KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066343
KZ-1 člen 86, 86/8, 299, 299/3. ZKP člen 129.a, 129.a/1.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predkaznovanost prosilca - zavrnitev predloga
Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedene okoliščine niso takšne narave, da bi opravičevale izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. Obsojeni bi namreč moral na te okoliščine vsekakor mislil preden se je podal na kriminalno pot. Izguba zaposlitve in težave pri iskanju nove zaradi prestajanja zaporne kazni sta pričakovani posledici prestajanja kazni ter za odločitev o utemeljenosti predloga ne moreta biti odločilnega pomena, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00065827
KZ-1 člen 49, 49/2, 308, 308/3, 308/6,. ZKP člen 304.a, 304.a/1, 304.a/1-2, 378, 378/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - opis dejanja - pravna kvalifikacija - pritožbena seja - videokonferenca - kazenska sankcija - slabo finančno stanje - olajševalne okoliščine
Izpostavljene olajševalne okoliščine, ki se nanašajo na obtoženčevo slabo finančno stanje, so sicer lahko deloma upoštevne, če obtoženec izkaže, prvič, da so dejansko obstajale in drugič, da jih ni mogel rešiti na drug, legalen način. S težavami, osebnimi, zdravstvenimi ali finančnimi, se namreč srečuje marsikdo in jih zato še ne rešuje s kriminalnimi početji kot so obravnavani ilegalni prevoz tujcev. S temi je mogoče na dokaj lahek in hiter način priti do znatnih denarnih sredstev, vendar ker je tak način kazniv tudi ne more biti opravičljiv in tudi ne pomembno olajševalen. Nasprotno bi se namreč lahko kaj hitro zagovarjala zmotna in povsem nesprejemljiva razlaga, da osebna stiska opravičuje storitev kriminalnih početij.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00066591
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.. ZKP člen 285.č, 285.č/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - nevarnost za življenje in zdravje - priznanje krivde
Kolikor pritožnik navaja, da obtoženec ni storil očitano dejanje in je iz strahu priznal kaznivo dejanje, je potrebno ugotoviti, da tega pritožnik ni izkazal. Iz zapisnika predobravnavnega naroka izhaja, da je obtoženec krivdo priznal, ob priznanju se je za dejanje opravičil. V zagovoru ni zanikal izvršitve očitanega kaznivega dejanja, je pa opisoval, da je bil v dejanje prisiljen, vendar pri tem ni opisoval sile, ki se ji ni mogel upreti. Opisal je slabo finančno stanje in fizično nasilje sostorilca oziroma organizatorja nad njim, pri čemer naj bi do nasilja prišlo še pred odhodom iz Bosne. Takšno ravnanje sostorilca oziroma organizatorja, ki je bilo tudi časovno in krajevno odmaknjeno, ni moglo predstavljati prisiljenosti v smislu 23. člena KZ-1, saj bi lahko obtoženec z izvrševanjem dejanja prenehal.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje pravilno kvalificirano po šestem odstavku 308. člena KZ-1, saj se je pet tujcev prevažalo v tovornem delu vozila, sedeče stisnjene na tleh, brez sedežev in varnostnih pasov, s katerimi bi se lahko pripeli, s čimer je bilo ogroženo njihovo življenje in zdravje, še toliko bolj pa bi bilo, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij, ker bi ob trku, še posebno v vozilo od zadaj oziroma ob nenadnem močnejšem zaviranju, tujci poleteli po tovornem prostoru vozila, udarjali eden ob drugega in ob stene vozila, kar bi predstavljalo nevarnost za poškodbe oseb ali njihovo življenje. Naveden opis dejanja ustreza zakonskemu znaku, da se koga izpostavi nevarnosti za življenje in zdravje.
Očitki, da naj bi obtoženi sodeloval pri ilegalnem spravljanju večjega števila tujcev v evropske države, v sostorilstvu z izurjenimi tihotapci, ko naj bi bilo dejanje vnaprej dobro načrtovano in premišljeno, v pričakovanju zaslužka ter pretnja visoke zaporne kazni so tiste okoliščine, ki tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo objektivni element obtoženčeve ponovitvene nevarnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00066592
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - teža kaznivega dejanja - odmera kazni
V izreku navedeno ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj je obtoženec tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, za plačilo, z namenom pridobitve premoženjske koristi, prevažal po ozemlju Slovenije. Kot je že bilo večkrat ugotovljeno, je kaznivo dejanje podano tudi v primeru enkratnega prevoza, če je bilo dejanje storjeno zaradi plačila oziroma zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00065556
ZKP člen 293, 293/3, 357, 357-3, 371, 371/2.
ustavitev kazenskega postopka - pravnomočno razsojena zadeva - načelo ne bis in idem - res iudicata - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - obrazložitev odločbe
Izrek vsake odločbe skupaj z obrazložitvijo tvori celoto in kot takšno je ustavno odločbo preizkušalo tudi sodišče prve stopnje ter pri tem pravilno ugotovilo, da se ustavnosodna odločba ne nanaša na A. A. in da je postopek zoper njo pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 34177/2012 z dne 5. 2. 2012.
Pritožbeno sodišče sprejema izčrpne in skrbno argumentirane zaključke sodišča prve stopnje pod točkama 7. in 8. obrazložitve izpodbijanega sklepa o obstoju okoliščin objektivne (ki izhajajo iz teže, načina in okoliščin izvršitve kaznivih dejanj) in subjektivne narave, ki izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi utegnil obtoženec na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevati, kot tudi okoliščin, ki izkazujejo, obtoženčevo izrazito begosumnost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066284
KZ-1 člen 47, 47/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 391, 394, 394/1.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - denarna kazen - zaporna kazen - znižanje kazni - nevarnost za življenje in zdravje - obteževalna okoliščina - koristoljubnost - zakonski znaki
Ko je presojalo ustreznost kazenskih sankcij, izrečenih obdolžencema, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba zagovornika obdolženega A. A. utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo dejstvo, da sta obdolženca izvršila kaznivo dejanje iz koristoljubnih nagibov, z namenom pridobiti premoženjsko korist zase. Pa ne zato, ker navedeno ne bi bilo podano, kot trdi pritožba, temveč ker ta okoliščina ne sme biti upoštevana kot obteževalna, saj predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega sta bila obsojena.
Nezakonito spravljanje tujcev čez državno mejo za plačilo, torej zaradi pridobitve premoženjske koristi, je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato ga ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, kot je že bilo obrazloženo. Prav tako ni mogoče kot obteževalni okoliščini upoštevati, da sta bila z obravnavanim dejanjem ogrožena zdravje in varnost ljudi, ker gre prav tako za zakonski znak obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, in tudi ne, da sta bila ogrožena javni red in mir držav, katerih predpise sta z ravnanjem kršila. Kot obteževalno okoliščino je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo tudi stopnjo krivde, torej ker sta obdolženca kaznivo dejanje storila naklepno, saj tega kaznivega dejanja z drugo obliko krivde ni mogoče storiti.
premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - pravila obligacijskega prava - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - povrnitev škode - trenutek nastanka škode - zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti
Kazensko sodišče odloča o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v tako imenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku (100. do 111. člen ZKP), presoja pa se po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Po določbi 165. člena Obligacijskega zakonika se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavani zadevi je škoda nastala z dnem protipravne prilastitve vozil oziroma prejete kupnine, to je dne 29. 8. 2018 za vozilo znamke Audi A4 in dne 11. 9. 2018 za vozilo Volkswagen Golf. Že iz rimskega prava je poznano pravilo fur semper in mora, zato sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da zakonske zamudne obresti tečejo od trenutka nastanka škode.
skrajšani postopek - krajevna pristojnost sodišča - ugovor krajevne pristojnosti
V obravnavanem primeru je bil torej ugovor krajevne (ne)pristojnosti s strani obdolženčevega zagovornika podan pred začetkom glavne obravnave, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom ugovor krajevne pristojnosti zavrnilo. Iz tega razloga je bila izdaja izpodbijanega sklepa povsem nepotrebna, kajti izdaja tega sklepa je obligatorna le v primeru, če bi se sodišče izreklo za nepristojno. Ker pa je ugovor krajevne pristojnosti zavrnilo, pa je bila izdaja izpodbijanega sklepa nepotrebna, kajti svoje stališče glede ugovora krajevne pristojnosti, kot ga je podal obdolženčev zagovornik je sodišče dolžno obrazložiti v odločbi, s katero odloči o utemeljenosti vloženega obtoženega akta.
Povzeta zakonska določba jasno zapoveduje, da sodišče v primeru ugotovitve neplačila denarne kazni, ki se ne da niti prisilno izterjati, nima možnosti tehtanja (v luči razlogov nastalega stanja) ali naj denarno kazen izvrši na način kot to določa prvi odstavek 87. člena KZ-1 ali ne, saj zakon narekuje izvršitev denarne kazni na način kot to pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe.
Pravilna in ustrezno argumentirana je tudi ocena sodišča prve stopnje o obsojenčevem indiferentnem odnosu do nastale škode, ko doslej ni izkazal nobenih resnih prizadevanj v smeri povrnitve nastale škode
sodba o kaznovalnem nalogu - razpis glavne obravnave
Sodišče prve stopnje bo namreč glede na četrti odstavek 445.č člena ZKP nadaljevalo kazenski postopek in razpisalo glavno obravnavo, na kateri se bo obdolženi imel možnost izjaviti o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, navesti vsa dejstva, ki so mu v korist in predlagati izvedbo razbremenilnih dokazov.
predlagalni delikt - predlog oškodovanca za pregon - umik predloga za pregon - presumpcija umika - oškodovanec kot priča - izostanek oškodovanca na glavni obravnavi - interes za kazenski pregon
Opraviti je potrebno presojo izostanka oškodovanke, v skladu z namenom določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, z ozirom na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar je z odločitvijo pravilno zasledovalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je njegova presoja, da je podana presumpcija, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon, glede na dejanske okoliščine primera, nekoliko prestroga. Izostanek oškodovanke z naroka za glavno obravnavo je potrebno presojati z vidika, ali je izkazala interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanka takšen interes nedvomno izkazala.
stroški kazenskega postopka - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - stroški za vročanje pisanj - odmera s posebnim sklepom
Sodišče torej odmeri krivdne stroške po 94. členu ZKP na podlagi drugega odstavka 94. člena ZKP s posebnim sklepom le glede drugih procesnih udeležencev (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak), saj tako tem procesnim udeležencem zagotavlja pravico do pritožbe. Obdolžencu in zasebnemu tožilcu pa se stroški, ki so nastali po njuni krivdi, naložijo v plačilo s sodbo ali sklepom, s katerim se odloči o glavni stvari. Kot pravilno opozarja pritožnik, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom obdolžencu naložilo v plačilo stroške, ki so bili ob izdaji sklepa o ustavitvi kazenskega postopka znani, zato bi morali biti v skladu z drugim odstavkom 94. člena ZKP obdolžencu naloženi v plačilo že tedaj. Sodišče prve stopnje odločitve, ko v sklepu o ustavitvi kazenskega postopka ni odločilo, da mora obdolženec plačati krivdno povzročene stroške, ne more sanirati s pozneje izdanim sklepom.
Ob številnih izkazanih obremenilnih objektivnih in subjektivnih okoliščinah obtoženkine ponovitvene nevarnosti, ki pritožbeno niso problematizirane, se kot neproduktivno izkaže pritožnikovo relativiziranje teže kaznivega dejanja, višine premoženjske škode in njene predkaznovanosti, zlasti ob tem, ko se obtoženki očita, da naj bi v sostorilstvu izvršila več hujših kaznivih dejanj zoper premoženje, pri čemer iz načina izvršitve kaznivih dejanj izhaja, da sta slednja želela odtujiti luksuzne predmete v čim višji vrednosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066995
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 236, 306, 306/3, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kaznivo dejanje grožnje - mladoletni oškodovanec - odločilna dejstva - resna grožnja - predlagalni delikt - umik predloga za pregon - posledice odsotnosti z naroka - dokazna ocena verodostojnosti prič - pravna dobrota oprostitve pričanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - olajševalne in obteževalne okoliščine
Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, saj v nasprotnem ni resna. Objektivna uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je ml. oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko (z)možnost njene uresničitve. Zato ni nujno, da je imel storilec resen namen uresničitve izražene grožnje. Bistveno je, da storilec ml. oškodovancu grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti. Pri tem tudi ni nujno, da je ml. oškodovanec o uresničljivosti grožnje prepričan ali gotov, temveč zadostuje, da zaradi grožnje objektivno lahko nastane vtis, da bi storilec grožnjo lahko uresničil. Pritožbeno sodišče opozarja, da pa ml. oškodovanec ni dolžan preverjati objektivnih možnosti uresničitve resne grožnje, saj v tem primeru kazenskopravna dobrina osebne varnosti ne bi bila učinkovito varovana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068741
KZ-1 člen 70a, 70b. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-2, 435, 435/3, 443, 443/5.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - odvračalni učinek - predhodni preizkus obtožnega predloga - začetek kazenskega postopka - vročitev obtožnega predloga - zavrženje obtožnega akta - opis dejanja
Sodišče prve stopnje morebitne nevarnosti obdolženca, da bi storil hujše kaznivo dejanje (70.b člen KZ-1), v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa ni ugotavljalo. Izvedenec psihiatrične stroke se do te okoliščine v dopolnjenem izvedenskem mnenju ni opredelil, posledično pa se državno tožilstvo glede nadaljnjega postopka zoper obdolženca niti ni moglo izjaviti. Po stališču procesnopravne teorije se obtožni akt zavrže, če je razlog za ustavitev kazenskega postopka iz 1. do 3. točke prvega odstavka 277. člena ZKP razviden že iz samega opisa dejanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlog iz 2. točke prvega odstavka 277. člena ZKP iz opisov dejanj v zoper obdolženca zavrženih obtožnih aktih ne izhaja, posledično sodišče prve stopnje v opisu dejanja ni imelo podlage za zaključek v izpodbijanem sklepu, da so pri obdolžencu podane okoliščine, ki izključujejo krivdo in ni razlogov za uporabo varnostnih ukrepov (po 70.a ali 70.b členu KZ-1).
Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato po odreditvi vročitve, razen v primeru iz petega odstavka 443. člena ZKP, obtožnega akta ni več mogoče zavreči.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - ponovitvena nevarnost - sorazmernost
Res je, da je bil obdolženec s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 46033/2016 z dne 20.10.2021, obsojen zaradi drugovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa je sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevalo pri oceni ponovitvene nevarnosti, in sicer, da ga tudi prejšnje obsodbe niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Pri tem je izrecno opozorilo na dejstvo, da je bila pri njem dne 4.2.2022 že opravljena hišna preiskava zaradi domnevne storitve istovrstnega kaznivega dejanja in kjer mu je prav tako bilo zaseženo mamilo, kar ga ni odvrnilo od ponovitve kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00065909
URS člen 23, 23/2, 36, 36/1. ZKP člen 35, 35/1, 36, 36/2, 36/3, 216, 216/1. ZS člen 14, 15, 16, 17, 17a, 17b. Sodni red (2016) člen 19, 20, 21. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2, 227, 227/1, 227/2. ZFPPIPP člen 11, 11/2, 14, 14/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - pravica do zakonitega sodnika - naravni sodnik - prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti sojenja - izločitev dokazov - hišna preiskava - zastaranje kazenskega pregona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - blanketna norma - dopolnilna norma - insolventnost - navzočnost pri hišni preiskavi - lastnik stanovanja - prepovedana posledica - plačilo prispevkov za socialno varnost
Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča.
Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.
Socialna varnost ni razpoložljiva dobrina in zato oškodovanec v njen poseg tudi ne more privoliti. V primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost prepovedana posledica nastopi že s samim neplačilom prispevkov. Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne plača prispevkov, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Ključno je, da prispevki niso bili plačani v trenutku, ko je zapadla obveznost njihovega plačila, kar je ob vsakokratnem mesečnem nakazilu plače delavcem. Dejansko stanje ob izreku sodbe zato ni pomembno.
Zakonski znak nezmožnosti za plačilo iz prvega in drugega odstavka 227. člena KZ-1 je treba razlagati kot insolventnost in ne zgolj kot okoliščino, da denimo dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi lahko poplačal upnike, ali da je morebiti kratkoročno plačilno nesposoben. Insolventnost, kot pravni pojem, je določena v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP, in sicer bodisi kot trajnejša nelikvidnost, bodisi kot dolgoročna plačilna nesposobnost. Ta objektivni zakonski znak mora biti v opisu dejanja konkretiziran z navedbo dejanskih okoliščin, ki izkazujejo vsaj enega izmed alternativnih pravnih položajev insolventnosti iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP.