ZKP člen 277, 277/1-5. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3.
kaznivo dejanje razžalitve - zavrženje zasebne tožbe - dejanje majhnega pomena - objektivni in subjektivni kriteriji - sistemska razlaga - narava in teža kaznivega dejanja - čast in dobro ime - predpisana kazen - škodljive posledice
Za dejanje majhnega pomena gre, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi (objektivni Kriteriji); (1) narave dejanja ali (2) teže dejanja ali (3) zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali (4) zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in (subjektivni kriteriji) zaradi (1) nizke stopnje storilčeve krivde ali (2) storilčevih osebnih okoliščin. Skupni objektivnih in subjektivnih meril sta predpisani kumulativno, merila znotraj teh skupin pa so nastala alternativno. Uporaba določbe 5. točke 277. člena ZKP terja medsebojno in celovito tehtanje vseh naštetih okoliščin. V skladu s sistemsko razlago posamezna merila niso enakovredna, saj ni nujno, da se vsako od njih pojavlja pri presoji dejanja majhnega pomena. Tega instituta ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni stalni merili teže dejanja in stopnje storilčeve kazenske odgovornosti, pri presoji pa je treba upoštevati tudi spremenljiva merila. Ocena o dejanju majhnega pomena je lahko povsem trdna pri enotnem sklepanju na podlagi vseh vrst meril, sprejemljiva pa je tudi, če manjka posamezno spremenljivo merilo subjektivne ali objektivne narave. Zakonskih določb si ni mogče razlagati tako, da mora sodišče institut dejanja majhnega pomena uporabiti takoj, ko ugotovi, da sta podana najmanj eden od objektivnih in eden od subjektivnih kriterijev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072685
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 269, 269/1-2, 358, 358-4, 394, 394/1.
grožnja - kaznivo dejanje grožnje - opis kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - obarvani naklep - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - sprememba izpodbijane sodbe - izrek oprostilne sodbe
Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je obdolženec kaznivo dejanje storil po verbalnem sporu z oškodovancem, ki je intenziviral do te stopnje, da je oškodovanec udaril obdolženca, na kar se je obdolženec odzval z izrečenimi besedami. Obdolženec je torej storil kaznivo dejanje v specifičnih okoliščinah, ko je zaradi očitne razburjenosti ob razvoju dogodkov reagiral z izrečenimi besedami. Res je oškodovancu izrekel grožnjo usmerjeno v njegovo življenje in telo, a glede na okoliščine dogajanja, slednji ni mogoče pripisati večje teže. Grožnja namreč ni bila izrečena načrtovano in vnaprej premišljeno, temveč le kot trenutni odziv na stres celokupnega dogajanja. Upoštevaje pri tem, da je obdolženec star približno 73 let in je nekaznovan, kar utemeljuje stališče pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi ne gre za izkaz njegovega rednega modusa operandi, temveč le za odziv na dejansko dogajanje in prejeti udarec s strani oškodovanca. Po prepričanju pritožbenega sodišča je torej vzrok za njuno disfunkcionalno reševanje spora iskati pri obeh. Glede na ugotovljene okoliščine bi po prepričanju pritožbenega sodišča z obsodilno sodbo za obdolženca, ob ugotovljeni znatno manjši teži kaznivega dejanja, nastale nesorazmerne posledice.
kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - kaznivo dejanje odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja - evropski nalog za prijetje in predajo - izročitev obdolženca - načelo specialnosti - dvojna kaznivost (identiteta norme) - tuje pravo - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - iura novit curia - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - objektivna identiteta - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - aktivno personalitetno načelo - evropski preiskovalni nalog - opis kaznivega dejanja - priznanje krivde - izkazanost pogojev za priznanje - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - vsebina zapisnika - obrazložitev sodbe - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - zahteva za izločitev dokazov - rok za zahtevo za izločitev dokazov - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlogi - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbi - združitev in izločitev postopka - razširitev preiskave - ekstradicijski pripor - ekstradicijski postopek - pravna opredelitev kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - izključitev protipravnosti - prostovoljni odstop - neprimeren poskus - pravica do obrambe - materialna obramba - formalna obramba
Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka.
Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme.
Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo.
Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.
Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.
postopek proti mladoletnikom - predlog za izločitev sodnika - pripravljalni postopek - predlog za kaznovanje
O pritožbi zoper meritorno odločbo (sklep o izreku vzgojnega ukrepa) ne sme odločati sodnik le tedaj, če je vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje.
odvzem predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - vrnitev zaseženih predmetov - lastninska pravica na zaseženih predmetih
Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Obdolženec naj bi namreč prispel iz Češke, v Italiji najel vozilo in nato za plačilo prevažal iz Hrvaške v Slovenijo štiri tujce brez dovoljenj za vstop in bivanje. Kolikor zagovornica navaja, da obdolženec ni vedel, da je s tujci kaj narobe, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da organizatorji oziroma sostorilci ne bi tvegali in v posel vključili naključno osebo. Ravno tako ni za verjeti obdolžencu, da ni vedel, da je izvršitev očitanega dejanja prepovedana. Tudi izpostavljanje negativnih dejstev s strani zagovornice (izostanek direktne komunikacije s tujci ali najdbe drugih posebnih dokazov) ne more izpodbiti ugotovitev o ravnanju obdolženca.
Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obstoj begosumnosti, saj gre za tujca, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno visoke zaporne kazni in izrek denarne kazni. Ta nevarnost je podana tudi na konkretni ravni pri obdolžencu, še posebej ker gre za zelo mobilno osebo, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sama obljuba obdolženca, da se bo udeleževal postopka, še ne prepriča pritožbenega sodišča v to, da begosumnost ni podana, še posebej glede na zgornje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je ukrep pripora sorazmeren ter navedeno drži ne glede na s strani zagovornice opisane okoliščine prevoza, ko obdolženec tujcev ni ogrožal ali spravil v nevarnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086420
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-9, 371/2.
poslovna goljufija - prekoračitev obtožbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - neizvedba dokaznega predloga - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe - relevantnost dokaza - zakonski znaki kaznivega dejanja - civilnopravno razmerje - preslepitveni namen
Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP saj meni, da niso podani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, da gre za civilnopravno razmerje ter da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek obdolžencu temelji na vrsti njegovih aktivnosti in ravnanj, ki jih zajema tenor izpodbijane sodbe, ki so v časovnem in logičnem sosledju ter tudi ustrezno konkretizirana. Zagovornica se v pritožbi nekritično sklicuje na obširno sodno prakso, ki z obravnavano zadevo ni primerljiva, in očitek preslepitve izven konteksta in selektivno prepozna zgolj v blokadi transakcijskega računa A. A. s. p. in stanju le tega po nakazilu nepovratnih sredstev na navedenem računu. Pritožba zato ne more uspeti s seciranjem posameznih očitkov, ki izhajajo iz tenorja izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072045
ZKP člen 285c, 285c/1, 285c/1-3, 340, 340/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 48a, 308, 308/3.
zaslišanje prič iz tujine - priznanje krivde - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - pravica do zagovornika - izpodbijanje verodostojnosti dokaza - branje zapisnikov o izpovedbah prič - višina izrečene kazni - denarna kazen
Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnalo sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00071763
KZ-1 člen 324, 324/1-1, 324/1-3, 324/3. ZKP člen 10, 372, 372-3. ZPrCP člen 45, 45/1, 45/2, 104.
nevarna vožnja v cestnem prometu - povzročitev prometne nesreče - prekršek in kaznivo dejanje - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - poškodbena posledica - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - (ne)učinek res iudicata - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - lahka telesna poškodba - neprilagojena hitrost vožnje - vožnja pod vplivom alkohola
Dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in sodišče prve stopnje, so bistveno različna, čeprav izhajata iz istega historičnega dogodka, vendar obsega kaznivo dejanje, za razliko od prekrškov iz odločbe o prekršku, še druga dejstva, to je ogrozitev življenja in telesa dveh oseb, kar je preraslo tudi v konkretno poškodbeno posledico povzročitev prometne nesreče z lahko telesno poškodbo dveh oseb, česar pa prekrški, za katere je bil obdolženec spoznan za odgovornega, niso vsebovali.
Zato pri navedenih prekrških in obravnavanem kaznivem dejanju ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, saj se razlikujejo, odločba prekrškovnega organa ne pomeni t.i. "res iudicata" in zato ne gre za isto stvar in tudi ne za ponovno sojenje o isti stvari.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072988
KZ-1 člen 160, 160/1.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar se trdi ali raznaša - direktni naklep - neresnična dejstva - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je obdolženka vedela, da v okviru izvedenih inšpekcijskih pregledov niso bile ugotovljene nepravilnosti glede rejnih pogojev kokoši pri zasebnih tožilcih, da je bila seznanjena s tem, da ne grozi nobena nevarnost za njuno zdravje, a je kljub temu vlagala nadaljnje prijave, kar potrjuje kronološko zaporedje dogodkov, prijav in opravljenih nadzorov, kot izhaja iz obsežne odločbe o prekršku Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ODL 438/2019 z dne 26. 9. 2019, ter da je obdolženka po krivem obdolžila zasebna tožilca zanju žaljivih neresničnih dejstev in da je iz tega povsem jasno razvidna tudi njena zavest, da zasebnima tožilcema škoduje v njuni časti in dobremu imenu, kot je pravilno pojasnilo v točki 10 obrazložitve sodbe.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da se z uporabo tega osebnega omejevalnega ukrepa zasleduje, ne le zagotavljanje varnosti konkretne oškodovanke, temveč tudi varnost drugih morebitnih žrtev, to je zlasti mladoletnih otrok, s katerimi bi lahko obdolženec prišel v stik. Te nevarnosti pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča, s pritožbeno predlaganimi osebnimi omejevalnimi ukrepi, ni moč preprečiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00072656
ZKP člen 380, 380/1. URS člen 27.
načelo in dubio pro reo - domneva nedolžnosti
Načelo "in dubio pro reo" pomeni, da bo obdolženec oproščen ne le v primeru dvoma, ampak tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je izvršil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je na nejavni seji podvomilo v pravilnost ocene odločilnih dokazov in na podlagi tega sprejete pravilnosti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede dokazne ocene izpovedbe oškodovanca in priče. Sklenilo je, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 380. člena ZKP ter da bo z opravljeno obravnavo pred sodiščem druge stopnje zadeva hitreje zaključena.
Pritožnik verodostojnost izpovedbe B. B. izpodbija tudi z navedbo tistega dela njegove izpovedbe, ko je na vprašanje o konkretnih besedah izrečene grožnje odgovoril, da sedaj ne more več z gotovostjo ponoviti, ker se tega zaradi oddaljenosti ne spomni več. Takšen odgovor priče je skladen z ugotovitvami psihološke stroke, da se izgovorjenega praviloma ne spomnimo dobesedno, pač pa jedra, pomena izrečenega, o čemer pa je B. B. izpovedal. Njegov odgovor glede konkretnih besed kaže kvečjemu na verodostojnost njegove izpovedbe, saj bi ravno navajanje dobesedno izrečenega kazalo na naučenost izpovedbe.
V presoji obstoja odklonitvenega razloga za izločitev izvenobravnavanih sodnikov po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je namreč sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ustreznega pravnega izhodišča, ko je preko subjektivnega testa (z vidika osebnega prepričanja obeh sodnikov) in objektivnega testa (z vidika okoliščin, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o nepristranskosti sodnika) presojalo nepristranskost izvenobravnavnih sodnikov, katerih izločitev je zagovornik zahteval.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma postopanja sodnega senata prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo vnaprejšnje prepričanje izpostavljenih sodnikov o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njun pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave posameznega sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 148, 148/2, 148/4, 164. ZNPPol člen 11, 34, 46, 46/5.
izločitev dokazov - policijski album fotografij ovadenih oseb - prepoznava na policiji - prepoznava oseb po fotografijah - policijska pooblastila
Osebno ime osumljenca je bilo na seznam oseb na posebni strani albuma osumljencev uvrščeno in pridobljeno v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. člena ZKP ter 11. in 34. člena ZNPPol, torej ne nezakonito, kot je to bil primer nezakonito hranjene fotografije, pri čemer oškodovanec, kot že navedeno, z imenom osumljenca, kot tudi z imeni ostalih oseb, ki so mu bile pokazane iz albuma, ob prepoznavi na policiji ni bil seznanjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071964
KZ-1 člen 54, 57, 58, 209. ZKP člen 371, 371/, 371/1-11, 372, 373.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - nadaljevano kaznivo dejanje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - razlogi o odločilnih dejstvih - protipravnost ravnanja - protipravna prilastitev
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, sprejemljive in povsem zadostne razloge, ki potrjujejo, da si je obdolžena brez ustrezne veljavne pravne podlage oziroma neupravičeno izplačevala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, na podlagi blagajniških izdatkov v skupni višini 2.750,00 EUR, prav tako pa, da je dne 10. 9. 2019, ko ji je bila kot tajnici izročena gotovina iz naslova društvenega izleta, del tega v višini 251,44 EUR zadržala zase, in si torej tako protipravno prilastila zaupana ji denarna sredstva v višini 3.001,44 EUR.
Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi okoliščina, ko nadzorni organ, ki finančna poročila poslovanja društva pregleda pred obravnavo na občnem zboru, nikoli ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, kar mestoma izpostavlja pritožba in iz lastnega sklepa na (tacitno) odobritev inkriminiranih plačil, obdolžene ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Finančno poročilo o materialnem poslovanju društva, ki je bilo resda vsako leto zapored potrjeno, kakor navaja pritožba, namreč kršitev Pravilnika s strani obdolžene tajnice društva ne izključuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00072086
URS člen 22. KZ-1 člen 49, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 105, 105/1, 105/2, 371, 371/1-11, 445. OZ člen 131, 131/1, 135, 164, 166, 168, 168/1, 169.
kaznivo dejanje tatvine - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravna opredelitev - mala tatvina - vrednost ukradene stvari - namen storilca - premoženjskopravni zahtevek - obrazloženost sodbe - načelo popolne odškodnine - olajševalne in obteževalne okoliščine - pritožbena seja - javna seja
Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14-27 z dne 6. 6. 2018 poudarilo, da lahko sodišče pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera in v luči vseh upoštevnih določb civilnega materialnega prava, vendar pa se pritožnica neutemeljeno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe iz razloga njene neobrazloženosti v tem delu. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki pa so v napadanem delu nepravilne. Ne gre za bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, napačni razlogi se namreč nanašajo zgolj na pravna vprašanja, ki jih popravi pritožbeno sodišče z navedbo pravilnih.
Vzrok za nastanek škode pri oškodovancu izvira iz obdolženčevega protipravnega ravnanja, posledično je zato podana njegova krivdna odškodninska odgovornost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071581
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 10. URS člen 23, 39. KZ-1 člen 158, 158/1-1, 158/1-2. ZKP člen 41, 41/2, 42, 42/5, 92, 92/1, 92/1-6, 96, 96/2, 98, 303, 303/2, 314, 314/3, 358, 371, 371/1, 373, 383, 383/1, 383/1-2, 391. DZ člen 98, 98/1.
zasebna tožba - svoboda izražanja odvetnika - razžalitev - izločitev sodnika - prenos pristojnosti - pristranskost sodnika - varovanje pravic in koristi
Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani.
Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih.
V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.
S tem, ko je iz izreka izpodbijane sodbe izostala odločitev o naložitvi plačila potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika zasebni tožilki, je bila odločitev o stroških v predmetni kazenski zadevi napačna.
Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.