Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
prepoved približevanja - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje ukrepa - ponovitvena nevarnost - dokazi za utemeljen sum
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.
kolizija interesov - neizpodbojna zakonska domneva - zastopanje več obdolžencev
Neupoštevne so pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSC00081863
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 15, 269, 269/2, 269/2-1, 293, 293/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 354, 354/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 22, 23, 28, 2a
poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - sprememba tožbe - zloraba (procesne) pravice - pravica do obrambe - predmet spora - dejanje ni kaznivo dejanje - oprostilna sodba
Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083479
ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29
kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, do dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081342
KZ-1 člen 288, 288/1, 259, 259/1. ZKP člen 144, 144-6, 277, 277/2, 299, 299/1, 299/2.
kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja - nestrinjanje z vodenjem postopka - upravičen tožilec - status oškodovanca - zavrženje obtožnega predloga
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081497
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 352, 352/1, 354, 354/2, 372, 372-1.
ugoditev pritožbi - kaznivo dejanje nasilja v družini - ni kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskega znaka - spravljanje v podrejen položaj - zavrženje obtožnice - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - upravičen tožilec
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
umor iz koristoljubnosti - umor na zahrbten način - umor na grozovit način - zaporna kazen
Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno, in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi iz storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca. Glede na to, da se višji državni tožilec pri svojih pritožbenih navedbah sklicuje na dosedanjo prakso Višjega sodišča v Mariboru, pri čemer sicer v pritožbi ne navede, katere konkretne odločbe ima v mislih, pa je nesporno, kot to izhaja tudi iz utrjene sodne prakse, da je grozovit način izvršitve kaznivega dejanja podan le takrat, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri tem ravnanju brezčutno užival in se kako drugače izživljal. Po že uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje in ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev pa mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine pa se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takšnega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca. In kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, v obravnavani zadevi že sam opis načina storitve ne utemeljuje sklepanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Kot to izhaja iz opisa: "...ko pa je bil A. A. že na tleh nezavesten in nemočen, ga je z lesenim polenom - sušico (obdolženi) še najmanj enkrat silovito udaril po zadnji strani glave...". Oškodovanec bi naj bil torej ob zadanem smrtnem udarcu brez zavesti, zato pritožbenemu prikazovanju, da bi naj obravnavano kaznivo dejanje bilo izvršeno tudi na grozovit način, ob vsem že navedenem, ne gre pritrditi. Glede na to, da je državno tožilstvo obdolžencu, kot je to že izpostavljeno, očitalo, da je oškodovanca nezavestnega, ležečega na tleh še najmanj enkrat silovito udaril z lesenim polenom po glavi, v posledici česar je oškodovanec utrpel poškodbe, zaradi katerih je na kraju umrl, pa je brezpredmetno tudi pritožbeno prikazovanje, da se je morda oškodovanec vendarle prebudil iz nezavesti, ko ga je obdolženec udaril. Takšne navedbe v izvedenih dokazih nimajo podlage, so pa tudi v nasprotju z očitkom obtožbe, da je bil oškodovanec tedaj brez zavesti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088352
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 173, 173/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 371, 371/2, 377, 377/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - vožnja z vozilom po cesti - ogled kraja kaznivega dejanja - rekonstrukcija dogodka - fotografije kot dokaz - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - pritožbene novote - poizvedbe v zvezi s pritožbenimi navedbami - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - relevantnost predlaganih dokazov
Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza.
Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost sta že zaradi same narave teh dejanj, običajno prisotna le storilec in žrtev, ki o bistvenih okoliščinah praviloma izpovedujeta diametralno nasprotno, kar je situacija tudi v obravnavani zadevi. Zato je še posebej pomembna skrbna presoja zagovora obtoženca na eni in izpovedba oškodovanke na drugi strani ter nujna presoja, tako v medsebojni povezavi kot v povezavi z drugimi, posrednimi dokazi, ki rezultira v končno oceno komu verjeti oziroma čigava "verzija" obravnavanega dogodka je bolj prepričljiva.
To presojo je sodišče prve stopnje opravilo dovolj kritično in pravilno ocenilo, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva in verodostojna v taki meri, da ji je utemeljeno pokloniti vero in ji v celoti slediti.
Kdaj in kam je prvostopenjsko sodišče poslalo sodno pisanje, torej na kateri naslov, zagovornik obdolženega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pogreša po nepotrebnem, saj so ti podatki razvidni iz kazenskega spisa.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - ugotovitveni sklep - spremenjene okoliščine - obrazložitev sklepa
Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, ki je izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če slednjih ni ali niso bistvene (odločilne), sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - utemeljen sum - begosumnost
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženca storila očitano kaznivo dejanje, ob tem pa je zaključilo, da je podana tudi begosumnost. Ugotovilo je tudi, da je pripor nujno potreben in sorazmeren ukrep ter vse navedeno tudi natančno obrazložilo.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - ponovitvena nevarnost - utemeljen sum
Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter da je pripor neizogibno potreben in sorazmeren ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080744
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
goljufija - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija - zavrženje obtožbe
Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s čimer naj bi bil oškodovanec spravljen v zmoto, da je obdolžencu posodil denar, je substancirano le z obdolženčevim zatrjevanjem, da je zaposlen in pridobitno sposoben, kar pa je bilo res, torej obdolženec oškodovancu ni prikazoval ničesar neresničnega.
Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00081027
KZ-1 člen 204, 204/1. ZKP člen 105, 105/2. OZ člen 186, 186/1.
premoženjskopravni zahtevek - regresni zahtevek - ultra petitum - solidarna odgovornost - sostorilstvo - odgovornost za škodo - adhezijski postopek - napotitev na pravdo
Ker po pravilih obligacijskega prava za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, ni pravne podlage, da za odločitev, da se obdolžencu kot sostorilcu pri kaznivem dejanju naloži v plačilo le polovica premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe.
URS člen 22, 29, 29-2. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 193, 193/5, 193/6, 307, 307/3, 371, 371/2, 442, 442/1.
tatvina - skrajšani postopek - pravica do obrambe - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do sojenja v navzočnosti - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - neopravičena odsotnost z naroka - predhodno zaslišanje obdolženca - molk - obdolženčeva pravica do molka - nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagotovitev navzočnosti - dolžnost sodišča - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - obrazložitev izpolnjenosti pogojev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil glede na dejanske okoliščine in dogajanje na narokih glavne obravnave pravilen sklep sodišča prve stopnje, da obdolženčeva navzočnost na navedenih narokih glavne obravnave ni bila nujna in da glede na izpostavljene okoliščine primera sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti zagotoviti obdolženčevo navzočnost na narokih glavne obravnave, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je obdolžencu ves čas postopka dalo možnost, da se narokov glavne obravnave udeleži, da se neposredno seznani z izvedenimi dokazi, (obremenilnim) pričam postavlja vprašanja, komentira (obremenilne) dokaze, vendar pa je obdolženi to možnost opustil, ne da bi zato navedel ustrezen razlog. Res je sicer aktivna obramba obdolženčeva pravica, ki pa se ji lahko tudi odpove. S tem, ko obdolženi na naroke glavne obravnave ni prišel in so bili tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, je tudi pristal na to, da sam na glavni obravnavi (obremenilnim) pričam ne bo mogel postavljati vprašanj, dajati pripombe in predlagati nove dokaze. Pri tem tudi ni mogoče prezreti, da je imel obdolženi v obravnavanem primeru zagovornika, ki pa se narokov glavne obravnave niti enkrat ni udeležil, pri čemer razen za dne 10. 11. 2023 (zagovornik in obdolženi sta soglašala, da se opravi brez njegove navzočnosti), sodišče prve stopnje tudi njegove odsotnosti ni štelo za opravičljive.
razlogi za izločitev sodnika - dvom v nepristanskost
V skladu 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP sodnik ne sme odločati o obtožbi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo ali bo sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri sojenju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo zaupanje v nepristranskost sodišča, kot tudi ogroženo zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
Odklonitveni razlogi so drugače kot izključitveni questio facti. Velja domneva, da je sodnik nepristranski, če ni podan nobeden od izključitvenih razlogov, a je mogoče to domnevo izpodbijati. Tisti, ki sodnika odklanja in zahteva njegovo izločitev, mora to utemeljiti. Izkazati mora obstoj okoliščin, ki pomenijo razlog za izločitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnega predloga - begosumnost - utemeljen sum - plačilo varščine - nekaznovanost - sorazmernost pripora
Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.