, da bodo pri preiskavi obsojenčevih naprav najdeni podatki, pomembni za preiskovanje očitanega dejanja (kar oboje za vložnika ni sporno in obrazložitve odredb v tem delu ne izpodbija). Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih vnaprejšnjih prostorskih meril in ugotovitev o obsojenčevem izključnem imetništvu naprav, je bil prav s tem predvidljivo vnaprej zamejen domet posega v obsojenčevo komunikacijsko zasebnost, do katerega je prišlo s preiskavo elektronskih naprav.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - predlog za delegacijo pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - manjše sodišče - sorodstveno razmerje - poznanstvo s sodniki pristojnega sodišča - zavrnitev predloga
Predlagateljica opisuje strokovna poznanstva iz preteklih postopkov in skupnega delovanja v pravosodju z nekaterimi sodniki, a iz navedb v predlogu ni mogoče sklepati o tesnejših prijateljskih odnosih, ki bi lahko vplivali na (videz) nepristranskost(i) oziroma objektivnost(i) odločanja. Zgolj poznanstvo, še posebej, če je to službeno, ni in ne more biti razlog za dvom v nepristranskost sodišča.
URS člen 57. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 66. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2. ZZUOOP člen 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 2. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
COVID-19 - ugotovitvena tožba - pravni interes - osnovna šola - pravica do izobraževanja - obiskovanje osnovne šole - načelo zakonitosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
Zakon za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva.
Osnovna šola poseže v ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja tudi, če s svojim aktom ali dejanjem onemogoči učencu udeležbo pri pouku, saj to pomeni prav poseg v bistvo te pravice.
Pooblastila toženi stranki, da lahko prepreči učencem, da se udeležijo osnovnošolskega izobraževanja v obliki pouka v osnovni šoli, če predpisani pogoji iz 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok) niso izpolnjeni, ne vsebujeta niti ZNB niti sam Odlok, pa tudi ne drugi predpisi.
Ni mogoče pritrditi razlagi, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 podalo neomejeno pooblastilo izvršni oblasti, da na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB sprejema kakršnekoli podzakonske predpise, ki bodo že na podlagi te odločbe vnaprej in vselej šteti za zakonite in v skladu z URS. V citirani odločbi Ustavnega sodišča opravljena presoja (protiustavnih) določb ZNB glede omejevanja javnega zbiranja ter svobode gibanja v osnovnih šolah in na drugih javnih krajih vsebinsko očitno nikakor ni zajela tudi v tej zadevi sporne presoje vprašanja ustavnosti in zakonitosti Odloka kot podzakonskega predpisa, ki je nalagal otrokom dolžnost samotestiranja z določeno obliko testov kot pogoj, da se lahko udeležujejo pouka v osnovni šoli, še toliko manj za otroke s posebnimi potrebami.
V obravnavani zadevi mora Vrhovno sodišče zato odgovoriti na sporno vprašanje, ali je 8. člen Odloka – in predvsem njegov četrti odstavek – lahko pomenil ustavno in zakonsko skladno podlago za ravnanje tožene stranke z vidika poseganja v ustavno pravico otrok do osnovnošolskega izobraževanja, varovano v 57. členu URS.
ZNB ni uredil ustavno zahtevanih pogojev za poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena URS, niti ni določil potrebnega zakonskega pooblastila za sprejetje podzakonskih predpisov. Z Odlokom kot podzakonskim predpisom pa glede na stališča Ustavnega sodišča tudi v izjemnih okoliščinah ne smejo biti določeni pogoji, ki otrokom omejujejo dostop do pouka v osnovni šoli, ki jih zakon ne pozna in ne ureja. Zato je Odlok v spornem obdobju v četrtem odstavku 8. člena (v povezavi z drugimi določbami) nedopustno brez zakonske podlage, torej izvirno določil pogoje za uresničevanje pravice do udeležbe pri pouku in posledično posameznim otrokom nedopustno omejil uresničevanje ustavne pravice.
URS člen 54. DZ člen 135, 138. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - določitev stikov - največja korist otroka - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - zdravstveno stanje stranke v postopku - oddaljenost bivališča in zdravstveno stanje pravdne stranke in priče - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče iz podatkov spisa ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani tožbo tožnice zavrglo, ker je šlo za že pravnomočno razsojeno stvar. To posledično pomeni, da do morebitne združitve teh dveh postopkov, kar bi v skladu s sodno prakso sicer lahko predstavljalo enega od razlogov za prenos pristojnosti, sploh ne more več priti. Iz predloga za delegacijo kot potencialno relevantni ostanejo le še razlogi v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice, ki naj bi imela starosti 77 let primerne zdravstvene težave. Tožnica predlogu ni predložila dokazov, ki bi to potrjevali in utemeljevali, da bi se s prenosom pristojnosti laže opravil postopek. Dejstvo, da so nekatere od maloštevilnih predlaganih prič bližje ljubljanskemu sodišču, nekatere pa koprskemu, posledično tudi ne more predstavljati utemeljenega razloga za prenos pristojnosti.
pripor - vmesni ugotovitveni sklep - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.