O obstoju utemeljenega suma se je sodišče prve stopnje stopnje utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih ta temelji. Niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma.
Obtožene, državljanke Poljske, ki ima v tujini prijavljeno stalno bivališče, kjer biva njena družina in trije mladoletni otroci, in je na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj nima prijavljenega niti stalnega niti začasnega bivališča, nima niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja, zato je nedvomno podan razlog njene begosumnosti.
V zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti je sodišče ugotovilo in razumno obrazložilo objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtožena s svojo kriminalno dejavnostjo, v primeru izpustitve na prostost, nadaljevala. Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja izkazujejo, da gre za eno težjih kaznivih dejanj. Kot subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obtoženkine osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) in obtoženkina brezposelnost, ter dejstvo, da nima lastnih sredstev za preživljanje in nepremičnega premoženja, razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženkina ponovitvena nevarnost izrazita.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih meja, pri čemer so obtoženko pri storitvi vodili premoženjski interesi, utemeljeno odtehta poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer, ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep. Ukrep je tako neogiben kot tudi sorazmeren ukrep.
Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.
Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti stricto sensu, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje.
Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot direktorja) družbe in z navajanjem pravne podlage, iz katere izhajajo njegova pooblastila oziroma upravičenja.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja pranja denarja pomeni s pranjem prikriti izvor denarja, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Primarni (pred)pogoj za obstoj pranja denarja je torej obstoj predhodnega kaznivega dejanja. To predikatno kaznivo dejanje mora biti resda ugotovljeno po objektivnem kriteriju, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, toda v primeru, ko sodišče oceni, da predhodno dejanje ni kaznivo dejanje, ker da niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma znaki niso konkretizirani, že pojmovno ne more biti izpolnjen pogoj, da je predikatno kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih podano.
Ravnanj, ki predstavljajo uresničitev očitanih izvršitvenih načinov kaznivega dejanja nasilja v družini, ni mogoče ločiti od ravnanj, ki bi sama zase predstavljala ali kaznivo dejanje razžalitve ali kaznivo dejanje grožnje. Ta ravnanja namreč zaradi odnosa konzumpcije zgubijo samostojnost, saj je njihova celotna kriminalna količina vsebovana v kaznivem dejanju po 191. členu KZ-1.