DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028491
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
S tem, ko sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki ga je sicer predlagala tožena stranka, predlog pa umaknila, nikakor ni kršilo katere izmed določb postopka. Dokazno breme, da se je poškodovala na delu, je na strani tožnice in ne tožene stranke, tožnica pa tega ni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazala.
vročanje - vročitev s fikcijo - rok za vložitev pritožbe
Dejstvo o datumu, ko je dejansko pisanje puščeno v poštnem predalu naslovnika, ni pravno odločilno. Rok za vložitev pritožbe je pričel teči s potekom 15 dni po puščenem obvestilu, da naj naslovnik dvigne pošiljko.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00028272
OZ člen 168, 174, 174/2, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odmera višine odškodnine - premoženjska škoda - denarna renta - regres za letni dopust - izgubljeni zaslužek
Tožnik utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka in rente ne upošteva regres za letni dopust.
Tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti celotnih stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost.
Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se stroški postopka odmerijo po uspehu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00031793
KZ-1 člen 204, 204/1.. ZKP člen 383, 383/1.
prepoznava obdolženca - nekonkretiziran pritožbeni očitek - posnetki nadzornih kamer - višina protipravne premoženjske koristi - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - prepoved spremembe odločbe v škodo pritožnika
Ocena starosti storilca, ki jo je podala oškodovanka, je brez pravega pomena za ugotavljanje njegove identitete, saj je oškodovanka povedala, da osebe ne pozna, pri čemer je sodišče prve stopnje v dokazne namene samo pogledalo posnetke, se o identiteti obdolženca prepričalo tudi z izsledki iz poročila o preiskavi in primerjavi fotografij Policijske uprave K. z dne 15. 12. 2014, obenem pa upoštevalo še pretekla kazniva dejanja, ki jih je obdolženi storil na enak način.
stroški izvedenca - brezplačna pravna pomoč - podaljšanje roka za plačilo - pristojnost sodišča prve stopnje
Za odločanje o predlogu za podaljšanje roka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, je pristojno sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega razloga ni opredelilo, saj ne gre za upošteven pritožbeni razlog. Pritožba zmotno izpostavlja, da bo pritožnik z izdajo "dopolnilne" odločbe o brezplačni pravni pomoči oproščen stroškov postopka, ki so že nastali in so predmet izpodbijanih sklepov.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.. ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 101, 102, 116.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalidnost - III. kategorija invalidnosti - pravica do premestitve
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravico do premestitve ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.
spor majhne vrednosti - izdaja odločbe o sporu brez razpisa naroka - zahteva stranke za razpis naroka
Sodišče prve stopnje je izdalo odločbo o sporu brez razpisa naroka, saj je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog pravdnih strank ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju, v kolikor je sploh sporno, mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, pri tem pa je očitno spregledalo, da je toženec v svoji vlogi z dne 3. 7. 2018, ki je dopustna, z navedbo, da lahko (v tej vlogi izražena stališča) podrobneje pojasni tudi na naroku pri nekem drugem pristojnem sodišču, dejansko zahteval, da sodišče opravi narok. Toženec iz razloga, ker to ni obvezno, v tem postopku ni bil posebej pozvan, da naj sporoči, ali zahteva izvedbo naroka ali ne in poučen o možnosti, da bo v sporu odločeno brez razpisa naroka, če takšne zahteve ne bo podal, je pa laična stranka, zato je v skladu z načelom pomoči prava neuki stranki v pravdnih postopkih (12. člen ZPP) potrebno takšno njegovo izjavo po oceni pritožbenega sodišča razlagati širše in jo v njegovo korist razumeti kot njegovo zahtevo za izvedbo naroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00028764
ZPP člen 316, 338, 338/3.. ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZSSloV člen 53.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.. ZS člen 113a.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - misija - vojak - delna sodba na podlagi pripoznave - predlog za predhodno odločanje - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - uporaba direktive - zakonske zamudne obresti
Tudi iz stališča, ki ga je v podobnem primeru zavzelo VSRS (sodba VIII Ips 30/2016), jasno izhaja, da tožena stranka pripadnikom SV na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenimi poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožnici tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-5, 125.. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 6, 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, pri čemer je tudi jasno navedla, iz katerih razlogov odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, tako da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita zgolj zato, ker komisija ni podala pisnega mnenja o tem, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Izdelava posebne pisne ocene poskusnega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela torej ni predpisana kot element odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Bistveno je, da je iz obrazložitve predmetne odpovedi mogoče razbrati razloge za negativno oceno poskusnega dela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027270
KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2. ZKP člen 358, 358-4.
kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - grdo ravnanje - resna grožnja - opis kaznivega dejanja - namen - vzgojiteljica v vrtcu - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - oprostilna sodba
Glede na jezikovno razlago določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1 gre pri temeljni obliki kaznivega dejanja grožnje zgolj za verbalni delikt oziroma poseg v oškodovančevo življenjsko, telesno in duševno integriteto, medtem ko grdo ravnanje že pomeni neposredno uresničitev grožnje, ker se s takim ravnanjem že realno poseže v oškodovančevo telesno in duševno celovitost. Ker se v obravnavanem primeru obdolženki očita, da je z mld. oškodovancem grdo ravnala s tem, ko ga je vlekla za uho in ga je večkrat udarila po zadnjici, pa je obdolženka presegla verbalni nivo grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Z fizičnim kaznovanjem mld. oškodovanca je posegla v njegovo telesno in duševno integriteto. Grožnjo je udejanila. Resna grožnja je bila torej vsebovana že v samem grdem ravnanju, zato ni nobene potrebe, da bi abstraktni del opisa kaznivega dejanja vseboval še očitek o resni grožnji.
Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, da v opisu očitanega kaznivega dejanja ni konkretiziran namen ustrahovanja.
Opisana dejanja obdolženke (vlačenje za uho in večkratni udarci po zadnjici) pa so nedvomno takšne narave in intenzitete, da so pri vsakemu otroku, staremu od 3 do 4 leta, objektivno zmožna povzročiti občutek prestrašenosti in ogroženosti.
postopek za preklic pogojne obsodbe - pogojna obsodba s posebnim pogojem - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe
Ker je torej potrjeno, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, izpolnil, ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter na podlagi četrtega odstavka 506. člena ZKP postopek za preklic pogojne obsodbe obsojencu ustavilo.
odločanje o obstoju terjatve kot predhodno vprašanje - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama sporno, ali tožničina terjatev obstoja, in pravilno opredelilo, da gre za predhodno vprašanje za odločitev v predmetnem sporu. V zvezi s tem pa je nadalje pravilno ugotovilo, da glede obstoja sporne terjatev že teče pravdni postopek P 428/2018 pred Okrožnim sodiščem v Celju, in skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP sklenilo, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi P 428/2018.
Kljub temu, da jo je na njeno dokazno breme opozorilo tudi sodišče prve stopnje, tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka ni predlagala najbolj očitnega dokaza, to je zaslišanja osebe, s katero naj bi se dogovarjala. Res je ta dokazni predlog pravočasno postavila nasprotna stranka (ki pa ga je nato umaknila), vendar to ne pomeni, da tožeči stranki predloga, s katerim izpolnjuje svoje dokazno breme, ni treba podati. Vsaka stranka mora namreč predlagati dokaze za dokazovanje svojih trditev. Dokazni predlog za zaslišanje priče, postavljen šele na zadnjem naroku, je zato prepozen. Nobenega dvoma pa ni, da predlog za zaslišanje priče, za katero je šele treba pridobiti osebne podatke iz tujine, in ki je podan na zadnjem naroku, pomeni, da bi izvedba tega dokaza zavlekla reševanje spora (tožba je bila vložena 2015, dejstvo, ali je tožeča stranka z mobilnimi hišicami sploh razpolagala, pa je sporno vse od odgovora na tožbo).
Obdolžencu se očita, da naj bi spremenjeni pravi denar spravil v obtok, kar po oceni sodišča prve stopnje ni izvršitvena oblika kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ni sledilo. Skladno s pravkar navedeno zakonsko določbo, stori kaznivo dejanje ponarejanja denarja kdor ponaredi denar, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali kdor spremeni pravi denar, da bi ga spravil v obtok, ali kdor tak ponarejeni denar spravi v obtok. Pritrditi velja zato višji državni tožilki, ki v pritožbi utemeljeno opozarja na tri izvršitvene oblike kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, med katerimi je tudi spravljanje spremenjenega pravega denarja v obtok.
ZDR-1 člen 6, 7, 47, 89, 89/1, 89/1-1.. ZPP člen 154, 154/2.. ZDSS-1 člen 38.. ZZRZI člen 40, 50.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odločitev o pravdnih stroških - invalid - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik se v pravdi ni zastopal sam in tudi ne po predstavniku sindikata. Zato 38. člen ZDSS-1 ni relevanten. Glede na tožnikov delni uspeh je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00029200
ZDR-1 člen 7, 8.. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - varstvo pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem - poseg v osebnostne pravice posameznika - kršitev dostojanstva - odločitev o pravdnih stroških
Prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu iz 7. člena ZDR-1 se nanaša na čas trajanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in tožbenih zahtevkov iz tega naslova ni mogoče utemeljevati na ravnanjih ali opustitvah pred začetkom ali po koncu trajanja delovnega razmerja.
Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke: škodno ravnanje (zahteva za podpis bianco odpovedi, razpolaganje s tako podpisano bianco odpovedi ves čas trajanja delovnega razmerja), protipravnost takega ravnanja (možnost prekinitve delovnega razmerja v nasprotju z določbami zakona), nastanek škodne posledice (poseg v dostojanstvo tožnice) ter vzročna zveza med protipravnim škodnim ravnanjem toženca in kršitvijo dostojanstva tožnice. Dokazno breme, da toženec ni krivdno odgovoren za kršitev dostojanstva tožnice, je bilo na tožencu, vendar kljub zatrjevanju določenih okoliščin (npr. da je bila bianco odpoved podpisana še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi) ni dokazal, da za kršitev tožničinega dostojanstva ni kriv.
Zgolj uveden postopek izredne odpovedi, ki je bil na to po zagovoru ustavljen, ne pomeni nedopustnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.
kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve - kaznivo dejanje oboroženega odpora - pravica do svobode izražanja - pravica do zbiranja in združevanja - direktni (obarvan) naklep
Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v točki 1 izreka izpodbijane sodbe namreč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve na podlagi prvega odstavka 359. člena KZ-1 v zvezi s 355. členom KZ-1. Navedeno je, da naj bi obdolženi "zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije, pozival in ščuval k spremembi ustavne ureditve Republike Slovenije in strmoglavljenju njenih najvišjih državnih organov, torej k neposredni storitvi kaznivega dejanja oboroženega upora iz prvega odstavka 355. člena KZ-1", nato pa so v nadaljevanju s povsem konkretnimi okoliščinami opisana njegova izvršitvena ravnanja, ko je prepričeval javnost o resni ogroženosti Republike Slovenije ter pozival k ustanovitvi nezakonitih oblik oboroženih sil v obliki d. v., grozil takratnemu predsedniku vlade v prosto dostopnem posnetku, objavljenem na spletu, v nasprotju s 143. členom Ustave Republike Slovenije s somišljeniki ustanovil Deželo Š. in končno organiziral dogodek s protiustavno ustanovitvijo oborožene skupine Š. v. ter dal nato javno objaviti prikaz vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov, zatem pa še na shodu v M. javno pozival vse, da se pridružijo v., s takim ravnanjem in besedami pa prisotne na zboru, shodih in v javnosti prepričeval o potrebi ustanovitve alternative rednim oboroženim silam, to je oborožene deželne v., pri čemer je z ustanovitvijo nezakonite oborožene skupine Š. v. in z javnim prikazovanjem vojaškega postroja njenih zamaskiranih pripadnikov prikazoval uporabo sile kot edini mogoč način za realizacijo teh ciljev in idej ter tako ogrožal ustavno ureditev Republike Slovenije, saj je posegel v funkcijo zagotavljanja varnosti kot eno temeljnih funkcij države. Tak opis kaznivega dejanja vsebuje vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo, saj so povsem jasno in določno opisana obdolženčeva izvršitvena ravnanja v obliki pozivanja in ščuvanja (kot zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 359. člena KZ-1) k izvršitvi kaznivega dejanja oboroženega upora po prvem odstavku 355. člena KZ-1, nadalje pa je povsem jasno in določno opisan in konkretiziran obdolženčev namen oziroma hoteno ravnanje zato, da bi ogrozil ustavno ureditev Republike Slovenije.
Gre za pripravljalno dejanje, kot samostojno kaznivo dejanje zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ureditev, katerega izvršitveno ravnanje je pozivanje ali ščuvanje k izvršitvi določenih kaznivih dejanj z elementi nasilja, pri čemer ni potrebno da do izvršitve tega kaznivega dejanja (v obravnavanem primeru kaznivega dejanja oboroženega upora po 355. členu KZ-1) dejansko pride. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 in 85 obrazložitve sodbe pravilno poudarilo, da glede na opis dejanja in bistvo očitanega kaznivega dejanja ni ključno, ali je bilo orožje, ki so ga imeli na postroju v rokah obdolženi A. Š. in ostali udeleženci, pravo orožje ali po videzu pravemu orožju povsem podobne airsoft replike, kot so izpovedovale priče. Pravilno je zaključilo, da je za očitano kaznivo dejanje bistveno, da je skupina z nazornim prikazom orožja dajala vtis oborožene skupine. Že omenjene izjave obdolženca medijem po postroju, ko je potrdil, da ima Š. v. pravo orožje, ki se nahaja na tajnih lokacijah in ki so ga pripravljeni uporabiti, ter se Slovenski vojski in policiji ne bodo pustili razorožiti, saj niso dolžni spoštovati zakonov Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno povezalo in utemeljevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter na tej podlagi v točkah 102, 107 in 108 obrazložitve sodbe pravilno zaključilo, da je bil namen Š. v. jasno začrtan, da je bilo s strani Š. obljubljeno vojaško urjenje kaj lahko podprto tudi z ustreznim učnim gradivom in da njegove besede o orožju niso bile zgolj sredstvo za provokacijo medijev, temveč so imele določeno dejansko podlago.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00027214
KZ-1 člen 56, 324, 324/1-2, 324/4. ZKP člen 39, 41, 249, 249/2, 249/4, 255, 333.
sodni izvedenec - strokovni zavod - zahteva za izločitev predsednika senata - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - zagovor - vštevanje v izrečeno kazen - vštevanje globe za prekršek - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevarna vožnja v cestnem prometu
ZKP loči situacijo, ko je izvedensko delo zaupano sodnemu izvedencu, ki je lahko le posameznik kot fizična oseba in situacijo, ko je tovrstna naloga zaupana strokovnemu zavodu.
Vožnja (voznika začetnika) pod vplivom alkohola in vožnja brez pripetega varnostnega pasu, sicer nista zakonska znaka očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu, a vendar, v kolikor sodišče prekršek (vsebnost alkohola pri obtožencu) upošteva pri presoji subjektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je treba celotno plačano globo obtožencu všteti v izrečeno zaporno kazen. Namen določbe tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je namreč v tem, da obtoženec ne sme biti dvakrat kaznovan zaradi istega dejanja.