KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076441
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
delo v splošno korist - pasivno ravnanje - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil obsojenec kljub obljubi, ki jo je dal Probacijski enoti, popolnoma pasiven, z izvajalsko organizacijo se ni dogovoril za opravljanje dela v splošno korist in ni prinesel potrjenega napotitvenega obrazca, prav tako se na pozive Probacijske enote sploh več ni oglašal.
pravica pripornika do obiskov bližnjih sorodnikov - omejitev - prepoved
V skladu s prvim odstavkom 213.b člena ZK) je omejitev obiskov pripornikov s prepovedjo posameznih obiskov mogoča, če bi zaradi obiskov lahko nastala škoda za kazenski postopek. Upoštevati je potrebno fazo postopka, pri čemer je pri soobtoženih tudi v fazi glavne obravnave, kljub podanemu zagovoru v preiskavi, potrebno upoštevati, da lahko soobtoženci usklajujejo zagovore, saj lahko obtoženec svoj zagovor spremeni kadarkoli med postopkom. Možnost dogovarjanja in vplivanja na postopek pri osebnem stiku je večja kot pri dopisovanju, saj ima osebni stik večjo sporočilno vrednost in intenzivnejši vpliv na sogovornika, saj vključuje tudi neverbalno komunikacijo, predvsem pa omogoča sprotno in takojšnje odzivanje na sogovornika.
Po šestem odstavku 95. člena ZKP določbe o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu stroškov iz četrtega in petega odstavka 95. člena ZKP, torej te, ki se lahko uporabijo, če bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, ne veljajo v primerih iz 94. člena ZKP. Pritožbene navedbe obsojenca, ki se nanašajo na njegove premoženjske razmere in zatrjevano trenutno nezmožnost plačila naloženih mu krivdnih stroškov kazenskega postopka, ker se nahaja na prestajanju zaporne kazni, torej v obravnavanem primeru sodišče ne more upoštevati.
Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno.
Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP.
Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in tako temelj obeh kaznivih dejanj ni ista pravno varovana dobrina. To posledično pomeni (čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo), da ne gre za odnos konsumpcije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076429
KZ-1 člen 57, 58, 135, 135/1. ZKP člen 373, 386.
kaznivo dejanje grožnje - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - dokazna ocena izpovedi prič - verodostojnost priče
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe s prepričljivimi in tehtnimi razlogi pojasnilo, zakaj verjame očetu mladoletnega oškodovanca, da je obdolženka mladoletnemu oškodovancu izrekla inkriminirane grožnje. Oče mladoletnega oškodovanca je namreč določno in prepričljivo izpovedal, kako ga je njegov sin (mladoletni oškodovanec) po telefonu seznanil z grožnjo obdolženke, kako je nato sin vztrajal, da se dejanje prijavi policiji, izpovedal je o strahu, ki ga je grožnja pustila pri sinu in da je bila grožnja, kot je navedena v zapisniku o sprejemu ovadbe, dobesedno tako izrečena sinu, saj sam tega v prekmurščini niti ne bi znal tako povedati.
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo skrbno oceno izvedenih dokazov, skladno z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe (šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP) ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrolne okoliščine za pravno relevantna dejstva.
Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivne kot subjektivne narave) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Objektivne okoliščine se zrcalijo v teži, načinu in okoliščinah izvršenega kaznivega dejanja, ki predstavlja izrazito nevarnost za človekovo zdravje.
Ponovitveno nevarnost kažejo subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na (negativne) osebne lastnosti (vztrajnost, koristoljubnost, odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja s ciljem pridobivanja zaslužka), okolje in razmere, v katerih obtožena živi kot odvisnica od prepovedanih drog, sredstva za preživljanje pa je pridobivala s kriminalno dejavnostjo oziroma z izvrševanjem predmetnega kaznivega dejanja. Obtožena je kljub zasegu prepovedane droge z izvrševanjem kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 nadaljevala, kar utemeljuje sklepanje, da intervencije državnih organov, vključno s predmetnim kazenskim postopkom, na obtoženko nimajo takega učinka, kot skuša v pritožbi prikazati zagovornik. Upoštevajoč dejstvo, da zoper obtoženo poteka več drugih kazenskih postopkov v zvezi z raznovrstnimi kaznivimi dejanji, se kaže odnos obtoženke do pravnih norm (nespoštovanje družbenega reda). Zato se pritožbene navedbe, da obtožena predhodno še ni bila kaznovana, niti glede kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, izkažejo kot neutemeljene in ne morejo omajati argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje, da je glede obtožene podana realna ponovitvena nevarnost.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtožena kontinuirano izvrševala iz koristoljubnih motivov, ki ogroža varnost, zdravje in življenje ljudi (odjemalcev prepovedanih drog), odtehta poseg v pravico obtožene do osebne svobode. Prepovedane droge, ki jih je obtožena hranila v večjih količinah z namenom prodaje, spadajo med najnevarnejše droge, zato je obravnavano kaznivo dejanje še posebej zavržno. Po oceni pritožbenega sodišča je pripor zoper obtoženo tako neizogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Glede na izpolnitev posebnega pogoja iz zgoraj navedene obsodilne sodbe tako ni več razloga za preklic pogojne obsodbe, saj je obsojenka posebni pogoj iz pogojne obsodbe izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075414
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 373, 386.
kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazna ocena priče - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - uporaba prisilnih sredstev policistov - prekoračitev policijskih pooblastil - motiv pri storitvi kaznivega dejanja
V sodbi mora biti ocenjena vsebina tistih dokazov, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, tj. na tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe. V obravnavani zadevi pa se pritožbeno izpostavljene okoliščine v zvezi z ugotavljanjem (primarnega) prekrška obdolženca ne nanašajo na odločilna dejstva, kot to pravilno ugotavlja že zagovornik v pritožbi, zato kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Policisti so torej zoper obdolženca uporabili prisilna sredstva šele po tem, ko je obdolženec najprej sam napadel policista.
Poškodba obdolženca, ki jo je ta utrpel v obravnavanem dogodku, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje prekoračitve pooblastil policistov pri obravnavi obdolženca, saj je bila navedena poškodba (logična) posledica ravnanj obdolženca in uporabe prisilnih sredstev, ki so jih policisti upravičeno uporabili, da so lahko obvladali obdolženca.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - protipravna prilastitev - izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe - nerazumljiv izrek - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Ni jasno, ali državni tožilec zatrjuje, da je obdolženec prilastil stroje sebi (na kar bi bilo mogoče sklepati iz zaimka "si") ali, da je te stroje prilastil gospodarski družbi A. d.o.o., torej, da je stroje prilastil drugemu, kar pa v okviru zakonske inkriminacije očitanega kaznivega dejanja ni pravno relevantno, saj kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1 ni podano v primeru, če storilec denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, prilasti komu drugemu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074319
ZKP člen 129a, 129a/3. KZ-1 člen 86, 86/8.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Prepričevanje zagovornikov obsojenega, da je treba upoštevati stanje glede kazni, ki jo je še treba izvršiti v času odločanja glede alternativne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, ne pa celotno izrečeno enotno kazen, je neutemeljeno, pritožbeno polemiziranje o tem, kdaj bi stališče, kot ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, prišlo v poštev, pa brez teže in merodajnega vpliva na pravilno sprejete pravne in dejanske zaključke.
Na tako obrazloženo je navkljub nestrinjanju zagovornikov obsojenega vendarle merodajno stanje v času izreka sodbe in ne pravnomočnosti.
URS člen 2, 38, 155. KZ-1 člen 238. ZKP člen 18, 18/2, 154, 154/2, 156, 156/1, 156/2.
prikriti preiskovalni ukrep - bančni podatki - rok za začetek kazenskega pregona - zahteva za preiskavo - izločitev dokazov - prepoved retroaktivnosti - pošten postopek - dokazni standard
Pri presoji dolžnosti uničenja izsledka prikritih preiskovalnih ukrepov po drugem odstavku 154. člena ZKP, je treba uporabiti procesni zakon, ki je veljal v trenutku izteka 2-letnega roka po koncu izvajanja ukrepov, ne pa kasneje novelirani zakon.
izločitev dokazov - zaseg predmeta - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost odredbe - utemeljeni razlogi za sum
Obtoženčeva predkaznovanost je na splošno res vrednostno nevtralna okoliščina, vendar kolikor se jo poveže z nahajanjem njegovega vozila v relativni bližini kraja storitve očitanega kaznivega dejanja, ki je v povsem drugem delu države, kot je tisti, v katerem je imel obtoženec v tistem času prebivališče, ob upoštevanju, da je bilo vozilo zapuščeno in imelo prižgane pozicijske luči, iz zbranih obvestil od oškodovanca in priče pa je izhajalo, da naj bi storilci pobegnili s kraja dejanja, obtoženčeve predkaznovanosti ni več mogoče šteti kot vrednostno nevtralno okoliščino. V kolikor se vse izpostavljene okoliščine presojajo v medsebojni povezavi, to nedvomno vodi v zaključek, da so bili v času izdaje odredbe izkazani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.
Obdolžencu je bil telefon zasežen 5. 4. 2018. Iz zapisnika o zasegu predmetov sicer res ni razvidno, da bi bil obtoženec ustrezno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pa je bil o tem privilegiju poučen že 4. 4. 2018 ob 13.20 uri, ko mu je bila odvzeta prostost. Glede na to, da je bil obtožencu telefon zasežen šele naslednjega dne, ves čas pa je bil v pridržanju, pred začetkom katerega je bil deležen ustreznega pravnega pouka in seznanjen s pravico do nesodelovanj a v postopku, policisti obtoženca pred izročitvijo mobilnega telefona niso bili dolžni posebej poučevati o privilegiju zoper samo obtožbo.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval.
Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da teža obravnavanih premoženjskih kaznivih dejanj, ki jih je obdolženec na ravni utemeljenega suma kontinuirano izvrševal prvenstveno iz koristoljubnih motivov in v kratkem časovnem obdobju (med septembrom in decembrom 2023), ki ogrožajo premoženje in tudi osebno varnost oškodovancev, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode. Pri obdolžencu gre za trdovratnega specialnega povratnika, ki je bil že dvakrat obsojen zaradi mnoštva premoženjskih deliktov.
Za obdolženega ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni oziroma drug milejši ukrep (predlagani hišni pripor), saj bi se obdolženec nedvomno vrnil v prejšnje življenjsko okolje ter bi obstajala realna nevarnost, da bi kot odvisnik od drog in brez zaposlitve z namenom pridobivanja sredstev z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval. Vsak milejši ukrep, terja trdno voljo obdolženega, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, česar pa, obdolženi do sedaj ni bil zmožen izkazati. Saj je takoj po izpustitvi iz pripora je kontinuirano nadaljeval z izvrševanjem številnih premoženjskih kaznivih dejanj. Če ga od vztrajanja pri kriminalni dejavnosti ni odvrnil niti najtežji omejevalni ukrep, ni nobenega racionalnega razloga za utemeljitev pričakovanj, da pa bi spoštoval ukrep hišnega pripora, za katerega si prizadeva pritožnik.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog ponovitvene nevarnost - nadomestitev pripora s hišnim priporom - nujnost pripora
Sodišče prve stopnje je tudi ponovno pravilno ugotovilo, da je pri obtožencu podana ponovitvena nevarnost. Pravilno je ocenilo kriminalno količino in posledice za oškodovanke, kot tudi številčnost ravnanj in kontinuirano nadaljevanje, stopnjevanje posegov ter popolno nekritičnost obtoženca do lastnih ravnanj.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - begosumnost - ponovitvena nevarnost
V sferi obtoženca, državljana Turčije, ki ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, je nedvomno podan razlog begosumnosti. Na podlagi ugotovljenega obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav, in se je v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih meja, odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083930
KZ-1 člen 49, 49/2, 191, 191/1, 192, 192/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-1, 383, 383/1, 383/1-1, 394, 394/1.
nasilje v družini - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - obteževalne okoliščine - predkaznovanost - sprememba obtožbe - prekoračitev obtožbe - čas izvršitve kaznivega dejanja - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje navedene spremembe obtožnega akta ob izreku sodbe ni upoštevalo in je s tem dejansko prekoračilo obtožbo, saj je časovno obdobje, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega za sedem mesecev daljše, kot se mu je očitalo. Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katero pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 394. člena, izpodbijano sodbo spremenilo na način, da je čas očitanega kaznivega dejanja opredelilo skladno z obtožnim aktom.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00085129
ZDavP-2 člen 39. ZKP člen 311, 362, 362/3, 368, 368/1, 368/2. ZS člen 83. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2, 196/3.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - izguba pravice - omejitev pravice - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - nezakoniti dokazi - bančni podatki - davčni postopek - inšpekcijski postopek - načelo neposrednosti - nadaljevanje glavne obravnave - preložitev glavne obravnave - sodne počitnice / poletno poslovanje - vročitev sodbe - napoved pritožbe
Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je urejeno zaradi sodnih počitnic z določbo 83. člena ZS. To pa pomeni, daje sodišče prve stopnje s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24.1. 2023 in 24. 8. 2023, tj. s sedemmesečnim razmakom, določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP prekršilo. Bistveno v predmetni zadevi pa je, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za uspešno uveljavljanje s pritožbo, izkazan vpliv ali možen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe.
Zgolj na podlagi pritožbenih navedb ni mogoče sklepati, da se je v konkretnem primeru pod krinko davčno-inšpekcijskih postopkov de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Ugotoviti gre, da davcno-inšpekcijski postopki niso tekli samo za namen kasnejšega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, ampak so bili primarno namenjeni nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti. Zato dokazi, zbrani v davčno-inšpekcijskih postopkih, niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in je uporaba teh dokazov v kazenskem postopku dopustna.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da neplačilo prispevkov za socialno varnost pomeni omejitev pravice do bruto plače, in ker je bilo obdobje teh neplačil pri nekaterih od delavcev daljše od treh mesecev, naj bi bila podana kvalificirana posledica v obliki neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač. Takšno materialnopravno stališče je zmotno. V temeljni obliki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1B je kot objekt varstva zajeta delavčeva bruto plača, medtem ko se kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1B nanaša na del plače, ki se izplača delavcu in s katerim lahko sam razpolaga.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja iz okoliščin, daje bilo dejanje storjeno zoper delavce iste družbe, da gre za visoko frekvenco izvršitvenih ravnanj in časovno povezanost, izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja obdolženih, tako da bi delitev posameznih njunih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074902
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 70, 308, 370, 370/1, 370/1-4, 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - ponovno odločanje - stranska kazen izgona tujca iz države - pogoji za izrek stranske sankcije - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - nenavzočnost zagovornika - obvezna obramba z zagovornikom
Tehtno in s sprejemljivimi razlogi je izrazilo prepričanje, da s sedaj pritožbeno izpodbijano odločitvijo obdolženemu A. A. ni kršilo pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je tak izid rezultiral po preizkusu, kakor ga je primerljivo opravilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v odločbah Moustaquim proti Belgiji in Üner proti Nizozemski. V obrazložitvi po pritožbi kritizirane odločitve je prepričljivo pojasnilo, da obdolženi iz razloga lastnega ravnanja in vedenja pred, med in po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja predstavlja resno grožnjo za javni red in mir in javno varnost Republike Slovenije, medtem ko ni dokazov, da bi z izrekom njegovega izgona iz te države za tri leta sodišče prve stopnje bistveno poseglo v njegovo družinsko življenje - stike z v Republiki Sloveniji živečim očetom.