Zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep (obljuba obdolženega, da ne bo zapustil bivališča po 195. členu ZKP, oziroma javljanje na policijski postaji po 195. b členu ZKP (tudi sicer sta to ukrepa, ki sta usmerjena v preprečevanje begosumnosti, obdolženec je pa tudi ponovitveno nevarnen)) kot predlaga zagovornik v pritožbi in s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja postopka. Ukrep pripora je za zagotovitev javnega reda in miru, ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po 308. členu KZ- tudi po oceni pritožbenega sodišča edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v njegovo ustavno pravico do osebne svobode.
V opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 257. člena KZ-1, ki se obdolženi očita pod točko 1 izreka obtožnega predloga, niso konkretizirani vsi zakonski znaki, ker je v opisu izostala navedba nastanka prepovedane posledice, do katere naj bi prišlo zaradi ravnanja obdolženke, oziroma iz opisa ne izhaja, da je oškodovancu dejansko nastala škoda in to prav zaradi ravnanja obdolžene.
Nastanek prepovedane posledice v smislu prizadejanja škode drugemu je eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, prepovedana posledica pa mora biti vzročno povezana z ravnanjem storilca.
Potrebno je poudariti, da kazenski zakon glede izvršitvenega ravnanja (tako po prvem kot tudi drugem odstavku 288. člena KZ-1) določa subjektivni znak, tj. poseben storilčev namen, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, ki pa mora biti tudi konkretiziran v opisu do te mere, da je možno sklepanje na takšen storilčev motivirani namen.
Kaznivo dejanje po členu 258 KZ je v odnosu do kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 specialno / lex specialis.
Roki, določeni v 137. členu ZKP, ki se nanašajo na postopanja policije in tožilstva v primeru odvzema vozniškega dovoljenanja za čas, dokler traja postopek, so instrukcijski. Namenjeni so temu, da sodišče predmetno zadevo obravnava prednostno, da postopek teče hitro, brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nosilni argument izpostavilo visoko stopnjo alkoholiziranosti obdolženca, saj ne gre spregledati, da je dovoljeno stopnjo alkohola prekoračil za več kot štirikrat. Pritožbeno zatjevano obdolženčeve nekaznovanosti je neupoštevno, saj je neobravnavanost za prekrške in nekaznovanost pričakovano vedenje vsakega posamzenika.
Uporaba nedovršnih glagolov v zakonskem opisu, ki kaže na t. i. kolektivno kaznivo dejanje, sama po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka, tj. kolikor gre v enkratnem dogodku za tako intenzivno nasilno ravnanje, ki poseže v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost oškodovanca ter ga spravlja v podrejen položaj, kar je prepovedana posledica kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1. Opis kaznivega dejanja nasilništva pa je sklepčen tudi v primeru, če je zakonski znak (spravljanja v podrejen položaj) opredeljen v abstraktnem opisu (kot v predmetni zadevi), pri čemer ni nujno, da se isti zakonski znak v konkretnem opisu ponovno pojavlja z enakim ali drugačnim besedilom. Spravljanje v podrejen položaj mora biti (decidirano) opisano le tedaj, kadar nastanek te posledice pri oškodovancu ni razviden že iz samega ravnanja storilcev, v obravnavani zadevi obeh obdolžencev.