Pravna naslova za pridobitev osebnih služnosti po SPZ sta le pravni posel ali sodna odločba, priposestvovanje (pridobitev na podlagi zakona) pa ne. Skladno s prvim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več (torej tudi za priposestvovanje osebnih služnosti). Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, zakon v 269. členu SPZ določa, da se upoštevajo določbe SPZ. To pomeni, da priposestvovalna doba od 31. 12. 2002 lahko teče le za tiste stvarne pravice, ki jih je mogoče priposestvovati tudi po določbah SPZ. Ker SPZ določb o priposestvovanju osebnih služnosti nima, navedenega pravnega določila ni mogoče uporabiti v primerih, kadar se pogoji za pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem še niso izpolnili do dneva uveljavitve SPZ (1. 1. 2003).
Ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je izročilna pogodba, na katero se opira tožnica, vsebinsko opredelila služnost stanovanja v njeno korist kot pravico rabe dveh prostorov v stanovanjski hiši tožencev in ne kot neomejeno pravico uživanja stanovanjskega poslopja. Vtoževani prostori niso bili predmet pogodbe, saj so bili zgrajeni kasneje, kot je bila sklenjena izročilna pogodba. To pa pomeni, da tožnica zanje ni izkazala že zatrjevanega pravnega naslova svoje posesti. Pravilna pa je tudi nadaljnja ocena in ugotovitev sodišča, da pravice na njih ni mogla niti priposestvovati, ker za pridobitev pravice na tej podlagi ni izpolnjen časovni pogoj 20-letne priposestvovalne dobe.