Ne le, da sta obtoženca kaznivi dejanji izvršila kot člana hudodelske združbe, tujce sta izpostavila nevarnosti za življenje in zdravje v izjemno nehumanih in ponižujočih razmerah prevoza.
Zato sta izrečeni zaporni in denarni kazni primerni in pravični ter primerljivi z odločitvami v dveh drugih zadevah, kjer ni bila ugotovljena tolikšna kriminalna količina ter še dodatne obteževalne okoliščine.
Obstoj pripornega razloga begosumnosti je sodišče ocenilo spričo tega, da je v kazenskem postopku kaznivega dejanja, za katerga je predpisana zaporna kazen in je glede ena težo kaznivega dejanja, utemeljeno pričakovati, da se bo obdolženi izognil kazenskemu postopku.
Kljub sklepu sodišča, da se glavna obravnava odloži, da bi se obtožencu na glavni obravnavi zagotovilo tolmačenje v bosanski jezik, ne zagovornik ne obtoženec, ki je izrecno želel tolmačenje na glavni obravnavi, v nadaljevanju glede postopanja s predlogom okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjave o tem predlogu, nista zahtevala prisotnosti sodnega tolmača ali dodatnega časa, da se na drug način zagotovi obtožencu pravica do uporabe lastnega jezika (npr. s prevodom in podajo izjave v njegovem lastnem jeziku bodisi na zapisnik ali pisno). Poleg tega je obtoženec, ki je ves čas predhodnega postopka s sodiščem komuniciral brez tolmača, na vprašanje predsednice senata tudi sam (ne le po zagovorniku) zavzel stališče do predloga tožilstva ravno glede okoliščine, ki jo izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri čemer ni nasprotoval, da se o tem vprašanju na sodišču izjavlja brez pomoči sodnega tolmača. Uveljavljanje domnevne kršitve pravice do jezika šele v pritožbi se glede na opisane dejanske okoliščine konkretnega primera pokaže kot možna zloraba procesnih pravic, kar pa je skladno z določbo 15. člena ZKP sodišče dolžno onemogočati.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi analize izpovedbe prič, ob upoštevanju zagovora obtoženca in vseh listinskih dokazov ugotovilo, da je obtoženi nad oškodovanko izvrševal tako fizično kot tudi psihično nasilje, oškodovanka se je temu poskušala izogniti na način, da je prenehala kontaktirati s svojo družino, se umaknila in zaprla vase, na ta način pa jo je obtoženi ustrahoval in spravljal v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obtoženca ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti, kar neposredno izhaja iz izpovedb prič B., posredno pa tudi iz izpovedbe priče A. in F.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja obeh dokaznih predlogov, tako angažiranje kliničnega psihologa, kot tudi pribave zdravstvenega kartona za obtoženega, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.
Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.
Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.