Ko sta policista na osameli kmetiji z zemljiščem in gospodarskimi poslopji, ki niso ograjeni in je na zemljiške prost dostop, pri čemer ni bilo nobene oznake, da je vstop na zemljšče prepovedan, prehodila parcelo v zasebni lastnini in skozi zastekljeno okno in vrata garaže (kjer ljudje ne živijo) opazovala notranjost na način, da sta stopila na prste oziroma si nekako pomagala se dvigniti, nista postopala v nasprotju s policijskimi pooblastili in nista posegla v ustavno (človekovo) pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Šlo je za klasično policijsko opazovanje, ki je imelo podlago v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ni bilo nesorazmerno in ni predstavljalo posega oz. kršitve ustavne pravice obrožencev do lastnine ali zasebnosti.
Le prostovoljni pristanek ženske na spolno občevanje izključuje kaznivo dejanje posilstva. Za prostovoljni pristanek na spolno občevanje gre tedaj, če se je ženska za to sama odločila. Prostovoljnega pristanka torej ni, če ni njene odločitve za spolno občevanje, njenega aktivnega ravnanja in njene volje za to. Če ženska pristane zaradi sile ali grožnje in pasivno trpi, to ni prostovoljni pristanek. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je do spolnih odnosov med obtoženim in oškodovanko prišlo ne samo proti njeni volji, temveč tudi z uporabo sile.
Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.
Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.
Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.