ZPP člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6, 377.
predlog za dopustitev revizije - nepopolna vloga - odstop od kreditne pogodbe - izvedba dokazov - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz predloga niso razvidne prav nobene okoliščine, ki bi kazale na (občo) pravno pomembnost predlaganih vprašanj, konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, da naj bi navedena vprašanja rešilo nezakonito, sploh ni mogoče prepoznati, zatrjevane kršitve postopka pa tudi niso opisane natančno in konkretno. Toženec bi moral na enak način izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse višjih sodišč, česar pa ni storil.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51,51/2. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca pristojni državi za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - rok za predajo prosilca - odgovorna država za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes - zavrženje pritožbe
Ker se predaja prosilcev ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Pritožnika si zaradi nastopa okoliščin, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti, z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, niti tega sama ne zatrjujeta (več). Pravni interes v tem upravnem sporu zanju torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasledujeta, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - nezadovoljstvo stranke z delom pristojnega sodišča - napake v postopku - konkretizacija navedb - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je v preteklosti že večkrat pojasnilo, da delegacija pristojnosti ni sredstvo za odpravo morebitnih kršitev pri postopanju in odločanju sodišča niti sankcija za morebitno sodnikovo nepravilno delo. Odpravi dvoma v procesno in materialnopravno pravilnost sodniških odločitev so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da morebiten neuspeh stranke s temi sredstvi oziroma instituti prav tako ne pomeni nastopa "drugega tehtnega razloga" iz 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
Navedbe tožnika, da "toženec pozna veliko sodnikov z mariborskega sodišča" so povsem pavšalne in nikakor ne zadoščajo za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v tej zadevi. Tudi tožnikov dvom v pravilnost dodeljevanja zadev sodnikom je povsem pavšalen in ne more omajati videza objektivne nepristranskosti. Zgolj subjektivni občutek stranke, da pristojnemu sodišču ne more zaupati, pa prav tako ne predstavlja "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - prenos krajevne pristojnosti - objektivna nepristranskost sodišča - ugoditev predlogu
Dejstva, da je vpisničarka sodišča snaha nasprotnega udeleženca ter da opravlja dela in naloge vodje nepravdnega oddelka, zapuščinskega oddelka in nadomešča delavko na vložišču, pri čemer v njene delovne zadolžitve spada urejanje N spisa in druge v predlogu naštete zadolžitve, ter da ima neomejen dostop do N spisa v fizični in elektronski obliki N vpisnika, bi utegnila pri nasprotni stranki in v javnosti povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja sodišča. Še posebej, ker gre v obravnavani zadevi za manjše sodišče ter posledično intenzivnejše sodelovanje med sodniki in sodnim osebjem.
ZPP člen 380, 380/1. OZ člen 165, 179, 299, 299/1, 299/2. ZOZP člen 20.a, 37, 37/2, 37/3.
dopuščena revizija - objektivna odškodninska odgovornost - prometna nesreča - trčenje avtomobila in kolesarja - prehod za pešce - nevarna stvar - soprispevek oškodovanke - zamuda - odškodninska odgovornost zavarovalnice - trenutek nastanka škode - zapadlost plačila nepremoženjske škode - tek zakonskih zamudnih obresti - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - sprememba sodbe na revizijski stopnji
ZOZP ureja le nastop zamude zavarovalnice, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina nesporna. Ne določa pa ničesar za primer, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina sporna, zato velja splošno pravilo 299. člena OZ. Povedano je treba razumeti tako, da kadar obstoj odškodninske odgovornosti in višino škode ugotovi sodišče, pri ugotavljanju nastopa zamude ni vezano na trimesečni rok iz 20.a oziroma 37. člena ZOZP, ampak mora nastop zamude mora ugotoviti glede na trenutek, ko se je zavarovalnica lahko seznanila s celotnim zahtevkom zapadle terjatve, in presojo opraviti na podlagi splošne določbe drugega odstavka 299. člena OZ.
Skladno s 165. členom OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Čeprav je zapadlost odškodninske obveznosti predpostavka zamude dolžnika z izpolnitvijo (prvi odstavek 299. člena OZ), zapadlosti odškodninske terjatve in zamude ni mogoče enačiti. Kljub zapadlosti dolžnikove obveznosti zamuda ne bo nastopila, če obstajajo okoliščine, ki zamudo preprečujejo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - načelo ekonomičnosti - sedež in prebivališče pravdnih strank - sedež pooblaščenca - dokazni postopek - oddaljenost sodišča - ugoditev predlogu
Na območju Ljubljane ima sedež le toženka, vendar sama navaja, da ima delavnico - podružnico v Prekmurju in da se tam večino časa nahaja tudi njen zakoniti zastopnik. Na območju Murske Sobote ima prebivališče tožnik, prav tako pa imata občutno krajšo pot do Okrožnega sodišča v Murski Soboti kot do Okrožnega sodišča v Ljubljani tudi pooblaščenca obeh pravdnih strank (odvetnika v Murski Soboti oziroma Gornji Radgoni). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da se bo postopek lažje, hitreje in z manjšimi stroški izvedel pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti kot pa pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.
ZPP člen 108, 108/6, 324, 324/6, 336, 343, 343/3, 367a, 367a/1, 385, 385/3, 391, 391/3. URS člen 25.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - napačen pravni pouk - nezadostno število izvodov pritožbe - premalo izvodov pritožbe - zavrženje pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - razlaga zakona - kršitev zakona - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Pravni pouk, v katerem je stranka opozorjena, da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, takoj zavrglo, ne da bi stranko pozivalo k predložitvi manjkajočih izvodov, je napačen. Zakonodajalec je izključil le vračanje nepopolnih pritožb v dopolnitev, ne pa tudi pozivanja pritožnikov k predložitvi manjkajočih izvodov pritožb. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa napačen pravni pouk stranki ne sme odvzeti pravice oziroma jamstev, ki ji jih daje (zagotavlja) zakon. Navedeni pravni pouk zato ne more izključiti zakonsko predvidene uporabe šestega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku s pritožbo. Tak način vnaprejšnjega opozorila je namreč manj intenziven kot konkreten poziv, ki ga zagotavlja zakon.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - objektivna nepristranskost sodišča - predsednik sodišča - zavrnitev predloga
Sorodstveno razmerje med predsednikom pristojnega sodišča in odvetnico, družbenico odvetniške družbe, ki zastopa nasprotno stranko, ni razlog za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predsednik sodišča ima namreč pristojnosti na področju sodne uprave, nima pa vpliva na dodeljevanje spisov in na sestavo senatov v posameznih zadevah ali pooblastil, s katerimi bi vplival na odločitev posameznih sodnikov v konkretnih zadevah.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za azil drugi državi članici EU, odgovorni za reševanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - pritožbene navedbe - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083564
KZ-1 člen 116, 116-4. ZKP člen 16, 16/2, 16/3.
kaznivo dejanje umora - umor iz nizkotnih nagibov - drugi nizkotni nagibi - opis kaznivega dejanja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - načelo kontradiktornosti pri izvajanju dokazov - seznanitev z izvedenskim mnenjem - opredelitev do izvedenskega mnenja - preizkus izvedenskega mnenja
Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.
V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.
URS člen 27. KZ-1 člen 75, 75/5, 209, 209/1. OZ člen 186, 186/1.
kaznivo dejanje poneverbe - indici - indična sodba - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - pogojna obsodba - posebni pogoj - poseben pogoj v pogojni obsodbi - odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - solidarno (nerazdelno) plačilo - sostorilstvo
Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.
Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.
KZ-1 člen 86/11, 129/2, 205/1. ZKP člen 129, 129/2, 129a, 129a/6.
izvršljivost sodbe - nadomestna izvršitev kazni zapora - rok - delo v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist
Sodba je izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih preprek (drugi odstavek 129. člena ZKP). Okoliščine, ki jih navaja vložnik, med takšne zakonske prepreke ne spadajo, so pa lahko podlaga za presojo posledic morebitnih kršitev obveznosti pri opravljanju dela v splošno korist, o katerih bo pristojno sodišče, če bo treba, odločalo na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1, po postopku, ki ga ureja šesti odstavek 129.a člena ZKP.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZP-1 člen 57, 57/1. ZJRM-1 člen 7, 7/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
pošten postopek - ustna obravnava - zaslišanje obremenilne priče - neposredna zaznava policistov - edini ali odločilen dokaz - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.
Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.