Drži, da je pripor najstrožji ukrep, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovitev navzočnosti obdolženke v obravnavanem postopku predaje (s katero tudi soglaša), pretehta nad njeno pravico do osebne svobode. Pritožba se zavzema za odreditev hišnega pripora, pri čemer ni jasno, kje v Sloveniji bi se izvrševal, še zlasti pa je neutemeljen predlog obrambe za odreditev hišnega pripora v Romuniji. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mogoče postopek predaje zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženke.
Novo pooblaščeni zagovornik, odvetnik C. C., namreč ob vložitvi rednega pravnega sredstva ni upošteval, da šteje rok za pritožbo v tem primeru od vročitve prvostopenjske sodbe obdolžencu, ne pa od vročitve drugemu zagovorniku, ki ga je obdolženi pooblastil že prej. Kadar si namreč obdolženi najame (drugega) zagovornika po vročitvi prvostopenjske sodbe, teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. V nasprotnem bi lahko rok za vložitev pravnega sredstva lahko začel teči kadarkoli v nedoločeni prihodnosti, ko bi se obdolženi za zastopanje odločil pooblastiti (drugega) zagovornika.
Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih ali neidentificiranih) je v gradivu zajetih in ne glede na to, da se gradivo nahaja na več nosilcih (obtožnica v opisu obsega dva od sicer več zaseženih), storjeno zgolj eno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
Dva ali večkratna vročitev iste odločbe stranki po naravi stvari in logičnem sklepanju ne ustvarja vedno znova (iste) pravice do pritožbe in pritožbenega roka ne podaljšuje.