V obravnavanem primeru se je izkazalo, da tožena stranka ni bila dejansko prikrajšana za možnost, da učinkovito preizkusi pisno izvedensko mnenje z neposrednimi vprašanji izvedenki na glavni obravnavi. Tožena stranka je to možnost imela v okviru procesnega položaja, v katerem je bila glede na svoje ravnanje v postopku. Toženi stranki je bila v tem obsegu omogočena vsebinska kontrola nad izpeljavo dokaza z izvedenko in tudi njen vpliv na rezultat dokazovanja z izvedenko, saj sta ji bila vročena izvedeniško mnenje in njegova dopolnitev, lahko je podala pisne pripombe na izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev ter izvedenki na naroku postavljala vprašanja v zvezi s pravočasno podanimi pripombami po pridobitvi dopolnitve izvedeniškega mnenja. Ker tožena stranka svojih pravic ni skrbno in pravočasno uresničevala, glede prepozno podanih navedb in pripomb na izvedensko mnenje, ne more uspeti s trditvami, da je sodišče kršilo njene procesne pravice, ker ji na naroku ni omogočilo postavitve novih vprašanj izvedenki v zvezi z njimi.
obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - utemeljitev pomembnosti vprašanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Neobstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča o določenem vprašanju sam po sebi ne pomeni, da gre za pomembno pravno vprašanje. Zgolj sklicevanje na zakonsko določbo 367.b člena ZPP brez navedb o okoliščinah, ki kažejo na splošno pomembnost predlaganega vprašanja, pa ne zadošča za izpolnjenost formalnih predpostavk za odločanje o predlogu za dopustitev revizije.
Sodišče z vmesno sodbo izreče, da je zahtevek po temelju utemeljen. Izrek vmesne sodbe, v katerem se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke, je zato napačno oblikovan, saj pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, katerega sodišče, če stranka ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, samo ne more ugotoviti. Vendar pa se mora učinek vmesne sodbe presojati samó iz njenega naziva; vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more doseči istih učinkov, kot bi jih dosegel identičen vmesni ugotovitveni zahtevek.
dopuščena revizija - pravica do poštenega postopka - obrazloženost drugostopenjske odločbe - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - zavrnitev revizije
Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj.
Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe.
Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopraven položaj.
KZ-1 člen 251, 251/3, 253, 253/1. ZKP člen 424, 424/1, 425, 425/2.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - načelo dispozitivnosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - samostojno pravno sredstvo - sklicevanje na pritožbene navedbe - očitno neutemeljena zahteva - substanciran dokazni predlog
Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem ne preseže očitkov iz pritožbe, temveč jih zgolj (celo v bolj pavšalnem obsegu) ponovi, hkrati pa od Vrhovnega sodišča pričakuje enako presojo, kot jo je celostno opravilo že pritožbeno sodišče, kar ni namen postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Z razlogi višjega sodišča glede vseh zatrjevanih kršitev se vložnik konkretno ter poglobljeno ne sooči in ne ponudi konkretiziranih stališč, ki bi omogočala dodatno, argumentirano presojo. S tem ne zadosti standardu obrazloženosti in konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - milejši ukrep - učinkovitost ukrepa
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Ker je bilo nesporno ugotovljeno, da je pritožnik očitana mu dejanja, ki predstavljajo resno varnostno tveganje za osebno in premoženjsko varnost, storil, je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - dejanska zmota - pravna zmota - dejansko stanje - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - dokazni predlog - dokazni predlog za zaslišanje priče - konkretizacija dokaznega predloga - trditveno breme - zavrnitev dokaznega predloga
Zagovornik argumentov, ki se nanašajo na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, v postopku s pritožbo ni izčrpal, čeprav skuša prepričati, da je slednje uveljavljal kot osrednji argument obrambe, saj je pri vprašanju obsojenčevega ravnanja v zmoti potrebno najprej razčistit dejansko stanje. To nedvomno drži, vendar je na njegove pomisleke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče, ko je nasprotoval dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Kršitev kazenskega zakona vložnik zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar preko drugačne dokazne presoje ugotovljenih dejstev izraža zgolj nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, kar pa pomeni izpodbijanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP)
Kot je Vrhovno sodišče že judiciralo, je za dokazovanje nekega dejstva načeloma treba zaslišati vse predlagane priče, vendar pa mora sodišče glede na ustavno kategorijo sojenja obdolžencu v razumnem roku, torej glede na načelo hitrosti in tudi ekonomičnosti postopka, v primeru večjega števila oseb, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu oziroma drugih pomembnih okoliščinah, najti pravo mero, oziroma ni dolžno zaslišati vseh predlaganih prič, če že manjše število teh oseb enotno in nedvomno zanika tisto, kar je predlagatelj želel uveljaviti z dokazom. Navedeno velja toliko bolj, kadar se je o dejstvu, ki ga želi obramba izpodbiti oziroma dokazati, sodišče že prepričalo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.
ZUS-1 člen 2. ZSPDSLS-1 člen 3, 3-5, 30, 58, 58/1, 58/1-5, 62, 64, 64/2.
akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - osebe javnega prava - ekonomski interes lastnika - akt zoper katerega je možen upravni spor - upravni akt - zakonska podlaga za upravno odločanje
Akt poslovanja, ki ni upravni akti je zgolj akt, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem države ali občine in izključni cilj osebe javnega prava v tem primeru je doseganje ekonomsko najugodnejšega rezultata. Zato ne gre za akt poslovanja, če odločitev o oddaji premoženja v najem narekujejo kriteriji, ki vsebinsko niso povezani s pravno naravo posla in ekonomskimi cilji, upravljavec premoženja pa jih je dolžan upoštevati, ker mu to nalaga predpis.
Z upravnim aktom je po vsebini odločeno o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi osebe. Za to presojo pa ni relevantno, ali ima akt strukturo in sestavine odločbe po ZUP. Toženec je z izpodbijanim seznamom določil upravičence, s katerimi bo sklenil pogodbo o uporabi priveza. Torej je ob upoštevanju predpisanih javnopravnih kriterijev s sprejetjem seznama, na katerem ni pritožnika, enostransko in oblastveno odločil o njegovi materialnopravno določeni pravici do pridobitve priveza v pristanišču.
Sodišče ne sme določiti posebnega pogoja, če je podano takšno nesorazmerje med višino obveznosti ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in pridobitnimi zmožnostmi, da tudi ob obsojenčevem ustreznem prizadevanju za izboljšanje lastnega gmotnega položaja in poplačilo obveznosti že v času določitve posebnega pogoja ni realno pričakovati njegove izpolnitve. V ostalih primerih je ugotavljanju vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja namenjeno predvsem odločanje o morebitnem preklicu pogojne obsodbe po prvem odstavku 61. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00086584
KZ-1 člen 230, 230/1, 230/2.
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - leasing - prejem ugodnosti
Za drugo ugodnost je odločilno, da gre tako kot pri posojilu, investicijskih sredstvih in subvenciji za financiranje oziroma olajševanje izvajanja gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali gre za javno ali zasebno financiranje. Financiranje gospodarske dejavnosti oziroma njeno drugačno olajševanje mora biti vezano na izpolnjevanje določenih pogojev oziroma odvisno od drugih pomembnih podatkov za njegovo odobritev. Drugi odstavek 230. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zajema primere takšnega financiranja, kadar podeljeno financiranje ni porabljeno skladno z dogovorjenim ali odobrenim namenom.
negativni upravni akt - bistveno enako dejansko in pravno stanje - odložitvena začasna odredba
Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da se s takšno začasno odredbo lahko zadrži zgolj izvršitev tistih aktov, ki vsebujejo obveznost, ki bi jo bilo treba izvršiti na njihovi podlagi, in da izpodbijana upravna odločba, s katero je bila zahteva pritožnikov zavrnjena, takšne obveznosti ne vsebuje. Pri zavrnilnih (negativnih) upravnih aktih, kot je izpodbijani, namreč že po naravi stvari ni treba ničesar realizirati, ker dejansko stanje že ustreza pravnemu stanju, ki izhaja iz dispozitiva upravnega akta. Vrhovno sodišče ne zanika, da bi uspeh v tem upravnem sporu in legalizacija nelegalnega dela objekta lahko vplivala na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa odstranitve tega istega dela objekta tako, da bi bila izvršba ustavljena.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos krajevne pristojnosti - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je Okrajno sodišče v Postojni manjše sodišče, kjer se vsi zaposleni med seboj poznajo in se tudi dnevno srečujejo. Razen tega je pomembno, da javna uslužbenka C. C. opravlja dela in naloge administrativne pomoči tudi na zapuščinskem oddelku sodišča. Je mati ene od dedinj in je vpeta v meddružinska razmerja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086486
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. ZUstS člen 23, 23/2.
predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - kondikcijski zahtevek - posledice ničnosti - pravila vračanja - nadomestilo za uporabo - glavnica - obresti - obogatitev - Direktiva Sveta 93/13/EGS - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Prva nasprotna udeleženka v predlogu ne opredeli okoliščin, ki bi kazale na splošno pomembnost pravnega vprašanja, temveč se v predlogu osredotoča le na konkretno zadevo. S prvim postavljenim vprašanjem graja napačno uporabo materialnega prava, vendar pri tem ne navede niti, katero pravno pravilo naj bi sodišči prve in druge stopnje prekršili. V drugem vprašanju zatrjevanih kršitev postopka prva nasprotna udeleženka v predlogu ne opisuje. V predlogu tudi ni mogoče prepoznati konkretiziranega očitka sodišču druge stopnje, v čem naj bi zastavljena vprašanja rešilo nezakonito. Prav tako prva nasprotna udeleženka niti ne zatrjuje neenotnosti sodne prakse, niti odstopa od morebitne obstoječe sodne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00086560
ZS člen 113a. ZVPot člen 23,24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. ZUstS člen 23, 23/2.
predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - kondikcijski zahtevek - posledice ničnosti - pravila vračanja - nadomestilo za uporabo - glavnica - obresti - obogatitev - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.
pripor - odreditev pripora po izreku sodbe - ponovna odreditev pripora - trajanje pripora po vložitvi obtožnice - trajanje pripora v primeru razveljavitve obsodilne sodbe - razumen rok
Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP).
Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let.
Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.