ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-5, 125.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 6, 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, pri čemer je tudi jasno navedla, iz katerih razlogov odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, tako da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita zgolj zato, ker komisija ni podala pisnega mnenja o tem, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Izdelava posebne pisne ocene poskusnega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela torej ni predpisana kot element odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Bistveno je, da je iz obrazložitve predmetne odpovedi mogoče razbrati razloge za negativno oceno poskusnega dela.
ZGD-1-UPB3 člen 305, 390, 395, 395/1, 395/5, 506, 506/1, 512, 512/1, 516, 516/1, 522.. ZSReg člen 41, 41/1.. OZ-UPB1 člen 82.
ničnost sklepa skupščine - izpodbojnost sklepa skupščine - sprememba družbene pogodbe - glasovalna pravica v d.o.o. - družbena pogodba - pravica družbenika do informacij in obveščenosti - vpis v sodni register - razlaga pogodb
Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.
Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.
spor majhne vrednosti - izdaja odločbe o sporu brez razpisa naroka - zahteva stranke za razpis naroka
Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju, v kolikor je sploh sporno, mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, pri tem pa je očitno spregledalo, da je toženec v svoji vlogi z dne 3. 7. 2018, ki je dopustna, z navedbo, da lahko (v tej vlogi izražena stališča) podrobneje pojasni tudi na naroku pri nekem drugem pristojnem sodišču, dejansko zahteval, da sodišče opravi narok. Toženec iz razloga, ker to ni obvezno, v tem postopku ni bil posebej pozvan, da naj sporoči, ali zahteva izvedbo naroka ali ne in poučen o možnosti, da bo v sporu odločeno brez razpisa naroka, če takšne zahteve ne bo podal, je pa laična stranka, zato je v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki v pravdnih postopkih (12. člen ZPP) potrebno takšno njegovo izjavo po oceni pritožbenega sodišča razlagati širše in jo v njegovo korist razumeti kot njegovo zahtevo za izvedbo naroka.
vročanje - vročitev s fikcijo - rok za vložitev pritožbe
Dejstvo o datumu, ko je dejansko pisanje puščeno v poštnem predalu naslovnika, ni pravno odločilno. Rok za vložitev pritožbe je pričel teči s potekom 15 dni po puščenem obvestilu, da naj naslovnik dvigne pošiljko.
DZ člen 160, 291, 291/1, 291/3, 294, 305. ZZZDR člen 121.
ukrepi za varstvo koristi otroka - varstvo koristi otroka - sodna pristojnost - pristojnost csd - zavrženje predloga - prenehanje ukrepa - namestitev otroka v zavod - pravnomočna odločba - sprememba stvarne pristojnosti - prehodne določbe DZ
Po uveljavitvi DZ je odločanje o prenehanju in spremembi ukrepa iz 160. člena DZ, ki je bil izrečen na podlagi pravnomočne odločbe CSD, v pristojnosti sodišč.
ZPSPP člen 2, 2/2, 29, 29/3. ZPP člen 212, 436, 436/3. ZPP-E člen 125. OZ člen 15.
poslovni prostor - najemna pogodba za poslovni prostor - prenehanje najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - ugovor zoper nalog - določljivost zahtevka - dokazi in izvajanje dokazov - kdaj je pogodba sklenjena - soglasje volj za sklenitev pogodbe - obrazloženost odločitve o stroških postopka
Kaj se za potrebe urejanja obligacijskih razmerjih šteje za poslovni prostor določa drugi odstavek 2. člena ZPSPP. Iz njega izhaja, da se kot poslovni prostor šteje eden ali več prostorov, namenjenih za poslovno dejavnost, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben glavni vhod. Za odločitev, ali je prostor, ki je bil oddan v najem, poslovni prostor ali stanovanje je torej bistveno, ali je bil prostor oddan v najem z namenom, da bi se v njem izvajala poslovna dejavnost. Zato za odločitev, ali gre za najem poslovnega ali stanovanjskega prostora, ni pravno odločilno, kako je dotični prostor opredeljen v katastru stavb.
Ali je bilo najemno razmerje sklenjeno in kakšna je njegova vsebina je predmet dogovora strank. Dogovor je sklenjen, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah razmerja. Iz navedenega izhaja, da obstoj najemnega razmerja ni odvisen od obstoja in vsebine računov, temveč od dogovora strank.
Po določbi 168. člena ZNP sodišče sprejme v sodni depozit denar in druge predmete, če je tako določeno s posebnim predpisom. V predlogu za sodni depozit mora predlagatelj po 170. členu ZNP navesti, v čigavo korist se polaga in razloge zaradi katerih se polaga. Ti razlogi morajo biti izkazani za verjetne.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 23.
povrnitev stroškov za izobraževanje - potni stroški - nadurno delo
Nadure, za katere tožnik zahteva plačilo, so ure, ki jih je porabil za pot na izobraževanje in z izobraževanja. Ker ni šlo za službeno pot, se te ure ne štejejo v delovni čas. Določba sedaj veljavnega 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave oziroma določba v spornem času veljavnega 23. člena Uredbe, ki določa koliko ur prisotnosti se prizna delavcu v primeru službene poti, ne predstavlja podlage za odločitev v tej zadevi.
Obdolžencu se očita, da naj bi spremenjeni pravi denar spravil v obtok, kar po oceni sodišča prve stopnje ni izvršitvena oblika kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ni sledilo. Skladno s pravkar navedeno zakonsko določbo, stori kaznivo dejanje ponarejanja denarja kdor ponaredi denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali kdor spremeni pravi denar, da bi ga spravil v obtok, ali kdor tak ponarejeni denar spravi v obtok. Pritrditi velja zato višji državni tožilki, ki v pritožbi utemeljeno opozarja na tri izvršitvene oblike kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, med katerimi je tudi spravljanje spremenjenega pravega denarja v obtok.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029200
ZDR-1 člen 7, 8.. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem - poseg v osebnostne pravice posameznika - kršitev dostojanstva - odločitev o pravdnih stroških
Prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu iz 7. člena ZDR-1 se nanaša na čas trajanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in tožbenih zahtevkov iz tega naslova ni mogoče utemeljevati na ravnanjih ali opustitvah pred začetkom ali po koncu trajanja delovnega razmerja.
Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke: škodno ravnanje (zahteva za podpis bianco odpovedi, razpolaganje s tako podpisano bianco odpovedi ves čas trajanja delovnega razmerja), protipravnost takega ravnanja (možnost prekinitve delovnega razmerja v nasprotju z določbami zakona), nastanek škodne posledice (poseg v dostojanstvo tožnice) ter vzročna zveza med protipravnim škodnim ravnanjem toženca in kršitvijo dostojanstva tožnice. Dokazno breme, da toženec ni krivdno odgovoren za kršitev dostojanstva tožnice, je bilo na tožencu, vendar kljub zatrjevanju določenih okoliščin (npr. da je bila bianco odpoved podpisana še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi) ni dokazal, da za kršitev tožničinega dostojanstva ni kriv.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00028764
ZPP člen 316, 338, 338/3.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - misija - vojak - delna sodba na podlagi pripoznave - predlog za predhodno odločanje - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - uporaba direktive - zakonske zamudne obresti
Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027869
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/2, 87, 87/2, 87/4, 121, 121/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/4, 53, 54, 54/5.
izum - patent - imetnik patenta - pravice iz patenta - kršitev patenta - imetnik izključne pravice - obseg patentnega varstva - patentni zahtevek - ugotovitve izvedenca - mnenje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - bistvene kršitve postopka - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - sodna praksa kot pravni vir - tuja sodna praksa - kršitev pravice do izjave - enako varstvo pravic
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).
Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.
Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.
Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.
Kljub temu, da jo je na njeno dokazno breme opozorilo tudi sodišče prve stopnje, tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka ni predlagala najbolj očitnega dokaza, to je zaslišanja osebe, s katero naj bi se dogovarjala. Res je ta dokazni predlog pravočasno postavila nasprotna stranka (ki pa ga je nato umaknila), vendar to ne pomeni, da tožeči stranki predloga, s katerim izpolnjuje svoje dokazno breme, ni treba podati. Vsaka stranka mora namreč predlagati dokaze za dokazovanje svojih trditev. Dokazni predlog za zaslišanje priče, postavljen šele na zadnjem naroku, je zato prepozen. Nobenega dvoma pa ni, da predlog za zaslišanje priče, za katero je šele treba pridobiti osebne podatke iz tujine, in ki je podan na zadnjem naroku, pomeni, da bi izvedba tega dokaza zavlekla reševanje spora (tožba je bila vložena 2015, dejstvo, ali je tožeča stranka z mobilnimi hišicami sploh razpolagala, pa je sporno vse od odgovora na tožbo).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028272
OZ člen 168, 174, 174/2, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - denarna renta - regres za letni dopust - izgubljeni zaslužek
Tožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva regres za letni dopust.
Tožnika je spornega dne zbil njegov sodelavec z viličarjem. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kot imetnica viličarja, ki je nevarna stvar, objektivno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Prav tako je tudi pravilno upoštevalo določbo 147. člena OZ, ki vzpostavlja odgovornost delodajalca za delavce. Upravljalec viličarja je bil delavec tožene stranke. Ravnal je protipravno, saj je z viličarjem zapeljal vzvratno, pri tem pa ni gledal v smeri vožnje.
varstvo in vzgoja - preživnina - stiki - izvajanje dokazov - dokaz z izvedencem - predlog za postavitev novega izvedenca - zaslišanje priče - nepotrebni dokazi - otrokova korist - pritožba - pritožbeni razlogi
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo in da so zato neupoštevna vsa pritožbena sklicevanja na navedbe v drugih vlogah. Predmetni pravdni postopek ni bil namenjen razčiščevanju razmer med staršema in ugotavljanju ter obširnem pojasnjevanju prav vsakršnih minucioznih okoliščin, ki obstojijo pri enem izmed staršev in ki nimajo relevantnega vpliva na ugotavljanje otrokove koristi. Povedano drugače, relevantne okoliščine pri starših je bilo treba oceniti s stališča mladoletne A. in to je sodišče prve stopnje ob pomoči angažirane izvedenke tudi celovito, popolno in prepričljivo storilo. Lastna, obširna, selektivna in ponekod minuciozna pritožbena dokazna ocena po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje ter sledi na prvi stopnji sojenja ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, saj je razvidno že iz izpodbijane sodbe. Oba starša sta sposobna skrbeti za otroka, so pa pri materi boljše razmere za otrokov razvoj. Določanje preživnine ni matematična operacija in da se upoštevajo tudi dejavniki, ki niso materialne narave (tožnica zaradi dodeljenega varstva in vzgoje v pretežni meri skrbi za mladoletnega otroka. Utemeljena in pravilna je tudi določitev stikov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028491
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
S tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki ga je sicer predlagala tožena stranka, predlog pa umaknila, nikakor ni kršilo katere izmed določb postopka. Dokazno breme, da se je poškodovala na delu, je na strani tožnice in ne tožene stranke, tožnica pa tega ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028666
ZDR-1 člen 177.
odškodninska odgovornost delavca - voznik - škoda
Zgolj to, da naj bi v času, ko je imel toženec v upravljanju vozila, na vozilih nastalo več poškodb oziroma škoda, kljub dejstvu, da je bil toženec poklicni voznik pri tožeči stranki, ne zadostuje za sklep o njegovi odškodninski odgovornosti.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu opr. št. VIII Ips 62/2016 z dne 12. 7. 2016, v katerem se sklicuje na že zavzeto stališče v sodbi opr. št. VIII Ips 357/2006 z dne 13. 2. 2007, ponovno zavzelo stališče, da je izrečeno disciplinsko sankcijo, s katero se delavca izrecno opozori na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, mogoče šteti za pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.