Pri tem je izpostaviti tudi namen izreka pogojne obsodbe s posebnim pogojem, ki je v zavedanju obsojenca, da je to zanj ugodnost in da mu sodišče zaupa, da bo izpolnil posebni pogoj in mu ne bo treba v zapor, kar pa obsojeni glede na njegovo ravnanje ni vzel resno in se je tako zaupanje obsojencu izkazalo za neutemeljeno.
Dejstvo, da je v obravnavani zadevi osumljeni sin sodnice Okrožnega sodišča na ..., sodniki tega sodišča pa bi odločali v postopku zoper osumljenega, bi pri udeležencih postopka in v širši javnosti lahko vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja pred Okrožnim sodiščem na .... V obravnavani zadevi je tako po presoji višjega sodišča podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti v smislu prvega odstavka 35. člena ZKP, zato je višje sodišče za postopek določilo drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju.
Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.
Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen.
Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca.
Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jasno izraženo voljo oškodovanke za kazenski pregon obtoženca, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo predmetni kazenski postopek brez upoštevanja procesnih posledic določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP
Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede oškodovančeve dejanske zaznave inkriminiranega dogodka in obtoženca kot storilca očitanega mu kaznivega dejanja.
Kljub temu pritožbeno sodišče kot ključno v obravnavani zadevi izpostavlja, kar ostane pritožbeno prezrto, da je oškodovanec kljub zaznani opitosti jasno in prepričljivo, tekom kazenskega postopka večkrat skladno opisal inkriminirani dogodek in je že ob prvem klicu na policijo brez vsakršnega dvoma povedal, da mu je poškodbo povzročil prav obtoženec.
Oškodovanec je na sprejemljiv in razumen način pojasnil, kako se je prepričal, da ga je v inkriminiranem trenutku napadel prav obtoženec, saj bi bilo, v nasprotju z zatrjevanjem zagovornika, povsem neutemeljeno navajanje, da je videl obtoženca, že preden ga je prvič udaril, ko pa je večkrat smiselno izpostavil ravno okoliščino, da ga je udarec obtoženca s strani presenetil, v posledici česar je padel po tleh.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre šteti kot nedoslednosti oškodovanca in B. B., ko sta jasno izpostavila, kaj v sosledju obravnavanega dogodka sta neposredno zaznala in česa ne, ter lastne samokritičnosti do nezmožnosti povsem natančne časovne opredelitve inkriminiranega dogajanja, ki se je zgodil po nekaj urah pitja in zabave, temveč je v tem prepoznati ravno okoliščino, da obtoženca nista skušala v ničemer bremeniti po krivem.
Po presoji pritožbenega sodišča zatorej nikakor ne vzdrži argument obrambe, da je oškodovanec nekonsistenten pri navedbah o nastanku poškodbe, kakor tudi ne, da bremeni obtoženca, brez da bi bil prepričan v njegovo krivdo, saj bi to vendar pomenilo, da brez vsakršnega razloga po krivem bremeni obtoženca, po drugi strani pa razbremenjuje nekoga, ki ga je kritičnega dne z nenadnim napadom hudo telesno poškodoval.
Le v primeru razlogov za odložitev po 1. točki (bolnišnično zdravljenje), 2. točki (smrt ali hujša bolezen v ožji družini) ali 3. točki (neodložljiva poljska ali sezonska dela) prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, ki nastanejo pozneje, torej že po prejemu poziva, se lahko prošnja vloži tudi po tem tridnevnem roku, vendar pred dnevom, ko bi se obsojenec moral zglasiti na prestajanju kazni. Obsojenec v prošnji z dne 22. 11. 2024 slednjih razlogov ne uveljavlja (navaja namreč, da mora opraviti delo v splošno korist in se zglasiti na sodišče kot priča oziroma obdolženec, kar pa niso razlogi, navedeni v prvih treh točkah 24. člena ZIKS-1). Pritožba tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Ker je rok tri dni zakonski rok, na katerega ne vplivajo okoliščine, ki jih izpostavlja pooblaščenec obsojenca, je glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju prošnje kot prepozne, pravilna.
Glede na to, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje vsebinsko ni odločalo o prošnji obsojenca za odložitev izvršitve kazni zapora, saj je prošnjo zgolj zavrglo kot prepozno, takšna zgolj procesna odločitev, ne vpliva na odločanje o prošnji za posredovanje odločbe domačega sodišča v priznanje in izvršitev Republiki Hrvaški.
Ker je procesnopravno zmotno pritožbeno stališče, da je obsojenčeva navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna, sodišče prve stopnje pa je tudi podvzelo potrebne korake v smeri pridobitve obsojenčeve razlage vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s svojim ravnanjem obsojencu prekršilo ustavno zagotovljene procesne kavtele.
Pravica do izjave v postopku za preklic pogojne obsodbe je spoštovana, če je sodišče na razumen način poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v tem postopku.
Ko se postopku za preklic pogojne obsodbe očitno izmika, je dolžan obsojeni med drugim sprejeti breme nevročitve odločbe, izdane v njegovo škodo.