Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.
Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila.
Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti.
Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja.
Glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.
Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa.
ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze.
Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.