Ali mora biti v primerih, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov oz. umetna shema, in davčni organ za nekatere od poslov v shemi ugotovi, da so navidezni oz. simulirani, za druge posle pa, da so zlorabljeni, so pa vsi skupaj sklenjeni z namenom pridobitve davčne ugodnosti, za zakonito odločitev skup teh poslov opredeljen bodisi po tretjem bodisi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Ker tožnik ne v postopku pred toženko ne v tožbi ni navedel oziroma izkazal takšnih negativnih okoliščin glede postopka sprejema in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi pomenile oviro za predajo, se tudi ne vzpostavi obveznost toženke samoiniciativno preverjati podatke o stanju azilnega sistema v republiki Bolgariji.
Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne pomeni vzpostavitve dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko glede pomanjkljivosti azilnega sistema.
Vlagatelj, ki je sam vložil laičen in formalno pomanjkljiv predlog za dopustitev revizije, ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, niti ni priložil pooblastila. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrglo.
ZPP člen 367c, 367c/3. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98.
predlog za dopustitev revizije - vzgoja in izobraževanje - regres za letni dopust - krajši delovni čas - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali tožnici, ki je bila zaposlena pri toženki s krajšim delovnim časom in bila zavarovana kot samozaposlena oseba za krajši delovni čas, pripada regres za letni dopust v enakem znesku kot delavcem, ki so delali s polnim delovnim časom.
predlog za dopustitev revizije - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo, da je toženka dejanski delodajalec tožnika in v zvezi z odločitvijo o reintegraciji tožnika.
Tožnica s predlogom po vsebini uveljavlja postopkovne kršitve konkretnega primera, ne pa razloge v smislu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi nalagali določitev drugega sodišča. S predlogom za določitev drugega sodišča ne more doseči, da bi se vrhovno sodišče izreklo o materiji, ki sodi najprej v pristojnost pritožbenega sodišča v okviru odločanja o pritožbi zoper končno odločbo, ki pa niti še ni bila izdana. Zato okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, ne morejo privesti do ugoditve predlogu.
Nenazadnje sodnica, ki ji tožnica v predlogu očita pristranskost, ni edina sodnica na Delovnem sodišču v Mariboru, glede katerega tožnica predlaga prenos pristojnosti na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.
predlog za dopustitev revizije - novo pooblastilo - nedovoljen predlog - zavrženje predloga
Pravnomočna sodba sodišča druge stopnje je bila pooblaščenki toženca vročena 14. 10. 2024. Pooblaščenka je predlogu za dopustitev revizije priložila pooblastilo z datumom 20. 5. 2024, iz katerega tudi ne izhaja, da bi bila pooblaščena za vložitev predloga za dopustitev revizije. Pooblastilo ni novo niti posebno, zato je vrhovno sodišče predlog zavrglo.
predlog za dopustitev revizije - denarna socialna pomoč - periodični dohodek - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči druge in prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabili 21. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).
predlog za dopustitev revizije - plačilo za delo - dejansko delo - upoštevanje napredovanj - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je delavka, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za eno delovno mesto, dejansko pa večinoma dela delo drugega delovnega mesta, upravičena do plačila za delo na drugem delovnem mestu v višini izhodiščnega plačnega razreda tega drugega delovnega mesta, povečano za plačne razrede napredovanj, ki jih je že dosegla.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razloga smotrnosti - delegacija pristojnosti
Ker je predložitveno sodišče že izpeljalo postopek za zadržanje nasprotnega udeleženca v varovanem oddelku, čeprav se je že tedaj nahajal v 80 km oddaljeni bolnišnici, ni smotrno, da bi o podaljšanju tega zadržanja sedaj odločalo drugo sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083083
URS člen 29, 29-1. KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 248, 264, 264/1, 264/2.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - izvedenstvo pri telesnih poškodbah - objektivni pogoj kaznivosti - hude telesne poškodbe - hujša posledica - pretrganje vzročne zveze - neuporaba varnostnega pasu - zavestna malomarnost - postavitev izvedenca medicinske stroke - objektivna predvidljivost posledice - primeren čas za pripravo obrambe - opredelitev do izvedenskega mnenja
Posebnost kaznivega dejanja po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je v tem, da huda telesna poškodba predstavlja le objektivni pogoj kaznivosti. Za presojo vzročnosti je tako bistvena le povezava med obsojenčevim ravnanjem in povzročitvijo prometne nesreče kot prepovedano posledico, v kateri se je udejanjila poškodbena posledica hude telesne poškodbe. Vzročno zvezo pa je na drugi strani treba presojati med ravnanjem obsojenca in hujšo posledico smrti po drugem odstavku 323. člena KZ-1, do katere mora biti obsojenec - drugače kot to velja za hudo telesno poškodbo - tudi v krivdnem odnosu.
Vzročna zveza pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ni podana: (a) kadar sploh ni obstajala dolžnost na določen način aktivno ravnati za preprečitev prepovedane posledice; (b) če se izkaže, da v danih razmerah sploh ni bilo mogoče preprečiti dane posledice in (c) če se izkaže, da je ne bi bilo mogoče preprečiti niti, če bi bila izpolnjena dolžnost določenega aktivnega ravnanja za preprečitev poškodbene posledice, in da je sploh ne bi bilo mogoče preprečiti.
Glede na (neenotna) stališča, Vrhovno sodišče sledi novejši sodni praksi in z namenom poenotenja poudarja, da sodišče glede na okoliščine posameznega primera lahko samo presodi o naravi poškodb, ki jih nato subsumira pod ustrezni pravni standard, v kolikor o tem razpolaga z ustrezno dokazno podlago v spisu. Postavitev izvedenca za ugotavljanje narave telesnih poškodb torej ni vedno nujna.
spolno nasilje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - sostorilstvo - sprememba pravne opredelitve - pravice obrambe
Razvoj inkriminacije s kvalificirano obliko spolnega nasilja (z zaporedno storitvijo "več oseb") razkriva zakonodajalčevo večdesetletno vztrajanje pri samostojni besedni zvezi "več oseb" in (prav tako večdesetletno) doslednost pri predpisovanju (ostalih) sostorilskih oblik kaznivih dejanj (z jasnim opiranjem na splošna merila sostorilstva). Samostojne besedne zveze "več oseb" (ob izhodiščni pomenski nedoločnosti) ni več mogoče razložiti z opiranjem na splošna merila o sostorilstvu. Zaradi uporabe množinske oblike se tako v to kvalificirano obliko kaznivega dejanja spolnega nasilja umeščajo tisti primeri, pri katerih gre za sostorilstvo vsaj treh oseb.
Že državna tožilka je izrecno zapisala, da se obtožba opira na obe določbi, tj. na prvi in na drugi odstavek 171. člena KZ-1. V zatrjevanje kvalificirane oblike kaznivega dejanja spolnega nasilja pa je, kot pojasnjeno zgoraj, nujno že vključen tudi očitek sostorilstva. To pomeni, da pravna opredelitev v sodbi višjega sodišča ne more pomeniti presenečenja na način, ki bi obsojencema onemogočal predhodni razmislek o načinu obrambe.
Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 58. EZ-1 člen 155, 413, 413/1. EZ člen 79.
določenost v zakonu - splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil - splošni pogoji - neupravičena pridobitev - neupravičen odjem električne energije - civilnopravno razmerje - Agencija za energijo - pristojnost - spor med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije - povračilo škode - skladnost splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve na področju neupravičenega odjema električne energije. Zato določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentovo obveznost in je Agencija za energijo nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je slednja odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V Energetskem zakonu (EZ-1) ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člena Energetskega zakona (EZ) oziroma 155. člena EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba, zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje namreč izhaja le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
URS člen 14, 20, 22. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3.
pripor - ponovitvena nevarnost - enaka obravnava - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - mladoletni storilec - polnoletni obdolženec - nastop polnoletnosti - neogibnost pripora
Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora odloča ex post in ima lahko zato - kot prvo sodišče - pred seboj celovito podobo odzivanja pristojnih organov na obravnavan dogodek. V okoliščinah danega primera je zato mogoče (šele sedaj) ugotoviti, da v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno, katera okoliščina je bila odločilna, da so sodišča za obdolženega pripor odredila, niso pa tega storila za ostale domnevne udeležence obravnavanega dejanja. Vložnik zahteve in vrhovna državna tožilka kot tako okoliščino zatrjujeta njegovo polnoletnost in hkrati poudarjata, da nastop polnoletnosti 20 dni pred kaznivim dejanjem ne more biti odločilna razlikovalna okoliščina. Vrhovno sodišče iz izpodbijanega sklepa ne more prepoznati, ali je prav polnoletnost tista okoliščina, ki je vodila do drugačne odločitve (ali pa morda kakšna druga). Prav to pa pomeni, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni razlogov o okoliščinah, ki so bile odločilne za drugačno obravnavanje obdolženca.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti - izločitev sodnika
Po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevana pretekla zaposlitev razpravljajoče sodnice pri odvetniški družbi, ki zastopa nasprotnega udeleženca, ne predstavlja takšnega razloga, temveč gre kvečjemu za okoliščino, ki bi lahko utemeljevala sodničino izločitev. Predlagateljica v predlogu za delegacijo pristojnosti namreč ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi bil zaradi zatrjevane sodničine pretekle zaposlitve pri pooblaščencu nasprotnega udeleženca vzpostavljen kakršenkoli dvom o pravilnosti odločanja preostalih sodnikov Okrožnega sodišča v Kopru, s čimer bi utegnil biti prizadet videz nepristranskosti tega sodišča.
pisna izjava priče - zaslišanje priče - ustna obravnava - opustitev ustne obravnave - prepoved vnaprejšnje dokazne ocene - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič
Pridobitve pisne izjave priče, ki bi nadomeščala ustno izvedbo tega dokaza, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne predvideva.
Pridobitev pisne izjave priče je le izjemoma možna, kadar stranka temu ne nasprotuje oziroma sama predlaga izvedbo dokaza na tak način. Tudi zapletenost vprašanja ne opravičuje opustitve ustnega zaslišanja prič in posledično izvedbe obravnave, ampak nasprotno, pri zapletenih, tudi strokovno zahtevnih, vprašanjih se na ustni obravnavi tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj ali soočenjem prič, če se izpovedbe ne ujemajo, prispeva k razjasnitvi. Prav tako dejstvo, da so predlagane priče zaposlene pri tožeči stranki, ni avtomatični razlog za dvom v njihovo verodostojnost. To dejstvo se lahko upošteva pri ocenjevanju dokazne vrednosti pričanja. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da vnaprejšnja dokazna ocena, to je vnaprejšnja opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ni dovoljena. Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi prič (oziroma dvom v njihovo verodostojnost) zaradi domnevnega interesa za izid postopka, ker so zaposlene pri tožeči stranki, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, torej tudi ni utemeljeno, saj so tudi izpovedi prič, tako kot drugi dokazi, podvržene dokazni oceni.
Če stranka predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, mora upravni organ ta dokaz izvesti ali pa njegovo izvedbo obrazloženo zavrniti. Če izvedbe tega dokaza ne zavrne, ga mora izvesti na obravnavi, torej mora razpisati obravnavo, razen če stranka sama predlaga drugače.