KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00089809
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/3, 191, 191/1, 192, 192/2. ZKP člen 39, 39/2, 39/2-2, 42, 339, 339/2, 357, 357-4, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2. URS člen 29, 35, 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 6/3, 6/3-d.
kaznivo dejanje nasilja v družini - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - izločitev dokazov - pravica do komunikacijske zasebnosti - nedovoljen dokaz - izločitev nedovoljenih dokazov - izločitev sodnikov - seznanitev z dokazom, ki bi moral biti izločen - presoja spoznavnega pomena dokaza za obsodilno sodbo - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - novo sojenje - ponovitev dokaznih predlogov - relevantnost predlaganih dokazov - izvedensko mnenje - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zaslišanje izvedenca - pristop na narok z zamudo - možnost izjaviti se o ugotovitvah izvedenca - pravica do izjave - pravica do poštenega sojenja
V primeru, da se v postopku odločanja o kateremkoli vprašanju član senata seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa, ne sme odločati o obtožbi, vendar le tedaj, kadar je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Da je izločitev člana senata potrebna, morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) seznanitev z nedovoljenim dokazom in (2) vsebina dokaza je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev člana senata.
O usodi dokaznih predlogov, podanih v prvotnem, ne pa tudi v novem sojenju, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023).
Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2024 je svoje mnenje podala še druga izvedenka, dr. G., ki ji je bilo tako kot izvedenki U. U. strokovno mnenje poslano skupaj z vabilom na narok, hkrati pa ji je bilo naročeno, da se do zaslišanja seznani s pripombami iz strokovnega mnenja. Kot izhaja iz zapisnika v glavni obravnavi, je bila tudi na tem naroku omogočena navzočnost dr. A. kot strokovne pomoči obrambi. Slednji se naroka ni udeležil. Ob tem je treba pojasniti, da je bila izvedenka dr. G. vabljena na narok dne 18. 3. 2024 ob 10:30 uri, vendar takrat na narok ni pristopila, to je storila šele ob 11:41 uri. Kot je bilo kasneje ugotovljeno, je zamudila, ker je čakala pred napačno razpravno dvorano. V vmesnem času je dr. A., ki naj bi čakal pred razpravno dvorano, odšel, zato ob kasnejšem zaslišanju izvedenke ni bil prisoten. Pritožbeno sodišče obtožencu pojasnjuje, da iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je imel dr. A. možnost, da se naroka udeleži, sodišče je namreč stranke postopka obvestilo o tem, da bo na naroku svoje mnenje podala izvedenka, prisotnost dr. A. je bila izrecno dovoljena, slednji pa je po navedbah obtoženca celo prišel na sodišče. Pritožbenih navedb obtoženca, da je bil dr. A. med odmorom odslovljen, zapisnik glavne obravnave, ki ga je obtoženec brez pripomb podpisal, ne potrjuje. Iz zapisnika pa tudi ne izhaja kakršnokoli aktivno ravnanje obtoženca (ali obtoženke), da se zagotovi njegova prisotnost (ni zaprosil, da se mu karkoli sporoči ali počaka njegova vrnitev), ali kakršnakoli graja postopka, zaradi njegove neudeležbe. Pritožbeno sodišče vsled navedenega zaključuje, da je imela obramba možnost, da si pri zaslišanju izvedenke dr. G. pomaga s strokovnim pomočnikom, pa te možnosti ni izkoristila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082369
KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2. ZKP člen 358, 358-1.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - dejanje ni kaznivo dejanje - oprostilna sodba - kazenskopravna zaščita - delovno mesto - delovno okolje - ravnanje župana - odnos do oškodovanca - v zvezi z delom
Pritožbeno sodišče na ta posplošen očitek odgovarja, da je neutemeljen, saj v ničemer ne spodbija ključne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je načelo o kazenskopravni intervenciji kot skrajnem sredstvu, ki je upravičeno le v primerih najhujših ekscesnih napadov na osebo oškodovanca v zvezi z delom, treba upoštevati že pri presoji, ali očitano dejanje predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov, predpisanih v členu 197 KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082302
KZ člen 191, 191/1. ZKP člen 317, 317/1, 365, 365/1, 391, 402, 402/3.
kaznivo dejanje nasilja v družini - družinska skupnost - sestava senata - sklep o popravi - odprava neskladnosti - zahteva za izločitev sodnika pritožbenega sodišča
Zagovornik v zvezi s sestavo sodišča uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila po njegovem prepričanju podana zato, ker je izpodbijano sodbo izdala sodnica posameznica, čeprav je o zadevi sodil tričlanski senat. Sodišče druge stopnje se v zvezi s tem v celoti sklicuje na obrazložitev v zvezi z izpodbijanim sklepom o popravku, saj gre zaradi nedoslednosti v pisnem odpravku izpodbijane sodbe zgolj za neskladje med izvirnikom in pisno izdelano sodbo.
Skupnost obdolženca z zunajzakonsko partnerko B. B. in njenim sinom, obdolženčevim pastorkom C. C., je tako v smislu navedenih materialnopravnih izhodišč nedvomno pomenila življenjsko skupnost zunajzakonskih partnerjev kot eno od oblik družinske skupnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082819
ZKP člen 453, 478, 480, 485, 489, 490. KZ člen 73, 77, 77/2, 77/2-8, 77/4, 78, 78/2, 78/4, 80, 83. DZ člen 175. Standardna minimalna pravila Združenih narodov o kazenskem pravosodju za mladoletnike (Pekinška pravila) (1985) člen 1.
postopek proti mladoletnikom - mladoletnik - vzgojni ukrepi - trajanje - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep - Pekinška pravila - stopnjevanje sankcij - izjema od pravila - seja senata - sprememba odločbe o vzgojnem ukrepu - oddaja v prevzgojni dom
Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana.
Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve.
Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba, ga ne spoštuje ter krši pravila in so zato potrebni intenzivnejši ukrepi za njegovo prevzgojo, da bi spremenil obnašanje, ki je ogrožajoče zanj, za okolico pa negativno in moteče ter razvil osebno odgovornost za svoja ravnanja.
Izhodišče za sodno obravnavanje mladoletnika, izrek primerne kazenske sankcije in odločitev o spremembi že izrečenega vzgojnega ukrepa predstavljajo potrebe posameznega mladoletnika po vzgoji, prevzgoji in pravilnem razvoju, ki pomenijo temeljni namen kazenskih sankcij za mladoletnike.
V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o tehtnosti tako imenovanega postopnega izrekanja oziroma zaostrovanja vzgojnih ukrepov, kot to neutemeljeno pričakuje pritožnica.
KZ-1 člen 209. ZKP člen 100, 101/1, 100/2, 104, 104/1, 104/2, 105, 105/1, 105/2. OZ člen 168, 186, 253, 253/2.
premoženjskopravni zahtevek - povrnitev škode - adhezijski postopek - premoženjska škoda - pogodbena kazen
Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku se lahko sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v obliki upoštevanja vseh relevantnih določb civilnega, materialnega in procesnega prava.
Premoženjskopravnem zahtevku kazensko sodišče ne sme ugoditi, če oškodovanec v pravdi ne bi mogel uspeti.
Vprašanje (višine) premoženjske koristi v sferi obtožencev ni nujno enako (višini) premoženjske škode v sferi oškodovane družbe.
Kumulativno uveljavljanje pogodbene kazni in povrnitve škode ni dopustno.
Adhezijski postopek ne sme nerazumno in prekomerno obremenjevati kazenskega postopka.
Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in razjasnilo v celoti in popolno, kolikor je bilo to mogoče, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa razumno zaključilo, da upoštevaje domnevo nedolžnosti - v okviru katere je dokazno breme v domeni tožilca, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom, to je onkraj razumnega dvoma - ni moglo z gotovostjo ovreči zagovora obdolženca in ima resne dvome v utemeljenost očitkov v obtožnici, zato je ravnalo v njegovo korist in ga oprostilo obtožbe.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - zlonamernost - upravičen tožilec - oškodovanec - dokaz, pridobljen z zvočnim snemanjem brez soglasja snemane osebe - odločanje o predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov do konca dokaznega postopka - prekluzija dokaznega predloga - zastaranje kazenskega postopka - pravna opredelitev - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - pritožbena obravnava - načelo otrokove koristi - dokazna ocena izvedenskega mnenja - onemogočanje stikov - sprememba izpodbijane sodbe
V obravnavanem primeru je C. C., oče mladoletnih oškodovancev (starih 10, 8 in 5 let) res sam sebe napačno poimenoval za oškodovanca kot tožilca, in v tem delu gre pritrditi pritožbi, kar pa na pravno veljavnost izjave in upravičenost vlagatelja ne vpliva. Po zakonu je zakoniti zastopnik svojih otrok in kot tak upravičen v otrokovem imenu podati izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona in vložiti obtožni predlog.
Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj pri sklepu, izdanem po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti.
Ne Ustava ne ZKP namreč ne določata prepovedi glede pridobivanja zakonito pridobljenih dokazov iz drugih kazenskih spisov, v okviru katerih se ti dokazi hranijo. Dokaz, ki je bil pridobljen na dovoljen način, s potrditvijo prvotnega namena njegove pridobitve, v drugi kazenski zadevi ne more veljati za nezakonitega in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti.
Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovanca (tretji odstavek 90. člena KZ-1).
Obdolženka dveh zaporednih stikov dne 2. 3. 2019 in 16. 3. 2019 ni preprečila zgolj zaradi nerazrešenega konflikta glede premoženjskih razmer med njo in tožilcem, ampak je ravnala z namenom varstva koristi otrok, ki jih je s tem zaščitila pred neprimernimi ravnanji očeta. Takšno njeno ravnanje pa ni zlonamerno. Glede neizvršenega stika dne 26. 10. 2019 je presodilo, da so bili razlogi za neizvršitev stika na strani tožilca, ko povsem neživljenjsko ni počakal nekaj minut na otroke, niti ni preveril, zakaj zamujajo, ampak se je odpeljal na policijsko postajo naznanit kaznivo dejanje, zato obdolženki zlonamernega onemogočanja izvršitve stikov tega dne ni mogoče očitati.
V obravnavanem primeru zgolj enkratni dogodek neizvršenega stika v obdobju desetih mesecev (od dne 25. 12. 2018 do dne 26. 10. 2019), medtem ko so se stiki izvrševali, razen v dveh primerih, ko se niso izvršili zaradi varstva koristi otrok (dne 2. 3. in dne 16. 3. 2019) in v enem primeru, ko se niso izvršili iz razlogov na strani tožilca (dne 26. 10. 2019), ne dosega praga kaznivosti, saj ne izkazuje trajne in zlonamerne namere preprečevanja stikov, ki jo zahteva razlaga zakonskega znaka "zlonamerno" iz prvega odstavka 190. člena KZ-1.
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 369, 369/1, 369/1-3, 395, 395/1.
nasilje v družini - pritožbeni postopek - načelo dispozitivnosti - konkretizacija pritožbenih navedb - razlogi sodbe sodišča druge stopnje
Naloga sodišča druge stopnje, ki v pritožbenem postopku izvaja kontrolno vlogo, ni ponavljanje razlogov prvostopenjske sodbe, temveč da presodi pritožbene navedbe in nanje odgovori. To pa velja izključno za tiste pritožbene navedbe, ki so pravno relevantne in za odločitev pomembne. Dolžnosti opredelitve ni glede tistih navedb, ki so irelevantne ali očitno neutemeljene. Obenem obstaja v sferi vlagatelja pritožbe dolžnost, da svoja pritožbena izvajanja določno substancira - to pomeni, da skladno z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka pritožnik že pojmovno ne more uspeti s posplošenimi (teoretičnimi) izvajanji, ne da bi pri tem konkretiziral in obrazloženo pojasnil kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-1, 410/1-3, 410/2, 413, 413/1, 413/2, 414, 414/1. URS člen 22.
obnova kazenskega postopka - zahteva za obnovo - pravica do izjave - kontradiktornost - nevročitev odgovora na predlog za obnovo
Če sodišče odgovora državnega tožilstva na zahtevo za obnovo kazenskega postopka ne vroči v izjavo obsojencu oziroma obrambi, s tem krši pravico do izjave iz 22. člena Ustave.
Ker je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko je sklep z dne 19.12.2022 vročalo pritožnici, tudi naložitev stroškov, nastalih zaradi vročitve po detektivu, ni utemeljena. Pritožnica tako utemeljeno izpodbija takšno nepravilno naložitev krivdnih stroškov, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijan sklep sodišča prve stopnje razveljaviti (tretji odstavek 402. člena ZKP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00084191
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 358, 358-1, 358/3, 372, 372-1, 437, 437/1.
grožnja - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - resnost grožnje - kršitev kazenskega zakona
Če v opisu dejanja po obtožbi ni konkretizrano zatrjevan namen obdolženca, da oškodovanko ustrahuje in/ali vznemirja, dejanje ni kaznivo že po samem zakonu. Enako velja za odsotnost substanciranja, katera resna grožnja naj bi bila izražena z besedami: "da bo oškodovanka končala tako, kot končajo ženske v Srbiji, ki ne ubogajo svojih mož".
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00082445
KZ-1 člen 34, 115, 115/1. ZKP člen 367, 367/4, 484, 484/1, 485, 485/1.
poskus kaznivega dejanja uboja - postopek proti mladoletnikom - izrek vzgojnega ukrepa - obsodilna sodba - pravica do pritožbe - oškodovanec - pritožbeni razlogi - odločba o stroških postopka - delna ugoditev pritožbi - sprememba sklepa
Mladoletnici je bil izrečen vzgojni ukrep, ki po vsebini (čeprav odločba ne vsebuje krivdoreka) predstavlja obsodilno sodbo, kar pomeni, da ima oškodovanec glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 485. člena ZKP zoženo pravico do pritožbe oziroma ima na voljo ožji nabor pritožbenih razlogov. Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi podaja nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in zastopa stališče, da ravnanje mladoletne A. A. izpolnjuje zakonite znake kaznivega dejanja poskusa umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. S temi navedbami oškodovanec po vsebini zatrjuje pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki pa jih v pritožbi zoper sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu ne more uveljavljati. Torej gre za neutemeljene pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083272
ZKP člen 61, 61/1, 344, 344/1, 357, 357-4, 392. KZ-1 člen 90, 211, 211/1, 214.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje oderuštva - sprememba pravne opredelitve dejanja - seznanitev - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev sodbe - oškodovančev prevzem kazenskega pregona - obtožba upravičenega tožilca - opis kaznivega dejanja - isti historični dogodek - zavrnitev obtožbe - zastaranje kazenskega pregona
Dejstvo, da je obtoženec predlog za izvršbo vložil preko pooblaščenega odvetnika, tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja dileme, ali se je zaradi tega zavedal protipravnosti svojega ravnanja.
Splošno stališče sodišča, da imajo odvetniki vlogo pri varovanju pravnega reda, lahko izhaja le iz ustavnega položaja odvetništva kot dela pravosodja, ni pa, kot rečeno, v ničemer zatrjevano, da naj bi obtoženi B. B. oziroma C. C. kot napeljevalec k temu kaznivemu dejanju, predpostavljala, da je njuno početje zaradi pooblastila odvetniku, dopustno.
Če oškodovanec kot tožilec dejanje opiše drugače, kot je to storil državni tožilec ali če npr. spremeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja, kot je to v obravnavani zadevi, je treba presoditi le, ali je še vedno mogoče govoriti o istem historičnem dogodku ali gre za povsem drugo dejanje oz. očitek. Pritožnik ima prav, da oškodovanec kot tožilec ni dolžan dosledno slediti opisu dejanja v obtožbi, ki je bila s strani državnega tožilca umaknjena, saj sam nekatera dejstva lahko oceni drugače. Če opis dejanja v obtožbi spremeni, je pri tem vezan na pravila iz prvega odstavka 344. člena ZKP, glede katerih se je že izoblikovala sodna praksa. Iz številnih odločb (npr. sodba VSRS I Ips 24137/2015 z dne 7.9.2023) izhaja stališče, po katerem državni tožilec lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čimer ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082265
KZ-1 člen 86.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - osebnostna urejenost obsojenca - kritičen odnos
Pri tem je izpostaviti tudi namen izreka pogojne obsodbe s posebnim pogojem, ki je v zavedanju obsojenca, da je to zanj ugodnost in da mu sodišče zaupa, da bo izpolnil posebni pogoj in mu ne bo treba v zapor, kar pa obsojeni glede na njegovo ravnanje ni vzel resno in se je tako zaupanje obsojencu izkazalo za neutemeljeno.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi
Dejstvo, da je v obravnavani zadevi osumljeni sin sodnice Okrožnega sodišča na ..., sodniki tega sodišča pa bi odločali v postopku zoper osumljenega, bi pri udeležencih postopka in v širši javnosti lahko vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja pred Okrožnim sodiščem na .... V obravnavani zadevi je tako po presoji višjega sodišča podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, zato je višje sodišče za postopek določilo drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 207, 207/2.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog begosumnosti - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa
Izpodbijani sklep je ugotovitveni sklep, ki je izdan na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, kar pomeni, da se razlogi za pripor presojajo glede na spremenjene okoliščine. Če teh ni ali niso bistvene, sodišče prve stopnje ni dolžno podrobneje utemeljevati zaključkov, o katerih je v predhodno izdanih sklepih že podalo razloge in odgovorilo na navedbe obrambe.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nujnost in sorazmernost ukrepa
Obstoj utemeljenega suma izpodbijajo vsi trije zagovorniki, vendar je na njihove očitke že odgovorilo sodišče prve stopnje v dosedanjih odločitvah ter tudi po oceni pritožbenega sodišča ne uspejo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, še posebej, ker so bili vsi trije obdolženci zaustavljeni v vozilu, v katerem se je droga nahajala, na vreči, v kateri je bila droga, pa so bile najdene biološke sledi vseh treh obdolžencev, pri čemer noben od njih ni zaposlen.
Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.
Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen.
Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca.
Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jasno izraženo voljo oškodovanke za kazenski pregon obtoženca, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo predmetni kazenski postopek brez upoštevanja procesnih posledic določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP
Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja.
Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec.
Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem natančne časovne opredelitve inkriminiranega dogajanja, ki se je zgodil po nekaj urah pitja in zabave, temveč je v tem prepoznati ravno okoliščino, da obtoženca nista skušala v ničemer bremeniti po krivem.
Po presoji pritožbenega sodišča zatorej nikakor ne vzdrži argument obrambe, da je oškodovanec nekonsistenten pri navedbah o nastanku poškodbe, kakor tudi ne, da bremeni obtoženca, brez da bi bil prepričan v njegovo krivdo, saj bi to vendar pomenilo, da brez vsakršnega razloga po krivem bremeni obtoženca, po drugi strani pa razbremenjuje nekoga, ki ga je kritičnega dne z nenadnim napadom hudo telesno poškodoval.
Pritožbeno sodišče pripominja, da je v sodni praksi že zavzeto stališče, da prostovoljna izročitev predmetov in odvzem brisa ustne sluznice v zvezi z dolžnostjo pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma privilegijem zoper samoobtožbo nimata enake pravne vsebine. Za odvzem brisa ustne sluznice ni potrebna privolitev osebe, ki se ji vzorec jemlje. Policija sme vzeti bris ne samo tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, temveč tudi osebam, ki niso osumljenci in za katere je verjetno, da so utegnile priti v stik s predmeti, na katerih so bile sledi odkrite. Ker pri odvzemu brisa sluznice ne gre za prostovoljno dejanje ali ravnanje osumljenca v smislu podajanja izjav oziroma izročitve predmetov, ki bi bilo podvrženo varstvu osumljenčevih pravic v okviru privilegija zoper samoobtožbo, policija pred odvzemom brisa osumljenca ni dolžna poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Ker torej privilegij zoper samoobtožbo v obravnavanem primeru obtoženca pri odvzemu brisa ustne sluznice ni varoval, do njegove kršitve, ki jo pritožnik zatrjuje, pojmovno ni moglo priti. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na zakonito pridobljene dokaze, izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz osme alineje prvega odstavka 371. člena ZKP.