Uporaba nedovršnih glagolov v zakonskem opisu, ki kaže na t. i. kolektivno kaznivo dejanje, sama po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka, tj. kolikor gre v enkratnem dogodku za tako intenzivno nasilno ravnanje, ki poseže v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost oškodovanca ter ga spravlja v podrejen položaj, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1. Opis kaznivega dejanja nasilništva pa je sklepčen tudi v primeru, če je zakonski znak (spravljanja v podrejen položaj) opredeljen v abstraktnem opisu (kot v predmetni zadevi), pri čemer ni nujno, da se isti zakonski znak v konkretnem opisu ponovno pojavlja z enakim ali drugačnim besedilom. Spravljanje v podrejen položaj mora biti (decidirano) opisano le tedaj, kadar nastanek te posledice pri oškodovancu ni razviden že iz samega ravnanja storilcev, v obravnavani zadevi obeh obdolžencev.
Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obdolženka ni storila kaznivega dejanja, za kazensko sodišče ni zavezujoča, zato tudi ne more predstavljati odločilnega dejstva, o katerem je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Tudi zaključek v pravnomočni sodbi I Pd 000/2017, da je obdolžena huje kršila obveznosti iz hude malomarnosti (in ne naklepoma), nima nikakršnega vpliva na presojo prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, saj gre za povsem različna predmeta odločanja.