Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.
Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.
Nobenega dvoma ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.
V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.
V izvedenskem mnenju je sicer res povzeto tudi poročilo UKC Maribor z dne 16. 8. 2024 o izvajanju ukrepa, prav tako pa se zaključki o zdravstvenem stanju Komisije skladajo z zaključki iz tega poročila. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da je Komisija pri izdelavi mnenja zgolj prepisala poročilo UKC Maribor, brez da bi podala tudi svojo samostojno, kritično in neodvisno presojo. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti deli mnenje prvostopenjskega sodišča, in sicer, da enotnost stališč zgolj dodatno kaže na strinjanje strokovnjakov glede zdravstvenega stanja storilca.
Tožilstvo je na škodo obdolženca povečalo časovni razpon inkriminiranega obdobja ter s tem, ko je dodalo dogodek z dne 3. 10. 2018, tudi razširilo kriminalno količino, ki se očita obdolžencu.
Sprememba obtožnice v tem delu se ne nanaša na isti historični dogodek, zaradi česar ni dopustna.
Tožilec ima zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku.
Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obdolženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.
Nepotrebnih stroškov sodne tolmačke, ki so nastali zaradi nepravilnega postopanja sodišča, ni dopustno naložiti v plačilo oškodovancu kot tožilcu.
Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP.
Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepoznava opravljena nezakonito.