Ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1.
Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.