KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085806
KZ-1 člen 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-5.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - zaslišanje prič iz tujine - pravica do učinkovite obrambe - nujna preiskovalna dejanja - objektivna nedosegljivost priče - branje izpovedbe priče - obligatorni odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - zakonski pogoji za izrek ukrepa
Nedosegljivost tujcev, ob dejstvu obdolženčeve in zagovorničine navzočnosti med njunim zaslišanjem dne 26.11.2023, je glede na vse ugotovljene okoliščine pomenila opravičljivi razlog za opustitev njunega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi.
Branje izpovedb dveh zaslišanih tujcev iz faze nujnih preiskovalnih dejanj je bilo skladno z zakonskimi, ustavnimi in zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki v ničemer ni poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081125
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2, 39/2-2, 219a, 219a/2, 219a/12, 219a/14, 354, 354/1. ZGD-1 člen 263, 263/1.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - obravnava pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - zakonitost dokazov - listine in elektronski podatki kot dokaz - izločitev senata - bančni posli - vrednost delnice - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - sklicevanje na sodno prakso - odločba o kazenski sankciji - prekoračitev obtožbe
Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja in dejanje torej ni težje od tistega v obtožnici.
Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na specifično dokazno naravo in krhkost elektronskih dokazov ter v točkah 72-75 obrazložitve posebnega sklepa utemeljilo svojo oceno niza vrzeli in pomanjkljivosti ravnanja preiskovalcev v razmerju do načel in postopkov digitalne forenzike v zvezi s samim zajemom inkriminiranih elektronskih podatkov v razmerju, predvsem zagotovitve integritete le-teh in vodenju ustrezne dokumentacije. Tako se je tudi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca prepričalo, da sedaj v ospredje postavljeni postopek zasega elektronskih podatkov, ki naj bi bil ustno razglašen med izvajanjem, ni dokumentiran, prav tako pa skozi spisovne podatke ni najti nobenega podatka o tem, iz katere elektronske naprave predmetni elektronski dokazi z dne 22. 8. 2012 sploh izhajajo. Tako je pritrdilo upravičeni kritiki sodnega izvedenca, da postopek po sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, zaupan v izvršitev preiskovalcem NPU, ni ne sledljiv in ne ponovljiv ter je bil kot tak v neskladju s pravili in načeli računalniško forenzične stroke ter ga v posledici neustrezne dokumentacije v podrobnosti izvedbe ni šlo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje v celoti povzelo stališče sodnega izvedenca o vprašljivosti izvora podatkov in možnosti ugotavljanja istovetnosti ter nastanku forenzične kopije.
Zagovorniki torej prezrejo, da je sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenim ugotovitvam in argumentaciji sodnega izvedenca brez pomislekov sledilo, pri čemer je navkljub temu, da so bili elektronski podatki po oceni sodnega izvedenca zajeti brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezno dokumentirani, pravilno zaključilo, da obravnavanim dokazom vseeno ne gre pripisati nezakonitosti na ravni dokaza, ki ga je treba iz kazenskega spisa izločiti. Vnovič je pravilno izpostavilo določbo štirinajstega odstavka 219.a člena ZKP in presodilo, da je imel zaseg za obrambo spornih DVD-jev in tam zapisanih elektronskih podatkov zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način pridobitve oziroma zaseg elektronskih podatkov bančnega strežnika ne pomeni nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice elektro podjetij od družbe C. d.o.o., ni mogoče šteti kot merodajne. Tak dokazni zaključek je napravilo po predhodni analizi toka prodaje obravnavanih delnic, pri čemer se je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb navedenih oseb jasno opredelilo do vlog oziroma povezav D. D., E. E., F. F. in obdolženega G. G. (točka 39 izpodbijane sodbe). Povezavo med družbo C. d.o.o. in E. E. je zanesljivo prepoznalo v ugotovljenem osebnem prijateljstvu med njim in D. D. ter dejstvu, da je družba C. d.o.o., ki jo je vodila D. D., s pomočjo kredita H. H. d.d. delnice najprej kupila od E. E., ta pa jih je nato v imenu družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o., nakar je pri sklenitvi poravnave z I. d.d. nastopal še kot pooblaščenec družbe J. d.o.o., katere direktorica je prav tako D. D. (točka 30 izpodbijane sodbe). Zagovorniki obdolženega G. G. se tako sprenevedajo, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni raziskalo povezave med družbo C. d.o.o. in E. E., ki bi utemeljevala obravnavano kupovanje vrednostnih papirjev. Na nemerodajnost vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice od družbe C. d.o.o., je sodišče prve stopnje dodatno sklepalo tudi na podlagi okoliščin v točki 122 izpodbijane sodbe, zato zagovorniki z navedbami o financiranju nakupa delnic s strani H. H. d.d. v nasprotno ne morejo prepričati. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče D. D., ki se podrobnosti glede cene delnic ni spomnila, zaradi česar zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na njeno izpovedbo glede kupovanja delnic po tržni ceni. Takšno nestrinjanje zagovornikov z oceno verodostojnosti navedene priče pa tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080686
KZ-1 člen 34, 116, 116-4, 116-5. ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 276, 276/2, 402, 402/3.
poskus kaznivega dejanja umora - poziv na popravo - zavrženje obtožnice - objektivni elementi kaznivega dejanja - pripravljalna dejanja
Glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa je v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora je tako le neposredno poseganje v človekovo življenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081500
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sostorilstvo - višina premoženjske koristi - posebne olajševalne okoliščine
Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.
Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe.
V obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078946
KZ-1 člen 143, 143/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. URS člen 38. ZVOP-1 člen 6, 6-1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 4, 4-1.
kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - osebni podatek - telefonska številka - objava osebnih podatkov - javna objava podatkov - brez privolitve osebe - varstvo osebnih podatkov - določljivost posameznika - kršitev kazenskega zakona
Kazenski zakonik v prvem odstavku 143. člena KZ-1 množinske oblike osebnih podatkov, kot predmeta kazensko pravnega varstva, ne navaja kot omejevalni pogoj kaznivosti storilčevega ravnanja, pač pa kot blanketna norma navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Zakon določa nabor osebnih podatkov, ki so s stališča varstva pravno upoštevni.
zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - odklonitveni razlog za izločitev - dvom v nepristanskost - procesno vodstvo - pravna stališča sodnika
Procesno postopanje (preiskovalnega) sodnika in vrsta odločitve, ki jo (preiskovalni) sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Za presojo pravilnosti sodnikovih strokovnih stališč in odločitev so predvidena tako redna kot izredna pravna sredstva, zato graje pravilnosti samega dela preiskovalnega sodnika zagovornik ne more uveljavljati preko zahteve za njegovo izločitev.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 33. ZKP člen 209, 209/2, 213b, 213b/1, 213b/4, 213b/5.
obiskovanje pripornika - zunajzakonska skupnost
Pritožbeno zatrjevanje statusa zunajzakonskega partnerstva med obdolženim A. A. in pričo B. B., s katerim zagovornica utemeljuje obstoj njunega bližnjega razmerja, le še podkrepi pravilnost prvostopenjskega stališča o koluzijski nevarnosti in sploh preteči škodi uspešne izvedbe kazenskega postopka.
pritožba zoper sodbo - pritožbeni razlogi - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije - sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - nedovoljena pritožba zoper sodbo
Stranki sta sprejeli sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in posledično obtožencu izreklo prav takšno kazensko sankcijo, kot je bila dogovorjena med strankami postopka. Sodišče nima pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, ker je bila dogovorjena skladno s svobodno voljo strank sporazuma. Zato dogovorjene kazni ni več mogoče spreminjati niti v pritožbenem postopku.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - psihično stanje - opredelitev do izvedenskega mnenja - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Prav imata zatorej pritožnika, ko pogrešata prvostopenjsko opredelitev do izvida in mnenja v dokaznem smislu, še sploh upoštevaje poudarek sodne izvedenke, da je bila glede na vse navedeno oškodovančeva sposobnost presoje zmanjšana, saj so bili vsi njegovi voljni mehanizmi pod vplivom njegove odvisnosti, ki je ob akutni intoksikaciji še močneje vplivala na njegovo presojo realnosti, ki je bila hudo motena, na momente tudi popolnoma ukinjena.
Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Glede obdolženega A. A. to vsekakor ni izkazano in tudi ponovno pritožbeno izpostavljena možnost večkratnega nadzora spoštovanja ukrepa ter obdolženčeva motiviranost spoštovati tak ukrep zaradi slabega zdravstvenega stanja njegove ožje družine, ki potrebuje njegovo pomoč, nista prepričljiva razloga za drugačno sklepanje o možnosti hišnega pripora zoper obdolženega.
Ker sam potek časa ne pomeni, da bi bilo možno ali potrebno pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pač pa je pogoj za to utemeljeno sklepanje, da bi bilo mogoče tudi s takim, milejšim ukrepom doseči zasledovani cilj, tj. preprečiti ponovitveno nevarnost, so tudi pritožbene trditve, da je pripor zoper obdolženega Primoža Potokarja nesorazmeren ukrep, ker traja že 10 mesecev in da bi že zato moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, neutemeljene.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080575
KZ-1 člen 34, 115, 115/1, 135, 135/1, 135/2.
poskus uboja - nevarno sredstvo - identiteta med obtožbo in sodbo
Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.
neopravičen izostanek z naroka - izostanek odvetnika z naroka - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - preložitev naroka za glavno obravnavo
Pritožnik, ki sicer ne zanika, da se naroka 7. 5. 2024 ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je s svojim ravnanjem tako uresničil pogoje iz prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je s svojo odsotnostjo povzročil preložitev naroka, kot je sicer to obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu. Obsežne pritožbene navedbe v smeri, da bi zaradi obdolženčeve odsotnosti bilo potrebno narok tudi sicer preložiti, na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ne morejo vplivati. Kot je pritožniku obrazložilo že prvostopno sodišče, namreč izostanek obdolženca zagovornika ne odvezuje dolžnosti pristopa na narok oziroma opravičiti svoj izostanek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - TUJCI
VSK00081488
KZ-1 člen 7, 51, 51/2, 69, 70, 73, 73/2, 308, 308/3. ZKP člen 285c, 285c/1, 285.c/6, 370, 370/2. ZTuj-2 člen 15, 146.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobitev premoženjske koristi - priznanje krivde - obrazložitev sodbe - nedovoljen pritožbeni razlog - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - uporaba kazenskega zakona - varnostni ukrep odvzema predmetov
Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika izpodbijano sodbo z ostalimi primerjata le glede izrečene kazni in števila prepeljanih tujcev, kar pa ne predstavlja odločilne okoliščine. Pritožnika bi za ugotovitev kršitve načela enakosti namreč morala izkazati, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine primera sodišče brez utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča sicer odločajo v primerljivih zadevah.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo na njeno ozemlje lahko vstopi.
V predmetni zadevi je odvzem predmetov fakultativen, saj za obravnavano kaznivo dejanje ni izrecno predpisan v posebnem delu kazenskega zakonika. Pri odločitvi o tem mora sodišče tako po načelu sorazmernosti upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah poudarilo, da mora sodišče za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov presoditi tako preventivni učinek odvzema kot tudi sorazmernost in nujnost ukrepa ter da zgolj ugotovitev uporabe ali namenjenosti za kaznivo dejanje oziroma nastanka s kaznivim dejanjem (drugi odstavek 73. člena KZ-1) ne zadošča.
ugotovitveni sklep - utemeljen sum - neogibna potrebnost - sorazmernost
Očitek storitve t.i. predlagalnih deliktov pa samo po sebi ne pomeni, da pripor zoper obtoženega ne bi bil upravičen ali utemeljen ukrep, kot to v izpodbijanem sklepu pojasnjuje že sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078892
KZ-1 člen 45a, 49, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - nujnost in sorazmernost ukrepa - stopnja ponovitvene nevarnosti - ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti - obteževalne in olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.
Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).
vročilnica kot javna listina - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Vročilnica je institut, na podlagi katerega sodišče ugotavlja dejstva o vročitvi. Ima lastnost javne listine in potrjuje za normalen potek postopka dve procesno odločilni dejstvi. Prvič, da je bilo določeno pisanje naslovniku vročeno in drugič, kdaj se je to zgodilo. Pravilno izpolnjena vročilnica zato dokazuje tako samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, če se ne dokaže nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar je ta dokaz mogoče ovreči samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na obsojencu je bilo torej dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079292
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilna dejstva - pravila podjetniške presoje - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, se navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih.
V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplačilo kreditov te družbe, je v ključnem prepoznati le razloge za ugotovitev, da je obtoženi A. A. s kreditojemalcem družbo E. v obravnavanih primerih sklenil ekonomsko neupravičen posel, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.
V takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ni najti razlogov za zaključek, da je s svojim ravnanjem obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi G., posebej upoštevaje, da so se kreditne sredstva, kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, porabila za nakup nepremičnin, ki so ne glede na upravičenost ali neupravičenost izvedenčevih zaključkov o realnosti prevrednotenja predstavljale povečanje premoženja kreditojemalca in, v končni fazi, omogočile vzpostavitev hipoteke v korist banke.
Na podlagi jasnih stališč do izpostavljenih okoliščin bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so z gotovostjo izkazani zakonski znaki in elementi obtoženemu A. A. in B. B. očitanih (kaznivih) dejanj; torej, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki terjajo ugotovitev, da je bilo podano nasprotje interesov med obtoženim A. A. in banko ter da pri odobritvi kreditov ni ravnal v dobri veri v korist banke in, upoštevaje takrat aktualne gospodarske razmere, na primerni informacijski podlagi. In dodatno, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki obtoženčevo ravnanje jasno določajo kot posebej obarvano z inkriminiranim namenom in s tem razločujejo od njegovega morebiti ne dovolj skrbnega ravnanja.