KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073461
ZKP člen 25, 25/1-1, 435, 435/1. KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZJZ člen 4, 11.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - kvalificirana oblika - stvarna pristojnost sodišča - javni shod - zbor lastnikov
Glede na dikcijo določb ZJZ in okoliščine konkretnega primera, se sodišče druge stopnje pridružuje pritožbenemu stališču, da predmetni shod ni bil javni shod, omejen je bil le na ozek, interesno povezan krog ljudi, torej na lastnika hiše, kot tak tudi ni bil prijavljen. Sodišče prve stopnje je srečanje (zbor) lastnikov in stanovalcev večstanovanjske hiše na danem naslovu, pravno zmotno štelo za javni shod in temu posledično, ker je ocenilo, da naj bi šlo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1, zmotno odločilo o stvarni nepristojnosti okrajnega sodišča.
zavrnitev obtožbe - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - oškodovanec kot tožilec - subsidiarni obtožni predlog - rok za vložitev obtožnega predloga - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - prepozen predlog - procesni prekluzivni rok - sklep o ustavitvi postopka - nestrinjanje preiskovalnega sodnika - obvestilo oškodovancu o pravici do nadaljevanja pregona zoper obdolženca
Sodišče prve stopnje je uporabilo petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, ki izrecno velja za situacijo, ko i) preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana ali ii) ko senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave; torej ne gre za situacijo, ko se preiskovalni sodnik že v osnovi ne strinja z opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenka, je v slednjem primeru sodišče v skladu s smiselno uporabo 60. člena ZKP, dolžno oškodovanca kot tožilca obvestiti, da lahko v roku 30 dni od prejema obvestila o nestrinjanju s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj, vloži obtožni predlog. Takšno stališče, torej, da je v dani procesni situaciji, potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 60. člena ZKP, je zavzeto v sodni praksi (glej sklep VSM IV Kp 22620/2019 z dne 9. 7. 2019), predvsem pa tudi v veljavni kazenskopravni teoriji, ki naredi izrecno distinkcijo med situacijo, ko oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec prejmeta obvestilo sodišča, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena, v tem primeru lahko vložita obtožni akt v roku 30 dni (smiselna uporaba 60. člena ZKP) in situacijo, ko so bila preiskovalna dejanja opravljena in je ta rok krajši in sicer 15 dni (tretji odstavek 186. člena ZKP), v obeh primerih pa gre za prekluzivna roka.
Izkazane so vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje ukrepa prepovedi približanja. Podan je utemeljen sum, da je obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja in je še vedno ponovitveno nevaren, zato je ukrep prepovedi približanja neogibno potreben in ga ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, zato je tudi sorazmeren.
Če državno tožilstvo ob predstavitvi obtožnice po spremembi sodne prakse glede (ne)konkretiziranosti zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije obtožnice ustrezno ne modificira, je kasnejša modifikacija nedopustna in ji mora sodišče odreči pravno veljavnost ter odločiti o prvotno vloženi obtožnici.
izločitev sodnika - dvom o nepristranskosti sodnika - razlogi za izločitev sodnika
Že zaradi narave sodnega odločanja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo predstavljati sodnikova pravna stališča, zavzeta pri opravljanju sodne funkcije oziroma njegove strokovne odločitve, tako procesnopravne kot tudi materialnopravne. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojh pristojnosti, ne glede na to ali so pravilne ali ne, sama po sebi, brez navedb dodatnih okoliščih, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073359
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 181, 181/1-1, 451, 451/1, 465, 466, 466/1, 468, 468/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - postopek proti mladoletnikom - pripravljalni postopek - zahteva za uvedbo pripravljalnega postopka - opis kaznivega dejanja - konkretni opis dejanja - ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo - pravna opredelitev dejanja - razlog smotrnosti
Zmotno je stališče sodnika za mladoletnike, da dopolnjena mladoletnikova starost osemnajstih let, vpliva na smotrnost kazenskega postopka, saj se lahko v skladu s prvim odstavkom 451. člena ZKP postopek proti mladoletnikom vodi proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let.
Ob odsotnosti dodatnih okoliščin, ki konkretizirajo bodisi večkratna, načrtovana ravnanja bodisi enkratno ravnanje skupaj z okoliščinami, ki izkazujejo nameravano nadaljevanje izvrševanja očitanih ravnanj, na primer dogovor z drugimi osebami za nadaljnje prestopanje meje, načrt, priprava na primer s skritim prostorom v avtu in podobno, zakonski znak „ukvarjanje“ v zahtevi za uvedbo pripravljalnega postopka proti mladoletniku ni ustrezno konkretiziran. Iz opisa kaznivega dejanja tudi ne izhaja, da se mladoletniku očita prevoz tujcev po ozemlju RS z namenom pridobitve premoženjske koristi zase ali drugega, zaradi česar sodišče druge stopnje zaključuje, da dejanje, ki ga je mladoletnik osumljen, ni kaznivo dejanje.
Za obstoj tega kaznivega dejanja goljufije mora tako upravičeni tožilec med drugim izkazati tudi, kakšna škoda naj bi nastala oškodovancu, kakšno ter kolikšno protipravno premoženjsko korist naj bi storilec pridobil, ali jo je pridobil zase ali za koga drugega.
Ker je obstoj utemeljenega suma mogoče ugotavljati le v primeru, če je obtožni akt sklepčen, v obravnavani zadevi pa vložena obtožna predloga glede na prej pojasnjeno nista bila sklepčna, se je sodišče prve stopnje neutemeljeno ukvarjalo z obstojem utemeljenega suma, da je ustni fiducirani dogovor med oškodovancem in obdolžencem ter obdolženo pravo osebo dejansko bil sklenjen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00076450
ZIKS-1 člen 12, 12/7, 12/9.
vikend zapor - zahteva za sodno varstvo - alternativna izvršitev kazni zapora
Zloraba svobodnejšega načina prestajanja kazni zapora v smislu zlorabe prepovedanih drog oziroma težave obsojenca z odvisnostjo, niso razlogi, ki jih sedmi odstavek 12. člena ZIKS-1 našteva kot razloge zaradi katerih lahko direktor zavoda sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu. Povedano drugače, odločitev sodišča, da mora obsojenec preostanek kazni zapora prestati v zavodu, lahko temelji le na ugotovitvi, da je izpolnjen kateri izmed taksativno naštetih razlogov iz sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 in ne na podlagi ugotovitve kakšnih drugih ravnanj obsojenca, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni več toliko osebnostno urejen, da mu je mogoče zaupati, da prestajanje kazni ob koncu tedna ne bo zlorabil, kar je sicer res pogoj iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1 za ugoditev takšnemu predlogu.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 45, 51.
povišanje nagrade - inflacija - odmera nagrade izvedenca
51. člen Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih sodišče ne more uporabiti tako, da bi celotno nagrado sodni izvedenki enostavno povišalo za 17,7 %, kot je zahtevala. izvedenka. 51. člen Pravilnika daje splošno napotilo oziroma pooblastilo ministru, da s spremembo Pravilnika zviša posamezne postavke nagrad sodnim izvedencem, sodnim cenilcem in sodnim tolmačem, za kar ima izrecno zakonsko pooblastilo v četrtem odstavku 45. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074697
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/2.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - enovito kaznivo dejanje - enoten naklep - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Pritožbeni senat presoja, da je mogoče merila enovitosti kaznivega dejanja, kot jih je oblikovalo vrhovno sodišče, uporabiti tudi pri kaznivem dejanju spolnega napada po drugem odstavku 173. člena KZ-1. Bistveno je, da storilec dejanja izkorišča enako priložnost in ravna z enotnim naklepom, da bo enako priložnost izkoriščal zato, da bo večkrat dosegel spolni odnos z oškodovancem.
V izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obdolženi državljanstvo Gruzije ter ob odsotnosti osebnih naveznih okoliščin obdolženega na Republiko Slovenijo, je zaključek sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti povsem na mestu. Ob tem tudi pritožba ne ponudi nobenega konkretnega razloga zaradi katerega naj bi se obdolženi nahajal na ozemlju Slovenije.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - priporni razlog begosumnosti - utemeljen sum - nujnost in sorazmernost ukrepa
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je še vedno podan utemeljen sum, da so obdolženke storile očitano kaznivo dejanje, da je še vedno podan priporni razlog begosumnosti ter da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje očitanih kršitev ni zagrešilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074569
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - dejansko stanje - garantna dolžnost - največja korist otroka
Bistvo garantne dolžnosti obdolženke kot matere oziroma t.i. rezidenčnega starša je v tem, da zaradi njegove največje koristi otroka vzpodbuja k stikom ter se trudi, da otrok odklonilni odnos do očeta izboljša in s tem zmanjša njegovo stisko ter omogoči stike.
V določbi, ki ureja postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), pravica do pritožbe zoper sklep ni izrecno izključena, zato je treba uporabiti določbo prvega odstavka 399. člena ZKP. Glede na to, da torej zakon v navedeni določbi daje pravico do pritožbe tudi osebi, katere pravice so prekršene, je treba pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila njegova pravica, ko sicer ni stranka v postopku, z izdajo sklepa prekršena. V tem pogledu je soglašati s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da v primeru, ko obdolženec posebnega pogoja ni izpolnil, je lahko oškodovančeva pravica prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode.
zahteva za varstvo zakonitosti - upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - zasebni tožilec - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, namen katere je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter zagotoviti enotno uporabo zakona v vsej državi (tako mag. Štefan Horvat v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 907). Tudi državni tožilci kot stranke v posamičnem postopku niso upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, kar kaže na to, da so pravice državnega tožilca in zasebnega tožilca glede možnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti izenačene. V kolikor bi zasebni tožilec lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti neposredno, bi s tem imel več pravic, kakor jih ima državni tožilec.
Pritožbeno stališče, da ni nujno, da mora biti predhodno kaznivo dejanje v celoti zajeto v opisu kaznivega dejanja pranja denarja, pač pa, da morajo biti navedene okoliščine, ki kažejo, da je bilo predhodno kaznivo dejanje storjeno, je brez dvoma pravilno. Vendar pa opis zahteve za preiskavo, tudi po oceni sodišča druge stopnje, takemu stališču sodne prakse ne sledi, saj je pri navedbi vseh teh denarnih transakcij na tekoče račune obdolženčeve družbe navedeno le, da naj bi denar izviral iz kaznivega dejanja goljufije na škodo posameznega oškodovanca. Iz tako skopega opisa oziroma zgolj navedbe kaznivega dejanja, pa ne izhajajo objektivne okoliščine izvršitve dejanja goljufije, saj ni navedeno kako in na kakšen način naj bi bila goljufija izvršena.
Kazenska norma prvega odstavka 288. člena KZ-1 je blanketna norma, vendar je sicer potrebno pritrditi pritožbeni kritiki, da ne more biti ključnega pomena, da v izreku očitka ni citirano, katera norma je s tem kršena.
Ocena sodišča prve stopnje o nezadostni konkretizaciji zakonskega znaka temelji predvsem na pravilni ugotovitvi, da v opisu dejanja ni konkretizirana zavestna kršitev zakona, prav tako ni konkretizirano zatrjevanje, da je obdolženec oškodovancu kot tožilcu namerno škodoval, na ravni posplošenega zatrjevanja pa je ostala tudi navedba, da je istočasno neupravičeno dajal prednost nasprotni stranki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00084081
KZ člen 78, 375. KZ-1 člen 176, 176/3. ZKP člen 178/4, 459.
pravica do zaslišanja obremenilne priče - vročanje vabila - kaznivo dejanje mladoletnika - vročanje pisanj mladoletni osebi
V četrtem odstavku 178. člena ZKP, ki se v postopku proti mladoletnikom uporablja na podlagi 451. člena ZKP, je določeno, da preiskovalni sodnik o preiskovalnih dejanjih, kadar ima obdolženec zagovornika, obvesti praviloma samo zagovornika. V skladu s citirano zakonsko določbo je v konkretnem primeru postopalo tudi sodišče prve stopnje, ko je o zaslišanju oškodovanke, dne 25. 3. 2022 obvestilo mladoletnikovo zagovornico, ki je bila na zaslišanju navzoča. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da mladoletnik ni imel možnosti sodelovati v postopku, to še toliko manj, ker je sodišče na seji za mladoletnike 19. 12. 2022, v prisotnosti mladoletnika oškodovanko ponovno zaslišalo.
Čeprav je vsebina 459. člena ZKP na katerega se zagovornica sklicuje, povsem jasna, se določba prvega odstavka 459. člena ZKP, glede vročanja sodnih pisanj mladoletnikom po starših ali zakonitih zastopnikih (posredno vročanje), nanaša zgolj na vabila, ne pa tudi na odločbe in druga pisanja, ki niso vabila, ki pa se vročajo mladoletnikom osebno.
Pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločitve ne more omajati dejstvo, da policija na podlagi zbranih obvestil in vsebinsko ovrednotenih zavarovanih elektronskih podatkov, ni našla elementov mladoletniku očitanega kaznivega dejanja in zato zoper njega ni vložila kazenske ovadbe, pač pa je pristojnemu državnemu tožilstvu podala zgolj poročilo po desetem odstavku 148. člena ZKP. S takšnim poročilom se namreč policiji preprečuje dokončna odločitev o podaji ali nepodaji ovadbe, saj je dokončna presoja prepuščena državnemu tožilcu, ki lahko tudi ne soglaša z oceno policije, da ni podlage za kazensko ovadbo. V takem primeru državni tožilec ravna s prejetim poročilom kot z ovadbo in tako je državna tožilka ravnala tudi v konkretnem primeru.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00075130
KZ člen 37, 37/2, 284, 284/1, 284/3.
kriva izpovedba - napeljevanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - preizkus po uradni dolžnosti - sprememba sodbe - kršitev kazenskega zakona
Ker v opisu dejanja v obtožnici in v krivdoreku sodbe ni konkretizirano, da naj bi obtoženec napeljeval k izpovedbi, ki je kriva (neresnična, lažna), dejanje, ki se mu očita, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu.
Pritožbeno izpostavljeno obdolženčevo predčasno prestajanje zaporne kazni, ne omaja zaključka o danosti pogojev za pripor. Obdolženec je še vedno pripornik, le način izvrševanja pripora je prilagojen temu dejstvu.